torek, 26. februar 2008

V spomin na pokojnega predsednika

Slovenija je izgubila simpatičnega in preudarnega voditelja ter zanimivega človeka, saj jo je zapustil veliko prezgodaj. Nekdanjega predsednika dr. Janeza Drnovška so pokopali v družinski grob na pokopališču v Zagorju ob Savi. Njegova življenjska pot se je iztekla v soboto, 23. februarja, na njegovem domu v Zaplani pri Vrhniki. O njegovi veliki priljubljenosti pričajo dolge vrste pred vpisom v žalno knjigo. Kot novinar sem imel priložnost predsednika večkrat srečati, o njem sem napisal veliko člankov in z njim opravil tudi nekaj intervjujev. Nazadnje sem imel z njim intervju dan pred ustanovitvijo Gibanja za pravičnost in razvoj konec maja 2006. Sprejel me je v kapelici protokolarnega objekta Brdo pri Kranju. Čeprav je izjavljal, da se počuti zdravega, je bil videti precej shujšan in bled. Takrat mi je med neuradnim pogovorom dejal, da bom v njegovih letih tudi jaz vegetarijanec. No, bomo videli. Nazadnje sem ga srečal ob predstavitvi njegove zadnje knjige Bistvo sveta v ljubljanskem parku Tivoli, takrat je bil videti precej bolje. Čeprav sem ga v svojih člankih večkrat kritiziral, sem ga spoštoval kot človeka in politika. Konec oktobra sem v Magu napisal svoj prispevek z oceno obdobja Janeza Drnovška v slovenski politiki. Objavljam ga v nadaljevanju.


Konec Drnovškove ere

Izteka se obdobje Janeza Drnovška v slovenski politiki. Začel je kot predsednik jugoslovanskega predsedstva, nadaljeval kot prvi mož vlade samostojne Slovenije, kjer je trikrat zmagal na parlamentarnih volitvah, končuje pa z mandatom predsednika republike, ki ga ne namerava več ponoviti. Če je kot premier želel združevati in presegati politične bloke, je na čelu države doživel osebnostni preobrat in se razglasil za duhovnega vodjo. Njegovo soliranje v zunanji politiki je privedlo do spora z vlado Janeza Janše, ki je oba oslabil. Po zaprisegi svojega naslednika se bo preselil v pisarno bivšega predsednika Milana Kučana.

Politično kariero je začel leta 1986, ko je bil izvoljen za delegata v skupščini socialistične republike Slovenije ter v zboru republik in pokrajin zvezne skupščine SFRJ. Tam so ga opazili zagorski člani zveze socialistične mladine in ga leta 1989 evidentirali kot možnega kandidata za člana jugoslovanskega predsedstva. V okviru postopkov takratne Socialistične zveze delovnega ljudstva, ki je bila v komunističnem režimu krovna politična organizacija, je bil izbran v ožji krog skupaj z uradnim kandidatom Markom Bulcem. Toda ker se je slovenska javnost prav takrat politično prebujala in zahtevala neposredne volitve, je SZDL omogočila javno izrekanje o kandidatih, na katerem pa je Drnovšek Bulca premagal s 56 odstotki glasov. Republiška skupščina je voljo ljudstva upoštevala, in tako je sedež Staneta Dolanca v Beogradu zasedel dotlej neznani finančnik iz Izlak pri Zagorju.

Pogajalec z vojsko. Med vodenjem takrat skupne države je predstavljal lik zahodno usmerjenega politika (čeprav je gostil vrh neuvrščenih), sodil je med zagovornike demokratizacije in modernizacije političnega in gospodarskega sistema. Partijskih kongresov se ni udeleževal, podpiral je slovenske osamosvojitvene korake. Ko je slovenska socialistična skupščina sprejemala ustavna dopolnila, ki so okrepila slovensko suverenost, je bil navzoč tudi Drnovšek. Potem ko je v Sloveniji na demokratičnih volitvah prevzela oblast Demosova koalicija, je premierju Lojzetu Peterletu predstavil Jeffreyja Sachsa, ki je s svojimi nasveti pomagal pri privatizaciji. Temna lisa v njegovem predsedovanju je udeležba na proslavi ob šeststoti obletnici kosovske bitke na Gazimestanu, kjer je bil glavni govornik Slobodan Milošević. Pozneje jo je opravičeval kot potezo, ki mu je omogočila, da je s srbskimi oblastmi sklenil dogovor o odpravi koncentracijskih taborišč v tej pokrajini. Nekateri so mu pozneje očitali, da je kot predsednik podpisal akt o koncentracijskih taboriščih za albanske »separatiste«, vendar tega niso mogli dokazati. Drnovšku pa pripisujejo izjemne zasluge med slovenskim osamosvajanjem zaradi njegovih stikov s srbskim predsednikom predsedstva SFRJ Borisavom Jovićem in obrambnim ministrom Veljkom Kadijevićem, ki mu ju je uspelo prepričati, da se je jugoslovanska vojska po izgubljeni vojni umaknila iz Slovenije.

Ta ugled je dobro unovčil po osamosvojitvi, ko je ostal brez državnih in političnih funkcij. Najprej se je govorilo, da ga je Peterle povabil za zunanjega ministra, namesto Dimitrija Rupla, s katerim sta bila na bojni nogi, nato se je omenjal kot kandidat za predsednika republike, pri čemer bi bil lahko resen tekmec Milanu Kučanu. Naposled so ga v LDS, ki je nastala iz ZSMS, prepričali, da je prevzel njihovo stranko. Zgodilo se je 22. marca 1992, točno mesec pozneje je bil med glasovanjem o konstruktivni nezaupnici Peterletu izvoljen za novega predsednika vlade. Pred tem sta položaj neuspešno naskakovala Marko Voljč in Igor Bavčar. Drnovška so poleg LDS podprli še prenovitelji (bivši komunisti), socialisti, demokrati, neodvisni ter del socialdemokratov Jožeta Pučnika in zelenih. Z njimi je nato sestavil prehodno vlado in na jesenskih volitvah svojo LDS popeljal do zmage. Glede na to, kako klavrno je ta stranka propadla, ko jo je zapustil, se poraja vprašanje, kakšna bi bila slovenska politika, če bi Drnovšek prevzel katero od Demosovih, saj je menda obstajala tudi taka ponudba.

Zgodba o sredini. Kot premier je skušal delovati povezovalno in presegati nasprotja med levo in desno sredino. Prvo vlado je sestavil skupaj s Peterletovimi krščanskimi demokrati, Pučnikovimi socialdemokrati, te je nato prevzel Janša, in nekdanjimi komunisti, ki so se preimenovali v združeno listo in s premierjem podpisali poseben sporazum o sodelovanju. Toda Drnovškova »uravnoteženost« se je podrla po združitvi LDS z demokrati, socialisti in ekosocialnimi zelenimi, ki je pripeljala do afere Depala vas in odstavitve Janše s položaja obrambnega ministra. Sledilo je nemirno obdobje, Peterletova SKD je nenehno grozila z izstopom iz koalicije, dokler ni vlade zapustila združena lista, opozicija je prirejala protikorupcijske shode. Drnovšek je dajal videz poslušnega aparatčika predsednika Kučana, ki je iz ozadja vlekel niti, čeprav se mu je ves čas skušal izmuzniti iz nadzora. Na volitvah leta 1996 je LDS znova zmagala, toda razmerje v parlamentu med levosredinskimi in pomladnimi strankami je bilo izenačeno. Drnovšku je k izvolitvi pomagal 46. glas, ki ga je prispeval poslanec SKD Ciril Pucko. Ta danes pravi, da je želel omogočiti koalicijo LDS, SLS in SKD, v kateri bi imela prva premierja, preostali dve pa večino. Koalicijsko vlado LDS z ZLSD, Desusom in SNS je državni zbor zavrnil. Govorilo se je tudi o koaliciji tri plus ena (pomladni trojček in LDS), toda najbolj ji je nasprotoval Peterle. Nazadnje je Drnovšek sklenil koalicijo s SLS Marjana Podobnika, ki ga je na predvolilnem televizijskem soočenju pošiljal »domov«, za utež pa sta vzeli še Desus. Ta vlada je bila za Drnovška najbolj naporna, saj je Podobnik nastopal s populističnim besednjakom (»frčalo bo perje«), leta 2000 pa mu je sporočil, da zaradi združitve SLS s SKD prekinja koalicijsko pogodbo.

Po izstopu SLS iz koalicije je Drnovšek predlagal nove ministre in na njihovo izvolitev vezal zaupnico vladi. Ker je ni dobil, je odšel v opozicijo. Toda zaradi sporov v Bajukovi vladni ekipi je na volitvah leta 2000 znova zmagala LDS in prejela celo več kot 36 odstotkov glasov. Zadnjo Drnovškovo vlado so sestavljali LDS, ZLSD, Desus in močno oslabljena SLS. Čeprav so nekdanji ministri LDS Bajukovi vladi pred volitvami očitali kadrovske čistke, so po njih sami ravnali enako. Tako Drnovšek ni bil najbolj prepričljiv v zavzemanju za preseganje politične dvopolnosti. Različna bodo ostala tudi mnenja o njegovi odgovornosti za družbeno in gospodarsko stanje v državi. Stališča vidnih mož stranke so bila večkrat v nasprotju z njegovimi. Po drugi strani smo slišali, da se Drnovšek z operativno oblastjo vsaj nazadnje ni veliko ukvarjal, ampak je to prepuščal Gregorju Golobiču, Tonetu Ropu in Igorju Bavčarju: prvi je skrbel za kadrovske zadeve in medije, drugi za gospodarstvo, tretji za sodelovanje s strankami. Prav tako se je govorilo, da je Drnovšek počival v protokolarni brunarici na Brdu pri Kranju, medtem ko je tekoče posle namesto njega opravljal kar Rop, ki je tudi skliceval vladne seje. Za njegov glavni dosežek v tem obdobju pa štejejo aktivnosti, ki so privedle do sprejetja Slovenije v EU in Nato (čeprav bi vanj ob drugačni politiki lahko prišli že leta 1996), ter skorajšnji sporazum o meji s Hrvaško, od katerega je nazadnje sosednja država odstopila.

Predsednik ali guru? Po Drnovškovi izvolitvi za predsednika države se je začela krhati tudi njegova »koalicija« z LDS. Tako je pred volitvami svojega naslednika Ropa večkrat javno kritiziral, posebno glede vprašanja izbrisanih, prav tako se mu ni zdelo dobro, da je iz koalicije odslovil SLS in nato še zunanjega ministra Rupla. Ob sklenitvi pristopne pogodbe z EU se je celo zapletel v prestižni boj z Ropom, kateri jo bo podpisal, nazadnje sta v Atene odpotovala oba. Nekateri so v teh dejanjih videli njegov prispevek k poznejšemu volilnemu porazu LDS, saj se stranka ni več izenačevala z njegovo avtoriteto. Veliko bolje se je razumel s prvakom opozicijske SDS Janezom Janšo, saj je sprejel njegovo pobudo glede pogovorov o prihodnosti Slovenije. Ko je ta zmagal na volitvah in prevzel vlado, sta dobro leto zgledno sodelovala, saj je Drnovšek podprl zamisel o vladnih reformah in napotitev vojaških inštruktorjev v Irak. Trije predsedniki, države, vlade in državnega zbora, so celo priredili skupen novoletni sprejem novinarjev.

Toda obdobje partnerstva z novo vlado se je izteklo konec leta 2005, ko je Drnovšek začel pisati pisma svetovnim voditeljem, se zavzel za priznanje neodvisnosti Kosova in rešitev humanitarne krize v Sudanu, kjer je nazadnje v zaporu obtičal njegov »odposlanec« Tomo Križnar. Prej odljuden politik je po novem obiskoval slovenske kraje in se družil s preprostimi ljudmi, izstopil je iz LDS in ustanovil gibanje za pravičnost in razvoj. Nekateri opozicijski politiki so v njem videli možnost uveljavitve politične alternative premierju Janši, vendar se to ni zgodilo. Medtem se je Drnovšek preselil iz prestolnice na Zaplano, začel zagovarjati zdravo življenje, odrekel se je mesni hrani in se sam lotil peke kruha, priznal je nezakonsko hčer, obiskoval in sprejemal je duhovne voditelje. V njegov novi slog so sodila tudi potovanja v eksotične kraje, med katerimi sta največ pozornosti vzbudila obiska v Boliviji in Indiji. Čez veliko lužo se je udeležil indijanske inavguracije bolivijskega predsednika Eva Moralesa, ki je za demokratične države sporen zaradi prijateljevanja z venezuelskim diktatorjem Hugom Chavezom in kubanskim Fidelom Castrom, v Indiji pa duhovne olimpijade tamkajšnjih gurujev. Naposled se je tudi sam v intervjuju na nacionalni televiziji predstavljal za duhovnega vodjo Slovencev. Zaradi potovanj, ki so nas stala okoli 120 milijonov tolarjev, in drugih izdatkov (precej radodaren je bil do nekaterih gostov, denimo skupine Indijancev iz Bolivije in srbskega prestolonasledniškega para) je prekoračil proračunska sredstva in tako nazadnje ni imel niti za plačilo elektrike, vode in snažilke. Ker mu vlada sprva ni dodelila zahtevane dodatne vsote za opravljanje funkcije, jo je začel javno kritizirati. Napovedoval je, da se bo na državniški obisk v Španijo odpravil z avtoštopom, toda nazadnje tja sploh ni šel, čeprav mu je vlada zagotovila nekaj dodatnega denarja. Svoje kritike in življenjske napotke je objavljal tudi na spletni strani svojega gibanja, kjer je med drugim napovedal, da bo zemlja poplavljena, vendar je zapis kmalu umaknil s spleta. Izdal je tri knjige s svojimi mislimi in jih prodajal za med. Javnost pa je razburila njegova pomilostitev Danila Kovačiča in nekaterih preprodajalcev mamil, pri čemer si je vzel absolutno pravico, ki mu jo sicer daje zakon. Nekdanjega direktorja Hita je pomilostil zaradi izjemnih dosežkov za njegovo okolje, zamolčal pa je, da je Hit financiral Drnovškovo fondacijo Pharos. Nazadnje se je z vlado sprl še zaradi državnih proslav; najprej ni želel nastopiti kot govornik na osrednji državni proslavi, nato si je premislil, a ker je komisija našla novega govornika, je proslavo bojkotiral in jo primerjal z avtoritarnimi režimi.

Bolezen. Mnogi domnevajo, da je Drnovškov osebnostni preobrat posledica njegove hude bolezni. Leta 1999 so mu operativno odstranili rakavo ledvico. Jeseni 2001 so zdravniki posumili, da se bolezen razvija na pljučih in jetrih. Šlo naj bi za posebno obliko raka, ki napreduje zelo počasi, zdravljenje z običajnimi terapijami pa ni mogoče. Kot je izjavil za hrvaški tednik Nacional, je pomoč poiskal pri alternativnem zdravilcu Oskarju Keleminoviću ter po njegovih nasvetih spremenil življenjski slog in prehrano. Kljub temu pa so medicinske preiskave tudi v letih 2003 in 2004 kazale na iste težave. Od predlani, ko so se metastaze celo razširile, sploh ni več obiskal zdravnika, s tem pa je omajal zaupanje v medicinsko stroko. Samega sebe je prepričal, da je dovolj, če si bolezen izbriše iz glave, zdravo živi in se zdravo prehranjuje. Toda ugledni zdravniki, kot sta dr. Zvonimir Rudolf in dr. Pavel Poredoš, sta podvomila, da bi lahko predsednik ozdravel zgolj z zdravim načinom življenja. Kirurga dr. Toneta Velikonjo je ta Drnovškova izjava tako razjezila, da mu je napovedal, da konec leta 2007 »ne bo več tlačil zemlje«. Drnovšek se je sicer zgrudil na lanski proslavi pred dnevom državnosti, vendar slabost ni bila nujno posledica bolezni. Od letošnjega poletja, ko je obiskoval slovenske in tuje samostane, se na televiziji skoraj ni pojavljal. Nazadnje je prejšnji četrtek obiskal onkološki inštitut, ob tem pa javnosti sporočil, da pri zdravljenju raka ne pomaga nobena alternativna medicina, in obsodil zdravilce, ki odirajo bolnike in jim prodajajo lažno upanje. Način predsednikovega govora nam sporoča, da njegovo zdravstveno stanje ni najboljše, kar je morda glavni razlog za odhod iz politike.


IGOR KRŠINAR
igor.krsinar@mag.si


http://www.mag.si/index.php?option=com_content&task=view&id=1468&Itemid=55

nedelja, 24. februar 2008

Ali bo od Maga ostal le še „maging“?

Uredništvo tednika Mag


Spoštovani!


Prosim, da v skladu z ustavo in zakonom o medijih objavite moj odgovor na kolumno Tri minute maginga izpod peresa odgovornega urednika Vesa Stojanova. Odgovor lahko objavite tudi v rubriki, ki je namenjena za odgovore in pisma bralcev.

Lep pozdrav, Igor Kršinar


Ali bo od Maga ostal le še „maging“?


Presenečen sem nad tem, da je odgovorni urednik Maga Veso Stojanov v svoji zadnji kolumni opisoval interne zadeve v mediju, ki je v zasebni lasti, in v njej obračunaval s podrejenim novinarjem in svojimi predhodniki, ki med bralci revije še vedno uživajo zelo visoko zaupanje. Kar zadeva dogodka, ki ga odgovorni urednik zaničljivo imenuje „tri minute maginga“, pa imam zakonsko pravico do odgovora in predstavitve svojega pogleda na zadevo.

Dejstvo je, da sem 4. februarja delovno inšpekcijo obvestil o psihičnem nasilju na mojem delovnem mestu v uredništvu tednika Mag, ki je privedlo do tega, da sem moral poiskati zdravniško pomoč in sem trenutno še vedno na bolniškem staležu, kjer se zdravim. V zvezi z mojo prijavo psihičnega nasilja na delovnem mestu sem naknadno inšpektorju za delo Ivanu Malešu podal še podroben opis dogodka. V njej sem napisal naslednje: „Kot je znano, je do spora na delovnem mestu prišlo 31. januarja zaradi protestne izjave zaradi premestitve sodelavca Silvestra Šurle, ki sem jo napisal kot predstavnik novinarjev in jo poslal vsem medijem. Okoli 14. ure sem se skupaj z njim vrnil v redakcijo in sedel za svojo delovno mizo. Kmalu za tem se je v uredništvo vrnil še odgovorni urednik Veso Stojanov. Ko me je opazil, je stopil do moje delovne mize in mi rekel, da se želi nekaj z mano pogovoriti. Vstal sem s stola in se napotil proti njemu s predlogom, da greva v njegovo pisarno. Zavrnil me je, rekoč, da bomo to uredili pred vsemi v uredništvu, nato pa je name začel vpiti, ker sem poslal protestno izjavo, ne da bi vprašal za mnenje vse zaposlene v uredništvu. Dejal je še, da sem to storil zadnjič in da se to ne bo več dogajalo in podobno. Natančne komunikacije se pravzaprav ne spominjam, ker sem bil šokiran nad vpitjem urednika. Povedal pa sem, da sem to storil kot predstavnik zastopstva novinarjev Maga, za kar sem bil izvoljen, in na prošnjo Silvestra Šurle, takrat še novinarja Maga. Nato je pristopila še Mateja Babič in me začela zasliševati, koga vse sem vprašal za dovoljenje, da pošljem protestno izjavo. Odgovoril sem, da sem vprašal kolege iz stare ekipe Maga, ki so bili v uredništvu že v času urednikovanja Silvestra Šurle in da ti še vedno sestavljajo večino v uredništvu. Babičeva se s tem ni strinjala in je name vpila, da moram napisati popravek, češ da sem vse zapisal v svojem imenu in podobno. Stojanov pa je trdil, da nisem predstavnik novinarjev in da je to veljalo le za čas postopka izbire novega odgovornega urednika. Oglasil se je še Šurla in povedal, da to ni res in da sem še vedno predstavnik novinarjev. Ker pa sta Stojanov in Babičeva še naprej izmenično vpila name, pa jima je Šurla še očital, da se obnašata kot esesovca v koncentracijskih taboriščih. Nato sta začela vpiti še nanj, Stojanov mu je očital, da se obnaša kot otrok, ki so mu vzeli igračo in podobno. Meni sta na koncu naložila nalogo, da moram demantirati protestno izjavo in poimensko navesti, kdo med novinarji podpira moj protest. To sem tudi storil, čeprav mi je kolega svetoval, da tega mi niti ni treba storiti, saj sem izvoljeni predstavnik zastopstva novinarjev v skladu z zakonom o medijih in statutom Dela.
V zvezi s svojim predstavništvom moram povedati še naslednje: kot predstavnika zastopstva me ni nihče razrešil, zastopstvo pa sestavljajo po statutu Dela izključno redno zaposleni novinarji.
Koliko med novimi novinarji je redno zaposlenih, me niso obvestili, čeprav bi morali po münchenski deklaraciji, ki je sestavni del aneksa h kolektivni pogodbi za novinarje od leta 1991 dalje in se nanjo sklicuje tudi statut Dela, za mnenje o zaposlitvi novih novinarjev vprašati uredništvo. Po isti deklaraciji bi morali za mnenje o premestitvi ali odpustitvi novinarja prav tako obvestiti uredništvo, torej vse redno zaposlene novinarje,česar prav tako niso storili. Poznejša izjava Mateje Babič, da uredništvo sestavlja več kot dvajset ustvarjalcev, med katerimi so redni in honorarni novinarji, lektorji in tehnično osebje, ki da niso bili o protestu obveščeni, je zato zavajajoča in kaže na njeno nepoznavanje statuta družbe Delo.(Opomba: za razliko od mene Stojanov in Babičeva nista navedla, kateri člani uredništva soglašajo z njuno izjavo.)
Toda pri moji prijavi psihičnega nasilja ne gre za to. Tudi če bi teoretično imela Babičeva prav, me skupaj z odgovornim urednikom ne bi smela nadirati pred celotno redakcijo. Še posebej, ker sem sam želel, da se o sporu pogovorim z odgovornim urednikom na štiri oči v njegovi pisarni. Tako pa sem njun nastop doživljal kot ponižanje pred celotnim kolektivom, v katerem so bili tudi novi novinarji, ki sta jih Stojanov in Babičeva po prevzemu Maga pripeljala s seboj. Pozneje sem izvedel, da je bila moja sodelavka Biserka Karneža Cerjak deležna zasliševanja s strani Babičeve, zakaj je navedena med podpisanimi novinarji, če je v času protesta ni bilo v redakciji. Odgovorila je, da mi je po telefonu dovolila, da protestiram tudi v njenem imenu, čemur pa je Babičeva še naprej oporekala in jo skušala prepričati, da sem manipuliral z njo. Zvečer sem postal vse bolj vznemirjen, poleg tresenja, mi je bilo slabo, bolel me je želodec, nisem mogel večerjati. Žena je opazila, da imam povečan srčni utrip in ker sem se naslednje jutro počutil še slabše, čutil sem tudi vrtoglavico, mi je svetovala, naj namesto v službo odidem k zdravnici, ta pa naj presodi, če sem sploh sposoben priti v službo. Moja osebna zdravnica je ugotovila, da sem doživel prehud stres in me poslala na bolniško, predpisala pa mi je še antidepresive in pomirjevala. Povedala mi je, da bodo antidepresivi učinkovali šele po treh tednih in da jih bom moral jemati še nekaj mesecev po okrevanju, da se ne bi bolezen ponovila.

Za pritožbo delovni inšpekciji sem se odločil po tehtnem premisleku preko vikenda. Pritožil sem se, ker sem se počutil ponižanega, imel sem občutek, da bodo v službi z menoj ravnali kot s hlapcem, ne pa kot z novinarjem z dolgoletno in uspešno kariero ter ki je zavezan izključno svojim bralcem. Po münchenski deklaraciji je zavezanost novinarja javnosti pred zavezanostjo delodajalcu in
državi. S pritožbo, ki sem jo poslal v vednost tudi varuhinji človekovih pravic in članom parlamentarne komisije za človekove pravice, mi je nekoliko odleglo, ker sem se ponižanju v službi uprl in se postavil v bran svojih pravic in svojega osebnega dostojanstva.“

IGOR KRŠINAR, novinar Maga

nedelja, 17. februar 2008

Kako Delo „osvobaja“ Mag

V prejšnjem blogu sem objavil svoj članek, ki sem ga napisal za prvo letošnjo številko Maga, zadnjo pod vodstvom Silvestra Šurle. Odkar je ta tednik prevzel novi odgovorni urednik Veso Stojanov in ga ustrezno kadrovsko okrepil, v njem še niste prebrali nobenega mojega prispevka. Verjetno se sprašujete, zakaj. Najprej sem bil na dopustu tri tedne, saj sem se moral spočiti od napetosti zaradi vseh dogodkov, ki so se zvrstili potem, ko smo se novinarji Maga uprli politično-kapitalskim pritiskom predsednice in podpredsednika nadzornega sveta Dela, končali pa so se tako, da so za novega šefa Maga nastavili urednika po svoji podobi. Veso Stojanov je funkcijo sprejel, čeprav smo ga novinarji soglasno zavrnili, čeprav sta ga k umiku pozvala tako aktiv novinarjev Dela kot društvo novinarjev Slovenije in čeprav se je proti njegovem imenovanju izrekla celo evropska novinarska federacija. Kljub temu da je bil podpisnik peticije proti cenzuri in političnim pritiskom, nas v boju za novinarsko avtonomijo ni podprl kot član nadzornega sveta iz vrst novinarjev niti kot predsednik sveta delavcev Dela. To so nesporna dejstva, ki jih ne more zanikati.
Po vrnitvi z dopusta me je korektno sprejel, dogovorila sva se, da bom napisal članek o koaliciji, kazalo je, da se bo morda kljub vsemu dalo sodelovati z njim. Drugače je bilo s Šurlo, ki je moral prvi dan na zagovor k direktorju, drugi dan pa je dobil opozorilo, da ga bodo, če bo še naprej javno kritiziral družbo Delo in zaposlene v njej, vrgli iz službe. Kolega je namreč na svoji spletni strani napisal nekaj kritičnih besed o novem Magu, pa so zagnali cel cirkus. Po münchenski deklaraciji o pravicah novinarjev, na katero prisega tudi statut Dela, je novinar bolj odgovoren svojim bralcem kot delodajalcu. Za svoje marljivo in izjemno uspešno delo ni dobil nobene nagrade niti javne zahvale ne. Ko je Šurla vodil Mag, se je prodaja povečala za dva do tri tisoč izvodov, branost pa za skoraj dvajset tisoč. Mag je postajal zgodba o uspehu, res pa se je njegova branost povečala tudi zaradi tega, ker so se ostali časopisi, med njimi Delo, vrnili na stare, precej enoumne tirnice. Tretji dan je Šurla prejel sklep o premestitvi na brezplačnik Total tedna, uradno zaradi kadrovske popolnitve in konsolidacije tednika. Vrhunski gospodarski novinar, ki je odkrival afere Rdeči križ, operacijske mize, nepravilnosti pri gradnji avtocest, je bil premeščen na časopis, kjer večinoma pišejo o misicah, o gospodarskem kriminalu pa sploh nič! Zaradi tega sem javno protestiral, na njegovo prošnjo, ker so njemu zavezali usta, jaz pa sem še vedno predstavnik zastopstva novinarjev Maga. Moja moralna dolžnost je, da podprem svojega dolgoletnega sodelavca, za katerega mi je bilo v veliko čast delati z njim. Dal sem tudi izjavo za nacionalno televizijo in ko sva se s Šurlo vrnila v uredništvo Maga, sta me začela nadirati odgovorni urednik Veso Stojanov in njegova namestnica Mateja Babič. Človeka, ki sta prevzela Mag izključno po volji kapitala in z njim povezane politike, sta se začela razglašati za edina legitimna predstavnika zaposlenih. Podpisnika peticije zoper cenzuro in pritiske sta vpričo vse redakcije izvajala verbalni teror nad mano, novinarjem Igorjem Kršinarjem, ki tiste peticije sicer nisem podpisal, ker je bila polna manipulacij in neresnic.
Tako ravnanje mojih novih nadrejenih me je močno prizadelo. Počutil sem se ponižan na raven zadnjega hlapca v neki vasi. Ponižala pa sta me dva moralno sporna človeka: Stojanov zaradi spornega prevzema Maga, Babičeva zaradi člankov, v katerih je pihala na dušo družini Šrot, ki prek Pivovarne Laško lastniško obvladuje Delo. Zvečer sem zbolel: začel sem se tresti, čutil sem povišani utrip srca, bolel me je želodec, šlo mi je na bruhanje, vrtoglavica... Razlog seveda ni bila viroza, ampak hud stres, ki sem ga doživel na delovnem mestu. Naslednji dan je bilo še huje: bolj kot sem se približal stavbi Črna vdova, kjer sta uredništvi Dela in Maga, bolj mi je šlo na bruhanje. Po nasvetu svoje žene sem se, preden bi moral v službo, oglasil pri svoji osebni zdravnici, ki me je poslala na bolniško s pomirjevali in antidepresivi. Odpravil sem se domov, spal celo popoldne, čez soboto in nedeljo pa naredil temeljit premislek. Ali se bom pustil, da z mano ravnajo nespoštljivo in poniževalno? Ali bom poslej moral prositi za vsako svojo besedo, vsako svojo izjavo, vsak svoj članek? Ali sem za svojo bolezen kriv sam ali šefa, ki sta me nadrla in nesramno ponižala pred drugimi sodelavci? Odločil sem se za pritožbo delovni inšpekciji, ker pa ta običajno dela zelo počasi, sem v vednost svojo pritožbo poslal varuhinji človekovih pravic in vsem sedmim poslancem, ki so člani komisije za peticije in človekove pravice, ter njeni sekretarki. Nobenega medija o svoji pritožbi nisem obvestil, ker je to moja zasebna zadeva in pravica.
Zadeva je prišla v javnost naslednji teden, ko je poslanka SDS Eva Irgl, ena od članic omenjene komisiji, na tiskovni konferenci povedala, da so prejeli mojo pismo, ki sem ga naslovil na delovno inšpekcijo. Verjamem, da mi je hotela in da mi želi najbolje, saj je pozvala inšpekcijo in varuhinjo k ukrepanju. Nato se je zgodila zahteva za sklic izredne seje na temo šikaniranje novinarjev Maga, ki je nisem zahteval jaz, ampak poslanci, ki jih je pač skrbelo za razmere v uredništvu Maga. Sam sem zgolj obvestil parlamentarno komisijo, ki se ukvarja s človekovimi pravicami, v upanju, da bo inšpektorje podvizala k ukrepanju. To se je tudi zgodilo in s tem sem dosegel svoje, če pa se je potem komisija odločila, da o psihičnem nasilju na Magu skliče posebno sejo in me nanjo povabi, je to njena legitimna pravica. Sam sem se je udeležil iz spoštovanja do izvoljenih predstavnikov ljudstva, ki jih skrbi za moje počutje in so mi stali ob strani v trenutku, ko sem to najbolj potreboval. Poslance sem še ustno seznanil s svojo zgodbo, na lastne oči so lahko videli, da govorim iskreno, in da to niso „izmišljotine in neumnosti“, kot je javno izjavil Veso Stojanov. On se skupaj z Babičevo seje ni udeležil, ker nista želela sodelovati pri „politični farsi, ki sta jo sprožila novinar Igor Kršinar in poslanka Eva Irgl“.
Je politična farsa, če nekdo zboli zaradi tega, ker ga je šef v službi nadiral pred celotnim kolektivom? Tako nesramne izjave pa res nisem pričakoval. Namesto javnega opravičila mi je moj „tlačitelj“ namenil še žaljivke. Sam je bil ob prebiranju blogov Silvestra Šurle neskončno užaljen, ker si je drznil kritizirati njegovo veličino, mene pa lahko javno žali in si izmišlja teorije zarote, v katere vsaj uradno sam ne verjame. Njegova prva kolumna v Magu je nosila naslov Stran od zarot, zdaj pa on govori o zaroti mene in Irglove proti ne vem čemu. Za nobeno zaroto ne gre, jaz sem se kot državljan pritožil zaradi psihičnega nasilja na delovnem mestu. Tej pravici mi nihče ne more oporekati. Upam, da bo tele vrstice prebral tudi direktor Dela Peter Puhan, in da na odgovornost ne bo poklical mene, ampak Stojanova in Babičevo! Če Delo res „misli širše“, kot to javno razglaša...

sobota, 09. februar 2008

Nova medijska podoba( MAG št 1 - 2008)

Zadnje spremembe na medijski krajini kažejo, da se časopisni prostor zapira in da se vnovič uveljavlja medijsko enoumje. Monopol nad časopisnim trgom je prevzela politična opcija, ki je do leta 2005 držala roko nad mediji in skozi njihovo lastninjenje poskrbela za trajno obvladovanje. Medtem ko je nekdanja vladajoča stranka ohranila vpliv v Dnevniku, družba pod vodstvom njenega člana pa postala večinska lastnica časopisne hiše, so novi lastniki Dela in Večera poskrbeli, da sta se obe časopisni hiši vrnili v stare tirnice. Primerjava nekaterih preteklih in sedanjih dogodkov kaže, da imata pri ključnih spremembah v medijih prste vmes bivši predsednik države Milan Kučan in nekdanji generalni sekretar LDS Gregor Golobič, zdaj prvak stranke Zares.


Kadrovske in vsebinske spremembe v časopisnih hišah Delo in Večer so se zgodile prav v času preurejanja levega političnega bloka: nekdanja vladajoča stranka LDS je razpadla, nastalo je združenje in nato stranka Zares, ki jo je prevzel dolgoletni funkcionar LDS Gregor Golobič, vodilna stranka v tem bloku je postala SD Boruta Pahorja. Pivovarna Laško je povsem prevzela Delo, tako da je kupila tudi delnice paradržavnih skladov, ki sta jih imela v časopisni hiši.

Kučan in Šrot. Izkazalo se je, da sta Sod in Kad deleža prodala v nasprotju z interesi vlade, ki prek njiju upravlja državno premoženje. Državna sekretarka Andrijana Starina Kosem, ki je tudi vodila nadzorni svet kapitalske družbe, je po tej prodaji postala predsednica nadzornega sveta Dela; na položaj jo je imenovala Pivovarna Laško, ki je prej od skladov kupila delnice časopisne hiše. Desetega junija je sledilo odmevno pismo Starinove, v katerem je nanizala vrsto obtožb zoper predsednika vlade Janeza Janšo in zagotovila, da bo sama varovala in nadzorovala uredniško avtonomijo medijev, s čimer je pravzaprav napovedala posege vanjo. Predsednik uprave laške pivovarne Boško Šrot se je 20. junija med dopustom na Peklenskih otokih pri Hvaru sestal z bivšim predsednikom Milanom Kučanom. Dogodek so podrobno opisale Finance, ki se sklicujejo na dva vira in tudi na uradno potrditev Kučanove svetovalke Špele Furlan, ki je srečanje opisala kot naključno. Po njeni razlagi je Kučan med sprehodom po Palmižani v restavraciji zagledal Šrota, ga šel pozdravit, okrog naj bi bilo vsaj dvajset ljudi, izmenjala sta nekaj besed in družno spila kozarec vode, vse skupaj pa menda ni trajalo več kot pet minut… Da morda srečanje vendarle ni bilo naključno, kažejo spremembe v časopisni hiši Delo, katere lastnica je Pivovarna Laško: najprej so odstopili odgovornega urednika Petra Jančiča, nato direktorja Danila Slivnika, nazadnje so za novega odgovornega urednika Maga imenovali Vesa Stojanova, ki (poleg tega, da je član nadzornega sveta, v katerem bi moral zastopati interese novinarjev) sodi v diametralno nasprotni vrednotni krog tistemu, iz katerega izhaja dvanajstletna uredniška politika tednika.

Ozadja menjav na Večeru. Sočasno so se spremembe zvrstile tudi v časopisni hiši Večer, kjer je direktorja Milana Predana zamenjal Uroš Skuhala, o katerem so mediji pisali, da spada v krog Andrijane Starina Kosem. Večer je s Pivovarno Laško lastniško povezan prek večinskega lastnika Infond holdinga, ki je največji lastnik pivovarne, in Dela, ki je lastnik petine Večera. »Koliko so bili razlogi za mojo zamenjavo politični, bosta pokazala čas in prihodnja uredniška usmeritev časopisa,« je na naše vprašanje odgovoril Predan. Zanimiva je primerjava dogodkov iz leta 2000, ko se je Predan poslovil s položaja odgovornega urednika Večera. Podobno kot zdaj, v času Janševe vlade, se je tedaj zgodila zamenjava v času Bajukove, v obeh primerih so jo izvedli ljudje, ki so bili bližje opoziciji. Največja lastnica Večera je bila takrat NKBM, ki je obvladovala tudi Infond. Upravo banke je vodil Jože Glogovšek, ki je hkrati predsedoval nadzornemu svetu Večera; imenovala ga je prejšnja, Drnovškova vlada, torej LDS, v kateri je užival sloves glavnega kadrovika generalni sekretar Gregor Golobič. Predanu se je uradno iztekel mandat, toda pred tem je prejel vabilo predsednika države Milana Kučana na kosilo, vendar ga je zavrnil, ker se je prav takrat v parlamentu odločalo o Bajukovi vladi. Podrobnosti je nekaj mesecev pozneje v intervjuju za Mag razkrila urednica notranjepolitične redakcije na Večeru Darka Zvonar Predan: »To smo razumeli kot neke vrste politični pritisk, ki bi nam lahko pri določenem številu bralcev vzel košček verodostojnosti. Tako smo se odločili na uredniškem kolegiju in večina se je s tem strinjala. Drži tudi, da je po imenovanju nove glavne urednice predsednikovo vabilo prišlo še enkrat in da ga je sprejela.« Na kosilo je pripeljala še direktorja in uredniško ekipo, v kateri je bila takrat tudi Predanova. In o čem se je Kučan želel pogovoriti z Večerovimi uredniki? »Bilo je zelo zanimivo in poučno. Predsednik je imel govor, v katerem nas je posvaril pred tujim kapitalom, v Večerovem primeru predvsem pred avstrijskim.« Natančneje, šlo je za avstrijsko tiskarno Leykam, ki je vstopila v lastništvo Večera in ga želela prevzeti. Ker je tiskarna povezana s časopisno hišo Styria, se je torej Kučan bal, da bosta on oziroma LDS izgubila vpliv nad uredniško politiko.

Nadzorovana prodaja delnic. Podobna skrb za »svobodo tiska« se je v istem obdobju pokazala v časopisni hiši Delo. Julija 2000 je direktor kapitalske družbe Jože Lenič, ki ga je na to mesto postavila prejšnja vlada LDS, pozneje pa Bajukova odstavila, preprečil morebitni vladni prevzem Dela, tako da je prodal 5,5-odstotni delež Kada Gorenju, borzni hiši Cobito in Emoni Maximarket, ki so jih vodili ljudje, politično bližje LDS. Takratni predsednik uprave Gorenja Jože Stanič je štiri leta pozneje postal ustanovni član Kučanovega Foruma 21. Zelo pomenljiva ob tem dogodku je ugotovitev znanih strokovnjakinj za medije Sandre Bašić Hrvatin in Brankice Petković v knjigi In temu pravite medijski trg? s podnaslovom Vloga države v medijskem sektorju v Sloveniji, pred kratkim izdani pri Mirovnem inštitutu: »S to prodajo se je pokazalo, da je medijska lastnina (vsaj v očeh države) predvsem politična lastnina.« Avtorici opisujeta tudi okoliščine, ki so privedle do uredniške zamenjave v Večeru in iz katerih je razvidno, da se je v lastninjenje časopisa vseskozi vpletala politika, ki je skrbno pazila, komu bodo prodali delnice zaposleni. »Mali delničarji so prodali delnice leta 2000 zaradi informacije, da želita avstrijski Leykam in Styria kupiti Večer. Takratna večinska lastnica, banka v stoodstotni državni lasti NKBM, se je na politični ukaz z državnega vrha (takrat je bila na oblasti še LDS; op. p.) odločila za intervencijo. Skoraj desetkrat višja cena delnice je vplivala na to, da so mali delničarji začeli prodajati delnice, kupovala pa jih je država sama prek banke v svoji lasti, ki je tako postala večinska lastnica.« Tiskarna Leykam je sicer povečevala delež v Večeru, vendar ga ni mogla nikoli prevzeti. Leta 2005 je svoj 19,9-odstotni delež prodala Delu, čeprav naj bi ji Styria za celoten (27-odstotni) sveženj v Večeru ponujala približno polovico več kot Delo. Zakaj je Leykam delnice prodal cenejšemu ponudniku, je še vedno skrivnost. Zanimivo pa je, da je Starinova v svojem razvpitem pismu omenila, da je premier Janez Janša zahteval, naj se Večer proda Avstrijcem, kar kaže na politične posle v zvezi s tem časopisom.

Časopisi kot plen. Ključna je ugotovitev Bašićeve in Petkovićeve, da je lastninjenje glavnih slovenskih časopisnih hiš (Dela, Dnevnika in Večera) večinoma potekalo v obdobju vladavine LDS in da so postali lastniki teh podjetij družbe, ki jih vodijo osebe, politično povezane s takratno vladajočo stranko: »Politično povezana podjetja so med procesom lastninjenja brez javnih razpisov kupovala in prodajala deleže v medijih v skladu s političnimi interesi ljudi, ki so ta podjetja upravljali. (…) Medijski lastniki, kot del politične elite, uporabljajo svojo lastnino kot močno pogajalsko sredstvo – v odnosu do države in njenih institucij ali skupnih pripadnikov elite.« Slednje zlasti velja za Delo, ki je zdaj v lasti Pivovarne Laško, kar potrjujejo namigi, kako naj bi pivovarna njegovo uredniško politiko leta 2006 prilagodila željam Janševe vlade, po sporu z njo pa Kučanu in Golobiču. Toda sama zgodovina lastninjenja Dela kaže, da si je LDS želela trajno podrediti tudi osrednji slovenski dnevnik. »Pregled prerazporejanja lastniških deležev v Delu med letoma 1999 in 2003 nam pokaže, da je bil temeljni cilj nakupovanja in prodaje delnic preprečiti, da bi desni lastnik (Krekova družba) pridobil več kot polovični delež, saj bi mu to omogočilo vplivati na uredniško politiko,« sta zapisali Bašićeva in Petkovićeva. Ali če preberemo drugače: vladajoča leva politika se je bala, da sama ne bi več mogla vplivati na uredniško politiko Dela, kajti lastnik določa upravo in ta odgovornega urednika (po novem urednike imenuje in razrešuje kar nadzorni svet), ta pa lahko poskrbi, da o politiki pišejo pravi novinarji. Ko je Krekova družba leta 2003 svoj 25-odstotni delež v dokaj nenavadnih okoliščinah prepustila Pivovarni Laško, je ta po mnenju strokovnjakov delnice preplačala. Predsednik uprave DZS Bojan Petan, ki je medtem lastninil Dnevnik, je na vprašanje časnika Finance odgovoril: »Verjamem, da so Laščani kupili Delo zase.« Njegovo napoved so potrdili nadaljnji dogodki, saj je pivovarna z odvisnimi družbami svoj delež v največji časopisni hiši povečevala, dokler je ni popolnoma prevzela. Toda njen vpliv na uredniško politiko se je kazal že leta 2005, ko je sprožila pobudo za zamenjavo takratnega odgovornega urednika. Da so pivovarno motili nekateri novinarski članki o njenem prevzemu pivovarne Union, je pisal tudi Delov novinar Vojko Flegar v svojem spletnem časopisu Razgledi: »Fanta, je dejal odgovorni urednik Dela Darijan Košir svojima namestnikoma Mišu Renku in Vojku Flegarju, iz Laškega je prišlo sporočilo, Šega (Robert, takrat predsednik nadzornega sveta Dela in svetovalec uprave Pivovarne Laško) je telefoniral Nataši (Šuklje Velkavrh, takrat članici uprave Dela s Tomažem Perovičem kot predsednikom): Še eno tako, pa letite vsi trije s Perovičem vred.« Pol leta pozneje so res leteli, takrat je pivovarna domnevno sklenila dogovor z eno politiko, poldrugo leto pozneje pa očitno z drugo.

Politične povezave lastnikov medijev. Toda tudi laška pivovarna ni povsem politično nedolžna. Kot piše v knjigi In temu vi pravite medijski trg?, je njena največja lastnica finančna družba Infond holding, med lastniki pa so še tri (AC Kapital, Perutnina Ptuj in Probanka), ki so bližje levemu političnemu polu. Skupaj s Centrom naložbe, ki je v večinski lasti skrivnostne družbe Kolonel (po pisanju medijev so v resnici njeni lastniki vodilni v Pivovarni Laško z Boškom Šrotom na čelu), obvladujejo 53 odstotkov delnic Infond holdinga. Konec decembra je družba Center naložbe objavila ponudbo za prevzem še 46 odstotkov tega finančnega holdinga, s čimer bo posredno postala večinska lastnica Večera. V času, ko se je NKBM umaknila iz Infonda, je banko vodil član Kučanovega foruma Črtomir Mesarič, ki je bil hkrati predsednik nadzornega sveta Večera. Zato najbrž ni naključje, da je Infond in prek njega Večer prišel v prave roke, še preden je nova vlada zamenjala vodstvo banke.

Časopisna hiša Dnevnik je medtem postopno prešla v večinsko last podjetja DZS, ki ga vodi član LDS Bojan Petan. V Magu smo pisali, da je Sod v času, ko je finančno ministrstvo vodil Tone Rop, zelo nepregledno prodal delnice v Dnevniku DZS, druga podjetja, denimo KD Group, ki so bila pripravljena za delnice plačati več, pa preprosto obšel. Da je bila ta prodaja opravljena pod ceno, se je izkazalo, ko je KD Group kasneje za svoj delež, ki ga je prodal Styrii, za delnico iztržil precej več. Poznejši premiki v lastniški sestavi Dnevnika so pokazali, da je šlo pri prodaji za odločilni delež, na osnovi katerega je Petan nato z delniškimi parkirišči (denimo družbo Rent A, ki je prek Turističnega podjetja Portorož povezana z DZS) leta 2003 že presegel večinski prag, in tako postal 51,05-odstotni lastnik časopisne hiše. Neodločeno je ostalo lastninjenje Primorskih novic, ki so od leta 2004 dnevnik. Čeprav bi jih lahko obvladovala vlada prek paradržavnih skladov in povezanih lastnikov, je odločanje zaradi neznanih razlogov prepustila lokalni politiki; uredniška politika vladi ni posebno naklonjena. Za nobeno medijsko hišo, ki izdaja dnevni časopis, pa ne bi mogli trditi, da je lastniško povezana z desno politično opcijo.

Resnica o civilni družbi na RTVS. O tem, kako so politiki levega bloka pritiskali na medije, je bilo že veliko napisanega. Dogajalo se ni samo v časopisnih hišah, ampak tudi na nacionalni radioteleviziji. Ko je svet RTVS, domnevno sestavljen iz predstavnikov civilne družbe, vodil nekdanji predsednik združene liste Janez Kocijančič, sta imela največ težav s pripravo novinarskih prispevkov Jože Možina in Rajko Gerič, o čemer so kljub vsemu poročali tudi drugi mediji. Zaradi poskusa cenzure je takrat z mesta odgovornega urednika informativnega programa odletel Uroš Lipušček. Možina je pred meseci javno izjavil, da je na uredniško politiko TVS poleg Kocijančiča vplival Golobič. Nekateri novinarji pa so povedali, da so imeli težave s Kučanom. Ko se je oblast zamenjala, je parlament z zakonom spremenil sestavo programskega sveta RTVS, na katero ima sicer zdaj odločujoč vpliv, toda direktor in odgovorni urednik televizije sta postala novinarja, ki sta pod prejšnjo oblastjo doživljala največ političnih pritiskov. To je najbolj moteče prav za stranke, ki so se prej vmešavale v uredniško politiko nacionalne televizije in se menda že pripravljajo na veliko čistko v primeru zmage na jesenskih volitvah.

Oglaševanje kot posredna cenzura. Politika pa ni vplivala na medije zgolj prek lastnikov ali z osebnimi posegi, temveč tudi prek oglaševalcev. Slovenija je tako majhen časopisni trg, da je lahko finančni položaj ali celo obstoj nekega medija odvisen od oglaševanja, zato lastniki medijev zelo radi podlegajo politično motiviranim pritiskom oglaševalcev. Spomnimo na primer novinarja Stanislava Kovača, ki je 1996. v Mladini pisal o nepravilnostih v Kučanovi volilni kampanji štiri leta prej in objavil članek z naslovom Utaja davkov. Kot je pozneje večkrat izjavil, je zaradi tega tednik izgubil velikega oglaševalca, sam pa je bil kot avtor »deležen raznovrstnih pritiskov, ki so se stopnjevali do te mere, da sem bil pozvan, naj se oglasim pri predsedniku države Kučanu«. Mladina ne objavlja (več) kritičnih člankov o Kučanu in še naprej raje napada desno politično opcijo. Bašićeva in Petkovićeva v svoji knjigi omenjata tudi težave takratnega lastnika Maga Danila Slivnika z oglaševalci, ki so bili zvesti vodilni levi politiki, ki jo je Mag kritiziral. Po naših virih je bilo takrat menda vse odvisno od dobre volje generalnega sekretarja LDS Golobiča, ki mu je ukvarjanje z mediji in kadrovsko politiko prepustil premier Janez Drnovšek. Podobno naj bi po nastopu Janševe vlade veljalo za medijske hiše, ki ji niso bile naklonjene, zlasti Dnevnik in Mladina se pritožujeta, da imata manj oglasov kot prej. Država in paradržavna podjetja, to velja za vse dosedanje vlade, oglašujejo v medijih skladno s političnimi interesi. Enako velja za vsa druga podjetja, ki niso v lasti države, so pa povezana bodisi z levo bodisi z desno politiko. Zmanjševanje ali zavračanje oglaševanja zaradi politično drugačnih stališč medija Bašićeva in Petkovićeva štejeta za posredno (finančno oziroma ekonomsko) cenzuro. Toda po analogiji, kot naj bi to počela sedanja vlada, so to počele vlade pod vodstvom LDS in precej dlje časa. Glede na to, da imajo podjetja večinoma v lasti osebe, povezane z nekdanjo vladajočo politiko, pa se lahko krivda za domnevno posredno cenzuro porazdeli med oba politična pola. Veliko hujši problem bo torej nastal, če bo po volitvah leta 2008 oblast znova prevzela leva politika, saj bodo večino slovenskih podjetij lastniško obvladovale z njo povezane osebe, ki bodo dajale medijem oglase, največje medijske hiše pa že danes lastniško obvladujejo osebe, ki so politično povezane z Milanom Kučanom in Gregorjem Golobičem. Ali bodo novinarji takrat sploh še lahko nadzirali oblast?