torek, 21. oktober 2008

Najšibkejša člena (Reporter 22)

Najšibkejša člena Pahorjeve koalicije bosta Golobič in Kresalova.
Komentira: Igor Kršinar

Ko je po volitvah leta 2000 vlado sestavljala LDS, je Gregor Golobič kot njen glavni kadrovik in pogajalec vsem koalicijskim partnerjem tako rekoč vsilil koalicijsko pogodbo po načelu »vzemi ali pusti«, podobno pa se je obnašal tudi pri razdelitvi resorjev. Tako je druga največja koalicijska partnerica, združena lista, dobila tri resorje in predsednika državnega zbora, SLS tri resorje, Desus pa nobenega. Prvak ZLSD Borut Pahor je raje kot ministrski stolček izbral vodenje državnega zbora in si s tem zagotovil še boljšo politično kariero. Po zadnjih volitvah je položaj obrnjen: danes je Pahor tisti, ki je tako močan kot nekoč Golobič in obratno. A vendar se zgodovina ne ponavlja, saj Pahor Golobiču ne vsiljuje koalicijske pogodbe in ministrskih mest. Še več, Golobič Pahorju kaže svoje mišice, čeprav so mu volivci namenili trikrat manjšo moč. Ko je denimo Pahor poslal osnutek koalicijske pogodbe vsem možnim zaveznikom, mu je Golobič še isti dan vrnil z 99 točkami svojih zahtev. Hkrati izjavlja, da ministrskih mest ne bi smeli deliti po ključu poslanskih mandatov, ampak da bi morali sestaviti vlado ne glede na politično pripadnost ministrov. Čudno, da takega stališča ni zastopal že leta 2000, ampak šele zdaj! Za razliko od verjetnega prihodnjega premierja ni sprejel ponujeni položaj predsednika državnega zbora, do te funkcije se je obnašal skrajno žaljivo, kot bi mu ponujali mačka v žaklju. Nazadnje je ta položaj vendarle blagovolil prevzeti Golobičev izbranec Pavel Gantar. Golobič menda prav tako ne želi prevzeti ponujenega zunanjega ministrstva, za katerega bi se »navadni smrtniki« stepli. Raje bi bil neke vrste minister brez resnih obveznosti, da bi imel dovolj časa za kadrovske igrice in politične spletke. Toda njegovi znanci v SD so mu dali vedeti, da bo moral prevzeti resor s konkretno zadolžitvijo, sicer bo kar ostal v poslanskih klopeh. Njegove apetite po oblasti težko prenašajo že njegovi tesni sodelavci. Mateja Lahovnika naj bi dobesedno silil na ministrstvo za gospodarstvo, da bi lahko sam kadroval po gospodarstvu, čemur pa se je ta uprl in bi zato raje prevzel kak drug resor, denimo za delo in socialo. Tam bi ga tudi v SD raje videli, saj je njihova kandidatka Andreja Črnak Meglič bolj kot Pahorju zvesta Milanu Kučanu. Vprašanje pa ostaja, kdo bo zasedel zunanje ministrstvo. Če Pahor ne bo našel ustreznega kandidata, bo v skrajni sili to funkcijo nekaj časa opravljal sam. Katarina Kresal si tega mesta s svojim pičlim volilnim izkupičkom niti najmanj ne zasluži, pripada ji kvečjemu en resor, za pravosodje, vendar se bo morala odločiti, ali ga bo zasedla sama ali Aleš Zalar. V slednjem primeru bo lahko (njegova) državna sekretarka ali vodja poslanske skupine LDS. Potem ko se je po volitvah obnašala kot velika zmagovalka, bo »princeska na zrnu graha« morala pasti na realna tla.
Reporter, 13. oktobra 2008

P. S. Saj človek ne more verjeti, da se Katarina Kresal res ponuja za zunanjo ministrico, istočasno pa voditelji trojčka menijo, da Karl Erjavec ni primeren za obrambnega ministra. Bi vi zaupali tako pomembno državno funkcijo dami z enoletno politično izkušnjo, ki ne ve, kdaj so bile prve demokratične volitve v Sloveniji po drugi svetovni vojni in ki je svojo stranko komajda spravila v parlament?

Šrotova vladna skušnjava (Reporter 22)

SLS bi se lahko zbližala z SDS samo v opoziciji in z drugim predsednikom, denimo z Žerjavom, medtem ko je Bojan Šrot jamstvo, da do tega ne bo prišlo.

igor.krsinar@revija-reporter.si

Prvaku SLS Bojanu Šrotu je uspel veliki met. Svet stranke je odločil, da ne bo izrednega volilnega kongresa. Stranka bi se težko pogovarjala o vstopu v vlado, če vodstvo ne bi imelo polnega mandata. Zdaj je na potezi glavni odbor, ki bo razpravljal o vstopu v vladno koalicijo z levim trojčkom. Ker so župani zainteresirani za vstop v vlado, bo drugačna odločitev presenečenje. V opoziciji bi Šrot težko vodil stranko zunaj parlamenta, zato bi bilo njegove politične kariere hitro konec. S tem pa tudi ambicij pivovarsko-medijskega tajkuna Boška Šrota, ki si želi prek brata Bojana zagotoviti vpliv na Pahorjevo vlado.

Odločitev sveta SLS, da izrednega volilnega kongresa ne bo, je presenetila tudi njegovega predsednika Jakoba Presečnika. Pobudo za izredni kongres, na katerem bi znova volili vse organe stranke, je sicer dal predsednik SLS Bojan Šrot. Zanimivo pa je, da se je teden dni prej v pogovoru s piscem teh vrstic za tako rešitev zavzel Presečnik. Zamisel je bila torej v zraku in ni zrasla v glavi prvaka Šrota, zelo verjetno pa je, da jo je uporabil kot manever za svoj obstanek. Če bi Šrot odstopil, kot je obljubil, in bi kongres glasoval zgolj o novem predsedniku, bi morda tak predlog člani sveta sprejeli. Ker bi se na kongresu glasovali tudi o njih, so ga zavrnili. Na kongresu je namreč izvoljena polovica članov sveta (24 in predsednik), preostalih 24 je predstavnikov regijskih odborov. Razmerje med tistimi, ki so nasprotovali sklicu kongresa, in njegovimi zagovorniki naj bi bilo 25 proti osem. Glavni nasprotnik sklica izrednega kongresa naj bi bil krški župan in novi poslanec Franc Bogovič, ki velja za glavnega Šrotovega podpornika v novi poslanski skupini.
Župani za vstop v vlado
Izvršilni odbor SLS je sicer pred sejo sveta predlagal, da bi izredni kongres potekal 22. novembra v Mariboru. Toda kako bi se stranka pogajala za vstop v vlado, če njeni koalicijski partnerji ne bi vedeli, kdo jo bo vodil po izrednem kongresu? O tej dilemi so se pogovarjali tudi na seji sveta in to naj bi bil glavni razlog, da kongresa ne bo. Na podlagi tega dejstva nekateri že vidijo SLS v Pahorjevi vladi. Če se bo glavni odbor odločil za opozicijo, pa naj bi Bojan Šrot vendarle odstopil, saj bi težko vodil opozicijsko stranko, če sam ni bil izvoljen za poslanca. Toda naši viri menijo, da je takšen scenarij malo verjeten in da je že iz odločitve sveta stranke videti, da se želi stranka pogajati za vstop v vlado, Bojan Šrot pa bi sprejel enega od resorjev. Ključna dilema naj bi bila le, ali zahtevati kmetijski resor ali pa katerega koli drugega razen kmetijskega. Bojan Šrot je izjavil, da bi imela stranka v opoziciji večje možnosti, da se okrepi: »Po drugi strani pa je bila stranka vedno konstruktivna in ji bolje odgovarja vloga graditi kot pa rušiti, kar je običajno vloga opozicije.« S tem je pravzaprav povedal vse.
Glavni zagovorniki vstopa v vlado naj bi bili župani na čelu s Francem Bogovičem, zanimivo je tudi, da naj bi mariborski župan Franc Kangler spremenil stališče in tako neuradno že govori o vstopu v vlado, čeprav uradno temu nasprotuje. Po drugi strani so nasprotniki vstopa v vlado glasnejši, zato prevladuje ocena, da je večina za odhod v opozicijo, toda to je lahko tudi taktika, kajti zagovorniki vstopa v vlado so raje tiho. Naši viri napovedujejo presenetljive mnenjske obrate v nekaterih, ki trenutno glasno zagovarjajo odhod v opozicijo. Nekateri bodo namreč ostali brez službe, denimo podpredsednik Janez Podobnik, ki poleg Jakoba Presečnika in Radovana Žerjava, najbolj glasno nasprotuje vstopu v vlado, ni bil izvoljen za poslanca in ni znano, kaj bo počel, če bo SLS v opoziciji. Zdravniške prakse ne opravlja več kot 18 let, zato vrnitev v poklic ni možna, sam pa je napovedal, da ostaja v politiki. Če bi SLS vstopila v vlado, bi imel možnost, da kandidira za državnega sekretarja ali vsaj za direktorja kakšnega od direktoratov oziroma vladnih služb. Sploh če bo prisluhnil nasvetom strankinega političnega očeta Franceta Zagožna, ki je že vsaj osem let alergičen na Janšo. Manj je verjetno, da bi svoje mnenje spremenila Presečnik in Žerjav, ki imata zagotovljeni poslanski mesti. Presečniku menda ponujajo, da bi prevzel ministrstvo, medtem ko bi na njegovo mesto v parlament prišel Bojan Šrot, ampak to je težko verjetno, saj je Presečnik zaradi zdravstvenih težav (s hrbtenico) zavrnil že možnost sodelovanja v Janševi vladi. Žerjava pa imajo za »projanševega«, saj je znano, da se je kot minister zelo dobro ujel s premierjem Janezom Janšo. Po nekaterih informacijah naj bi mu prvak SDS celo ponujal kandidaturo na listi svoje stranke, a se je Žerjav odločil, da raje ostane v SLS.
Bratovi dogovori s Pahorjem
Mnogi skušajo razlog za slabši uspeh SLS naprtiti SDS, torej krivi so vsi drugi, samo sami ne, zato izgubo poldrugega odstotka večinoma štejejo kot uspeh, ker je stranka sploh prišla v parlament. Javnomnenjske ankete so namreč večinoma kazale, da ne bo zbrala niti zahtevanih štirih odstotkov, zdaj pa je dosegla 5,21 odstotka in za 38 glasov prehitela celo LDS. In ker naj bi bil Janša kriv za slabši uspeh stranke, ni logično, da bi skupaj z njim delili usodo opozicije. V vladi si bodo lahko izbranci iz SLS znova odrezali svoj kos pogače, pa čeprav bodo zanje ostale zgolj drobtine. V ozadju vstopa SLS v vlado naj bi bili predvsem gospodarski sponzorji stranke, zlasti pa Pivovarna Laško z Boškom Šrotom na čelu, ki svojemu bratu vendarle bolj zaupa kot Borutu Pahorju, ki mu je pred volitvami posodil svoje časopise in mu jih lahko v primeru, če ne bo deloval v njegovem interesu, tudi odvzame. Z vstopom Bojana Šrota v Pahorjevo ministrsko ekipo bi imel njegov tajkunski brat vpogled na delovanje vlade, hkrati pa bi lahko prek njega vplival na odločitve vlade.
Morda je bil vstop SLS v Pahorjevo vlado tudi del tajnega predvolilnega dogovora med vodstvom SD in Pivovarne Laško: da so taki pogovori obstajali, smo že poročali v času, ko so zamenjali odgovornega urednika Dela, saj naj bi v tej časopisni hiši odtlej podpirali Pahorja. Prvak SD pa se je pozneje kompromitiral še z obiskom prireditve Pivo in cvetje, na kateri so ga fotografirali skupaj z Boškom Šrotom. Takšen scenarij bi ustrezal tudi pivovarsko-medijskemu tajkunu, saj bi SLS z vstopom v vlado oddaljil od Janševe SDS in tej preprečil sestavo vlado po prihodnjih volitvah, če bo takrat zmagala. Jasno je, da bi se lahko SLS zbližala z SDS samo v opoziciji in z drugim predsednikom, denimo z Žerjavom, medtem ko je Bojan Šrot jamstvo, da do tega ne bo prišlo.
Spet politika sedenja na dveh stolih?
Po drugi strani SD (poleg vpliva na uredniško politiko Šrotovih časopisov) želi s koalicijo z SLS pridobiti vezi z evropsko ljudsko stranko, ki je najmočnejša stranka v EU, njena članica pa je (poleg SDS in NSI) tudi SLS. Vprašanje pa je, kaj bo imela SD od SLS, če najmanj dva od njenih petih poslancev nasprotujejo vstopu SLS v Pahorjevo vlado (poleg Presečnika in Žerjava verjetno tudi Gvido Kres, ki prihaja iz Litije, kjer je župan Franci Rokavec), kar pomeni zelo nestabilne razmere v tej stranki. Zelo verjetno se bo, če bo SLS vstopila v vlado ponovila zgodba iz leta 2000, ko so njeni poslanci s kislimi obrazi podpirali Drnovškovo vlado z LDS v glavni vlogi in stransko igralko ZLSD. Tako se je dogajalo, da so ministri podprli odločitve vlade, poslanci pa ne oziroma ne vsi in so glasovali podobno kot opozicijski SDS in NSI, vse skupaj pa je bilo videti kot sedenje na dveh stolih. Nazadnje je bila SLS izključena iz koalicije, ker je podprla referendum o izbrisanih.
Ni malo ljudi, ki tudi v tem primeru napovedujejo razkol v poslanski skupini SLS ali pa da jo bo zapustil vsaj Žerjav in se pridružil SDS. Druga možnost pa je, da bi ustanovil novo stranko in vanjo pritegnil večino razočaranih članov in simpatizerjev NSI, ki jih ne more zajeti SDS. Ampak to so za zdaj le ugibanja. Dejstvo je, da obstaja velika kapaciteta volivcev krščansko demokratske smeri in če jih SLS ne bo zajela, bodo nastali pogoji za nastanek nove stranke. SLS pa bo kot vladna stranka levega bloka in z vonjem po tajkunskem pivu težko še naslednjič prestopila parlamentarni prag.
Reporter, 13. oktobra 2008
http://public.edition-on.net/links/632_reporter_22.asp

P. S. Glavni odbor je v ponedeljek vendarle zavrnil vstop v koalicijo z SD, Zares in LDS (ter Desus), z 92 proti 63 glasovi, hkrati pa je dal zaupnico Bojanu Šrotu. Večina poslancev je bila za odhod v opozicijo. Se pravi, neke vrste pat pozicija v SLS in nič dobrega za prihodnost pivovarjevega brata.

Slovo od oblasti (Reporter 21)

igor.krsinar@revija-reporter.si

Po volilnem porazu se desnosredinske stranke znova postavljajo na noge. Janez Janša napoveduje, da bo čez štiri leta znova prišel na oblast, toda takrat bo za sestavo koalicijo potreboval še kakšnega partnerja, zato je potrebna konsolidacija v krščansko-ljudskem taboru. SLS in NSi odhajata na predčasni kongres, na katerem bosta izvolili novo vodstvo. Še vedno pa ostaja uganka, ali bo ljudsko stranko premamila ponudba o sodelovanju v Pahorjevi vladi.

Po preštetju volilnih glasovnic iz tujine se razmerje med strankami ni spremenilo. SDS se je na seji izvršilnega odbora sprijaznila s tem, da bo naslednja štiri leta preživela v opoziciji. Čeprav ni zmagala, je izboljšala svoj rezultat izpred štirih let, saj jo je volilo skoraj 30 tisoč volivcev več. Drugače je v SLS, kjer so rezultat poslabšali za poldrugi odstotek. Predsednik Bojan Šrot je zato izvršilnemu odboru sam predlagal izredni volilni kongres, na katerem bi volili vse strankine organe. Ali se bo sam vnovič potegoval za njenega predsednika, pa se ni izjasnil. V Novi Sloveniji si še niso opomogli zaradi izpada iz parlamenta. Na skorajšnjem izrednem kongresu bodo prevetrili vodstvo stranke in tako se že omenjajo trije možni kandidati: Lojze Peterle, Ljudmila Novak in Mojca Kucler Dolinar. Če bodo iz kongresa odšli združeni, morda lahko upajo na boljše čase, čeprav še nobeni stranki ni uspela vrnitev v parlament. Prvi preizkus bodo evropske volitve naslednje leto.
Napake SDS
Na seji izvršilnega odbora SDS je premier Janez Janša omenil tudi notranje vzroke za to, da na volitvah stranka ni dosegla zmage. Čeprav ni bil konkreten, pa se v stranki govori, da je bila ena glavnih napak, ker je septembra, torej tik pred volitvami, stopila v veljavo plačna reforme javnih uslužbencev, med katerimi je bilo veliko nezadovoljnih, ker so zaradi avgustovskega dopusta prejeli manjšo plačo. V stranki je slišati, da je ministru Gregorju Virantu predsednik takoj po volitvah očital to napako, saj bi bilo bolje, če bi ta reforma stopila v veljavo z novim letom ali pa vsaj oktobra. Druga taka strankina napaka naj bi bila njena pasivnost zadnji teden pred volitvami, ko sta ljubljanski župan Zoran Janković in bivši predsednik Milan Kučan mobilizirala volivce v Ljubljani, sami pa se niso odzvali tako, da bi mobilizirali svoje volivce na Štajerskem. Tudi v Ljubljani ni bilo videti mladincev z majicami SDS, medtem ko je bilo videti veliko mladih z rdečimi majicami SD. Tretja napaka naj bi bila, da so zaradi afere patria oziroma finskega dokumentarca z neosnovanimi obtožbami podkupovanja izgubili tri tedne časa, da bi lahko ustrezno odgovorili na predstavljeno alternativno ministrsko ekipo Boruta Pahorja. Tako niso mogli primerjati ministrskih kandidatov: denimo kandidat za gospodarskega ministra SD Robert Ličen naj bi pred prihodom v Gorenje potopil Steklarno Rogaška, zato naj bi bilo vprašanje, v čem je boljši kandidat od aktualnega ministra Andreja Vizjaka. Enako bi lahko primerjali tudi druge Pahorjeve kandidate, toda namesto tega so se ukvarjali z odgovori na očitke, kaj naj bi vse Janševa vlada storila narobe v primeru afere patria. Nekateri so pogrešali tudi boj proti tajkunom zadnji teden pred volitvami: na same aretacije vlada nima vpliva, lahko pa bi bolj jasno in glasno predstavili ukrepe proti koncentraciji lastništva in za ugotavljanje izvora premoženja.
Z nastopi svojega predsednika in podpredsednika Milana Zvera na obeh televizijah so sicer zadovoljni, saj je tam prvak SD Borut Pahor delal veliko večje napake, ki pa ga očitno niso stale zmage. Res je pa, da se na seji niso pogovarjali o tem, ali je bilo pametno, da je predsednik dal intervju za nekatere medije, kot sta Dnevnik in Mladina, kjer je dajal izjave, na podlagi katerega je lahko levica mobilizirala svoje volivce. Čeprav prvak Janša še vedno dopušča možnost, da so nepravilnosti na nekaterih ljubljanskih voliščih lahko vplivale na končni volilni izid, pa se vendarle ni odločil za nadaljevanje spora na vrhovnem sodišču. Če bi morali volivci še enkrat na volišča, bi se lahko še bolj jezno odzvali proti Janševi SDS (spomnimo na primer Škofje Loke, kjer je županski kandidat Dušan Krajnik na ponovljenih volitvah v dveh voliščih prejel še manj glasov), poleg tega morebitni boljši rezultati ne bi bistveno spremenili razmerja sil. Tudi če bi SDS prejela mandat več, ne bi mogla sestaviti vlade, ker je NSI izpadla iz parlamenta, v Desusu pa so se medtem že odločili za vstop v Pahorjevo vlado. SDS bo zdaj v parlamentu konstruktivna opozicija; če jih bo Pahor povabil v partnerstvo za razvoj, bodo verjetno ponudbo sprejeli, čez štiri leta pa bodo skušali ponovno zmagati na volitvah in prevzeti vlado. Seveda bo to težko brez konsolidirane ljudske stranke. NSi so odpisali, saj se nikomur, ki je izpadel iz parlamenta, ni uspelo vrniti vanj. Če bo tudi SLS propadla, pa bodo pomagali pri ustanovitvi nove krščansko ljudske stranke, ki bi zrastla na pogorišču obeh strank.
Mladi rešili SLS?
V SLS za zdaj še niso razpravljali o vstopu v vlado. Sicer je odprta tudi ta možnost, toda težko bo stranka vstopila v vlado, hkrati pa se pripravljala na izredni kongres, na katerem bodo vse organe stranke volili znova. Tako rešitev je zastopal predsednik sveta Jakob Presečnik, zanimivo pa je, da je pobudo dal prvak Bojan Šrot sam. O njegovi nadaljnji usodi bo tako odločal kongres. S takim razpletom je zadovoljen tudi zdaj že bivši predsednik glavnega odbora Aleš Primc. Seveda je vprašanje, ali gre spet za kak Šrotov manever, da bi dobil večino delegatov na svojo stran. Toda glede na to, da Šrotu ni uspelo obrniti trenda propadanja SLS, je verjetno, da bo imel na kongresu konkurenco. Govori se o treh možnih tekmecih: Janezu Podobniku, Jakobu Presečniku in Radovanu Žerjavu. Če bodo dali prednost novemu imenu, bo slednji v prednosti. Sploh, ker Presečnik ne kaže pretiranega navdušenja, da bi prevzel stranko, Podobnik pa (znova) ni prišel v parlament. Če bo ostal na vrhu Šrot, pa bodo stranko še najprej povezovali z njegovim bratom Boškom in Pivovarno Laško ter bo še naprej propadala. Glede koalicije s stranko mladih naj bi ostalo vse po starem, čeprav nihče izmed njenih kandidatov ni prišel v parlament. Je pa zanimivo, da je SLS tam, kjer so nastopili najbolj znani kandidati SMS (v Tolminu Uroš Brežan, v Pesnici Darko Krajnc, v Šentjurju Marko Diaci), izboljšala rezultat iz prejšnjih volitev. Tako nekateri ocenjujejo, da jih je pravzaprav stranka mladih rešila pred izstopom iz parlamenta. Razumljivo je, da se v SMS zdaj zavzemajo za vstop SLS v vlado, da bi zasedli kakšen stolček v vladi (na ravni državnega sekretarja ali direktorja vladnega urada), medtem pa v SLS pravega navdušenja nad tem ni. Tako Janez Podobnik kot Jakob Presečnik, Aleš Primc in mariborski župan Franc Kangler bi raje videli, da bi se stranka prenavljala v opoziciji, pa čeprav ob Janševi SDS in Jelinčičevi SNS.
Triumvirat v NSi
Za NSi bi bilo najbrž najbolje, če bi SLS vstopila v vlado, saj bi si s tem povečala možnost za vrnitev v državni zbor. Po drugi strani pa je politična realnost taka, da se še nikomur ni posrečil tak poskus. V NSi se tolažijo, da so vendarle evropska parlamentarna stranka, a tudi to se lahko po naslednjih volitvah spremeni. Vsekakor ima stranka čas slaba štiri leta, da se preizkuša najprej na evropskih, nato na lokalnih volitvah in tako ugotovi, ali se ji splača samostojen nastop na parlamentarnih volitvah ali bi bilo bolje pridružiti se programsko najbližji parlamentarni stranki. Nekateri za izpad krivijo premierja Janeza Janšo, ker naj bi s pozivom volivcem, da mora SDS zmagati z veliko razliko, odškrnil volilne glasove njihovi stranki (če tega ne bi storil, ne bi izgubil z majhno razliko). Drugi spet menijo, da je bila za njih usodna ustanovitev krščansko-demokratske stranke tik pred volitvami, še zlasti, ker je na njihovi listi nastopil njihov donedavni podpredsednik Janez Drobnič. Tretji krivijo medije, ki niso videli, koliko dobrega so njihovi ministri naredili za Slovenijo. Četrti se ozirajo vase. Denimo podpredsednica Ljudmila Novak v intervjuju za tokratno številko Reporterja opozarja na to, da so bili kot manjša koalicijska stranka ves čas v senci in tako premalo pokazali lastno voljo ter da se niso znali ustrezno odzvati na nove okoliščine. Zanimivo je, da sta bila oba evropska poslanca, tako Novakova kot Peterle pripravljena nastopiti na lokalnih volitvah, a se je predsednik Andrej Bajuk odločil drugače. Po drugi strani pa je vprašanje, koliko bi to stranki pomagalo, saj ji je do prihoda v parlament zmanjkalo približno šest tisoč glasov, ki bi jih evropska poslanca glede na dane razmere težko dobila. Peterle je denimo prišel pomagat nekaterim kandidatom med kampanjo (Antonu Kokalju v Škofji Loki in Mateju Toninu v Kamniku), ki so to želeli. Po drugi strani pa so nekateri poslanci in ministri užaljeni zaradi Peterletove izjave, da so doživeli »zelo trd odgovor na napačno politiko.« Menijo, da so vendarle delali dobro in da je bila ključni problem slaba komunikacija v stranki in dejstvo, da predsednik Bajuk ni imel posluha za nujne kadrovske spremembe. Peterletov napad razumejo kot napoved, da bo posegel po najvišjem mestu v stranki, kar bi mu koristilo pri vnovični kandidaturi za evropskega poslanca. Na ta položaj pa se želi potegovati tudi Novakova, ki za razliko od Peterleta nima starih grehov in sporov s člani. Za Mojco Kucler Dolinar pa naj bi bila bolj kot njena mladost predvsem ovira to, da je del ekipe, ki se bo zaradi slabega volilnega rezultata ostala na cesti. Vsekakor pa naši viri v NSi menijo, da bi morali iz kongresa, ki bo verjetno decembra, oditi kot enotna in ne razbita stranka, zato bi se morali dogovoriti o enotnem kandidatu, ostala dva pa bi morala ostati del vodstvene ekipe, da bi ta delovala kot triumvirat.
Karikatura krščanske demokracije
Z volilnim rezultatom so zadovoljni tudi v krščansko demokratski stranki, čeprav je ta dosegla 0,45 odstotka glasov in ni vstopila v parlament. Daleč »največji uspeh« je dosegel Janez Drobnič, ki je v Ribnici zbral 0,40 odstotka glasov, kar je celo manj od povprečja stranke. Očitno je njihov uspeh izpad NSI iz parlamenta, saj so se volivci v izbiri med njimi in NSI raje odločili za SDS ali za domači zapeček. Po besedah predsednika Jožeta Duhovnika je KDS želela sodelovati z drugimi desnimi strankami, te pa so jo napadle. Po njegovem Janša, Juhant in Štuhec niso dovolili ustanovitev nove desne stranke, toda kljub temu so to storili. Kljub temu bodo krščanski demokrati nadaljevali svoje delo in na kongresu izvolili vse svoje organe. Glavni tajnik Marko Štrovs pa pravi, da so lastniki krščanske demokracije in da tisti, ki govorijo o zavzemanju za krščansko demokracijo, kršijo njihove avtorske pravice. NSi je po njegovem mrtva stranka in bo izginila tako kot narodni demokrati, takšno usodo ji je napovedoval že februarja v pismu članom. Na naše vprašanje, kdo so bili sponzorji njihove volilne kampanje, pa je odgovoril, da so to bili dobri ljudje in da jim ni treba nikogar objaviti, saj so vsi prispevali manj od višine, ko je to treba povedati. Zatrdil pa je, da med njimi ni T2, tudi ne SCT ali katero koli podjetje iz skupine Pivovarne Laško, čeprav jih je zaprosil. Seveda ne bomo nikoli izvedeli, ali Štrovs govori resnico, glede na to, da so ljudje iz kroga Boška Šrota že lani napovedovali razkol v Novi Sloveniji, do katerega je potem tudi po njegovi zaslugi prišlo.


Kako je SDS speljala volivce SLS in NSi
Med novimi poslanci državnega zbora bodo tudi kandidati SDS, ki so kandidirali v volilnih okrajih, v katerih so bili doslej izvoljeni poslanci SLS in NSI: Rado Likar (Idrija), Peter Verlič (Logatec-Cerknica), Aleksander Zorn (Litija), Darko Menih (Velenje II.), Štefan Tisel (Šentjur), Vinko Gorenak (Šmarje), Zvonko Lah (Trebnje) in Marjan Bezjak (Lenart). SDS pa je občutno povečala svoj uspeh tudi v nekaterih volilnih okrajih, kjer sta bila SLS oziroma NSI močni, zdaj pa nista več: Ajdovščina (Eva Irgl), Kranj III. (Branko Grims), Ribnica (Jože Tanko) ter Novo mesto I. in II. (Ivan Grill, Silvo Mesojedec). Iz primerjave volilnih rezultatov iz letošnjih in prejšnjih državnozborskih volitev lahko vidimo, da so se volivci iz NSI preselili k SDS predvsem v Ajdovščini, Škofji Loki I. in II., Logatcu-Cerknici, Ribnici, Šentjurju, Šmarju, Velenju II., Pesnici, Trebnjem in Novem mestu, iz SLS k SDS pa predvsem v Idriji, Litiji, Šmarju in Lenartu. Zanimivo je tudi, da so nekateri od sedanjih poslancev SDS izgubili precej odstotkov glasov v svojih volilnih okrajih, razočarala pa je tudi večina ministrov. Denimo predsednik DZ France Cukjati (Vrhnika) je volilni izid poslabšal za skoraj osem odstotkov, Jožef Jerovšek (Slovenska Bistrica) je prejel okoli sedem odstotkov manj, Miro Petek (Ravne) več kot tri odstotke manj, minister Andrej Vizjak (Brežice, Sevnica) več kot pet manj, iz parlamenta so izpadli Rudi Veršnik (Kamnik), Bojan Homan (Kranj), Dimitrij Kovačič (Ljubljana Polje), Tomaž Štebe (Domžale), Franc Sušnik (Žalec), Stane Pajk (Brežice) in Srečko Hvauc (Maribor). SDS je izgubila še poslanca iz Tržiča, Medvod, okolice Celja, Ptuja II. Volilni rezultat so v volilnih okrajih poslabšali tudi ministri Milan Zver, Gregor Virant, Zofija Mazej Kukovič in Dragutin Mate. Premier Janez Janša je izboljšal rezultat v Grosupljem, poslabšal pa v Ljubljani. Vzrok za slabše rezultate SDS v nekaterih volilnih okrajih je tudi v večji udeležbi levih volivcev. Tako se je volilna udeležba v primerjavi s prejšnjih volitev najbolj povečala v Ljubljani in Mariboru, v prestolnici je bila ponekod štiri do šest odstotkov višja (na ravni Slovenije pa je na volišča prišlo približno 2,5 odstotka več volivcev). Po drugi strani pa je bila nižja volilna udeležba v tradicionalno desnosredinskih okrajih: Radovljica I., Kranj II., Tržič, Tolmin, Ilirska Bistrica, Ajdovščina, Ribnica, Sevnica, Ravne na Koroškem, Slovenske Konjice, Ptuj I. (Destrnik), Ormož, Murska Sobota II. in Lendava. Sicer pa je desna sredina izgubila zgolj nekaj več kot 35 tisoč volivcev, kar zaradi večje volilne udeležbe znese sedem odstotkov (zaradi izpada NSI iz parlamenta pa bodo imeli 12 poslancev manj: 28 SDS in 5 SLS). Po drugi strani pa je leva sredina (trojček) pridobila več kot 150 tisoč volivcev (za 12 odstotkov boljši rezultat), med katerimi je veliko tudi tistih, ki jih ni bilo na prejšnjih parlamentarnih volitvah. Za primerjavo volilnih porazov omenimo, da je leva sredina leta 2004 izgubila več kot dvesto tisoč volivcev, a se je v štirih letih očitno pobrala.

P. S. V članku v Reporterju sta objavljeni tudi dve tabeli.
http://public.edition-on.net/links/601_reporter_21.asp

torek, 07. oktober 2008

Komentar o volitvah za Vest.si

Tale moj komentar na Vest.si je razburil levičarske skrajneže v naši državi, čeprav je bila njegova osnovna poanta, da je zmagovalec volitev Borut Pahor in ne Gregor Golobič in Katarina Kresal ter da se prvak SD pri vladanju ne bi smel ozirati na botre iz ozadja (Milan Kučan, Zoran Janković, Boško Šrot), čeprav so mu ti pomagali dobiti volitve. Očitno nekateri še vedno zelo težko sprejmejo drugačno stališče, dodatno pa sem jih še sam razkuril, ker sem se vključil v debato. Odzivov na komentar je bilo prek 130.
http://www.vest.si/2008/09/23/komentar-igor-15/

Čas levice (Reporter, 20)

Kljub porazu je SDS celo nekoliko izboljšala odstotek glasov.
Komentira: Igor Kršinar

Na zadnjih parlamentarnih volitvah so se volivci odločili za politične spremembe. Predsednik države Danilo Türk bo verjetno mandat za sestavo vlade zaupal Borutu Pahorju, prvaku SD, ki je relativna zmagovalka volitev. Novo vladno koalicijo bodo sestavljali SD, Zares in LDS, zelo verjetno pa še Desus in SLS ali kar obe. SDS Janeza Janše se vrača v opozicijo, kjer ji bo družbo delala vsaj še SNS Zmaga Jelinčiča. Vladajoča koalicija bo imela močno opozicijo, tudi če SLS vstopi v Pahorjevo vlado. Volilni rezultat SDS ne kaže znakov za zaskrbljenost. Stranka je celo nekoliko izboljšala odstotek, čeprav je zaradi manjšega deleža zunajparlamentarnih strank izgubila en poslanski sedež. Tudi desna sredina ni dosegla tako slabega rezultata, čeprav je NSI ostala zunaj parlamenta, SLS pa je vanj komajda prilezla. SDS, NSI in SLS so skupaj dosegle skoraj 38 odstotkov glasov. Najslabše so jo te stranke odnesle leta 2000, ko so prejele skupaj okoli 34 odstotkov glasov, medtem ko sta takrat LDS in ZLSD prejeli več kot 48 odstotkov glasov. Tokrat je levi trojček prejel okoli tri odstotke manj glasov. Pravzaprav se na vsaka štiri leta dogajajo spremembe, enkrat volivci bolj podprejo desnico, drugič pa levico. Leta 1996 so denimo tri pomladne stranke prejele 45 odstotkov glasov in prav toliko sedežev v parlamentu; leve stranke pa so skupaj z Desusom prejele 40 odstotkov. Ker je bila LDS relativna zmagovalka, je dobila mandatarja, ta pa je nato sestavil vlado skupaj z SLS in Desusom. Drnovškova vlada pa je razpadla pol leta pred volitvami in desnica je takrat prevzela oblast, potem pa jo na volitvah tudi izgubila. Pred štirimi leti so SDS, NSI in SLS znova slavile. Ne samo, da so osvojile 45 poslanskih sedežev, ampak je bila med njimi tudi relativna zmagovalka SDS. Zato se v tej stranki sploh ne bi smeli razburjati zaradi volilnih rezultatov. Letos jih je pač prehitela Pahorjeva SD in bodo morda na naslednjih volitvah uspešnejši. Še zlasti, če bo Pahorjeva vlada delala napake in če bodo njene poteze narekovali ljudje iz Kučanovega foruma. Vedno je pač tako, da volivci, ki so razočarani nad določeno vladajočo stranko ostanejo doma, namesto njih pa odločijo tisti, ki so medtem nasprotni opciji oprostili stare grehe. Zanimivo je tudi, da se delež glasov za največjo stranko veča in da manjše stranke izgubljajo svojo moč. Tako kot je SDS postala nesporno glavna politična sila na desni sredini, je to vlogo na levici prevzela SD. Zares je dobil manj kot deset odstotkov, LDS je komajda presegla volilni prag in na naslednjih volitvah se lahko zgodi, da bo doživela podobno usodo kot NSI. Kaj bo z SLS? Če bo stranka odšla v opozicijo in se tam prenovila, potem lahko računa na okrepitev, sicer bo SDS ostala edina desnosredinska stranka v parlamentu.
Reporter, 30. septembra 2008

http://public.edition-on.net/links/571_reporter_20.asp

Peterica izbranih (Reporter 20)

Igor.krsinar@revija-reporter.si
Po oblikovanju levega trojčka SD-Zares-LDS so se začela pogajanja za širitev bodoče vladne koalicije z Desusom in SLS. Prva se je že odločila za vstop v koalicijo, druga pa se bo o tem odločala na današnji seji izvršilnega odbora. Videti je, da Bojan Šrot ne namerava odstopiti z mesta prvaka SLS, čeprav je stranki poslabšal rezultat. Njegovemu vstopu v koalicijo so naklonjeni tudi v največji časopisni hiši v lasti njegovega brata Boška Šrota, ki že ves čas sestavlja koalicijo proti Janezu Janši. Medtem se je v levem trojčku začelo merjenje moči med Borutom Pahorjem in Gregorjem Golobičem. Ljubljenec Milana Kučana in Zorana Jankovića skuša doseči položaj glavnega kadrovika v novi, Pahorjevi vladi, od mandatarjeve moči ali nemoči pa je odvisno, ali mu bo to uspelo.
Čeprav volilni rezultati še niso uradno potrjeni, je znano, da je relativna zmagovalka letošnjih volitev SD in da bo njen prvak Borut Pahor dobil mandat za sestavo vlade. Prav tako je razumljivo, da bo jedro vladne koalicije sestavljal tako imenovani trojček, druge stranke pa bodo pridružene. Ali bo to SLS ali Desus ali kar obe, v tem trenutku ni znano, je pa jasno, da se SDS Janeza Janše vrača v opozicijo. V prejšnjem tednu se je v časopisih, ki jih nadzira politična opcija levega trojčka, špekuliralo, da je SLS bolj zaželen partner od Desusa, vendar naj bi po naših virih iz SD take informacije prihajale iz Golobičevega kroga. Glede na zapise v teh časopisih naj bi Zares dobil kar štiri resorje, medtem ko LDS in Desus (ter SLS, če se bo pridružil) po dva. Če bi se to uresničilo, bi partnerji dobili skupaj deset ministrstev, kar pomeni, da bi relativni zmagovalki volitev ostalo samo šest ali sedem resorjev. V SD pa želijo število resorjev v vladi kvečjemu zmanjšati, ne povečati. Po drugi strani bi bil Desus glede na volilni rezultat prikrajšan, če bi dobil toliko ministrov, kot denimo LDS. Če pa bi dobil tri resorje, kot je sprva zahteval prvak Karl Erjavec, bi za SD kot glavno koalicijsko stranko ostalo še manj ministrskih sedežev. Zato je Desus stopil korak nazaj in zdaj zahteva »en resor več kot LDS«. Kot smo izvedeli, naj bi bilo v teh zapletih čutiti prstne odtise Gregorja Golobiča, ki naj bi želel Desusu ponuditi status pridruženega partnerja in neenakovrednega strankam trojčka, ker se jim ni pridružil že pred volitvami in ker je, kot je pisalo v enem od »njegovih« časopisov, kolaboriral z Janševo vlado. Zares ima tudi svoj pristop do oblikovanja vlade, po katerem rezultati na volitvah ne bi šteli, ampak strokovna usposobljenost kandidatov za ministra, iz česar je razbrati, da bi bili tisti, ki bi jih predlagal Golobič, bolj sposobni od tistih, ki jih predlaga Pahor. Golobičevo »supermoštvo« še zdaj posmehljivo gleda na Pahorjeve ministrske kandidate, ki jih je SD predstavila pred volitvami.
Merjenje moči
Po drugi strani pa je težko pričakovati, da se bodo Pahorjevi možje pustili komandirati Gregorju Golobiču, ki je na volitvah zbral več kot trikrat manj glasov kot oni. Zlasti, ker se spominjajo, kako se je obnašal Golobič kot glavni pogajalec za sestavo Drnovškove vlade leta 2000. Takrat je Drnovškov LDS zbral 36 odstotkov glasov, Pahorjev ZLSD 12 odstotkov, Zagožnov SLS 9, Desus pa 5 odstotkov. Na podlagi takratnega razmerja moči je dobila združena lista tri resorje in mesto predsednika državnega zbora (to je postal Pahor), SLS je dobila prav tako tri resorje, Desus pa nobenega. Zato lahko Golobičev Zares na podlagi sedanjih rezultatov pričakuje kvečjemu tri mesta v izvršilni veji oblasti, Desus dva, LDS pa zgolj enega (in toliko tudi SLS). Vse omenjene stranke skupaj bi tako zasedle skupaj šest oziroma sedem resorjev, tako da bi za SD še vedno ostalo deset ministrstev oziroma nekoliko manj, če bi se odločili za zmanjšanje resorjev v vladi.
Za to se zavzema tudi podpredsednik SD Igor Lukšič, ki bi združil resorja za šolstvo in za visoko šolstvo ter za notranje ministrstvo in javno upravo. Zmanjšal bi tudi število ministrstev brez listnice, po njegovem bi bilo dovolj eno, in sicer za razvoj, ki bi ga vodil Mitja Gaspari in bi imel položaj podpredsednika vlade oziroma namestnika predsednika vlade. Gaspari naj bi skrbel ne samo za usklajevanje gospodarskih resorjev, ampak tudi za usklajevanje med resorji v primeru evropskih zadev. Kot je poudaril, je to njegovo stališče, ne pa nujno tudi stališče predsednika Boruta Pahorja, ki bo o vsem končno odločil. Lukšič meni, da bi morali pri razdelitvi resorjev upoštevati razmerje moči v državnem zboru, kjer ima SD 29 poslancev, Zares 9 in LDS 5; enak ključ naj velja tudi za koalicijske partnerje, ki se bodo pridružili pozneje. To pomeni, tri ministre Zares, dva Desus, po enega pa LDS in SLS. In katerih resorjev ne bo SD pustila iz svojih rok? »V vseh dosedanjih mandatih je veljalo, da ima vodilna koalicijska stranka vedno ministra za šolstvo, logično je, da ima tudi finančnega ministra, čeprav je bilo v zadnji vladi drugače, tudi zunanji minister je od leta 1994 prihajal iz vodilne stranke. Res pa je v Avstriji in Nemčiji to mesto rezervirano za partnersko stranko.« Na vprašanje, ali bo mesto zunanjega ministra prevzel Golobič, je odgovoril, da to ni v njegovi pristojnosti, zato tega ne ve. Pripomnil pa je, da bi morala tako Golobič kot Kresalova prevzeti naloge v eni od izvršnih funkcij, torej ministrski funkciji.
Kadrovikove nove zadolžitve
Če bo Golobič zares postal zunanji minister v Pahorjevi vladi, bodo v Zaresu zelo zadovoljni. Tako nam je potrdil tajnik stranke Bogdan Biščak, ki je dodal, da govori zgolj o svojem imenu in da ne pozna stališča predsednika Golobiča. Slišati je namreč, da oranžnega prvaka nič kaj ne mika, da bi za Pahorjevo druščino igral neke vrste slovenskega Joschko Fischerja. Raje bi imel kakšno funkcijo v vladi, kjer ne bi imel konkretne zadolžitve in bi se lahko ukvarjal z zakulisnim kadrovanjem – torej položaj ministra brez resorja s kakšno neobičajno nalogo, recimo za nove tehnološke izzive ali podobno. Na to pa Pahorjeva skupina ne bo pristala, ki se želi znebiti velikega kadrovika s potmi po svetu, vprašanje pa je, ali bo Pahor bolj poslušal svoje zveste sodelavce ali vplivneže iz Kučanovega foruma. Druga ponudba Golobiču naj bi bila mesto predsednika državnega zbora, vendar je slišati, da bi ta funkcija kadrovika dolgočasila. Še zlasti v primeru konfliktov s poslanci največje opozicijske stranke SDS. Za mesto predsednika državnega zbora je predviden starosta SD Miran Potrč, ki ima sicer izkušnje z vodenjem skupščine pred letom 1990. Resorja, ki bi ju lahko dobili »novi politiki« v Zares sta še notranje ministrstvo (Branko Lobnikar) in gospodarstvo (Matej Lahovnik), manj pa je verjetno, da bi jim prepustili kulturo (Majda Širca), saj imajo sami boljšega kandidata, »večnega« direktorja Cankarjevega doma Mitjo Rotovnika, ki je poleg tega še član Kučanovega Foruma 21. Možno pa je, da bi med ministri pristal tudi Pavel Gantar, čeprav ga večina vidi v parlamentu. Podobno je z Ivom Vajglom, za katerega je slišati, da ne bo zunanji minister niti državni sekretar, če bo minister Golobič.
Zgrešena investicija
V veliko večjih težavah je prvakinja LDS Katarina Kresal, saj ne bo mogla zadovoljiti vseh gospodarskih botrov, ki so pred volitvami investirali v njeno stranko. Če bo dobila samo en resor, potem se bo morala odločiti, ali bo sama prevzela resor za pravosodje ali bo to Aleš Zalar, ona pa bo ostala v državnem zboru. Ne sicer kot predsednica državnega zbora, lahko pa bi bila njegova podpredsednica. V primeru, če bi Zalarja »posvojila« katera druga koalicijska stranka, bi Kresalova lahko prevzela ministrstvo za notranje zadeve. Popolnoma nerealne pa so njene sanje, da bi bila zunanja ministrica, saj takega resorja ne more dobiti nekdo, ki s svojo stranko komajda prileze v parlament. Ali jo bo med njenimi nakupi v prestižnih tujih butikih (kamor naj bi se sicer s svojim partnerjem vozila za najetim zasebnim letalom) spremljal državni varnostnik, pa je odvisno od tega, kakšen resor bo dobila. Notranji ga ima, pravosodni pa ne, čeprav je menda veliko kandidatov, ki bi jo radi varovali. Za Jožefa Školča ni upanja, da bi bil minister za kulturo. Za slab uspeh LDS se lahko zahvali ženski, ki jo je sam izbral za predsednico. Zdaj sam ni niti poslanec. Podobno tudi ne nekdanji car parlamenta Tone Anderlič, ki lahko na poslansko klop upa v primeru, če bo Kresalova ministrica in če se bo Draško Veselinovič odpovedal nadomestnemu poslanskemu sedežu.
Puč v Desusu
Kako bo končal Desus, je stvar pogajanj. Njegov predsednik Karl Erjavec bi želel obdržati obrambni resor, čemur pa v trojčku niso najbolj naklonjeni. Težava so tudi nekateri njegovi poslanci, zlasti Franc Žnidaršič in Vili Rezman, ki z izjavami v stilu »nikoli več z Janšo« slabijo pogajalske pozicije. Ko je denimo Erjavec napovedal, da bo za vstop v vlado zahteval tri resorje, se je oglasil Žnidaršič in rekel, da sta dovolj dva, s tem pa pokazal, da Erjavec nima polne podpore stranke, čeprav ji je priboril najboljši rezultat v zgodovini. Žnidaršič bi raje videl kako podpredsedniško mesto v državnem zboru, na katerem ne izključuje niti sebe. Rezman bi raje videl, da bi Desus dobil resorja za zdravstvo in socialo kot za obrambo. Videti je, kot da je nekdo zaslužnemu Erjavcu uprizoril »levi« puč. Verjetno bo prvak Desusa kmalu nehal vztrajati pri obrambi in bo lahko le upal, da bo dobil kak drug resor. Za poslanca ni bil izvoljen, ker ga je v njegovi volilni enoti prehitel slovenjgraški župan Matjaž Zanoškar. Slišati je, da bodo Desusu na koncu ponudili dva resorja: izbirali bodo lahko med socialo in zdravstvom, Erjavca pa bodo ponižali z resorjem, ki niti približno ni enakovreden obrambi. Ena od možnosti je okolje in prostor, kjer SD nima resnega kandidata, pa tudi nihče se zanj preveč ne zanima. Verjetno bo Desus izbral zdravstvo, saj ima dva možna kandidata: nekdanjega direktorja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Boruta Miklavčiča in nekdanjega državnega sekretarja Dorjana Marušiča. SD bi obrambo zaupala Ljubici Jelušič, socialo pa Andreji Črnak Meglič, ki pa ni edina možna kandidatka.
Načrti Pivovarne Laško
V SLS je stvar bolj zapletena, saj stranka ni popolnoma enotna glede vstopa v vlado. Če bi v vladi dobili več kot en resor, bi bile možnosti večje, toda to za sabo potegne druga razmerja sil v koaliciji. Prvak Bojan Šrot naj bi se zavzemal za vstop v vlado, pri čemer bi tudi sam postal eden od ministrov, podobno razmišlja tudi večina županov, razen mariborskega Franca Kanglerja, ki je izjavil, da bi bila opozicija boljša odločitev. Podobno razmišljajo tudi podpredsednik Janez Podobnik, predsednik sveta stranke Jakob Presečnik in zdaj že bivši predsednik glavnega odbora Aleš Primc. Starosta SLS Franc Zagožen je tako kot leta 2000 prepričan, da je bolje biti v vladi z levo večino kot v opoziciji z močno Janševo stranko. Šrot in Pahor sta se prejšnji teden srečala ob kavici, vsebina pogovorov pa naj bi bila zasebne narave. Morda bo Pahor izpolnil kakšno obljubo Bošku Šrotu, s katerim se je srečal na prireditvi pivo in cvetje. Tudi Šrotovi časopisi spodbujajo vstop SLS v Pahorjevo vlado in obračunavajo z nasprotniki Bojana Šrota v stranki. Čeprav je prvak SLS pred volitvami večkrat javno napovedal, da bo odstopil oziroma ponudil odstop, če bo stranka dosegla slabši rezultat kot leta 2004 ali če ne bo izvoljen za poslanca, se to ni zgodilo. Zdi se, da bo snedel besedo in jo zalil z laškim pivom. V enem od časopisov svojega brata je namreč takole napadel Aleša Primca, ki ga poziva, da naj bo mož beseda in organom stranke ponudi svoj odstop: »Prav bi vsekakor bilo, da bi se Aleš Primc kritično zazrl v svoj volilni rezultat, saj SLS v volilnem okraju, kjer je kandidiral, v vsej svoji zgodovini ni dosegel tako slabega rezultata. Dobil je manj kot dvesto glasov. To je, bi lahko rekli, družina in nekaj prijateljev. Hkrati sem pa, seveda, vesel, da sem kot kandidat za poslanca, čeprav nisem bil izvoljen, stranki prinesel največ glasov – skoraj pet tisoč.«
Kot pravi stari ljudski pregovor, lastna hvala se pod mizo valja! Šrot je prikril, da je kandidiral v dveh volilnih okrajih, zato je lahko prejel največje število glasov. Toda na ravni države je dosegel najslabši rezultat v zgodovini, zato so tudi drugi kandidati SLS po volilnih okrajih, vključno z njegovo izbranko Katarino Karlovšek, ki je kandidirala v Domžalah, dosegli najslabši rezultat v zgodovini stranke. Zato tudi ni pričakovati, da bi na današnji seji izvršilnega odbora stranki ponudil odstop, pa čeprav ga je zahteval tudi eden od zelo uglednih županov in poslancev v prejšnjem sklicu Mihael Prevc, ki zaradi Šrotovega slabšega rezultata ni mogel priti v parlament. K odstopu ga poziva tudi Presečnik, ne pa tudi Kangler. V primeru odstopa bi organi stranke lahko sklicali kongres in v dveh mesecih izvolili novega ali istega predsednika. Če želijo aktivirati priljubljenega Radovana Žerjava, morajo pohiteti. Če želi Šrot v vlado, pa ne bo odstopil. V najslabšem primeru bo na sedež stranke spet prinesel zaboje z laškim pivom in člani SLS se bodo naslednje jutro zbudili v Pahorjevi vladi. Toda čez štiri leta bodo volivci znova izstavili račun in takrat jim niti Boškovi časopisi več ne bo mogli pomagati prilesti čez parlamentarni prag.

Kandidati za ministre
Objavljamo imena oseb, ki se pojavljajo kot možni kandidati za ministre v Pahorjevi vladi. Predsednik SD Borut Pahor je 30. avgusta predstavil 17 ministrskih kandidatov z opombo, da vsi med njimi ne bodo ministri, ker bo vlada koalicijska. Podpredsednik vlade naj bi bil Mitja Gaspari, ker ta funkcija po ustavi ni mogoče, zato naj bi bil vodja resorja brez listnice za usklajevanje področij financ, gospodarstva in sociale. Skoraj zagotovo bosta v vladi sedela podpredsednik Igor Lukšič (šolstvo) in neformalni Pahorjev naslednik Patrick Vlačič (promet). Finance naj bi prevzel Franci Križanič, gospodarstvo Robert Ličen, razvoj Andrej Horvat. Obrambo naj bi vodila Ljubica Jelušič, javno upravo Bojan Bugarič, ministrica za delo naj bi bila Andreja Črnak Meglič, kulturo Mitja Rotovnik, kmetijstvo Milan Pogačnik, pravosodje Lojze Ude, Ivan Svetlik visoko šolstvo in znanost. Presenečenje so bili kandidatka za notranjo ministrico Vlasta Nussdorfer, za zdravstvo Božidar Voljč, za okolje in prostor Franc Lobnik in za zunanje zadeve Ciril Štokelj, ki se je že pred volitvami temu položaju odpovedal, zato je ta resor zdaj na razpolago koalicijskim partnerjem. SD bo najmanj pogrešila še notranje ministrstvo, pravosodje, zdravje ter okolje in prostor. Zares ima kandidate Mateja Lahovnika (za gospodarstvo), Branka Lobnikarja (notranje zadeve), Pavla Gantarja (visoko šolstvo ali okolje in prostor), Janeza Kopača (okolje in prostor), Irmo Pavlinič Krebs (javna uprava), Majdo Širca (kultura), Iva Vajgla (zunanje zadeve) in seveda Gregorja Golobiča (karkoli). V LDS se poleg Katarine Kresal (pravosodje, notranje zadeve, gospodarstvo, zunanje zadeve) omenjata še kandidata Aleš Zalar (pravosodje) in Jožef Školč (kultura). Najbolj znani kandidat Desusa je Karl Erjavec (obramba, pravosodje, delo), v SLS pa se govori o Radovanu Žerjavu (promet), Janezu Podobniku (okolje in prostor), Bojanu Šrotu (karkoli), Ivanu Žagarju (lokalna samouprava) in Sonji Bukovec (kmetijstvo).
Če bo Lukšič izvoljen za ministra, bo namesto njega v parlament prišel Milan M. Cvikl, namesto Golobiča pa Cveta Zalokar Oražem.
Reporter, 30. septembra 2008