četrtek, 27. marec 2008

Vračanje v medijsko enoumje (Dignitas)

Konec lanskega leta sem bil povabljen k sodelovanju pri pripravi zbornika revije Dignitas na temo medijski plulalizem v Sloveniji, ki ga je pripravil Zavod za oživitev civilne družbe. Predstavili so ga na tiskovni konferenci in strokovnem posvetu 26. marca. Prispevek je objavilo 27 avtorjev: dr. Janez Jerovšek, Peter Kolšek, dr. Ivan Janez Štuhec, Miro Petek, Peter Jančič, Jože Možina, Vinko Vasle, dr. Matevž Tomšič, dr. Matej Makarovič, Viktor Blažič, Darka Zvonar Predan, Dejan Steinbuch, Ana Jud, Žarko Petan, Tomaž Ranc, Silvester Šurla, Igor Kršinar, Simona Rakuša, dr. Stane Granda, Andrej Aplenc, dr. Milan Balažic, dr. Taras Kermauner, dr. Boštjan M. Turk, dr. Sandra Bašič Hrvatin, Brankica Petković, dr. Peter Lah, dr. Bernard Nežmah in dr. Peter Jambrek, ki je zbornik tudi uredil. Svoj prispevek objavljam v nadaljevanju.



Vračanje v medijsko enoumje

Brez politične pluralnosti medijev ni svobode tiska

Medtem ko je svet obšla razvpita novinarska peticija proti domnevnim političnim pritiskom Janševe vlade, ostaja nerešeno ključno vprašanje svobode tiska v Sloveniji nasploh: politična pluralnost medijev. Dejstvo je, da vodilne slovenske časopise preko povezanih lastnikov obvladuje zgolj politična opcija, ki izhaja iz nekdanjih strank naslednic komunističnega režima. Tako imenovanih desnosredinskih dnevnikov v Sloveniji ni, tisti, ki so bili ustanovljeni, pa niso mogli preživeti na razmeroma majhnem slovenskem časopisnem trgu, ki ga obvladujejo tri največje časopisne hiše -- Delo, Dnevnik in Večer. Tako je na področju politične usmerjenosti slovenskega tiska položaj slabši kot v času predvojne Jugoslavije, ko so v številčno precej manjši Dravski banovini vendarle izhajali nazorsko različni dnevniki: konservativci so izdajali Slovenca, liberalci pa Slovenski narod, Jutro in Večernik, poleg njih je izhajala cela paleta politično raznovrstnih tednikov. Da imamo v tem pogledu zdaj v Sloveniji manj svobode tiska, priča primer političnega prevzema tednika Mag, ki ga po novem urejajo novinarji iz nazorsko nasprotnega kroga. Novinarji, ki so padli pod novi, nazorsko drugačni uredniški režim, pa praktično nimajo možnosti, da bi odšli k drugemu časopisu s sorodnimi pogledi, ker takega pač ni. To je podobno, kot če bi v sosednji Italiji bivši premier Silvio Berlusconi pokupil vse medije nasprotne, levosredinske opcije in jim nato vsilil novo uredniško politiko, pri čemer bi se vehementno skliceval na logiko kapitala.

Največje tri časopisne hiše, ki so obstajale že ob prehodu iz komunističnega režima v demokratični sistem, so skozi proces lastninjenja ostale povezane s tako imenovano levo politično opcijo. Podatki o lastništvu medijev oziroma njihovem lastninjenju, ki jih navajam, so bili javno že objavljeni; pred kratkim pa sta jih povzeli tudi strokovnjakinji za medije Sandra Bašić Hrvatin in Brankica Petković v knjigi In temu vi pravite medijski trg?.1 Delo in Večer lastniško obvladuje naveza Pivovarna Laško-Infond Holding, ki je od maja lani v sporu z vlado Janeza Janše, pred tem je poldrugo leto z njo sodelovala, toda znano je, da je bil predsednik uprave Pivovarne Laško Boško Šrot donedavna član SD, njegov predhodnik Tone Turnšek pa član LDS in eden od ustanovnih članov Kučanovega Foruma 21. Delo je bilo pred letom 2005 v tesni navezi z vladami, ki jih je vodila LDS. Ko je času Bajukove vlade grozilo, da bi lahko ta dobila vpliv na časopisno hišo, je takratni direktor kapitalske družbe Jože Lenič, ki ga je na ta položaj postavila LDS, prodal 5,5 odstotni delež tega paradržavnega sklada v Delu politično prijateljskim podjetjem Gorenju, borzni hiši Cobito in Emoni Maximarket. Gorenje je takrat vodil Jože Stanič, ki je bil štiri leta pozneje med ustanovnimi člani Kučanovega foruma. LDS je tudi vseskozi pazila, da Delo ne bi padlo v roke kateri od družb, ki naj bi bile bližje desnosredinski politični opciji, denimo Krekovi družbi, ki je imela v lasti 25 odstotkov delnic Dela. Ta je leta 2003 svoj delež prodala Pivovarni Laško, ki je po ocenah finančnih strokovnjakov delnice preplačala, delež je postopoma povečevala, dokler ni lani Dela popolnoma prevzela. Kako je Pivovarna na račun uredniške politike Dela sklepala politične kupčije, smo lahko videli v nadaljevanju. Po isti analogiji, kot naj bi leta 2005 prepustila vpliv na uredniško politiko SDS, bi zdaj lahko sklepali, da ima to koncesijo stranka Zares Gregorja Golobiča, nekdanjega funkcionarja LDS. Uredniška politika Dela je videti precej bolj naklonjena stranki Zares kot drugim strankam, v ugodnejšem položaju pa je tudi predsednik stranke SLS Bojan Šrot, čigar brat vodi pivovarno, ki je lastnica Dela.

Podobno se je dogajalo s časopisno hišo Večer, ki je prek večinskega lastnika Infond Holdinga lastniško povezana s Pivovarno Laško. Tudi na tem pretežno štajerskem dnevniku je LDS skrbno pazila, komu bodo mali, notranji delničarji prodali svoje delnice. Ker se je leta 2000 kot možni kupec pojavila avstrijska tiskarna Leykam, ki je lastniško povezana z družbo Styria, se je vladajoča politika oziroma LDS ustrašila, da bo časopis prešel v last tujemu založniku. Tako je prek banke v državni lasti NKBM ponudila skoraj desetkrat višjo ceno za odkup delnic. Mali delničarji so seveda delnice prodali in Večer je prešel v večinsko last banke v državni lasti. Da je Večer obvladovala leva politika, nam priča tudi dogodek, kako je takratni predsednik države Milan Kučan tik pred nastopom Bajukove vlade povabil na kosilo odgovornega urednika Milana Predana, ki je to vabilo odklonil in pozneje ni bil več imenovan na to mesto. Na poznejšem srečanju z uredništvom Večera je Kučan po besedah ene od navzočih urednic svaril pred tujim kapitalom, za nakup tega časnika pa se je zanimala naveza Leykam-Styria. NKBM je leta 2005 prodala svoj delež v Infond Holdingu, ki je ostal večinski lastnik Večera, družbi Center Naložbe, katere največji lastnik je podjetje Kolonel, za katero naj bi se, po poročanju medijev, skrivalo vodstvo Pivovarne Laško, preostali največji lastniki pa so AC Kapital, Perutnina Ptuj in Probanka, ki so politično povezane s tako imenovano levo politiko. Ko se je zgodila omenjena prodaja Infond Holdinga, je bil predsednik nadzornega sveta Večera in predsednik uprave NKBM Črtomir Mesarič, ki je bil ustanovni član Kučanovega foruma.

Časopisna hiša Dnevnik je v večinski lasti družbe DZS, ki jo vodi Bojan Petan, ta pa je po podatkih LDS še vedno član njihove stranke (razen če je vmes prestopil k Zares). V času, ko je bil v Drnovškovi vladi finančni minister Tone Rop, je DZS ugodno prodala delež Slovenske odškodninske družbe v Dnevniku, da je lahko preko povezanih podjetij prišla do večinskega deleža. Vse tri največje časopisne hiše so se torej polastile družbe, ki jih vodijo ljudje, ki so politično povezani s tako imenovano levo politično opcijo, zato ni pričakovati, da bi bila uredniška politika njihovih edicij provladna, ampak kvečjemu naklonjena levosredinskim strankam, ki so trenutno v opoziciji. Ko pa bo ta prišla znova na oblast, bo seveda nastal problem, kako bodo mediji, ki so z njo lastniško povezani, neodvisno in nepristransko poročali o političnih odločitvah (svoje) vlade. Primorske novice, ki so od leta 2004 dnevnik, še vedno niso dobile večinskega lastnika, delno so še vedno v lasti paradržavnih skladov ali družb v državni lasti, vendar pa iz uredniške politike ni razvidno, da bi bila naklonjena vladi; precej pa ima nanjo vpliv lokalna politika. Časopis izhaja na Primorskem, zato ima precej manjši vpliv na javnost kot tri največje časopisne hiše. Podobno primerljivo nižjo naklado imajo tudi Finance, ki so videti neodvisne tako od leve kot desne politike, njihov lastnik pa je švedska korporacija Bonnier.

Styria je začela izdajati brezplačni dnevnik Žurnal 24, ki pa deluje precej politično nerazpoznavno, na uredniško politiko Dnevnika, v katerem ima 25-odstotni delež, pa tudi nima opaznega vpliva. Zanimivo je, da se avstrijska časopisna hiša, ki velja za desnosredinsko oziroma za povezano s cerkvijo, ni odločila, da bi naredila desnosredinski dnevnik, ki ga Slovenija nedvomno potrebuje in bi lahko predstavljal alternativo že obstoječim. Brezplačnik, ki ga ponuja, pa to nikakor ne more biti. Slovenci smo pričakovali, da se bomo lahko od Avstrijcev na medijskem področju naučili kaj novega, doživeli pa smo razočaranje. Velik del slovenske javnosti je prepričan, da bi desnosredinski dnevnik lahko uspešno izdajala le tuja medijska hiša, ki ima dovolj finančnega in strokovnega zaledja. Po drugi strani pa je Slovenija tudi za tuje časopisne hiše premajhen trg, da bi iz te dejavnosti lahko pričakovala dobiček, navsezadnje nas je samo dva milijona. Poleg tega se je zgodba o desnosredinskih dnevnikih v Sloveniji končala zelo klavrno. Slovenec je izhajal pet let (od leta 1991 do 1996), Jutranjik samo štiri tedne (leta 1998). Prvi je bil celo lastniško povezan s stranko SKD, ki je skušala z njim politično trgovati. Največji problemi obeh dnevnikov so bili premajhna zagonska sredstva, prenizka prodana naklada, premalo oglaševalcev, nad katerimi je bdela nasprotna vladajoča politika, težave z distribucijo, kjer je še vedno imela monopol časopisna hiša Delo, predvsem pa premajhna strokovnost zastavljenih projektov. Zato je po svoje logično, da so tuji založniki in domača desnosredinska politika želeli pluralnost medijev vzpostaviti prek obstoječih časopisnih hiš, kar se je za vse končalo neuspešno. Tuji založniki sicer še vedno računajo na to, da jim bo uspelo prodreti na slovenski časopisni trg tako, da jim bo eden od lastnikov vendarle prodal eno od vodilnih časopisnih družb, kar navsezadnje tudi ni izključeno.

Vladajoča desnosredinska politika pa je na medijskem področju doživela popoln polom. Potem ko je vlada že mislila, da bo lahko krojila usodo Dela in Večera, ju je čez noč izgubila, njun lastnik pa se je obrnil proti njej. Določen vpliv na oba časopisa je imela prek deležev obeh paradržavnih skladov v časopisnih hišah, ko jih je prodala, je ostala brez vsega. Seveda pa je težko soglašati s tezo, da ju je leta 2005 prevzela. Pivovarna Laško oziroma Infond Holding naj bi dala vladajoči politiki koncesije s tem, da naj bi na čelo časopisnih hiš nastavila njej bolj naklonjene ljudi, v vsakem primeru pa je šlo za profesionalne in ugledne osebnosti. Predsednik uprave Dela je postal Danilo Slivnik, ki je bil do leta 1995 namestnik direktorja in odgovornega urednika tega časopisa, nato pa je ustanovil in vodil tednik Mag. Vodstvo Večera pa je prevzel nekdanji odgovorni urednik Milan Predan, ki je bil leta 2000 žrtev politične čistke v »časniku s težo«. Podobno velja za odgovorna urednika Dela in Večera. V prvem primeru je to postal Peter Jančič, večkrat nagrajeni novinar, ki je zasedal pomembne položaje tudi v Društvu novinarjev Slovenije, sicer pa je prišel s časnika Večer, v drugem primeru pa Tomaž Ranc, ki je bil na nacionalni televiziji zelo uspešen novinar, zaradi česar je kriminalistična policija iz političnih razlogov (konkretno je to počel namestnik direktorja Drago Kos) nadzorovala klice na njegovem mobilnem telefonu in s tem grobo posegla v njegove osebne človekove pravice. Slivnik in Jančič sta sicer Delo prevzela mimo soglasja novinarjev in kljub njihovim protestom, toda uredništvo notranje politike ni doživelo bistvenih sprememb in velika večina novinarjev je še naprej opravljala svoje delo. Po drugi strani pa so na straneh časnika dobili priložnost za objavljanje nekateri drugi zunanji avtorji, ki te možnosti prej niso imeli, kar je za sam časopis pomenilo več notranje pluralnosti in njegovo odpiranje za bralce drugačnega vrednotnega kroga, čeprav so nekateri spremembe razumeli povsem drugače. Na Dnevniku ni prišlo do sprememb in je še vedno zagovarjal prejšnjo oblastno politiko, ki je po volitvah pristala v opoziciji. Taki ideološki usmeritvi ostajajo zvesti še naprej.

Že dobro leto pozneje so se zadeve obrnile in tudi lastniki Dela in Večera so sklenili, da bodo njihovi časopisi ostreje nastopili proti vladi. Zanimivo je, da je do sprememb v časopisih prišlo sočasno s prerazporejanjem moči na levem političnem polu ter nastankom stranke Zares pod vodstvom Gregorja Golobiča, ki je kot dolgoletni funkcionar nekdaj vladajoče LDS veljal za glavnega kadrovika tudi na medijskem področju. Na Večeru se je to zgodilo dokaj mirno, saj se je moral posloviti Predan, medtem ko je Ranc našel skupen jezik tako z lastniki kot z novinarji. Delo se je prav tako mirno vrnilo v stare tirnice, Slivnik in Jančič sta morala odstopiti, položaj odgovornega urednika pa je prevzel dotedanji odgovorni urednik Maga Janez Markeš, ki se očitno z novinarji Dela razume veliko bolje kot njegov predhodnik. Paradoksalno je, da ga je na to mesto predlagal in imenoval Slivnik, s katerim sta se pozneje »ideološko« razšla. Toda samo uredništvo Maga je ostalo zavezano svoji dvanajstletni tradiciji in politični usmeritvi, zato smo novinarji doživeli zelo brutalen obračun, lastniki pa so proti naši volji nastavili odgovornega urednika iz popolnoma drugačnega vrednotnega kroga. Delo je tednik Mag od družbe Salomon 2000 kupilo konec leta 2005, takratni predsednik uprave Dela Tomaž Perovič je z njim želel zajemati tudi desnosredinsko politično prepričane bralce, ki jih Delo skozi svoj dnevnik ni moglo zajeti. Potem ko je upravljanje časopisne družbe prevzel kar nadzorni svet pod vodstvom nekdanje državne sekretarke Andrijane Starina Kosem, pa so se začeli vršiti pritiski na uredništvo Maga in poskusi vplivanja na politično vsebino samega tednika. Ker jih vršilec dolžnosti Silvester Šurla ni dopuščal, so imenovali novega odgovornega urednika Vesa Stojanova, ki prihaja kar iz nadzornega sveta, v katerem naj bi predstavljal novinarje. Zanimivo je, da je Stojanov sedmi v vrsti podpisanih pod znano peticijo zoper politične pritiske in cenzuro, kar veliko pove o njem, najbrž pa tudi o sami peticiji. Ta je s seboj v uredništvo pripeljal svojo četo novinarjev, ki naj bi pisali skladneje z novo lastniško politiko. Razmerje med novimi in starimi novinarji je približno izenačeno, z novim urednikom Maga pa lažje sodelujejo tudi drugi novinarji Dela, ki so to pred tem zavračali zaradi ideoloških razlogov. Čeprav se Delo zdaj oglašuje z geslom »Misli širše«, pa ravno dogodki na Magu kažejo na ozkost njegove nove lastniške politike.

Seveda politični prevzem Maga ni primerljiv s položajem na Delu pred dvema letoma. Če bi hoteli govoriti o političnem prevzemu Dela, bi morala večino protivladnih novinarjev zamenjati s provladnimi, kar se ni zgodilo. En sam novinar, ki je takrat na Delo prišel z Maga, seveda ni primerljiv z »vojsko«, ki je zdaj okupirala Mag. Nekdanji novinar Maga Ivan Puc, ki je bil imenovan za urednika notranje politike, je za svojo namestnico predlagal Matejo Babič, ki je bila novinarka v tej redakciji že prej. Stojanov pa na mesto svojega pomočnika ni imenoval nikogar od starih novinarjev Maga, ampak, kako ironično, Babičevo, ki je tudi podpisnica razvpite peticije zoper politične pritiske in cenzuro. Novinarji Dela, ki niso mogli najti skupnega jezika z odgovornim urednikom Petrom Jančičem, so se lahko zatekli pod okrilje časopisov, ki so ostali zvesti prejšnji politiki, denimo na Dnevnik in Mladino. V primeru Maga pa novinarji, ki so nam vsilili novo uredniško politiko, ne moremo na podoben dnevnik in tednik, ker ga ni. Ustanoviti bi morali novega in z njim preživeti na krutem časopisnem trgu, kar novinarjem Dela ni bilo treba storiti. Neposlušnim novinarjem je novi urednik Maga celo zagrozil s premestitvijo po Delovi hiši, kjer bi opravljali popolnoma drugačne zadolžitve. Tako okrutnega sovražnega političnega prevzema, kot se je zdaj zgodil na Magu, pravzaprav nismo videli, odkar je Slovenija demokratična država, zato ni čudno, da se ob tem zgražajo celo nekateri politiki leve politične opcije in njeni vodilni komentatorji.

Prav primer Maga nam dovolj nazorno kaže, kako si predstavljajo notranji pluralizem v mediju lastniki časopisov, povezani z levo politično opcijo. Dovolj so jim občasni zunanji komentatorji iz nasprotnega političnega pola, novinarje pa želijo držati pod svojim nadzorom. Zato niti slučajno ne more zasesti mesto odgovornega urednika novinar, ki bi bil nazorsko denimo bližje Janševi SDS kot Golobičevemu Zares oziroma prej LDS. Časopisna hiša Delo ni zmogla »misliti širše«, da bi tedniku Mag dovolila, da vodi drugačno uredniško politiko in predstavlja drugačna stališča kot njen osrednji dnevnik. V normalnem poslovnem svetu bi pričakovali, da bi ob brutalnem političnem prevzemu revije Mag pobudo za njen odkup oziroma za ustanovitev podobne revije, ki bi jo urejali Magovi novinarji, dala kakšna konkurenčna časopisna hiša, denimo Dnevnik, vendar se to ni zgodilo. Verjetno bi za kaj takega potrebovala dovoljenje politike, ki je z njo lastniško povezana. Zato je teza o tako imenovani notranji pluralnosti slovenskih časopisov zavajajoča. Vprašanje je tudi, ali je v okviru časopisa sploh mogoče zagotoviti notranjo pluralnost, saj uredniško politiko določa odgovorni urednik, ki ga imenuje predstavnik lastnika, dveh ali več uredniških politik pa v časopisu ne more biti.

Drugače je z nacionalno radiotelevizijo, ki mora biti že sama po sebi notranje pluralna, to pa naj bi zagotavljala tudi pluralna sestava programskega sveta, ki jo upravlja. Na nek način je to uspevalo v prvem obdobju po uveljavitvi večstrankarske demokracije, ko sta radio in televizijo vodili osebi iz nasprotnih političnih opcij. Po sprejetju zakona o RTVS leta 1994 pa je vajeti v roke prevzela tako imenovana civilna družba, v ozadju katere so se skrivali politični botri. V obdobju od 1998 do 2006 je svet RTVS vodil nekdanji predsednik Združene liste Janez Kocijančič, ki je v njem uradno predstavljal krovno športno organizacijo, hkrati pa je bil dejavni član stranke, ki je bila v mandatu 2000--2004 del vladne koalicije. Poleg tega velja za osebo blizu Milana Kučana, ki je bil predsednik države do leta 2002, pred letom 1990 pa je vodil edino dovoljeno partijo. Kako je »civilna družba« vplivala na delo novinarjev nacionalne televizije, smo se lahko prepričali v primeru novinarjev Jožeta Možine in Rajka Geriča. Prvi je imel težave z objavo prispevka o žrtvah medvojnih komunističnih likvidacij, ko je posredoval Kocijančič pri takratni direktorici televizije Mojci Menart. Drugi pa s prispevkom o nakupu vladnega letala, ki si ga je omislil takratni premier Janez Drnovšek; toda po protestih novinarjev je nato vendarle moral odstopiti takratni odgovorni urednik Uroš Lipušček, ki ga je na to funkcijo nastavil svet RTVS po vodstvom Janeza Kocijančiča. Novinarji so večkrat izjavili, da sta se v času vlad pod vodstvom LDS v uredniško politiko televizije vtikala funkcionar LDS Gregor Golobič in predsednik države Milan Kučan, čeprav je svet RTVS uradno upravljala tako imenovana civilna družba.

Nekdanja vladajoča politika pa je nadzor nad »nacionalko« izgubila z novelo zakona o RTVS, po katerem ima odločilen vpliv na sestavo programskega sveta znova Državni zbor. Po novem zakonu je torej »vpliv politike« veliko bolj pregleden, težko pa je govoriti, da bi radio in televizija postali provladni, saj novinarji še vedno svobodno ustvarjajo, tudi kritično do vlade, o čemer se lahko vsak dan prepričamo ob poslušanju radijskega in gledanju televizijskega programa. Vodstvo radia je prevzel Vinko Vasle, novinar oziroma urednik z dolgoletnimi izkušnjami, nazadnje je bil namestnik odgovorne urednice Jane, za odgovornega urednika radia je bil imenovan novinar oziroma urednik Matjaž Erznožnik, ki je prišel s POP TV. Na nacionalni televiziji sta krmilo prevzela njena dolgoletna novinarja, ki sta pod prejšnjo vlado doživljala poskuse političnega vplivanja in cenzure. Direktor televizije je postal Jože Možina, odgovorni urednik informativnega programa pa Rajko Gerič. Največja komercialna televizija POP TV je v lasti ameriške multinacionalke CME, njena uredniška politika, če gledamo informativne oddaje 24 ur in Svet, Janševi vladi ni naklonjena oziroma je do nje precej bolj kritična kot do prejšnjih vlad, ki jih je vodila LDS.

Pluralnost slovenskih revij je težko presojati, saj večinoma niso opredeljene kot politično-informativne oziroma bralce nagovarjajo pretežno z nepolitičnimi vsebinami, čeprav tudi v njih ne manjka politike, kot denimo v »družinski« reviji Jana. Največji založnik Delo Revije je lastniško povezan z DZS, ta pa politično z nekdanjo LDS. Poleg strankarskih glasil oziroma časnikov, ki jih izdajajo politične organizacije, se za politično-informativne štejejo Mladina, Mag in Demokracija. Prva nazorsko sodi v levi politični pol, drugi je bil njen nazorski antipod, »pogled z druge strani«, po novem pa v »desni rog« nalivajo »levo vino«, kar seveda prestavlja za izdajatelja precejšnje poslovno tveganje. Demokracija je nazorsko in lastniško povezana s SDS, zato je njena uredniška politika bliže tej stranki, kot je bila v Magu, ki je bil zasnovan kot neodvisna »desnosredinska« revija. Prav v tem je bil njegov čar in večji uspeh. Novi desnosredinski časopis bi imel prihodnost, če bo lastniško neodvisen od politike. Slovenija potrebuje oboje, tako dnevnik kot tednik, saj bodo bralci le tako imeli možnost do korektnega in večstranskega seznanjanja s političnim dogajanjem v državi. Bralci v časopisih potrebujejo izbiro med različnimi političnimi stališči. Brez medijskega pluralizma ni svobode tiska, brez svobode tiska pa ne moremo govoriti o večstrankarski demokraciji in libertarni družbi.

Return to a monochrome media
The major problem of freedom of the press in Slovenia is the lack of political plurality of the media. The three largest newspaper houses (Delo, Večer and Dnevnik), which control the market of dailies and weeklies, are connected by ownership to the leftwing political option. When the left again take over power, they will therefore have the media under their control, since there are no daily newspapers under the influence of the right political option. Prior to 1990, Delo, Večer and Dnevnik were the voices of the Socialist League of Working People, which was the umbrella organisation of the communist regime. After the establishment of democracy, their privatisation was controlled by governing liberal democratic party (LDS) and state president Milan Kučan, the last president of the communist party, who did not allow their shares to be bought by a foreign media house or financial company which was closer to the centre right parties. Instead, the then governing LDS created a condition that the leading Slovene newspaper houses should be bought by companies which are politically linked to the left. The sale of state shares in newspaper houses took place in a non-transparent manner and in line with the political interests of the governing LDS. The centre-right dailies Slovenec and Jutranjik, which appeared in 1991 and 1998 respectively, could not survive because they could not compete with the infrstructur of the existing newspaper houses, which also had a monopoly over the distribution of newspapers, in addition to which the publishers of the new dailies invested too little start-up capital and had too small a professional basis. Slovenec survived for five years, Jutranjik for only four weeks. Perhaps the project of a centre right daily would have succeeded in the case of investment by a foreign publishing house, but they were fighting for too small and already almost fully occupied market of daily newspapers. Foreign publishers wish mainly to take over ownership of existing newspapers houses with suitable infrastructure, which the previous government policy prevented. The Austrian publishing house, Styria, unsuccessfully tried to buy a majority of shares of Večer, but it could only buy 25 percent of Dnevnik. Currently, Styria publishes in Slovenia a free daily Žurnal 24, but this is not serious competition to the existing leading newspapers. The Swedish corporation Bonnier pluralized the Slovene newspaper space even more, by publishing the daily Finance, but they write mainly about the economy and less about politics. It is difficult to speak of internal plurality of Slovene newspapers, especially those that have ownership links with the left. Occasional external commentators who are considered centre right does not provide assurance that journalists can express a different standpoint, since editors-in-chief decide editorial policy, and they are appointed to their position by the owners. The situation with the actual internal plurality in newspaper houses can be most clearly shown in the case of the weekly Mag, where the supervisory board of Delo appointed a responsible editor against the opinion of journalists, who remained faithful to the traditional, more centre right editorial policy. The new editorial policy is no longer centre right but closer to the left. The weekly Mag was founded by Danilo Slivnik, who had split with the leadership of the Delo newspaper house, where he had previously been deputy director and editor-in-chief. The magazine was above all critical of the then governing LDS and the then President Milan Kučan. In 2006, this weekly was bought by Delo, and leadership of the newspaper company was taken over by Slivnik. After his resignation in October 2007, there were also editorial changes at Mag. Although Delo had bought this weekly, in order to attract the centre right readership, the publisher now decided on a more coordinated editorial policy with Delo, which was closer to the leftwing opposition than to the governing centre right policy. In view of the fact there is no similar independent medium in Slovenia with a centre right editorial policy, where Mag journalists dissatisfied with the political takeover could continue their work, their freedom of public expression is threatened. The changes in media houses are also problematic because they are faced with political changes that occurred a year before parliamentary elections. The party Zares appeared which is lead by the former general secretary of LDS, Gregor Golobič, to whom a decisive influence on the media was already ascribed at the time when this party governed Slovenia. The owners of newspaper houses began to attack the government and to support the opposition. Dnevnik was throughout aggressive towards the centre right government, while the majority owners of Delo and Večer first cooperated with them so that during the sale of state shares in some companies they would extract the maximum possible shares for themselves. When Pivovarna Laško, during the period of the present government completely took over Delo, and its sister company Infond Holding took over Večer, they turned against the government and instituted changes in the newspaper houses. With the editorial changes at Mag, as the most relevant centre right weekly, the Slovene media space is closed within a circle of newspapers with the same thinking. Such a process is equally harmful to Slovenia as, for example, if in Italy it were to happen that former premier Silvio Berlusconi were to buy all the media of opposing political options and then force them into a new editorial policy which propagated his politics.
The question is thus raised whether without a politically plural media, it is possible to speak of a free press and without plural media, citizens cannot obtain complete information about political events in the country and on this basis decide independently at elections.

petek, 21. marec 2008

Maoistkini veliki načrti

Predsednik uprave Dela d. d.

gospod Peter Puhan


Spoštovani!


V torek, 18. marca, sem se po mesecu dni bolniške in dveh tednih dopusta vrnil v svojo službo v uredništvo tednika Mag. Odgovorni urednik Veso Stojanov me je korektno sprejel, povabil me je v svojo pisarno na pogovor, kjer sva med drugim razpravljala tudi o odprtih vprašanjih medsebojnih odnosov. Povedal mi je, da ga moti predvsem moj zadnji blog, ki je bil pravzaprav odziv na intervju podpredsednika nadzornega sveta Dela Stojana Zdolška v Mladini, jaz pa sem mu povedal, da zame predvsem ostaja sporna njegova kolumna Tri minute maginga, v kateri se norčuje iz dogodkov, ki so privedli do moje bolezni in več kot enomesečnega zdravljenja. Za razliko od mojih blogov, ki jih dnevno prebere nekaj deset ljudi, je njegovo kolumno prebralo več tisočev bralcev Maga. Poleg tega mi ni objavil odgovora na njegovo kolumno, do katerega imam sicer po zakonu in ustavi pravico. Ne glede na to sem sklenil potegniti črto čez najin konflikt in mu zagotovil, da ne nameravam več polemizirati z nikomer iz časopisne hiše Delo, vkolikor me ne bo nihče več poniževal ali kako drugače žalil. Pozneje pa sem izvedel, da je šlo za dogovor s figo v žepu in da je zoper mene in moje sodelavce klevetala njegova namestnica Mateja Babič. Uredniku nekega drugega medija je med drugim omenila, da vas, predsednika uprave, prepričuje, da me premestite na drugo delovno mesto in da ne morem več spremljati notranje politike, kajti po tem, ko sem, kot je dejala, pred parlamentarno komisijo za človekove pravice kazal tablete, sem se po njenem diskreditiral pred poslanci in me zato ne more (ona!) več poslati v parlament. Uredniku drugega medija je tudi opravljala nekatere svoje podrejene in nekatere svoje nekdanje sodelavce na Delu, mu razlagala, kdo hodi kam na kakšno terapijo, kako je nekdo len in dela samo eno uro v službi , kako je neka novinarka hodila v parlament ˇkazat joške“ itd. Za moje sodelavce, ki so bili novinarji Maga že pred uredniškimi spremembami (Jurčičeve nagrajence) je napovedovala, kako se bo vseh znebila in da bo za vsakega našla razlog za odstranitev. Glede na to, da je te stvari razlagala uredniku drugega medija, bi se prav lahko zgodilo, da bi vse to zapisal v svojem mediju, zaradi česar bi bili oškodovani novinarji iz časopisne hiše Delo, ki jo vodite. Toda na srečo se to ni zgodilo, saj celo urednik drugega medija premore več razsodnosti kot namestnica odgovornega urednika Maga. A to ni vse. Ko je popoldne preverjala „paginacijo“ za naslednjo številko Maga, jo je zmotila napoved, da naj bi jaz napisal tristranski članek. Napako je zagrešil urednik deska, ki očitno ni vedel, da mi je odgovorni urednik rekel, da ta teden ne bom pisal članka, ker so že vse teme razdeljene. Babičeva pa je za napako začela kriviti mene in pred urednikom deska vpila, da se nisem z nikomer dogovoril za članek in da ona že ne bo dovolila, da bi napisal članek za Mag. Tako mi je povedalo več takrat navzočih sodelavcev. Res zanimiva nova praksa torej, da prejemaš plačo, zato da ne pišeš člankov!

Moram priznati, da se z Babičevo nisem nikoli posebej dobro razumel, čeprav sva bila na fakulteti sošolca. Spomladi lani me je denimo v parlamentu ustavil nekdanji premier Tone Rop in se mi pritožil, ker naj bi Babičeva Gregorju Golobiču, sedanjemu predsedniku stranke Zares, govorila, da naj bi bil on, torej Rop, moj glavni vir pri pisanju člankov o LDS. To seveda ni bilo res, zato me je prosil, naj jo prepričam, da teh stvari ne bo več širila med njegovimi političnimi kolegi. Ko sem na ta pogovor opozoril Babičevo, je rekla, da so si politiki vse skupaj izmislili. No, jaz vsekakor ne verjamem, da mi je govorila resnico, saj politik v tem primeru ni imel razloga za laž. Pozneje je ob prevzemu uredniških poslov Silvestra Šurlo vprašala, ali sva si že našla novi službi, torej on in jaz. Odkar je namestnica odgovornega urednika tednika Mag, me nikoli ni pozdravila, odzdravila ali kakorkoli govorila z mano. Izjema je znani dogodek 31. januarja, ko se je pridružila Vesu Stojanovu v nadiranju zaradi protestne izjave, ki sem jo sestavil in poslal medijem zaradi nezakonite premestitve Silvestra Šurle. Tudi ko sem se sedaj vrnil iz dopusta oziroma bolniške, z mano ni spregovorila niti besede. Je pa očitno drugim ljudem veliko govorila o meni in jim razlagala o svojih načrtih z mano.

Spoštovani gospod predsednik uprave, ne vem sicer, kaj boste odločili v zvezi z mojo prihodnostjo v časopisni hiši Delo, pričakujem pa, da me boste pred sprejetjem odločitve povabili na pogovor in me vprašali za moje želje. Opozoril bi vas rad na izjavo varuhinje človekovih pravic dr. Zdenke Čebašek Travnik, ko je decembra lani sprejela novinarje Maga. Dejala nam je, da bi vsaka odpustitev, premestitev, sprememba delokroga, znižanje plače ali poslabšanje delovnega položaja, pomenila kršitev človekovih pravic in delovnega prava ter da moramo v tem primeru o tem obvestiti njo in delovno inšpekcijo. Tako je ravnal Silvester Šurla, ko ste ga brez njegovega soglasja premestili v drugo edicijo Dela, in tako sem ravnal tudi jaz, ko sem moral zaradi psihičnega nasilja na delovnem mestu poiskati zdravniško pomoč in se zdraviti še cel mesec. Če boste tudi mene premestili proti moji volji, se bom prisiljen znova obrniti po pomoč na delovno inšpekcijo, varuhinjo človekovih pravic in parlamentarno komisijo za človekove pravice. Prepričan sem, da bi o tem primeru razpravljal tudi odbor za šolstvo, kulturo in medije, ki ga vodi Branko Grims in glede na to, da bi sejo spremljali tudi drugi mediji, to gotovo ne bi koristilo ugledu časopisne hiše Delo. Ne vztrajam pri tem, da za vsako ceno ostanem pri tedniku Mag, zlasti če mi tam ne želijo zagotoviti prijazno delovno okolje, nikakor pa ne soglašam s tem, da kot novinar ne bi več smel spremljati področja notranje politike, ki ga sicer spremljam najmanj od leta 1991.Glede na to, da sem članke o notranji politiki pisal tudi za Delo in za Sobotno prilogo Dela, nekatere moje članke iz Maga pa so povzeli tudi drugi mediji (tudi obe največji slovenski televiziji), lahko zatrjujem, da svoje delo opravljam uspešno. Premestitev iz področja notranje politike na drugo področje bi zato predstavljala diskriminacijo mene kot novinarja. Prepričan sem, da časopisni hiši Delo ne bi koristilo, če bo nad nekaterimi svojimi novinarji izvajala diskriminacijo zaradi političnih ali svetovnonazorskih razlogov in to leta 2008. Mislim, da je čas fašizma minil, ne glede na to, kakšne so želje nekaterih skrajnežev v novinarskih vrstah.

Lep pozdrav,

Igor Kršinar, novinar tednika Mag

sreda, 12. marec 2008

Vzpon in zaton Maga

Odvetnik Stojan Zdolšek, podpredsednik nadzornega sveta družbe Delo, si je v intervjuju za tednik Mladina privoščil manipulacijo in diskreditacijo kolega Silvestra Šurle, ki je do 9. januarja urejal tednik Mag. Na vprašanje, kako komentira obtožbe nekaterih sodelavcev Maga, da sta se z Andrijano Starino Kosem, predsednico nadzornega sveta Dela, vpletala v uredniško politiko, je odgovoril: „Veliko je bilo tovrstnih izjav. Mag je pač ena od edicij, ki jih izdaja Delo. Za Mag veljajo enaki standardi, kot veljajo za vse ostale edicije, ki jih izdaja družba. Če takratni vršilec dolžnosti odgovornega urednika Maga Silvester Šurla ni bil pripravljen sprejeti teh standardov, je to njegov osebni problem. Našli smo urednika, ki je te standarde sprejel, in Mag danes normalno funkcionira. To, da lastniki določajo široke okvire uredniške politike, ni nič nenavadnega. Nič protipravnega. Tudi urednik Financ Peter Frankl je na Vročem stolu zelo jasno povedal, da se je treba o uredniški politiki, njenih okvirih, dogovoriti z lastnikom. Očitno je to standard tudi švedskega kapitala, ki je lastnik Financ.“

Po izrečenemu sodeč se Zdolšku zdi povsem razumljivo, da se lastnik vmešava v vsebino medija, ki ga izdaja; še več, to so po njegovem standardi, ki veljajo za vse edicije, ki jih izdaja družba Delo. Mar to pomeni, da tudi odgovornim urednikom Dela, Slovenskih novic, Nedela in Totala tedna naslavljajo zahteve, s kom naj naredijo intervjuje in s kom ne, se zgražajo nad „intelektualno podhranjenimi“ novinarskimi prispevki ter jih prepričujejo, da je vlada kriva za inflacijo in da so tajkuni koristni za Slovenijo? Ne verjamem, da se švedski lastniki na tak način pogovarjajo z odgovornim urednikom Financ Petrom Franklom. Z nekdanjim vršilcem dolžnosti Silvestrom Šurlo sva bila sodelavca, vse odkar sem se leta 2001 pridružil Magu, sedela sva tako rekoč za skupno mizo, zato ne verjamem, da bi si preprosto izmislil, kaj sta želela nadzornika od njega. Kot sem zapisal že v prejšnjem blogu, me je konec septembra obvestil, da je ASK želela, da napiše članek, v katerem naj bi „sesul“ kritike Pivovarne Laško oziroma da pritrdi tistim, ki menijo, da pivovarna ne zlorablja monopolnega položaja na trgu. Šurla članka ni napisal, ker je vedel, da bodo sledile nove in nove zahteve. Res, nadzornika še naprej nista bila zadovoljna s pisanjem Maga. Kot sem izvedel, je ASK motil članek o RTVS, ki naj bi bil intelektualno podhranjen, Zdolška naj bi zmotil članek, ki je bil naklonjen STA, ker si je ta drznila grdo pisati o Markyju, kot je imenoval odgovornega urednika Dela, ni mu bil všeč intervju z Borisom Popovičem in vprašanja, ki jih je novinarka Maga naslovila na njegovega klienta Tomislava Klokočovnika. Takrat sta posebej zaradi tega zahtevala sestanek s Šurlo, ki pravzaprav sploh ni vedel, kakšna vprašanja je novinarka poslala Klokočovniku. ASK je zmotilo moje vprašanje v intervjuju z Milanom Zverom, ali je še članica SDS. Šurli je dejala, da naj drugič Kršinar kar njo to vpraša. Mimogrede sem slišal, da to ni bila edina stvar, ki jo je zmotila pri mojem pisanju. Zdolška naj bi zmotil moj intervju s predsednico LDS Katarino Kresal, zaradi česar je zahteval, da opravimo intervjuje tudi z drugimi predsedniki strank. Precej nejevolje pa je bilo menda tudi zaradi (že prej objavljenega) mojega prispevka Preobrat v aferi Sova, v katerem sem objavil vsebino zvočnih zapisov na zgoščenkah, na katerih je Sova shranila posnete pogovore med Janezom Janšo in Ivom Sanaderjem iz leta 2004. Prav tako nadzornika nista bila navdušena nad Šurlovimi članki o menedžerskih odkupih, želela sta bolj kritičen odnos do vlade, zlasti do premierja Janeza Janše itd. So morda takšni tudi pogovori med predstavniki lastnika in drugimi odgovornimi uredniki Delovih edicij? Se o takih stvareh pogovarja tudi Frankl s svojimi švedskimi založniki? Dvomim!

No, ker Šurla ni bil pripravljen sprejeti takšnih standardov, nadzornika nista "rešila njegovega statusa", ampak je namesto tega nadzorni svet sprejel javni razpis za odgovornega urednika, za katerega je bilo vnaprej jasno, da je že dogovorjen. Veso Stojanov, ki je v nadzornem svetu predstavljal delavce Dela, je po mojih informacijah od družbe Delo zahteval odškodnino zaradi krivic, ki so se mu menda zgodile v času Danila Slivnika. V izogib sodnemu sporu mu je Zdolšek ponudil primerno odškodnino, to je mesto odgovornega urednika Maga z zelo visoko plačo. Kakšna je, ne vem natančno, sem pa slišal, da so neki urednici ponujali 4000 evrov za to, da bi prevzela Mag, a je ponudbo zavrnila. Šurla je tednik Mag urejal za približno trikrat nižjo plačo, dobival je simbolični dodatek za delo urednika. Tudi ni imel namestnika, ki bi dodatno obremenjeval proračun Maga.

Kot zatrjuje Zdolšek, so našli urednika, ki sprejema standarde, ki jih od njega pričakujeta z ASK. Ne bom špekuliral, ali to pomeni, da mu narekujeta vsebino in izbirata intervjuvance, dejstvo pa je, da se je politična usmerjenost tednika Mag spremenila in da so ga posledično zaradi tega zapustili mnogi bralci, ki so ga pred tem prebirali predvsem zaradi tega, ker je ponujal drugačen pogled na politične dogodke v državi. Novih bralcev je očitno premalo oziroma jih skorajda ni, sicer prodana naklada ne bi tako drastično padla. Prvo letošnjo številko, zadnjo pod vodstvom Šurle, so prodali okoli 13.700 izvodov, sedmo, ki je izšla sredi februarja, pa le še okoli 8.500. Torej se je prodaja zmanjšala za več kot 5200 izvodov, kar je za več kot tretjino. Mag je padel na raven izpred dveh let, preden je Delova naročniška služba zanj začela pridobivati naročnike tednika Več in drugih edicij Dela.

Eksperimentiranje ASK in Stojana Zdolška se očitno ni obneslo, zato na Delu celo razmišljajo o možnosti, da bi Mag kar ukinili in začeli izdajati kakšno drugo revijo. Tednik Več je končal pri 6500 prodanih izvodih, potem so ugotovili, da jim prinaša zgolj izgubo. Tedniku Mag je kazalo veliko bolje, ko so ga prevzeli Delovi novinarji, pa je sledila katastrofa. Dvomim, da bo uspešen njihov tretji projekt. Toda ključno je to, da sta za zaton tednika Mag odgovorna ASK in Stojan Zdolšek. Če bi ga pustila pri miru, bi se Mag verjetno prodajal z več kot 14 tisoč izvodi, morda bi se približal 20 tisočim. Tako pa sta povzročila, da je eden od pomembnih slovenskih medijev, ki je vse od leta 1995 razveseljeval številne bralce, zdaj na robu propada. Ogrozila sta tudi delovna mesta in poklicno kariero Magovih novinarjev, saj ne verjamem, da bomo dobili novo zaposlitev v notranjepolitični redakciji Dela. Silvestra Šurlo je denimo uprava prerazporedila v Total tedna, kjer ne more več pisati o tajkunih in menedžerskih odkupih podjetij. Bosta za to poslovno škodo, ki sta jo povzročila družbi Delo, odgovarjala? Ali se bo prej za tretjino zmanjšala še prodaja Dela in Slovenskih novic?

P. S. Mag je verjetno edini medij v Sloveniji, ki ni niti z besedico poročal, da so kar štirje njegovi novinarji in njegov bivši urednik dobili Jurčičevo nagrado. Pomenljivo!

sreda, 05. marec 2008

Nagrada za upor proti mafiji

Jurčičeva nagrada je največja čast, ki lahko doleti slovenskega novinarja. Dobila so jo največja peresa sedme sile, letos pa je ta čast doletela mene in moje sodelavce, s katerimi sem si delil najlepše in tudi najtežje trenutke novinarskega dela na Magu. Nagrado smo dobili zaradi naše uporniške drže v času, ko so namesto nas, novinarjev, skušali revijo urejati predstavniki Pivovarne Laške, ki je lastnica časopisne hiše Delo, v okviru katere zadnji dve leti izhaja tednik Mag. Spor se je končal tako, da je nadzorni svet nazadnje imenoval odgovornega urednika iz svojih vrst, čeprav so zoper njegovo imenovanje glasovali prav vsi redno zaposleni novinarji Maga. Novi odgovorni urednik je mesto sprejel, s seboj pripeljal še nekaj novinarjev Dela, njegovega predhodnika Silvestra Šurlo pa so premestili v drugo edicijo Dela. Prodaja Maga se je skoraj prepolovila, zato je povsem na mestu vprašanje, ali je bil to namen uredniških sprememb na tedniku. Ali sta se glavna likvidatorja Maga Andrijana Starina Kosem in Stojan Zdolšek s tem želela maščevati neposlušnim novinarjem? Predstavnika lastnika je vsebina Maga očitno tako zelo motila, da se nista zmenila za njegove pozitivne rezultate. V času, ko je Delo izgubilo 75 tisoč bralcev, je po rezultatih nacionalne raziskave branosti Mag pridobil 19 tisoč bralcev. Lastniki so se torej odločili za zamenjavo bolj uspešnega urednika. Razumi kdor more! Seveda se to ni zgodilo iz poslovnih razlogov, ampak zaradi vsebine, torej iz političnih motivov. Spominjam se, kako mi je takratni v. d. odgovornega urednika Silvester Šurla konec septembra pripovedoval, da bi moral po naročilu ASK napisati članek v korist Pivovarne Laško. Temu se je odločno uprl, pri tem ga je podpiral takratni predsednik uprave Dela Danilo Slivnik. Njega so kmalu za tem „odstopili“, na Šurlo pa sta nadzornika ASK in Zdolšek naslavljala nove in nove zahteve glede prispevkov v Magu. Motila ju je zlasti politična vsebina Maga, čeprav Pivovarna Laško ni politična stranka, ampak gospodarska družba, ki naj se ne bi ukvarjala s politiko. Pri tem sta dala nadzornika Šurli vedeti, da njegov status ni urejen in mu obljubila podporo pri imenovanju za odgovornega urednika Maga. Ker vsebine Maga ni prilagodil njunim zahtevam, ga nadzorni svet ni imenoval za odgovornega urednika, ampak je objavil javni razpis in „čisto po naključju“ se je nanj prijavil član nadzornega sveta in vrst delavcev ter nazadnje bil tudi izbran.

Teh umazanij nisem mogel mirno gledati. Ko je Šurla o politično-kapitalsko motiviranih pritiskih spregovoril na nacionalni televiziji, sem sklenil napisati izjavo, s katero smo ga podprli tudi vsi redno zaposleni novinarji. Sledile so tudi druge protestne izjave, v katerih smo izražali svoj upor proti grobem vmešavanju v novinarsko avtonomijo. Vedeli smo, da se spuščamo v nevarnost in da je lahko ogrožena tudi naša finančna eksistenca in poklicna kariera, saj smo se uprli najbolj nevarnim ljudem v državi. Pivovarna Laško obvladuje Pivovarno Union, Fructal, Radensko, Mercator, Delo, Večer... Od kod je vzela denar za ustvarjanje tako velike gospodarske mreže, ni znano, čeprav moramo navadni državljani davkariji prijaviti vsak zasluženi cent. Prav tako ni znano, od kod denar podjetju Kolonel, ki prek Infond Holdinga obvladuje ves ta finančno-trgovsko-medijski konglomerat. Znano je le, da ta skrivnostna družba nima niti enega zaposlenega, ampak samo poštni nabiralnik nekje v Šiški. Vse skupaj spominja na mafijsko združbo, ki bi se povrhu vsega rada ukvarjala še s politiko in namesto volivcev odločala o tem, kdo bo vodil državo. Ljudje, ki so se sprli z vlado, ker je ta stopila na prste njihovem nadaljnjem grabežu, so proti vladi uporabili svoje časopise. Posledica tega je bila tudi uredniška zamenjava na Magu. Novinarji, ki smo se temu uprli, pa smo bili odrinjeni na stranski tir. Videti je, da smo izgubili boj s surovim kapitalom, toda vojne še zdaleč ni konec. S podelitvijo Jurčičevih nagrad smo postali moralni zmagovalci. Boško Šrot, ASK in Stojan Zdolšek si tega gotovo niso želeli. Najbrž so mislili, da bomo Magovi novinarji brez Slivnika postali njihov lahki plen. Zelo so se zmotili. Za nekdanje bralce Maga predstavljamo upanje, da bodo kmalu dobili svoj novi časopis. Morda se bo to zgodilo zelo kmalu. Pustite se presenetiti! Nasvidenje v naslednjih bitkah!


Posnetek podelitve Jurčičevih nagrad je objavljen na spletnem časopisu Požareport.

http://www.pozareport.si/?Id=direkt&View=novica&novicaID=157


Dogodek pa je spremljala tudi STA.


Jurčičeva nagrada nekdanji Magovi ekipi

2767jurciceve_nagrade.jpg

Jurčičevi nagrajenci 2007: Biserka Karneža Cerjak, Brigite Ferlič Žgajnar, Nenad Glücks, Igor Kršinar in Silvester Šurla ter predsednik Sklada Josipa Jurčiča Drago Demšar.

(Foto: Demokracija.si)

Ljubljana, 4. marca (STA) - V Narodni galeriji v Ljubljani so v torek slavnostno podelili nagrade Sklada Josipa Jurčiča namenjene novinarjem, svobodnim publicistom in urednikom. Nagrado so prejeli nekdanji v.d. odgovornega urednika Maga Silvester Šurla ter novinarji Igor Kršinar, Nenad Glücks, Biserka Karneža Cerjak in Brigita Ferlič Žgajnar.

V uvodu slovesnosti je predsednik Sklada Josipa Jurčiča Drago Demšar dejal, da so pred 15 leti, ko so ustanavljali sklad, v ustanovno listino zapisali, da gre za ustanovo, ki bo “nagrajevala resnicoljubnost kot moralno načelo slovenskega novinarstva”. Letošnji nagrajenci so po njegovem dokazali, da od tega načela ne odstopajo, pač pa ga uresničujejo po svojih najboljših močeh.

Hkrati so po njegovem nagrajenci primer, kako se takšna drža v našem okolju “kaj hitro slabo obrestuje”. Spomnil je, da so nagrajence “lastniki medija in njegovi politični upravljavci iz ozadja, namesto da bi jih podpri, postavili na stranski tir”. “Prepričani smo, da jih bo takšen poseg v njihovo poklicno in osebno integriteto še bolj utrdil v tej drži in jih vzpodbudil v iskanju novih možnosti, da svojo kritično besedo uveljavijo v javnosti,” je dejal Demšar. Če se bodo takšni procesi v našem medijskem prostoru nadaljevali, pa bomo sicer po njegovih besedah “kaj kmalu obtičali v rumenem provincialnem samozadovoljstvu, ko ne bo več dovolj, da se okreše iskra, pač pa da trešči tudi kakšna strela”.

Kot so v utemeljitvi nagrad zapisali organizatorji, je tednik Mag dolga leta pomenil pomembno vsebinsko obogatitev slovenskega medijskega prostora. “V letih slovenske politične in ekonomske tranzicije je postal sinonim za drugačnost sredi kontinuitete tukajšnjega novinarstva. Njegovo raziskovalno delo, ki je razkrivalo raznovrstno politično in ekonomsko polaščanje, njegova kritika tranzicijskih pojavov in analitično komentiranje družbenih procesov je prinašalo v tukajšnje razmere - obremenjene z dediščino nedemokratičnega režima in novinarske nesvobode - svežino, pogum in jasnost,” je zapisano.

Zaradi tega je bil tednik skupaj s svojimi novinarji pogosto izpostavljen napadom vladajoče politike, pritiskom ekonomskih lobijev, ki so mu odtegovali oglase in ga skušali na ta način zadušiti, večkrat pa se je zaradi svojega pisanja celo znašel pred sodiščem,” piše v obrazložitvi.

V času, ko je tednik Mag prišel pod okrilje Delove hiše, so se, kot je zapisano, za nekaj časa materialne in organizacijske razmere za njegovo delo izboljšale in pod vodstvom Silvestra Šurle mu je začela rasti tudi naklada: “Toda prav v tem obdobju se je začel na v. d. odgovornega urednika in Magove novinarje eden najhujših pritiskov na neodvisno novinarstvo, kar smo jim bili priče v samostojni in demokratični Sloveniji. Silvestru Šurli so se nadzorniki Dela začeli vmešavati v njegovo delo, posegati v koncept in vsebino ter tako poskušali žanrsko in nazorsko jasno profilirani kritični tednik podrediti kapitalskim in političnim interesom njegovih lastnikov.”

Novinarji Silvester Šurla, Igor Kršinar, Nenad Glücks, Biserka Karneža Cerjak, Brigite Ferlič Žgajnar “so se temu početju pogumno, odločno in javno zoperstavili”. “Posledica tega je bila, da so novopečeni kapitalski mogotci in njihova tovarišija pripeljali v Mag bolj prilagodljivo novinarsko ekipo, ki je nemudoma močno spremenila njegovo vsebino, hkrati pa skuša ohraniti groteskni videz, kot da se s tednikom ni nič bistvenega zgodilo, čeprav vsi vemo, da imamo opraviti s posegom v neodvisnost novinarstva, ki se je tukaj pripetila v vsej svoji nedemokratični temeljitosti,” so še zapisali organizatorji. In dodali: “Včasih je o tovrstnih zadevah odločala partija, danes pa odloča kapital.”

Silvester Šurla je na vprašanje STA, kaj mu pomeni nagrada, odgovoril, da vsaka nagrada pomeni vzpodbudo za nadaljnje delo, vendar pa ima nagrada, ki so jo dobili, “nek grenak priokus”. “Dobili smo jo zato, ker smo se uprli pritiskom, ki so jih na nas lani izvajali predstavniki Pivovarne Laško v nadzornem svetu časopisne hiše Delo,” je dejal. Ponovil je, da je lani prišlo do nasilnega prevzema uredništva in radikalne spremembe uredniške politike, zaradi česar je časopis samo v enem mesecu izgubil več kot tretjino bralcev: “To je cena lomastenja predsednice nadzornega sveta Andrijane Starina Kosem.”

Sklad sta decembra 1993 ustanovila skupščina Nove revije in upravni odbor Društva slovenskih pisateljev zaradi vse pomembnejše vloge medijev v slovenski družbi. Sklad, ki nosi ime pisatelja, novinarja in urednika Josipa Jurčiča, vsako leto podeli nagrade, ki jih izročijo na Jurčičev rojstni dan, 4. marca. Nagrade so sicer prvič podelili leta 1994.