Igor Kršinar

2011-02-08T22:25:00.005+01:00

Poročilo Združenja novinarjev in publicistov (ZNP) o svobodi tiska v Sloveniji za leto 2009

2010-03-07T23:31:00.003+01:00

Združenje novinarjev in publicistov (ZNP) opozarja, da poročila mednarodnih organizacij o človekovih pravicah v Sloveniji, kar zadeva medije in svobodo tiska, niso popolna. Zato združenje v dopolnilo in celovitejši vpogled ponuja pričujoče poročilo o svobodi tiska v Sloveniji in stanju na področju medijev.
Celotno poročilo:
http://www.znp.si/index.php/Glavne-novice/Porocilo-Zdruzenja-novinarjev-in-publicistov-ZNP-o-svobodi-tiska-v-Sloveniji-za-leto-2009.html

Poročilo smo napisali tudi v angleščini in ga poslali tujim institucijam, ki se ukvarjajo s svobodo tiska:

The Association of Journalists and Commentators (ZNP) points out that the reports of the international organisations on human rights in Slovenia are not complete regarding the media and freedom of the press. Therefore and in order to provide a supplemented and a more comprehensive insight, the Association offers the following report on the freedom of the press in Slovenia and the situation in the field of media.

http://www.znp.si/index.php/English-texts/Report-of-the-Association-of-Journalists-and-Commentators-on-the-Freedom-of-the-Press-in-Slovenia-fo.html

Slovenian Government fired editor of Slovenian Press Agency

2009-11-16T23:14:00.002+01:00

Dear Friends of the Freedom of the Press,

I would like to inform you about the case of Borut Meško, who was the editor-in-chief of the STA (Slovenian Press Agency) and against whom the Director of the STA Bojan Veselinovič terminated his contract of employment. The real reason (which Veselinovič naturally denies) is that Meško is not »politically compatible« with media-policy aspirations of the current Slovenian government.

Bojan Veselinovič was appointed as the STA Director on 26 March this year by the decision of Borut Pahor's Government since the State is 100% owner of the STA. Veselinovič took the position of the Director on 2 April this year and soon began to interfere in the editorial work and was mobbing the editor Borut Meško to force him into resignation. Because of the pressure and constant mobbing, Meško went to a longer sick leave in May. After returning to work, the pressure on the chief editor continued, and in early October, the Director proposed dismissal and termination of the contract of employment.

The Association of Journalists and Commentators (Združenje novinarjev in publicistov) believes that the reasons for harassment of Meško are thoroughly political.

Veselinovič was an open supporter of the left (ex-communist) political option prior to being appointed as the STA Director. He is also one of the signatories and main initiators of the »Petitions against the political pressure and censorship«, directed against Janez Janša's right centrist government in autumn 2007, a year before the parliamentary election in 2008, which brought to power the satellite parties of the ex-communist regime (SD - the so-called “social democrats“ , LDS - the so called “liberal democrats“ , Zares /eng. =truly, indeed/ - the party of leftist ex-LDS members, DeSUS - the ex-communist pensioner party).

Meško as the editor-in-chief made possible from the very beginning of his mandate in July 2007 that STA journalists finally published also the reports and interviews about new findings in investigation on the totalitarian heritage of Slovenian post-communist society and politics (mass grave finding in Huda jama mine, near Laško in spring 2008, etc.), which was never in the focus of STA news and reports from the founding of agency in 1991 on. These reports and interviews were in fact very irritating for actual coalition government and their supporters in the so-called „civil society“ (communist veteran organisations, pro-communist academics and journalists association „Društvo novinarjev Slovenije“ etc.). It is to emphasize that Meško as a young journalist was one of the first of them who reported about misgovernment of the ex-communist regime, abuse of power and the communist mass liquidations after the Second World War in former socialist Yugoslavia for »Mladina« weekly magazine long ago, already at the end of the eighties, in the times of so-called „Slovenian Spring“ - (Slovenian art of Czech „velvet revolution“).

Meško was appointed to the position of the STA chief editor in July 2007 by the previous director Ms Alenka Paulin, who was as Master of communication sciences appointed to this position by Janez Janša's right centrist government. Although Ms Paulin was one of the ex-PR of Janša's SDS party, former STA editor-in-chief Nadja Podobnik was able to continue her work at the STA as the deputy of the editor-in-chief. While Meško losed his job, on the basis of Veselinovič’s constructed accusations.

On the other hand, the Association of Journalists and Commentators has no indication that any full employed journalist lost his job in STA on behalf of director who was appointed by the Janša's government.

In case of Meško, according to the Association of Journalists and Commentators, Prime Minister Borut Pahor is responsible since his government set Veselinovič to the position of the Director of the STA. For the situation in the media, which is 100-percent owned by the State and where the director is appointed by the Government, the responsibility is on the Government and Prime minister. For harassment of subordinate editors and journalists, for political pressure and censorship on this media is to blame the government and Pahor personally.

Therefore, the President of the Association of Journalists and Commentators Igor Kršinar on press conference on 20. 10. 2009 publicly accused the Prime Minister Borut Pahor of political pressure, censorship, mobbing and dismissal of journalists on the STA, who is not preferred by the government of Borut Pahor and director Bojan Veselinovič. Pahor dismisses the allegations against him, saying that the government has no power to interfere in the internal relations within the STA and that Meško can go to the Court, if he considers that termination of employment is unlawful. The Association of Journalists and Commentator believes that Pahor lies: since the government is the only shareholder of the STA and has the authority to appoint the director, it is also responsible for the legality of the work in this agency.

The Association of Journalists and Commentators believes that Pahor's Government is sending a threatening message to journalists, saying they will lose job unless they support the leftist political option and Pahor's government. Two years ago the STA employed some journalists who are more inclined to current opposition in Slovenia so they risk that they will lose their job in a similar manner as Meško. It is also possible that the government wants the case of Meško as an example to scare other journalists to make them more inclined toward Pahor's government and leftist political option.

In Slovenia, this option has the ownership and editorial control of the three largest Slovenian dailies; »Delo«, »Večer« and »Dnevnik«: their owners have very close ties to the leftist political parties and their editors support the leftist political option. The chief editor of the central Slovenian newspaper Delo Darijan Košir e.g. - before the election in 2008 - openly declared to the readers that the newspaper supports „political change“ and Borut Pahor. This happened after the ex-owner of Delo Boško Šrot (Pivovarna Laško brewery CEO) commanded the editor influence of Delo to the supporters of Pahor and their political allies.

It is to mention that Delo had previously destroyed independence of the editorial board of the weekly Mag as a right centrist magazine, as reported otherwise. Anyone who does not think like the political Left is not in accordance with the newspaper Delo editorial policy, monopolised by the leftist political option.

Even the Association of Journalists of Slovenia (Društvo novinarjev Slovenije), led by the editor of Mladina weekly Grega Repovž, serves primarily to the interests of the leftist (ex-communist) political parties, which are on the power for most of the time since 1990. In Meško's case, Repovž gave his support to Veselinovič (and of course to Borut Pahor's government) rather than to the editor, who was going to lose his job. Association of Journalists of Slovenia is therefore governmental para-civil society. Without exaggeration we can say, the Association of Journalists and Commentators is the only independent journalist organization in Slovenia. Since governmental Repovž’s Association is also long standing member of the international journalists organizations, our association has little chance to attract attention to the real media situation in Slovenia, so we ask to report about the described case.

Thank you for your attention,

Igor Kršinar

President of the Association of Journalists and Commentators / Združenje novinarjev in publicistov

Izjava na tiskovni konferenci ZNP 5. novembra 2009

Kot je znano, je direktor STA Bojan Veselinovič 3. novembra odpustil odgovornega urednika Boruta Meška. Kot je tudi znano, je Bojana Veselinoviča za direktorja STA imenovala vlada Boruta Pahorja 26. marca letos. Tako kot je prejšnjo direktorico Alenko Paulin imenovala vlada Janeza Janše. Razlika med obema vladama in obema njenima direktorjema je bistvena: medtem ko prejšnja Janševa direktorica ni odpustila nobenega urednika ali novinarja, prejšnja odgovorna urednica Nadja Podobnik je nadaljevala delo kot namestnica odgovornega urednika, je sedanji Pahorjev direktor odgovornega urednika z izmišljenimi krivdnimi razlogi vrgel na cesto. In je danes, ko je dan boja novinarjev proti političnim ali kapitalskim pritiskom, brez socialne podpore in zdravstvenega varstva.

Premier Borut Pahor se tako lahko postavi ob bok svojega italijanskega kolega Silvia Berlusconija. Podobno kot Berlusconi meče na cesto italijanske novinarje, Pahor odpušča slovenskega novinarja. Tako kot je za stanje v italijanskih državnih medijih odgovoren Berlusconi, je za stanje v slovenskih državnih medijih odgovoren Pahor. Zato bi tudi v evropskem parlamentu podobno kot razpravljajo o obsodbi Italije zaradi Berlusconijeve krnitve medijske svobode, morali razpravljati tudi o obsodbi Slovenije zaradi Pahorjeve krnitve medijske svobode.

Odpustiti urednika iz tiskovne agencije v 100-odstotni državni lasti pomeni grožnja za preostale vladi nevšečne novinarje, da se bo enako zgodilo tudi njim, če ne bodo na liniji Pahorjevega direktorja. To pomeni še več političnih pritiskov, še več cenzure in samocenzure, s tem pa tudi oženje novinarske svobode. V Sloveniji je medijska svoboda že tako ozka, ker tri največje slovenske časopise lastniško in uredniško obvladujejo prijatelji in somišljeniki Pahorjeve vlade, kmalu pa se bo Pahorjeva vladajoča koalicija polastila še nacionalne RTV.

Zaradi oženja medijske svobode in pluralnosti se je Združenje novinarjev in publicistov odločilo, da bo o primeru Meško obvestilo mednarodne inštitucije, mednarodne novinarske organizacije in organizacije, ki se ukvarjajo z zaščito človekovih pravic. Obvestili bomo tudi varuhinjo človekovih pravic v Sloveniji. Pričakujemo, da bomo primer Meško, ki je pravzaprav problem pomanjkanja medijske svobode in pluralnosti v Sloveniji, lahko predstavili tudi komisiji za človekove pravice v državnem zboru. Zato pozivamo poslance, da tej problematiki posvetijo javno razpravo, preden bodo to storili njihovi kolegi v evropskem parlamentu.

Igor Kršinar, predsednik Združenja novinarjev in publicistov

http://www.rtvslo.si/slovenija/primer-mesko-pahorja-lahko-postavimo-ob-bok-berlusconiju/216202

Izjava predsednika ZNP Igorja Kršinarja v primeru Borut Meško na
tiskovni konferenci ZNP 20.10.2009:

G. Borut Pahor je na eni od tiskovnih konferenc SD pred volitvami pozval novinarje, naj ga v primeru političnih pritiskov katerega kola od predstavnikov njegove vlade ali stranke nemudoma javno obvestimo s tiskovno konferenco. Izpolnjujemo torej njegovo predvolilno obljubo:

Pahorjeva vlada je 26. marca letos za direktorja STA, ki je v 100-odstotni lasti države, imenovala Bojana Veselinoviča. Ta je direktorsko mesto prevzel 2. aprila. Takoj za tem sledi mobbing
oziroma šikaniranje odgovornega urednika Boruta Meška, ki ga je na ta položaj imenovala prejšnja direktorica. Maja mora Meško zaradi šikaniranja s strani Veselinoviča na daljši bolniški dopust, medtem ko ga nadomešča Uroš Urbanija. Prejšnji teden dobi Meško obvestilo o
razrešitvi z mesta odgovornega urednika in prekinitvi delovnega razmerja iz krividnih razlogov, ki pa so v resnici politični.
Če bo Meško izgubil službo, bo zato odgovoren Borut Pahor kot predsednik vlade, ki je na položaj direktorja STA na svoji seji imenovala Veselinoviča. Sprenevedanja ne more biti in tudi ne
prelaganja odgovornosti. Za razmere v mediju, ki je v 100-odstotni lasti države in kjer direktorja imenuje vlada neposredno na seji, je odgovorna vlada, za njeno delo pa predsednik vlade. Za šikaniranje podrejenih urednikov in novinarjev, za vsak politični pritisk, za vsako cenzuro člankov na tem mediju, je kriva Pahorjeva vlada in Pahor osebno.
Zatorej predsednika vlade Boruta Pahorja javno obtožujem političnih pritiskov, cenzure, mobbinga in odpuščanja novinarjev, ki niso po meri vladnega nameščenca Bojana Veselinoviča.

http://www.revija-reporter.si/index.php?option=com_content&task=view&id=2098&Itemid=59

http://www.revija-reporter.si/index.php?option=com_content&task=view&id=2106&Itemid=59

http://www.revija-reporter.si/index.php?option=com_content&task=view&id=2101&Itemid=59

www.znp.si

Da ne bomo spet na istem (izjava za Večer)

2009-08-03T15:24:00.000+02:00

"Vsekakor je dobro, da bo Boško Šrot nehal zlorabljati medije, se pa bojim, da jih bo začel Gregor Golobič, pa bomo spet na istem," vpliv vsaj formalne Šrotove detronizacije v Pivovarni Laško na bodočnost Dela in prek tega časopisa tudi Večera, ki sta oba v laški verigi, v svojem imenu komentira novi predsednik Združenja novinarjev in publicistov, novinar tednika Reporter Igor Kršinar. Ni prepričan, ali zadnji premiki pomenijo konec (medijske) tajkunizacije. Po Kršinarju bi bila najboljša prodaja Dela in Večera resni tuji časopisni hiši, ki ne imela zveze s slovensko politiko. Delo pa bi po njegovem moralo že zdavnaj prodati svoj delež v Večeru, ki je mimogrede sporen, ker diši po medijskem monopolu, in je že mesece pod lupo varuha konkurence.
(Večer, 1.8. 2009/ Mediji pod pivovarji, garažerji…)

Kako je Miheljak ostal brez besed

2009-07-01T12:26:00.003+02:00

Objavljam komentar, ki je razjezil Golobičevega ministranta v Dnevniku Vlada Miheljaka, ter vse odzive nanj.

Od Miloševića do Veselinoviča
O čistkah na STA in drugih medijih
Komentira: Igor Kršinar
Pred evropskimi volitvami si je novi direktor STA Bojan Veselinovič privoščil nenavadno potezo: odgovornemu uredniku Borutu Mešku je izdal pisno opozorilo pred odpovedjo delovnega razmerja iz krivdnih razlogov. Očita mu, da ni pravočasno pripravil in na uredniškem kolegiju predstavil, kako naj uredništvo spremlja evropske volitve. Veselinovič trdi, da je Meško to storil šele po začetku kampanje, slednji pa odgovarja, da so o projektu razpravljali že na začetku leta in potem še večkrat, njegova namestnika pa sta zadevo organizacijsko pripravila. Nastal je torej konstrukt, kako obračunati z urednikom, ki ga je nastavila prejšnja direktorica, pri tem pa izbrancu leve politike v stilu miloševićevskih jogurt revolucij asistira skupina novinarjev, ki se uredniku želi maščevati zgolj zaradi drugačnega (političnega) prepričanja. Zaradi ponavljajočih se pritiskov direktorja je moral Meško na bolniško. Združenje novinarjev in publicistov je podprlo odgovornega urednika, prorežimsko društvo novinarjev pa se sklicuje na mnenje celotnega novinarskega kolektiva, ki za zdaj še ni popolnoma izraženo, čeprav se že vnaprej ve, da se bo »zgodil narod«.
Če bo Meško tožil svojega delodajalca zaradi mobinga, seveda sodišče zagotovo ne bo za mnenje spraševalo ljudi, ki pri zadevah niso sodelovali, ampak tiste, ki so. In če bo ugotovilo, da je Veselinovič res izvajal mobing nad podrejenim delavcem, bo to resen problem tudi za vlado Boruta Pahorja. Ta je namreč 26. marca letos imenovala novega direktorja STA in je zato neposredno odgovorna za razmere v tem mediju. V Primorskih novicah, kjer je država lastnica prek nekaterih podjetij, so nekatere novinarje, ki se jim niso zdeli politično primerni, prestavili v druge redakcije, npr. iz notranjepolitične v kulturno. Zato bo zanimivo opazovati, kaj se bo dogajalo na STA oziroma če bo obračunu nad odgovornim urednikom sledilo še obračunavanje z uredniki in novinarji, ki so se zaposlili v času direktorice, ki jo je imenovala prejšnja vlada.
Naj se Pahor še tako spreneveda, da se z mediji ne ukvarja, dejstvo je, da njegovi kadri po medijih že delajo čistko. Danes Primorske novice in STA, jutri Radio in TV. Vse v skladu z elektronskim sporočilom, pod katerega je bil pred leti podpisan Vlado Miheljak, da je treba medije »počistiti v nulo«, da ne bo več nobenih sledov po »kadrih Janševe vlade«.

Citat: Vlada Boruta Pahorja je 26. marca imenovala novega direktorja STA in je zato neposredno odgovorna za razmere v tem mediju.

Reporter 22, 1. junija 2009

Prvi Miheljakov odziv:
http://www.dnevnik.si/debate/kolumne/1042271689

Odgovor Miheljaku:
http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042271891

Drugi Miheljakov odziv:
http://www.dnevnik.si/debate/komentarji/1042273668

Drugi odgovor Miheljaku:
http://www.dnevnik.si/debate/pisma_bralcev/1042275317

Tretji Miheljakov odziv:
Le zakaj ga ni? Čakamo...

Novo vodstvo Združenja novinarjev in publicistov

2009-06-22T19:50:00.003+02:00

Nov predsednik ZNP

sobota, 20. junij 2009

Tekst: ZNP, Foto: Silvester Šurla

Združenje novinarjev in publicistov (ZNP) je na izrednem občnem zboru izvolilo Igorja Kršinarja za novega predsednika združenja.

Združenje novinarjev in publicistov (ZNP) je po odstopu Petra Jančiča z mesta predsednika ZNP na izrednem občnem zboru v Ljubljani izvolilo Igorja Kršinarja, novinarja tednika Reporter, za novega predsednika združenja. Za podpredsednico ZNP je bila izvoljena publicistka Zlata Krašovec.

Vir: Reporter

Upravni svet združenja poleg predsednika in podpredsednice sestavljajo še tajnik Borut Meško ter člana Nenad Glücks in dr. Matej Makarovič. Nadzorni odbor vodi Vida Gorjup Posinkovič, njegova člana pa sta še Tino Mamič in Metod Berlec.

http://www.znp.si/index.php/Glavne-novice/Krsinar-predsednik-ZNP.html

http://www.times.si/?slot=396&cluster=19

http://www.facebook.com/home.php#/profile.php?id=1547934437

Svoboda tiska ali čistk? (Reporter 19)

2009-05-18T13:06:00.000+02:00

Ali Slovenija zasluži oceno države z medijsko svobodo ob dejstvu, da največje tri časopisne hiše obvladujeta dva tajkuna iz kroga blizu sedanje oblasti?

Komentira: Igor Kršinar
Tretjega maja smo praznovali svetovni dan svobode tiska. Po oceni ameriške organizacije Freedom House je Slovenija med državami z medijsko svobodo, na lestvici je zasedla 49. mesto, skupaj z Španijo, Poljsko in Granado, precej bolje kot naši sosedi Hrvaška in Italija, ki sta v kategoriji držav z delno medijsko svobodo. Pa si Slovenija res zasluži boljšo oceno? Lani se je zgodil sovražni uredniški prevzem tednika Mag, zaradi česar smo se večina novinarjev odpravili na novi projekt Reporter. Delo je do konca leta zdesetkalo prodano naklado Maga in po enem letu je prenehal obstajati kot samostojna revija na trgu. V isti časopisni hiši so pred volitvami objavljali kopico laži, urednika, ki je odpovedal poslušnost, pa so z disciplinskim postopkom odpustili. Ali Slovenija zasluži oceno države z medijsko svobodo ob dejstvu, da največje tri časopisne hiše obvladujeta dva tajkuna iz kroga blizu sedanje oblasti? Eden izmed njiju je bil dolgoletni član stranke LDS in velja za dolgoletnega prijatelja Gregorja Golobiča, zdaj predsednika stranke Zares. Drugi je potem, ko je obračunal z novinarji Maga, pred volitvami zahteval, naj na Delu podpirajo Pahorja in še naprej »rušijo« Janšo. Vlada, ki so jo tajkuni pred volitvami rušili, ni imela za seboj nobenega dnevnika, ki bi jo branil. In če to prelijemo v sedanje razmere: imamo zgolj provladne dnevnike, dva približno nevtralna in nobenega, ki bi bil na strani politične opcije, ki je zdaj v opoziciji. Takšno stanje je posledica majhnosti slovenskega naroda, ker novi časopisi težko obstanejo na trgu, medtem ko se stari niso uravnoteženo olastninili. Oblast, ki je vladala do volitev leta 2004, je poskrbela, da so se jih polastili založniki, ki so bili njihovi politični podporniki, poznejša vlada pa ni imela moči, da bi položaj spremenila vsaj malo sebi v prid. Nedvomno bi bilo za novinarje veliko več svobode, če bi imeli izbiro delati pri bolj levem ali bolj desnem založniku. Izbirajo lahko le med različno usmerjenimi tedniki z nižjo naklado, kar pomeni večje tveganje. Medtem vladajoča politika napoveduje nove medijske spremembe oziroma prevzem položajev tam, kjer jih še ne obvladuje povsem. Novi direktor STA menda že skrbi, da bi bilo nekaterih tem (povojni poboji), intervjujev (Ljubo Sirc) in povzetkov tujega tiska (FAZ) čim manj. Za nacionalno RTV pripravljajo novi zakon, ker pa bo to trajalo preveč dolgo, že zdaj blatijo vodstvo in obračunavajo z »ne-njihovimi« novinarji. Na Primorskih novicah so te dni odstavili tri urednike, napovedujejo se že premestitve novinarjev. Bo Slovenija pod Pahorjevo vlado še uživala tako visoko mesto na lestvici svobode tiska?
Reporter, 4. maja 2009

Resolucija Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu

2009-04-28T20:44:00.003+02:00

P6_TA-PROV(2009)0213

Evropska zavest in totalitarizem

PE423.032

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 2. aprila 2009 o evropski zavesti in totalitarizmu

Evropski parlament,

– ob upoštevanju Splošne deklaracije Združenih narodov o človekovih pravicah,

– ob upoštevanju Resolucije št. 206(III)A o genocidu, ki jo je dne 9. decembra 1948 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov,

– ob upoštevanju členov 6 in 7 Pogodbe o Evropski uniji,

– ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

– ob upoštevanju Okvirnega sklepa 2008/913/PNZ z dne 28. novembra 2008 o boju proti nekaterim oblikam in izrazom rasizma in ksenofobije s kazenskopravnimi sredstvi[1],

– ob upoštevanju Resolucije št. 1481 parlamentarne skupščine Sveta Evrope z dne 26. januarja 2006 o potrebi po mednarodni obsodbi zločinov totalitarnih komunističnih režimov,

– ob upoštevanju svoje deklaracije ob razglasitvi 23. avgusta kot evropskega dneva spomina na žrtve stalinizma in nacizma, sprejete dne 23. septembra 2008[2],

– ob upoštevanju svojih številnih resolucij o demokraciji in spoštovanju temeljnih pravic in svoboščin, vključno z resolucijo z dne 12. maja 2005 ob 60. obletnici konca druge svetovne vojne v Evropi 8. maja 1945[3], resolucijo z dne 23. oktobra 2008 o spominu na žrtve namerno povzročene lakote (holodomor)[4] in resolucijo z dne 15. januarja 2009 o Srebrenici[5],

– ob upoštevanju komisij za resnico in pravičnost, ustanovljenih v različnih delih sveta, ki ljudem, ki so živeli v številnih nekdanjih avtoritarnih in totalitarnih režimih, pomagajo preseči razlike in doseči spravo,

– ob upoštevanju izjav, ki so jih predsednik Parlamenta in politične skupine dali 4. julija 2006, sedemdeset let po državnem udaru generala Franca v Španiji,

– ob upoštevanju člena 103(4) svojega Poslovnika,

A. ker se zgodovinarji strinjajo, da zgodovinskih dejstev ni mogoče razlagati povsem objektivno in ker ne obstajajo objektivna zgodovinska poročila; ker poklicni zgodovinarji ne glede na to uporabljajo znanstvena orodja za preučevanje preteklosti in poskušajo biti čim bolj nepristranski;

B. ker noben politični organ ali politična stranka nima izključne pravice do razlage zgodovine in ker ti organi in stranke ne morejo trditi, da so objektivni,

C. ker se uradnih političnih razlag zgodovinskih dejstev ne bi smelo vsiljevati z večinskimi odločitvami v parlamentih; ker parlament ne more sprejemati zakonodaje za preteklost,

D. ker je osrednji cilj procesa evropskega združevanja zagotoviti, da se spoštujejo temeljne pravice in načela pravne države, in ker so bili s členoma 6 in 7 Pogodbe o Evropski uniji zagotovljeni primerni mehanizmi za uresničitev tega cilja,

E. ker lahko napačne razlage zgodovine spodbujajo politike izključevanja in tako napeljujejo k sovraštvu in rasizmu,

F. ker je treba ohraniti spomin na tragično preteklost Evrope, da se počastijo žrtve, obsodijo storilci in položijo temelji za spravo, ki bo temeljila na resnici in spominu,

G. ker je bilo v totalitarnih in avtoritarnih režimih dvajsetega stoletja v Evropi pregnanih, zaprtih, mučenih in ubitih na milijone žrtev; ker je vseeno treba priznati holokavst za edinstven primer v zgodovini,

H. ker je bil nacizem glavna zgodovinska izkušnja Zahodne Evrope in ker so v srednje- in vzhodnoevropskih državah izkusili tako komunizem kot nacizem; ker je treba spodbujati razumevanje za dvojno diktatorsko zapuščino teh držav,

I. ker je bilo evropsko združevanje sprva odgovor na trpljenje, ki sta ga povzročili dve svetovni vojni in nacistična tiranija, ki je pripeljala do holokavsta in širjenja totalitarnih in nedemokratičnih komunističnih režimov v srednji in vzhodni Evropi, bilo pa je tudi način preseganja globokih delitev in sovražnosti v Evropi s sodelovanjem, združevanjem, končanjem vojne in zagotavljanjem demokracije v Evropi,

J. ker je bil proces evropskega združevanja uspešen in je naposled pripeljal do Evropske unije, ki združuje države srednje in vzhodne Evrope, ki so živele pod komunističnimi režimi od konca druge svetovne vojne do zgodnjih devetdesetih let, in ker je pred tem pristop Grčije, Španije in Portugalske, ki so trpele pod dolgotrajnimi fašističnimi režimi, pomagal utrditi demokracijo v južnem delu Evrope,

K. ker Evropa ne bo združena, če ne bo sposobna oblikovati enotnega pogleda na svojo zgodovino, če ne bo priznala nacizma, stalinizma ter fašističnih in komunističnih režimov kot skupne zapuščine in če ne bo izvedla poštenih in poglobljenih razprav o njihovih zločinih v prejšnjem stoletju,

L. ker leta 2009 ponovno združena Evropa praznuje 20. obletnico razpada komunistične diktature v srednji in vzhodni Evropi in padca berlinskega zidu, kar bi morala biti priložnost za krepitev zavesti o preteklosti in priznanje vloge demokratičnih pobud državljanov, kot tudi spodbuda za krepitev občutka skupnosti in združenosti,

M. ker je pomembno tudi, da pomnimo tiste, ki so dejavno nasprotovali totalitarni vladavini in ki bi morali zaradi svoje požrtvovalnosti, zvestobe idealom, časti in poguma imeti mesto v zavesti Evropejcev kot junaki totalitarne dobe,

N. ker je z vidika žrtev vseeno, kateri režim jih je iz kakršnega koli razloga prikrajšal za svobodo, jih mučil ali ubijal,

1. izraža spoštovanje do vseh žrtev totalitarnih in nedemokratičnih režimov v Evropi in se poklanja vsem, ki so se borili proti tiraniji in zatiranju;

2. obnavlja svojo zavezanost miroljubni in uspešni Evropi, ki temelji na vrednotah, kot so spoštovanje človekovega dostojanstva, svoboda, demokracija, enakost, načela pravne države in spoštovanje človekovih pravic;

3. poudarja pomen ohranjanja spomina na preteklost, saj brez resnice in spomina ni sprave; ponovno potrjuje svoje enotno stališče proti vsem oblikam totalitarne vladavine ne glede na ideološko ozadje;

4. opozarja, da so se zadnji zločini proti človečnosti in dejanja genocida v Evropi dogajali še julija 1995 ter da je za boj proti nedemokratičnim, ksenofobičnim, avtoritarnim ali totalitarnim idejam in težnjam potrebna stalna budnost;

5. poudarja, da je treba za okrepitev evropske zavesti o zločinih, ki so jih zagrešili totalitarni in nedemokratični režimi, podpirati dokumentiranje in pričevanja o nemirni evropski preteklosti, saj brez spomina ne more biti sprave;

6. obžaluje, da se 20 let po razpadu komunističnih diktatur v srednji in vzhodni Evropi v nekaterih državah članicah še vedno neupravičeno omejuje dostop do dokumentov, ki so pomembni za posameznike ali potrebni za znanstvene raziskave; poziva vse države članice, naj si resnično prizadevajo za odprtje arhivov, tudi arhivov nekdanjih notranjih varnostnih služb, tajne policije in obveščevalnih služb, čeprav je treba zagotoviti, da se to ne bo izrabljalo za politične namene;

7. odločno in jasno obsoja vse zločine proti človeštvu in množične kršitve človekovih pravic, ki so jih zagrešili vsi totalitarni in avtoritarni režimi; žrtvam teh zločinov in njihovim družinskim članom izraža sočutje, razumevanje in priznanje za njihovo trpljenje;

8. izjavlja, da je evropsko združevanje kot model miru in sprave svobodna izbira narodov Evrope, da se zavežejo skupni prihodnosti, in da je Evropska unija posebej odgovorna za spodbujanje in varovanje demokracije, spoštovanja človekovih pravic in načel pravne države, ne le v Evropski uniji, ampak tudi zunaj nje;

9. poziva Komisijo in države članice, naj si še naprej prizadevajo za krepitev pouka evropske zgodovine, ter poudarijo zgodovinski dosežek evropskega združevanja in ostro nasprotje med tragično preteklostjo ter miroljubnim in demokratičnim družbenim redom današnje Evropske unije;

10. je prepričan, da bi ustrezno ohranjanje zgodovinskega spomina, obsežno prevrednotenje evropske zgodovine in vseevropsko priznanje vseh zgodovinskih vidikov sodobne Evrope okrepilo evropsko združevanje;

11. glede tega poziva Svet in Komisijo, naj podpreta in zagovarjata dejavnosti nevladnih organizacij, kot je organizacija Memorial v Ruski federaciji, ki se aktivno ukvarjajo z raziskovanjem in zbiranjem dokumentov, povezanih z zločini iz stalinističnega obdobja;

12. ponovno izraža svojo dosledno podporo okrepljenemu mednarodnemu pravosodju;

13. poziva k vzpostavitvi platforme evropskega spomina in vesti, ki bi zagotovila podporo pri povezovanju in sodelovanju med nacionalnimi raziskovalnimi inštituti, specializiranimi za totalitarno zgodovino, in k ustanovitvi vseevropskega dokumentacijskega/spominskega centra za žrtve vseh totalitarnih režimov;

14. poziva h krepitvi obstoječih zadevnih finančnih instrumentov, da bi podprli strokovne zgodovinske raziskave, povezane z zgoraj opisanimi vprašanji;

15. poziva k razglasitvi 23. avgusta za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, da bomo lahko dostojanstveno in nepristransko počastili njihov spomin;

16. je prepričan, da je končni cilj razkritja in ocene zločinov, ki so jih zagrešili komunistični totalitarni režimi, sprava, ki jo je mogoče doseči s priznanjem odgovornosti, prošnjo za odpuščanje in spodbujanjem moralne prenove;

17. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, parlamentom držav članic, vladam in parlamentom držav kandidatk, vladam in parlamentom držav, pridruženih Evropski uniji, ter vladam in parlamentom držav članic Sveta Evrope.

[1] UL L 328, 6.12.2008, str. 55.

[2] Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0439.

[3] UL C 92 E, 20.4.2006, str. 392.

[4] Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0523.

[5] Sprejeta besedila, P6_TA(2009)0028.

http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+TA+P6-TA-2009-0213+0+DOC+XML+V0//SL

Titova voščena lutka (Reporter 14)

2009-04-09T00:06:00.002+02:00

Z mestnim svetnikom in pisateljem Petrom Božičem sem imel vse do nedavnega korektne odnose, dokler me ni po volitvah nadiral, češ da je Janša pokvarjena fašistična baraba, ker je podvomil o korektnosti volitev na nekaj ljubljanskih voliščih. Seveda mu takrat nisem mogel ničesar dopovedati, niti tega, da zato nisem kriv, niti da to sploh ni sporno. Ko so denimo na zahtevo Ala Gora, tekmeca Georgea Busha, spet preštevali glasovnice na Floridi, ga zaradi tega nihče ni obtoževal fašizma.

Toda Božičeva pobuda, da bi novo cesto v Ljubljani imenovali po jugoslovanskem komunističnem diktatorju, ima vsa znamenja fašizma. Pobuda ne samo da razdvaja Slovence na Titove privržence in nasprotnike, ampak žali vse njegove žrtve. Je žaljiva do več kot sto tisoč ljudi, ki so jih po drugi svetovni vojni pomorili in skrivaj zakopali. Med njimi niso bili zgolj kolaboranti, ki jim tega greha niso nikoli dokazali na sodiščih, ampak tudi drugi nasprotniki komunističnega režima in pripadniki meščanskega sloja, civilisti, med njimi tudi ženske in otroci. Da je pobuda o Titovi cesti prišla v javnost nekaj tednov po odkritju trupel v Hudi jami, kjer so Titovi osvoboditelji na grozljiv način pobili ljudi, nekatere celo še žive zazidali v Barbarin rov, je še toliko bolj skrajno neokusno, nehumano in nedemokratično. Izgovori, da Tito za poboje ni vedel, pa so smešni, saj je leta 1944 dal šefu slovenske Ozne Ivanu Mačku navodilo, da je treba po vojni takoj likvidirati vse nasprotnike, v času likvidacij pa je obiskal Slovenijo in se srečal z najbolj odgovornimi zanje. Na mitingu v Ljubljani je celo javno povedal, da je večino »izdajalcev« že dosegla maščevalna roka in da tudi preostali ne bodo več videli naših čudovitih polj in planin.

Titovo nasilje se je nadaljevalo še dolgo po drugi svetovni vojni. Najprej je na politično montiranih procesih nasprotnike obsojal na smrt, nato na delovna taborišča in na dolge zaporne kazni. V zadnjem desetletju njegove tiranije je bilo po podatkih zgodovinarja Jožeta Pirjevca (Jugoslavija 1918 – 1992) v »samoupravnem socialističnem raju« več kot 4000 političnih zapornikov. Koliko ljudi je umrlo na Golem otoku in drugih njegovih prevzgajališčih, ni natančno znano. Med njimi je bila tudi večina obsojenih na dachavskih procesih z lažno obtožbo, da so bili kot taboriščniki sodelavci gestapa. Ker je Božič sam preživel drugo svetovno vojno v izseljenskem taborišču, bi moral imeti pieteto do vseh, ki so trpeli tako v nacističnih kot komunističnih lagerjih ali celo obojih. Zato ga je lahko zaradi te pobude vsaj pošteno sram!

Reporter, 6. aprila 2009

Glej tudi spletno stran revije Reporter

Ples grobarjev Maga

2009-02-21T23:49:00.007+01:00

"Ne bom grobar Maga", je izjavil Veso Stojanov ob predstavitvi svoje kandidature za odgovornega urednika Maga. Te njegove besede še vedno hranijo na Vest.si. A ravno to je postal, potem ko je proti volji uredništva prevzel Mag in ga nato spremenil v skrajno levičarsko trobilo Pivovarne Laško. Seveda tega niti najmanj ne obžaluje niti se ne sramuje, čeprav se je pred njegovim prihodom (pravzaprav preden se je razvedelo, da sta nadzornika ASK in Stojan Zdolšek izvajala pritiske na prejšnjega v. d. odgovornega urednika, nato pa za novega odgovornega urednika ustoličila prav tako člana nadzornega sveta iz vrst zaposlenih Vesa Stojanova) Mag prodajal med 13 in 14 tisoč izvodi tedensko, po njegovem prevzemu in spremembi uredniške politike pa je začela prodaja strmo padati, dokler se po enem letu ni ustavila pod 4 tisoč izvodi. To je zgodba o uspehu Boška Šrota, ASK in Vesa Stojanova z njegovo novo novinarsko ekipo! V enem letu so uničili revijo, ki je izhajala od leta 1995. Zdaj bo Mag izhajal kot priloga ponedeljkovega Dela v posmeh tistim, ki ga niso znali prodajati na trgu. Tako kot niso znali brezplačnika Total tedna, tednika Več, športnega dnevnika As in še kaj bi se našlo v zgodovini uspehov Dela.
No, Vesu Stojanovu se je izid zadnje številke Maga kot revije zdelo vredno proslaviti in v torek, 17. februarja, torej dan pred izidom zadnje številke, je v uredništvu Maga častil z nekaj pločevinkami laškega piva, pred novinarji se je posul s pepelom, češ škoda da Delo ne bo več izdajalo tako dobre revije, zanimivo pa je, da so mu novinarji, tisti novi, ki so prišli z njim "boriti se proti cenzuri in političnim pritiskom" so mu podarili veliko sliko fotomontaže Vesa Stojanova v Maovi uniformi, ki jo je pred letom dni na svoji spletni strani objavil Silvester Šurla. Tole, ki jo vidite:

Naslednji dan smo lahko prebrali njegov zadnji uvodnik z naslovom Slovo, kjer je napisal razloge, zakaj je propadel Mag. On seveda ni nič kriv, tudi ne odločitev, da so Magu spremenili uredniško politiko oziroma politično usmeritev, glavni krivec so - verjeli ali ne - bralci, ki njihov "visokokvaliteten" izdelek niso hoteli kupiti: "A kaže, da slovenski medijski prostor za kaj takega še ni dovolj zrel. Na žalost so postale enostranske, senzacionalistične, praviloma rumene in zabavljaške teme tiste, ki pritegnejo več bralstva. Resnejše vsebine in mediji morajo počakati na boljše čase." Podobno, kot je karikiral (vzhodno)nemški pisatelj Berthold Brecht, sistem je dober, zamenjati je treba ljudi. Veso Stojanov, ki je diplomiral iz Buharina (ruskega boljševika, ki je spoznal, da se je treba obnašati tržno, potem pa ga je Stalin ustrelil), se poserje na trg in bralce. Človek, ki je novinar 25 let, očitno piše sam sebi in ne bralcem, no morda piše še političnim gospodarjem in kapitalistom, ki jih podpirajo. Res neverjetno.
Drugi krivec za propad Maga je po Vesu Stojanovu "slab sloves in karma, ki ju je imel stari, Slivnikov Mag zunaj ozkega kroga bralcev, zato so mnogi iz nevednosti, prepričanja ali kakršnihkoli drugih vzrokov sedanji Mag še vedno istovetili s starim". Če bi bilo zapisano res, potem Mag nikoli ne bi propadel, ker pa bralci niso tako neumni, kot jih ima za neumne Veso, so začeli odpovedovati revijo takoj, ko so jo prevzeli novinarski levičarski talibani na čelu z Vesom Stojanovom. Slivnikov Mag je imel na začetku izhajanja več kot 2o tisoč prodanih izvodov vsak teden, potem je prodana naklada iz različnih razlogov padala in tako je trinajst let pozneje, ko ga je kupilo Delo, imel naklado čez devet tisoč izvodov (vir: SOZ revidirana prodana naklada). Z novim lastnikom je najprej prodaja padla na nekaj čez osem tisoč izvodov, po ukinitvi revije Več oziroma njeni združitvi z Magom pa je spet zrastla na čez 11 tisoč. Potem ko jo je poleti 2007 prevzel Šurla, pa je bila povprečna prodana naklada 12.900 izvodov, najvišja prodaja pa je bila 14.400 izvodov. Veso Stojanov s svojo novo ekipo ni nikoli dosegel te številke, čeprav se je hvalil, kako bo iz Maga naredil slovenski Der Spiegel.
Ne boste verjeli, toda tretji razlog za propad Maga je po Vesu Stojanovu gospodarska kriza. Začela se je šele jeseni, medtem ko je začela prodana naklada Magu padati že takoj, ko je prevzel uredništvo, torej na začetku lanskega leta. Ampak na koncu je vsak izgovor prikladen. Tudi če bi bila gospodarska prosperiteta, Mag ne bi dolgo izhajal. Stojanov si je priboril takšno plačo, ki jo pred njim ni imel noben Magov odgovorni urednik, tudi njegova namestnica je že na Delu imela precej visoko plačo in težko je verjeti, da ne bi imela na Magu še boljše, enako pa velja tudi za druge novinarje, ki sta jih z Dela privlekla na Mag. Visoke plače pomenijo visoke stroške, na Magu so zaposlili nove novinarje, ko smo stari odšli, in to kar precej. Pridobili so tudi veliko zunanjih komentatorjev, ki tudi niso bili poceni. Novinarji so hodili v tujino in od tam pisali prispevke za Mag, ob tem pa vlekli visoke dnevnice. Stroški so bili neverjetno visoki, prodaja pa katastrofalno nizka. In potem je razlog za propad svetovna gospodarska kriza. Ha ha ha!
Poleg Stojanova se je razglabljanja o propadu Maga lotil še kolumnist Simon Kardum, ki je znan po tem, da je v devetdesetih letih v Slovenskih novicah prvaka največje opozicijske stranke Janeza Janšo imenoval "drekec pekec". Zdaj on soli pamet o ravni pisanja v informativnem, raziskovalnem in komentatorskem smislu. In podobno kot Veso piše sam zase, ne pa za bralce: "Ali je kot ključna merila za uspešnost medija upravičeno mogoče šteti le branost, gledanost in poslušanost?" Ne vem, katera merila bi rad uporabil, morda politično primernost. Kardum se spravi celo na novinarje prejšnje uredniške ekipe: "Kot vemo, je prejšnja ekipa lansirala novo reportersko gnezdo in v njem začela valiti ista jajca kot prej v Črni vdovi. Normalno, tako obarvane pisanke so privabile natanko iste goreče bralce, ki jih je prej pogrevalo in pregrevalo njihovo antikomunajzarstvo, antikučanovstvo in antitajkunstvo. Anti skratka." No, glede jajc, jih očitno na Reporterju prodajamo precej bolje, kot novi Magovci svoja kukavičja jajca, sicer Maga ne bi ukinili kot samostojne edicije. Je pa res, da smo antikomunajzarji in antitajkuni, kot naši bralci, navsezadnje imamo v ustavi zapisano svobodo javnega izražanja. Če je Kardum prokomunajzar, prokučanovec in protajkun, ima tudi sam do tega ustavno pravico. Alternativa prevladujočemu "pro" novinarstvu je seveda "anti". Kar pa ne pomeni, anti vsemu. Stari Magovci, ki smo zdaj na Reporterju, smo denimo vseskozi bili ZA vstop v EU in Nato, ZA zahodno demokracijo v Sloveniji, kar vključuje tudi medijski pluralizem, torej ZA enake možnosti vseh političnih pogledov v medijih. Se razume v različnih medijih. Ampak Kardum seveda ne more iz svoje prokomunajzarske kože, pa bi bi imel samo en časopis: "Ne vem sicer, ali ste že razmišljali o tem, da morebiti sploh ne bi bilo slabo, če bi imeli v Sloveniji en sam dnevnik." Ein Volk, Ein Reich,... Ein Stalin!
P. S. Zapise iz Maga sem res citiral, ampak zadnjič, ker je zadnja številka! Pravi Mag pa je seveda umrl takrat, ko ga je prevzel Veso Stojanov skupaj s sopodpisniki peticije proti cenzuri in političnim pritiskom. Slava podpisnikom!

Komentar za TVSLO 3 (Hrvaška)

2009-02-21T23:40:00.003+01:00

Tole sem povedal za TVSLO 3 v torek, 17. februarja, ko se je odločanje o ratifikaciji neke mednarodne pogodbe iz parlamenta preselilo na ulico. Čeprav se je Marjan Podobnik pozneje umaknil, pa minorna stranka slovenskega naroda še naprej zbira podpise za referendum pod pretvezo, da je odgovorna samo slovenskemu narodu. Ja, za božjo voljo, zakaj smo pa potem imeli volitve in na njih izvolili svoje predstavnike?

Komentar za RTVSLO 3 (Hrvaška)

Medtem ko sta državni zbor in državni svet prižgala zeleno luč za pridružitev Hrvaške zvezi Nato, je Marjan Podobnik skupaj z nepomembno zunajparlamentarno stranko slovenskega naroda predložil 2500 podpisov za začetek zbiranja 40.000 podpisov volivcev za referendum. Politik, ki sploh ni kandidiral na volitvah, in stranka, za katero je na zadnjih volitvah glasovalo vsega skupaj 0,25 odstotka volivcev, sta tako blokirali odločitev demokratično izvoljenih predstavnikov ljudstva, še več, zaustavila sta ratifikacijo mednarodne pogodbe, ki jo je 26 članic Nata sklenilo s Hrvaško in Albanijo. Če se bo v Sloveniji začel postopek zbiranja podpisov za referendum, bomo težko pravočasno ratificirali pogodbo za širitev Nata do aprila, ko bo praznovanje 60. obletnice te zveze. Zlasti če bo Podobniku in njegovim somišljenikom uspelo zbrati 40.000 podpisov in bomo o vstopu sosednje države v Nato odločali na referendumu. V tem primeru bo morala celotna zveza Nato počakati na izide referenduma v Sloveniji in v primeru ugodnega izida preložiti širitev na jesen. Seveda se lahko podobna zgodba ponovi tudi v primeru, če bo prišlo do ustreznega dogovora med Slovenijo in Hrvaško, na podlagi katerega bo naša država umaknila rdečo luč na pridružitev sosede v Evropsko unijo, pa se s tem zopet ne bo strinjala kakšna slovenska nepomembna politična skupina. Po slovenski zakonodaji lahko vsakdo, ki ima pet minut časa, vloži 2500 podpisov in ustavi ratifikacijo mednarodne pogodbe ter zafrkava ves svet. Gospe in gospodje poslanci, mar ne bi bil čas, da razmislite o ustrezni spremembi zakona o referendumu?

Konec revije Mag

2009-02-12T23:18:00.006+01:00

"Revija Mag od 1. marca ne bo več izhajala kot samostojna edicija, ampak bo postala redna ponedeljkova priloga časnika Delo. Tako želimo dodatno obogatiti vsebino časopisa Delo in obenem z višjo naklado povečati doseg Maga." Peter Penko, tiskovni predstavnik Dela.

Naslednjo sredo bo izšla zadnja številka revije Mag, deset dni pozneje se bo rodila Delova priloga Mag in se bo pridružila prilogam Ona, Delo in dom, Polet, Vikend magazin. Vodstvo Dela, ki je pokopalo tednik, zdaj svoj neuspeh propagira kot uspeh, češ, zdaj se bo prodajalo najmanj 50 tisoč priloženih magcev. Ob pokopu tega tednika so ga na trgu prodali manj kot 4000 izvodov, medtem ko se je še novembra leta 2007 prodajal med 13 in 14 tisoč izvodi tedensko. Odhajajoči Mag stane 2,50 evra, kolikšna bo tržna vrednost priloge Mag? Razlika med običajno ceno Dela in novo ponedeljkovo ceno, ki bo kakih 20 centov višja. Mag bo vreden 20 centov! Res velik uspeh velike menedžerke ASK in veliki triumf Berlusconija iz Laškega, ki pravemu Berlusconiju ne seže niti do gležnjev! Koliko časa se bodo ti ljudje norčevali iz samih sebe?
Kako je potekal začetek konca te zgodbe, pa si lahko preberete na tem linku:
http://www.vest.si/2009/02/11/mag-kot-priloga-dela/

In še en zelo dober prispevek na to temo:
http://www.pozareport.si/?Id=novosti_arhiv
(KOLAPS MAGA UREDNIK STOJANOV ZAPIJA V DALMACIJI)

Komentar za TVSLO 3 (Partnerstvo)

2009-02-06T19:35:00.002+01:00

Medtem ko prvak Zaresa Gregor Golobič obstrukcijo Janševe SDS primerja s simboličnim požigom parlamenta, so opozicijske stranke odgovorile na vladni paket 30-tih ukrepov za premagovanje gospodarske in finančne krize. Kot je znano, so prejšnjo sredo vse parlamentarne stranke sklenile ustni dogovor o sodelovanju pri pripravi protikriznih ukrepov. V skladu s tem dogovorom lahko opozicijske stranke dajejo pripombe k vladnim predlogom pred njihovo formalno obravnavo na vladi in v parlamentu. S tem ko vlada zagotavlja sodelovanje opozicije pri pomembnih gospodarskih ukrepih, preprečuje, da bi se finančni in gospodarski krizi pridružila še politična kriza. Zato so izjave nekaterih vladnih veljakov, da ne potrebujemo partnerstva za razvoj, ker največja opozicijska stranka ne uživa zaupanja, iz trte izvite.
Ustni dogovor o sodelovanju pri odpravi gospodarske krize ni nadaljevanje Partnerstva za razvoj, ki ga je premier Borut Pahor obljubil opozicijskemu prvaku Janezu Janši. V Partnerstvu za razvoj so vladne in opozicijske stranke skupaj izvajale Strategijo razvoja Slovenije, izjema sta bili LDS in Zares, ki sta sodelovanje že takrat zavračali, medtem ko zdaj Pahorjeva vlada opoziciji ponuja bistveno ožji dialog . Obstrukcija v državnem zboru zaradi nesprejetega proračuna za leto 2007 zato nima nobene zveze s sporazumom, ki se nanaša izključno na protikrizne ukrepe.
Bi bilo morda Gregorju Golobiču in Katarini Kresal ljubše, če bi jim opozicija »metala polena pod noge« tudi pri protikriznih ukrepih in ob tem še dodatno razburila socialno najbolj ogrožene sloje? Kako bi vladajoči politiki prepričali državljane, da morajo zategovati pasove, medtem ko tajkuni še naprej dobivajo bančna posojila, Marjan Kramar pa se je z vrha NLB poslovil z milijonom evrov nagrade? Ob tako visokih zneskih so tudi Pahorjeve samoplačniške kavice in kosila zgolj drobiž.

Pripevek je bil objavljen na TV SLO 3 (parlamentarni kanal), 4.2.2009
http://www.rtvslo.si/play/v-zivo-tv-slovenija-3/tv.slo3/

Od Maga do Reporterja

2009-01-21T23:32:00.011+01:00

»Odgovornost novinarja do javnosti je nad katero koli drugo odgovornostjo, zlasti nad odgovornostjo do delodajalca ali oblasti.« (Preambula münchenske deklaracije o pravicah in dolžnostih novinarjev)

Revija Reporter se je rodila kot odgovor na sovražni politični prevzem tednika Mag. Njen največji uspeh je, da je njena prodana naklada večja kot Magova, preden ga je kupilo Delo, in celo več kot dvakrat višja od prodane naklade Maga s spremenjeno uredniško politiko. Bralci so torej sledili novinarjem, ne pa lastnikom preurejene revije oziroma novinarji smo sledili bralcem in ne diktatu lastnika. Upor novinarjev Maga se je končal tako, da smo novinarji zaradi spora z lastnikom poiskali drugega založnika in začeli ustvarjati novo revijo. Te poteze ni storil nihče izmed podpisnikov tako imenovane novinarske peticije, ki je v času Janševe vlade zaokrožila svet. Nasprotno, nekateri med njimi so celo aktivno sodelovali pri političnem preurejanju Maga in dušenju upora tamkajšnjih novinarjev.

Obračun z novinarji Maga

Konec leta 2007 se je zgodilo, kar si pred tem ne bi mogli predstavljati niti v sanjah. Nadzorni svet Dela, ki je leto prej kupilo Mag, je od vršilca dolžnosti odgovornega urednika Silvestra Šurle zahteval spremembo uredniške politike, in sicer so nadzorniki pričakovali, da bo tudi Mag napadal takratnega premierja Janeza Janšo. Ker se urednik ni uklonil pritiskom, je stekel postopek za njegovo zamenjavo. Vodstvo časopisne hiše se je tega lotilo skrajno formalistično, za odgovornega urednika je objavilo javni razpis, čeprav ne prej ne pozneje na tak način niso nikoli izbrali odgovornega urednika Dela ali katere koli druge njegove edicije. Seveda je šlo za vnaprej dogovorjen scenarij, po katerem vršilec dolžnosti Silvester Šurla ni bil izbran, ampak novinar in urednik Dela Veso Stojanov, ki je prihajal iz nasprotnega idejnega in svetovnonazorskega pola kot bralci Maga. Ti so zato že ob napovedi zamenjave urednika začeli odjavljati revijo, zato sem kot predstavnik zastopstva novinarjev Maga o tem obvestil nadzorni svet, vendar se za ta opozorila še zmenil ni. Nasprotno, eden od dveh predstavnikov zaposlenih v tem nadzornem svetu Tomaž Prpič (drugi je bil Veso Stojanov) mi je zagotavljal, da je predsednica nadzornega sveta Andrijana Starina Kosem (ASK) tako odlična gospodarstvenica, da se bosta tako Magu kot Delu cedila »med in mleko«, ter da se bo pod novim odgovornim urednikom število bralcev in prodanih izvodov povečalo. Mag naj bi celo postal slovenska različica nemškega Der Spiegla. Zgodilo se je ravno nasprotno: poteza »velike menedžerke« ASK se je izkazala za nekaj podobnega, kot prodajanje »ptičjega mleka« oziroma kot če bi muslimanom prodajali svinjino.

Stojanov je že v svoji prvi kolumni z naslovom Stran od zarot začrtal novo uredniško politiko in se v njej norčeval iz dotedanjega pisanja Maga. Novi Mag je začel ponujati teorije zarote skrajnih levičarjev, v katerih kot glavni negativni lik nastopa prvak SDS Janez Janša. Zamenjava uredniške politike pa je razjarila bralce in ti so še bolj množično odpovedovali Mag, vse od takrat število prodanih izvodov strmo pada; ta padec se še vedno ni ustavil. Iz približno 13 tisoč prodanih izvodov je že v prvih tednih prodaja Maga padla pod deset tisoč izvodov (zdaj je po naših virih padla celo pod pet tisoč). Bralci z letno naročnino niso mogli takoj odpovedati revije, mesečni naročniki pa so lahko odpovedali Mag šele marca. Zavedali smo se, da je to pot v pogubo, ki nam jo je namenila maščevalna bivša državna sekretarka ASK z blagoslovom laškega tajkuna Boška Šrota, ki je prek Pivovarne Laško lastnik časopisne hiše Delo.

Zadnji protest

Ker se je novi odgovorni urednik zavedal, da stare ekipe ne bo mogel obvladati, je s seboj pripeljal še štiri »levičarsko« usmerjene novinarje, med njimi tudi svojo namestnico Matejo Babič. Hkrati je dosegel, da so Silvestra Šurlo zaradi kritičnih zapisov na svoji spletni strani odstranili iz uredništva in ga pod pretvezo, da potrebujejo novinarje s svežimi idejami, proti njegovi volji premestili na brezplačnik Total tedna, ki je čez pol leta prenehal izhajati. Zaradi nezakonite premestitve sem protestiral kot predstavnik zastopstva novinarjev, zaradi česar sta me Stojanov in Babičeva nadrla ter mi odrekala legitimnost. Pozneje sta v izjavi za javnost zapisala, da nisem predstavljal vsega kolektiva, kajti Mag naj bi ustvarjalo okoli dvajset ljudi, vključno s tajnico in lektorji ter novimi novinarji in honorarnimi sodelavci, katerih pa nisem vprašal za dovoljenje za protest. Seveda jih nisem vprašal, saj tega niti nisem bil dolžan storiti. O protestu sem se posvetoval zgolj s tistimi novinarji, katere so v upravi opredelili kot uredništvo v skladu z zakonom o medijih in ti so tudi izrazili svoje mnenje o kandidatu za odgovornega urednika, ki je bilo, kot je znano, soglasno proti imenovanju Vesa Stojanova. Po tem zakonu so kot novinarji z glasovalno pravico opredeljeni zgolj redno zaposleni novinarji, po statutu Dela pa sta tak status imela še likovni urednik in fotoreporter, skupaj torej sedem oseb. Novi novinarji se niso posebej pridružili zastopstvu, ker so smatrali, da to z imenovanjem odgovornega urednika ne obstaja več, poleg tega je bila njihova premestitev na Mag kot tudi sama nasilna sprememba uredniške politike protipravna.

Po münchenski deklaraciji o pravicah in dolžnostih novinarjev, na katero se sklicuje tudi kolektivna pogodba za poklicne novinarje (8. člen) in statut Dela, bi se moral delodajalec o vsakem posegu pogovoriti z uredništvom, česar pa ni storil. V 4. točki deklaracije o pravicah novinarjev piše: »Uredništvo mora biti obveščeno o vsaki pomembni odločitvi, ki bi utegnila vplivati na življenje podjetja. Pred končno odločitvijo vsakem ukrepu, ki zadeva sestavo uredništva (zaposlovanje, odpuščanje, premeščanje ali napredovanje zaposlenih), se mora delodajalec najmanj posvetovati z njim.« Edini ukrep, o katerem je uprava Dela obvestila zastopstvo novinarjev in zahtevalo njegovo mnenje, je imenovanje odgovornega urednika, vse ostalo je uprava naredila mimo takratnega novinarskega kolektiva v Magu. Novinarji, ki so prišli nasilno prevzeti Mag, so torej s svojim dejanjem poteptali najvišja etična načela novinarskega poklica, trije med njimi so celo podpisniki novinarske peticije o cenzuri in političnih pritiskih: Veso Stojanov, Mateja Babič in Gorazd Utenkar. To vse pove o njihovi avtonomni in profesionalni novinarski drži ter o sami peticiji, ki so jo podpisali.

Na to dejstvo bi tudi javno opozoril, če se mi zaradi verbalnega nasilja dveh nadrejenih ne bi tako poslabšalo moje zdravstveno stanje, da sem moral naslednji dan obiskati zdravnico, ki me je za en mesec poslala v bolniški stalež. O psihičnem nasilju na delovnem mestu sem nato obvestil pristojnega inšpektorja za delo, varuhinjo človekovih pravic in parlamentarno komisijo za peticije in človekove pravice. Pred slednjo so me povabili, inšpektor za delo me je poklical po telefonu in nato opravil inšpekcijski pregled na Delu, varuhinja pa se je o ukrepih pozanimala. Odgovorni urednik Stojanov se je iz dogodka norčeval in napisal kolumno z naslovom Tri minute maginga. Dejstvo pa je, da je inšpektor za delo ugotovil, da je imela nespoštljiva komunikacija »vse znake verbalnega nasilja« in jo je ocenil kot »obliko nadlegovanja delavca na delovnem mestu« (odločbo v celoti objavljam v prilogi). Delodajalec je moral odločbo javno objaviti, kar je storil tako, da je odločbo zgolj obesil pred dvigalom. Po enem mesecu sem zaprosil še za dva tedna dopusta in se nato vrnil na delovno mesto, kjer so me vendarle sklenili pustiti pri miru.

Odhod na Reporter

Medtem me je Šurla že obvestil, da je našel založnika za novo revijo in pričel zbirati ekipo. Ker smo pogodbe za novo zaposlitev podpisali šele na začetku aprila, smo odpovedi dali šele takrat. Predlagali smo prekinitev delovnem razmerja s koncem meseca, česar pa nam uprava ni odobrila. Vedeli smo, da gre za tekmo s časom in da bo novi projekt uspešen, če se bo pojavil pravočasno, da bodo bralci še lahko povezali novo revijo s staro Magovo ekipo. Uprava nam je dovolila oditi šele po treh mesecih, torej sredi poletja, ko bi si založnik lahko zaradi prevelikega tveganja projekta premislil in bi vsi ostali na cesti. Če bi vztrajali na Magu, pa bi nas čakala negotova prihodnost, saj časopise s premalo bralcev prej ali slej ukinejo, novinarje pa razporedijo ali celo odpustijo. Iz tega razloga nismo imeli druge izbire, kot da vztrajamo pri svoji odločitvi, zato smo napisali upravi, da pogodbo o zaposlitvi na Delu odpovedujemo enostransko. Ko smo 3. maja prišli na novo delovno mesto, nam na Delu niso hoteli vrniti delovnih knjižic. Poleg tega je Delo rezerviralo ime revije Reporter, katere ustanovitev smo že prej najavili v drugih medijih. Po vsem tem, ko so nam uničili perspektivno delovno mesto v prejšnji službi, nam niso pustili niti oditi in so nas še naprej šikanirali. Nismo se vdali, ampak smo kljub temu ustvarjali prve članke za novo revijo.

Tako je 19. maja izšla prva številka revije Reporter, ki se je prodala v presenetljivih več kot 15 tisoč izvodih, kar je za novo revijo s političnim profilom neverjeten dosežek. Teden dni pozneje je prišlo še do ustreznega dogovora z Delom, ki smo ga novinarji Reporterja podpisali s predsednico nadzornega sveta ASK in predsednikom uprave Petrom Puhanom. Delo nam je prekinilo delovna razmerja in se odpovedalo blagovni znamki Reporter. Zanimivo je, da je ravno tedaj v Delu prišlo do novega preobrata v uredniški politiki Dela, in sicer je Boško Šrot svojim »podložnikom« tokrat naročil, da morajo podpirati Boruta Pahorja (torej SD) in še naprej rušiti Janeza Janšo; prejšnjega odgovornega urednika, ki je bil po besedah ASK preveč naklonjen Gregorju Golobiču (torej Zares) pa so odstavili.

Reporter je našel svojo tržno nišo, z njegovo prodajo je zadovoljen tudi založnik, problem so oglasi, ki jih v reviji skorajda ni videti. Na začetku so nas zavračali z obrazložitvijo, da se oglaševalski kolači razdeljujejo na začetku leta, s spremembo oblasti pa je oglaševalce začela motiti uredniška politika Reporterja, ki ni v sozvočju z novo, levo oblastjo. Tu pa tam se zgodi kakšen klic iz politike, s katerim skušajo vplivati na uredniško politiko in se pri tem sklicujejo na oglase. Dogaja se to, kar se kljub predvolilnim obljubam novega premierja ne bi smelo dogajati. Sicer pa še obstajajo možnosti, da stare vzorce nadomestijo novi, toda verjetno bo treba za to kaj storiti. Predsednik vlade bi moral pozvati gospodarske družbe, ki so pod vplivom države, naj oglašujejo tudi pri tisku, ki piše drugače. Brez svobode tiska namreč ni demokracije.

Prispevek je objavljen v spletnem časopisu Združenja novinarjev in publicistov www.znp.si. Druge razprave v zvezi z mediji si lahko preberete na povezavi http://www.znp.si/index.php/Strokovne-razprave/

Komentar za TV SLO 3 o kadrovanju Pahorjeve vlade

2009-01-16T19:27:00.003+01:00

Predsedniki vladnih strank so na koalicijskem srečanju razpravljali o kadrovskih zadevah. Če bi obveljale predvolilne obljube premierja Boruta Pahorja, takega sestanka sploh ne bi nikoli bilo, kajti prvak SD-ja je večkrat zagotovil, da se bo politika umaknila iz gopodarstva. Celo po izvolitvi za mandatarja je obljubil, da se bo kadrovski cunami ustavil pred vrati direktorjev direktoratov, a vendar temu ni tako. Po kadrovskem števcu največje opozicijske stranke je bilo razrešenih že 28 javnih uslužbencev, kar sicer ne bi bilo sporno, če sedanji premier ne bi obljubljal drugačne prakse. Nekatere so odstopili, zoper druge so ukrepali v skladu z zakonom, kot se je izrazil generalni sekretar vlade Milan M. Cvikl. Njihova mesta naj bi zasedli bolj kompetentni in strokovni ljudje, tako kot denimo nekdanji minister Janez Kopač, ki je na čelu direktorata za energetiko nadomestil doktorja jedrske tehnologije. Podobno se politika ni umaknila z vrha NLB, kamor je bil mimo razpisa in še pred ustanovitvijo kadrovsko-akreditacijskega sveta izbran kandidat LDS za poslanca Draško Veselinovič, ki je kot šef Ljubljanske borze skoraj ostal brez licence. Se bo premier Borut Pahor ugriznil v jezik in posul s pepelom?

P. S. To je moj drugi komentar za parlamentarni kanal TV Slovenija oziroma TVS 3, kjer so me povabili k rednemu sodelovanju. Objavljal jih bom praviloma vsaka dva tedna. Ta komentar je bil objavljen v torek, 13. januarja (v času po osrednjem TV Dnevniku, pred Odmevi in nato še naslednje dopoldne). TVS 3 nima arhiva na spletu, neposredno jo lahko spremljate na tem linku: http://www.rtvslo.si/play/v-zivo-tv-slovenija-3/tv.slo3/

Nastop na Radiu Ognjišče 3. 12.2008

2008-12-04T23:21:00.003+01:00

Nastop na Radiu Ognjišče 3. 12.2008

http://radio.ognjisce.si/novice/aktualno/

Pogovor o aktualnih političnih temah
4. December 2008

Tokratni Pogovor o smo posvetilni aktualnim političnim temam. Z gosti Igorjem Kršinarjem iz tednika Reporter, Tinotom Mamićem iz dnevnika Primorske novice in teologom Janezom Juhantom smo govorili, kaj bi pomenil morebitni odhod prvaka SDS v tujino, kaj lahko pričakujemo od afere Patria in kakšen posledice lahko prinese imenovanje Dimitrija Rupla za posebnega odposlanca za zunanje zadeve.

Nova vlada je že začela s svojim delom. Predsednik vlade pa je že v prvem uradnem tednu ugriznil v grenko jabolko z imenovanjem nekdanjega zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla za posebnega odposlanca za zunanje zadeve, o čemer ima deljeno mnenje ne le koalicija, ampak tudi opozicija. Po besedah Mamića gre pri imenovanju Rupla za „spor med socialdemokracijo in skrajno levico. Pahor je tukaj šibak in se hoče okrepiti. Z desnimi se ne more okrepiti, lahko pa se okrepi z enim, ki je enkrat lev enkrat desni, kot je, Rupel in tako si je Pahor okrepil pozicijo“. Mamić še dodaja, da Pahor s to potezo misli bolj resno, kot mu je to pripisovala večina analitikov. Kršinar pa je izpostavil, da pri imenovanju Rupla za letečega veleposlanika ne razume poslancev SD-ja, ki imenovanju nasprotujejo. „Oni ne bi bili poslanci brez Pahorja, kaj pa bi bili brez Pahorja, bili bi neka minorna stranka,“ še dodaja Kršinar.

Tino Mamić, Janez Juhant, Alen Salihović, Igor Kršinar

Drugo jabolko spora, ki se kaže v novi vladi, pa je nadaljevanje oziroma razreševanje afere Patria. Finski snovalci oddaje Resnica o Patrii govorijo, da imajo dokaze, da je v afero vpletena črka J, ki je po njihovih trditvah Janez Janša, ki se je po predaji oblasti umaknil. Na vprašanje, ali je ta umik načrtovan zaradi domnevnih dokazov ali pa se za njim res skriva odhod v tujino, Juhant meni, da ne gre ne za eno, ne za drugo zadevo: „Janez Janša se je umaknil bolj zaradi tega, kar se je dogajalo s spremembo oblasti.“ Vsi trije komentatorji so se tudi strinjali, da bi morebitni odhod Janše lahko škodoval stranki.

Janez Juhant, Tino Mamić in Igor Kršinar so govorili tudi o spremembah na medijskem področju ter o sestavi nove vlade. Vabljeni k poslušanju oddaje, ki jo je pripravil Alen Salihović.

Pivo, cvetje in Pahorjeva vlada (Reporter 27)

2008-11-27T10:26:00.001+01:00

Če se bo Pahorjeva vlada odločila za odkup največjega slovenskega trgovca, bo to gotovo večji škandal kot njegova prodaja v času Janševe vlade.

igor.krsinar@revija-reporter.si

Bodoča vlada Boruta Pahorja je pred hudo preizkušnjo, kako bo preganjala gospodarski kriminal in hkrati sodelovala z gospodarstveniki, ki so jo pred volitvami gmotno podpirali. Z gospodarskim lobijem najbolj zlizana LDS Katarine Kresal bo prevzela notranje in pravosodno ministrstvo, ki bosta imela odločilen vpliv na pregon gospodarskega kriminala. Gospodarski minister Matej Lahovnik (Zares) in finančni minister France Križanič (SD), ki sta v preteklosti sodelovala s Pivovarno Laško, pa bosta odločala o prodaji državnega premoženja, kopičenju kapitala in varstvu konkurence. Tudi mandatar Borut Pahor se ni jasno izrekel, ali bo država odkupila nazaj Mercator, ki ga zdaj prodaja njegov predvolilni podpornik Boško Šrot.

Prvi mož Pivovarne Laško in z njo povezanih družb se za zdaj lahko počuti varnega. Na naše vprašanje, kakšni so bili postopki policije v primeru kazenskih ovadb zoper odgovorne iz skupine Pivovarne Laško in za katera kazniva dejanja gre, smo dobili odgovor: »Kriminalisti Sektorja kriminalistične policije PU Ljubljana v zadevi še zbirajo obvestila v predkazenskem postopku, zato vam več podatkov ne more posredovati.«
Izbira prvega pendreka
Upati je, da na njihovo delo ne bo vplivala zamenjava na notranjem ministrstvu in vodstvu policije. Kot je znano, je prvi mož policije Jože Romšek že odstopil in napovedal, da bo uniformo dokončno odložil 9. januarja, ko odhaja v pokoj. Medtem pa je že stekel postopek izbire njegovega naslednika: rok za prijavo kandidatov na ta položaj se izteče 24. novembra, potem pa bo pristojna strokovna komisija uradniškega sveta ugotovila, kateri izmed prijavljenih kandidatov izpolnjujejo strokovna merila. Med njimi bo nova notranja ministrica Katarina Kresal izbrala novega generalnega direktorja policije. Verjeti je, da bo izbrala takšnega, ki bo z njo čim bolj kompatibilen oziroma bo po volji njene stranke in Pahorjeve vlade. Postopek izbire se lahko zavleče en mesec, do takrat pa bo posle še naprej opravljal stari generalni direktor. Če Kresalovi to ne bo všeč, ga bo lahko predčasno razrešila in imenovala vršilca dolžnosti. To bo lahko utemeljila tako ali drugače, dejanski vzrok pa bo lahko tudi opustitev preiskave zoper gospodarske podpornike trojčka SD-Zares-LDS, med katerimi je tudi Boško Šrot.
Na to nevarnost so opozorili tudi v največji opozicijski stranki SDS, kjer so na njihovi spletni strani med drugim zapisali, da se s tem, ko je oba represivna resorja (za notranje zadeve in za pravosodje) dobila v roke ista stranka obeta »hiter konec boja proti organiziranemu gospodarskemu kriminalu. Tajkuni odpirajo šampanjce.« Poleg Katarine Kresal, ki bo lahko po svoji podobi izbrala generalnega policijskega direktorja, bo pravosodni minister Aleš Zalar lahko vladi predlagal novega generalnega državnega tožilca, kot nekdanji prvi mož ljubljanskega sodišča pa bo lahko neformalno vplival na delo tožilcev in sodnikov. Sicer pa prvi tožilki Barbari Brezigar mandat izteče leta 2011, pred tem pa jo bo zelo težko razrešiti, razen če bi Zalar našel krivdne razloge.
Mercatorjeva najboljša soseda
Kresalova se je na očitke SDS odzvala z izjavo, da jih bo demantirala s svojim delom. Zelo se bo morala potruditi, da bo prepričljiva, saj je s svojim dosedanjim ravnanjem demantirala kvečjemu svojo izjavo. Ko je komentirala aktualne zaplete v zvezi z Mercator, je zagovarjala podobna stališča kot njen življenjski partner Miro Senica, katerega odvetniška pisarna zastopa »najboljšega soseda« v tožbi proti uradu za varstvo konkurence. Predsednica LDS je izjavila, da je odločba informacijske pooblaščenke glede podatkov, zaseženih v treh trgovskih družbah (Mercator, Spar, Tuš), potrdila, da je urad za varstvo konkurence kršil ustavo. Ob tem se je izgovarjala, da ni sporno, da komentira zadevo, v kateri odvetniška pisarna njenega partnerja zastopa Mercator v primeru, ko še ni zaključen. Podobno je bilo njeno stališče tudi v zadnjem primeru ob polemikah, ali naj država odkupu nazaj delež Mercatorja, ki ga zaradi gospodarske krize prodaja Boško Šrot: »Poslovno dogajanje znotraj Pivovarne Laško težko komentiramo, zagotovo pa prodaja našega največjega trgovca tujemu trgovcu v času gospodarske krize za slovensko gospodarstvo ne more biti dobra odločitev. Upravičena je lahko bojazen, da bodo na trgovskih policah izdelke slovenskih dobaviteljev zamenjali izdelki tujih proizvajalcev, še posebej v teh težjih časih, kar bo lahko dodatno negativno vplivalo na prodajo izdelkov domačih podjetij s tem tudi proizvodnjo in posledično povečalo nezaposlenost. Smo v časih, ko bi bilo potrebno naše gospodarstvo aktivneje ščititi, pri čemer bi veljalo razmisliti tudi o morebitnem nakupu Mercatorja s strani države po ugodni ceni in kasnejši prodaji, ko bo gospodarska situacija boljša, po višji ceni, kar bi bilo dobro tudi za vse davkoplačevalce.«
Varuhinja tajkunov
Zelo podobno stališče ima v zvezi z Mercatorjem tudi Draško Veselinovič, predsednik odbora za finance LDS. Tako je v najbolj brani sobotni prilogi v lasti Pivovarne Laško razmišljal: »da bi bilo smiselno, da bi država v teh razmerah morda kupila nazaj kakšno napol privatizirano podjetje in tudi nekaj malega tistih najpomembnejših, ki kotirajo na ljubljanski borzi in so tja prišla nenačrtovana in brez (nerazumljive) državne tržne podpore. Prodala (ampak tokrat resnično, seveda) bi jih takrat, ko bi bile čez kakšni dve leti razmere ugodnejše.« Veselinovič je sicer predsednik uprave Deželne banke Slovenije, ki je lastniško povezana s KD Group, na čelu katere je Matjaž Gantar, predsednik gospodarskega odbora LDS. V njem deluje tudi Tone Turnšek, nekdanji predsednik uprave Pivovarne Laško, sedaj zgolj njen nadzornik, za katerega se ugiba, ali je bil res toliko neumen, da je ves imperij Pivovarne Laško po prevzemu Uniona, Fructala, Radenske in Dela zaupal v trajno last svojemu nasledniku Bošku Šrotu ali pa je vendarle tudi sam eden od skritih lastnikov vsega skupaj. Matjaž Gantar bo svojo visoko ceno za prestop v vrste LDS skoraj zagotovo že kmalu izstavil, ko bo država spet prodajala kakšno premoženje. Znano je, da ga najbolj zanima lastništvo v bankah in njegove sanje bodo lahko kmalu postale resničnost, če bo Veselinovič prevzel NLB, kjer se februarja prihodnje leto izteče funkcija predsednika uprave Marjanu Kramarju. Težko je verjeti, da se bo zgolj zadovoljil s poslansko klopjo, za katero bi sedel kot nadomestni poslanec po izvolitvi Katarine Kresal za ministrice, ampak jo bo najbrž prepustil Tonetu Anderliču.
Na pomoč Katarine Kresal pa lahko računa še predsednik uprave Istrabenza Igor Bavčar, katerega članstvo v LDS se mu je obrestovalo že pri oblikovanju koalicijskega sporazuma. Medtem ko sta se SD in Zares zavzemala za združitev HSE in Gen energije (združeno družbo naj bi prevzel Vlado Dimovski), je temu nasprotovala LDS, saj ima v zvezi z Genom svoje načrte tudi Bavčar, katerega Istrabenz je solastnik njegove hčerinske družbe Gen-I. V koalicijskem sporazumu tako zdaj piše, da bodo »proučili in spremenili organiziranost Holdinga Slovenske elektrarne (HSE) in Gen energije, d. o. o., da bi ju povezali ter tako zagotovili, da trženje cenejše električne energije vpliva pozitivno na ceno elektrike za vsa slovenska gospodinjstva in industrijo.« Po naših podatkih članske knjižice LDS še ni vrnil niti predsednik uprave DZS Bojan Petan, ki se raje kot z izdajanjem Dnevnika (ta je sicer uredniško bližje Gregorju Golobiču) ukvarja s Termami Čatež, katerih večinski lastnik je postala njegova DZS. Enako velja za predsednika uprave Viator-Vectorja in z njim povezanih družb, med njimi je tudi Sistemska tehnika, ki v času Janševe vlade ni prišla do donosnega posla z vojaškimi oklepniki. Zaščito Katarine Kresal in Pahorjeve vlade pa bo verjetno uživali tudi Romana Pajenk, direktorica »tajkunske« Probanke, Cvetka Selšek (SKB), Roman Glaser (Perutnina Ptuj), Danilo Toplek (Talum v večinski lasti Elesa), ki je sicer član SD, in še mnogi drugi njihovi podporniki...

Več v 27. številki revije Reporter, 17. novembra 2008
http://www.revija-reporter.si/arhiv/2008/stevilka_27_leto_2008.html

Mandatarjevi sporni kandidati (Reporter 26)

2008-11-18T15:59:00.000+01:00

igor.krsinar@revija-reporter.si

Od kod naj bi imela Kresalova več sposobnosti in izkušenj kot Erjavec, ki je štiri leta vodil resor za obrambo, pred tem pa je bil državni sekretar v ministrstvu za pravosodje?

Z izvolitvijo Boruta Pahorja za mandatarja se bo končno začel postopek za oblikovanje vlade. Njegovo imenovanje se je zavleklo zaradi težav pri koalicijskih dogovorih in iskanju ministrskih imen. Največje težave ima zlasti pri iskanju kandidatov za zunanje zadeve, za gospodarstvo in za delo. Javnost pa razburjajo tudi nekateri možni kandidati, ki so se pojavljali v medijih, še posebej Katarina Kresal kot zunanja ministrica, Gregor Golobič kot minister za visoko šolstvo in znanost, Majda Širca kot ministrica za kulturo in Robert Ličen kot gospodarski minister. Po drugi strani pa je po mnenju strank trojčka Karl Erjavec neprimeren za ministra v državotvornem resorju, čeprav ima med vsemi še največ izkušenj v izvršilni veji oblasti.

Medtem se v javnosti pojavlja nova kombinacija možnih ministrskih imen. Tako naj bi Kresalova postala ministrica za notranje zadeve, medtem ko bi zunanje zadeve prevzel nekdo iz diplomatskih krogov. Karl Erjavec zdaj ni več primeren niti za notranjega niti za pravosodnega ministra, medtem ko je ponujeno ministrstvo za delo zavrnil. S tem ima Pahor očitno še največ težav, saj mrzlično išče kandidata ali kandidatko. Tudi Matej Lahovnik tega resorja ni sprejel, prav tako pa je zavrnil resor za gospodarstvo. »Čudežni deček iz Velenja« je ob tem raztrgal še koalicijsko pogodbo, ki je po njegovem preveč konkretna v premalo pomembnih zadevah, premalo pa v najpomembnejših. Mladi ekonomist pogreša konkretne ukrepe v primeru hujše recesije in večje brezposelnosti. Tako za zdaj ostaja v parlamentu, nekateri pa vendarle menijo, da si bo premislil in da s kritikami zgolj zbuja pozornost.
Sporni menedžer
Gospodarski resor je še vedno »naprodaj«. Pahor je na predstavitvi alternativne ministrske ekipe 31. avgusta letos kot kandidata SD za ta gospodarskega ministra predstavil Roberta Lična, svetovalca predsednika uprave Gorenja Franja Bobinca za kakovost. Njegovo ime se je večkrat pojavljalo v primeru, če bi Lahovnik prevzel ministrstvo za delo in socialo, ob tem pa je bilo slišati precej kritik glede njegove ustreznosti. Ličen naj bi bil kot direktor Steklarne Rogaške odgovoren za njen potop. Menedžerske izkušnje si je najprej nabiral na Tobačni Ljubljana, od koder je odšel za izvršnega direktorja v podjetju Akrapovič. Tam je leta 2005 dosegel priznanje Mladi menedžer, ki mu jo je dodelilo združenje menedžer. Po petih letih se je »prijateljsko razšel« z Akrapovičem, pri čemer je najbolj zanimivo to, da je odšel za nižjo plačo za predsednika uprave Steklarne Rogaška, ki je bila v popolnoma razsutem stanju. Obeti so bili dobri, v intervjuju za Dnevnik se je hvalil: »Rešili smo Steklarno Rogaška« in si leta 2007 prislužil nagrado Najmenedžer revije Menedžer. Na eni od okroglih miz z gospodarstveniki je med drugim izjavil, da bomo morda čez leta pisali o uspešnosti Steklarne Rogaška. Še istega leta je bila njegova misija v tem podjetju končana, ker je v steklarni prišlo do prisilne poravnave. Poslovil se je prej kot v dveh letih, pri čemer je prisilno poravnavo označil kot uspeh. Na vodilno mesto je znova prišel Davor Šenija, ki je steklarno že vodil leta 2004. Nekateri Lična obtožujejo, da ni bil najboljši možni menedžer, drugi pa ga zagovarjajo, ker naj bi vsaj za silo popravil škodo, ki jo je pred njim povzročil Bojan Bevc, ki so ga zaradi gospodarskega kriminala ovadili tako v Sloveniji kot na Hrvaškem.
Vsekakor so glasovi kritikov prišli tudi do Pahorja in tako je neuradno slišati, da naj bi Lična kot gospodarskega ministra vendarle odpisal, zato menda mrzlično išče drugega kandidata. Med drugim naj bi ta resor ponujal gospodarstvenicama Tatjani Fink (Trimo Trebnje) in Cvetki Selšek (SKB banka), vendar naj bi ga zavrnili. Po drugih virih naj bi resor ponujal Andreju Horvatu, nekdanjemu državnemu sekretarju za razvoj, ki je sicer izvisel kot možni minister za razvoj (namesto njega bo ta resor prevzel Mitja Gaspari), toda tudi ta naj bi ponudbo zavrnil. Nekateri menijo, da je še vedno užaljen, drugi pa, da se zaveda, da je ta resor veliko težji od razvoja.
Neizkušena državotvorna ministrica
Kot neslana šala je bila slišati informacija, da se je Katarina Kresal Pahorju ponudila za zunanjo ministrico, ta pa nad to idejo ni najbolj navdušen. Kresalova namreč nima nobenih izkušenj v diplomaciji ali zunanji politiki, političarka pa je postala junija lani, ko je bila izvoljena za predsednico LDS. Pred tem je delala kot odvetnica v odvetniški pisarni svojega partnerja Mira Senice, specializirana za gospodarsko pravo. Na enem od predvolilnih soočenj na TV Slovenija je na vprašanje, kdaj so bile prve demokratične volitve, odgovorila, da leta 1992. Ko se ji je publika smejala, pa je izdahnila: »A sem ga spet kaj osejala?« Pozneje se je opravičevala, da so bile tega leta res prve volitve v državni zbor oziroma da so bile leta 1992 prve demokratične volitve v samostojni Sloveniji. Dve leti prej še ni imela volilne pravice, tako tudi ni mogla glasovati na referendumu za samostojno Slovenijo. Za Demos, ki je zmagal na prvih demokratičnih volitvah, očitno še ni slišala. Podobno naj bi se obnašala na srečanjih predsednikov parlamentarnih strank s premierjem Janezom Janšo na temo odnosi s sosedno Hrvaško. Naši viri pravijo, da dolgo časa sploh ni vedela, kaj so glavni zunanjepolitični problemi in da je praviloma odgovarjala, da se mora posvetovati s kolegi v stranki. Potem ko je vendarle pridobila nekaj osnov, pa je na soočenjih ponavljala na pamet naučene fraze. Podobno tudi v primeru tajkunov, ki so se po njenem rodili v pisarni Janeza Janše, čeprav smo novinarji o njih pisali že veliko let prej. Morda pa dama nima časa za branje časopisov in revij, tudi na svojih letalskih izletih v svetovna modna središča ne. Kljub temu ji pripisujejo veliko možnosti, da bi ta resor vendarle prevzela.
V primeru, če Pahorju uspe najti kandidata za zunanjega ministra med diplomati (nazadnje naj bi bila v igri Sanja Štiglic, vodja stalne slovenske misije pri OZN v New Yorku), naj bi Kresalova prevzela notranji resor, ki naj bi ga Pahor sprva obljubil Karlu Erjavcu v zameno za izgubljeno obrambo. Seveda ni znano, od kod naj bi imela Kresalova za ta resor več sposobnosti in izkušenj kot Erjavec, ki je vodil štiri leta zelo podoben resor, pred tem pa je bil državni sekretar v ministrstvu za pravosodje in tako rekoč desna roka ministra Iva Bizjaka. Tudi ta resor je za Erjavca zaseden, ker je predviden Alešu Zalarju, prav tako iz LDS. Erjavec naj bi bil neprimeren za obrambnega, notranjega in pravosodnega ministra zaradi afere Patria, pri čemer ni nobenega konkretnega dokaza, da bi bilo v tem poslu karkoli narobe, sploh pa da bi bil Erjavec kakorkoli vpleten vanj. Tako je Pahor prišel do paradoksalnega položaja, ko stranki LDS s petimi poslanci ponuja dva državotvorna resorja, stranki Desus s sedmimi poslanci pa tri nedržavotvorne, dva navadna in enega celo brez listnice. Še bolj paradoksalno je, da poslanska skupina Desus to ponudbo sprejema z odprtimi rokami, čeprav gre za ponižanje njihove stranke, zlasti pa njihovega predsednika. Zelo verjetno pa gre za maščevanje politično-gospodarske povezave, ker je Erjavec pri izbiri ponudnika oklepnikov obšel Zdenka Pavčka, dolgoletnega člana LDS, ki še vedno uživa podporo vseh LDS-ovih frakcij v trojčku. Nova vlada mu bo že nekako »popravila krivico« zaradi izpada obljubljenega dohodka, ki ga je izgubil, ker je Erjavec na podlagi mednarodnega razpisa izbral Patrio in ne Pavčkove Sistemske tehnike.

Mediji in glavni oglaševalci bi bili znova v rokah Gregorja Golobiča.

Ultra minister
Zaradi gospodarsko-političnih navez bi bilo sporno tudi imenovanje Gregorja Golobiča za ministra za visoko šolstvo in znanost. Kot je znano, je bil prvak Zares pred vrnitvijo v politiko poslovni direktor Ultre, ki se ukvarja predvsem z industrijsko elektroniko. Podjetje je že v času, ko je bil Golobič eden od vodilnih politikov LDS in glavni kadrovik vladajoče koalicije, poslovno sodelovalo s številnimi povečini državnimi podjetji in državnimi inštitucijami, kar je celo samo navajalo v svojih propagandnih in poslovnih aktih. Dobivalo je tudi znatna sredstva neposredno iz državnega proračuna prek natečajev in razpisov različnih ministrstev, ki so jih vodili politiki iz LDS. Najbolj tesno pa je Ultra sodelovala z Mobitelom, nad katerim je držal svojo roko Golobič. Ko je bil kot diplomirani filozof z bogatimi političnimi izkušnjami imenovan za poslovnega direktorja Ultre, so se njeni posli z državo še okrepili. Eden od primerov takšnih poslov je sistem Talk Track (za sledenje, komunikacijo in upravljanje vozil), ki ga je Ultra razvila za Pošto. Na prvem razpisu so se pojavili trije ponudniki, po razveljavitvi pa samo še Ultra. Mnogi so se spraševali, zakaj pošta sploh potrebuje tak sistem. V resnici je bolj potrebovala denar Ultra oziroma LDS. Zelo podobna zgodba se je pred kratkim zgodila v Mestni občini Ljubljana, kjer je bila Ultra izbrana za izvajanje storitev za delovanje sistema enotne mestne kartice, čeprav je podjetje Četrta pot ponudilo storitev po bistveno nižji ceni, a je kljub temu odpadlo iz razpisa. Odločilne naj bi bile povezave med županom Zoranom Jankovićem in stranko Zares, v kateri so tudi nekateri njegovi svetniki. Če bo Golobič minister za znanost in tehnologijo, bo torej Ultri padla »sekira v med«. Golobičeve lovke pa bodo znova osvojile tudi Telekom in vse z njim povezane družbe. Znano je, da je bil nekdanji direktor Mobitela Anton Majzelj zvest Golobičev kader, podobno velja tudi za direktorja Debitela Boruta Razdevška, ki je lahko konkurenčno družbo ustanovil zgolj zaradi prijateljsko-strankarskih navez. Pričakovati je, da bodo družbe iz skupine Telekom in Mobitel poslej zelo pazile, kateremu mediju bodo dale svoj oglas, sicer bodo lahko imele (zares) probleme z brezkompromisnim ministrom Gregorjem.
Nekulturna kandidatka
Golobič pa bo dosegel veliki uspeh, če bo njegovi stranki pripadlo še ministrstvo za kulturo, ki ga bo v tem primeru najverjetneje prevzela Majda Širca. Znano je, da je stranka Zares že pripravila predloge za spremembe zakona o RTVS, ki bi javni zavod znova vrnil (njihovi) civilni družbi, podobno pa naj bi uredili tudi status STA. Mediji in glavni oglaševalci bi bili znova v rokah njihove stranke. Majda Širca pa bi bila kot ministrica sporna zaradi izjav, ki jih je dajala v zvezi z mediji in v zvezi s političnimi tekmeci. Vedno je nasprotovala oblikovanju bolj pluralne medijske krajine, kjer se ne bi slišal samo glas njihove civilne družbe, ampak tudi tiste, ki je bližje njihovim političnim nasprotnikom. Ko je sklad za medije razdeljeval sredstva, je najbolj povzdignila glas, kadar so jih prejela Nova revija, Demokracija in (bivši) Mag. Pri tem je kot svoje argumente navajala neresnična dejstva in insinuacije. »Je kaj zdrave pameti v tem, da gre 50 tisoč evrov Delu za konsolidacijo Maga, če pa je bil s škodljivo prodajo državnega deleža v Mercatorju že davno konsolidiran,« se je spraševala junija lani, torej nekaj mesecev pred tem, ko so se na takratne novinarje Maga začeli vršiti pritiski kapitala, in pol leta, preden smo doživeli prevzem s strani uredniško-novinarske ekipe, ki je po svojem političnem prepričanju še najbližje stranki Zares. Vsekakor pa je Majda Širca grdo zavajala v zvezi z Magom. Delo je dobilo denar za Mag podobno kot Dnevnik za Objektiv, česar pa poslanka Zares ni problematizirala. Mag ni bil konsolidiran s prodajo Mercatorja, ker ga je Delu prodala družba Salomon 2000, ki z Mercatorjem in Janševo vlado nima nobene zveze. Glede na njene izjave lahko sklepamo, kakšen bo njen odnos do njej nevšečnih medijev, med katerimi je gotovo tudi nova revija Reporter.
Majda Širca pa je neprimerna tudi zaradi svojih nekulturnih izjav v času predvolilne kampanje, zaradi česar so jo kritizirali celo njej všečni mediji. V zvezi z Janezom Janšo je denimo zapisala, da je »obramboslovec, človek iz marmorja, popolnoma aseksualno bitje, ki bi mu človek erekcijo pripisal le v primerih, ko se mi izlije gnev, ne pa ljubezen do drugega.« Za Karla Erjavca pa, da je »tak otrok, ki se napihnjeno igra vojake, istočasno in ravno tako puranje igra pokojninsko vestalko« ter da bi mu »eno primazala ne glede na zaklinjanje varuhinje.« Kako se bosta gledala, če bosta slučajno oba kot ministra sedela za Pahorjevo mizo?
Tekma s časom
Sicer pa obstaja tudi verjetnost, da bo namesto Širce kulturno ministrstvo prevzel »večni« direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik. V tem primeru bi v vlado vstopila druga Golobičeva kandidatka, in sicer za javno upravo Irma Pavlinič Krebs, nad katero pa v SD niso najbolj navdušeni. Možno je tudi, da bosta obe ministrici, zlasti če v vladi ne bo Lahovnika in Branka Lobnikarja, ki je Golobičev kandidat za notranjega ministra. Ker Pahor ne najde kandidata za ministra za delo (njegova alternativna ministrica Andreja Črnak Meglič zanj ni prava izbira), ta resor ponuja Desusu, kjer se Erjavec ne vidi, zato pa so toliko bolj navdušeni poslanci Desusa. Drugi resor za Desus naj bi bilo okolje in prostor, kjer ima sicer SD kandidata Franca Lobnika, profesorja na biotehniški fakulteti, ali pa zdravje, ki bi v imenu Desusa prevzel Dorijan Marušič, v imenu SD pa najbrž Borut Miklavčič, nekdanji direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Za lokalno samoupravo kandidat ni znan, vendar če bi ta resor brez listnice ohranili, bi najbrž morali spremeniti zakon o vladi in vladni kabinet razširiti, ali pa bi ga združili z uradom za Slovence po svetu, ki morajo po zakonu obvezno dobiti svojega ministra. Vsekakor Pahorjeva pot do nove vlade ne bo lahko. Če jo bo hotel prevzeti v dveh mesecih od volitev (kot pred štirimi leti Janez Janša), ima časa samo še dva tedna.

Reporter, 10. novembra 2008

Upor starih prdcev (Reporter 26)

2008-11-18T15:57:00.000+01:00

Ali so volivci volili Desus zaradi izvrstnih predvolilnih nastopov Karla Erjavca ali zaradi ostarelih poslancev?

Komentira: Igor Kršinar

Prvak Desusa Karl Erjavec zadnje dni doživlja usodo Julija Cezarja. Potem ko je stranki priboril zgodovinski volilni uspeh, so mu njegovi lastni poslanci zapičili nož v hrbet, saj bi za vsako ceno radi vstopili v vlado Boruta Pahorja. Razumljivo je, da lahko stranka Desus svoj program izvaja le v vladi, ni pa normalno, da se je za ta cilj pripravljena poniževati do skrajnosti. Očitno je namreč, da je mandatar, zlasti pa levi trojček, v svoji koaliciji ne vidi kot enakopravnega partnerja. Karlu Erjavcu so najprej odrekli obrambno ministrstvo, nato še notranje in pravosodno. Na zunanjega verjetno niti ni pomislil, pa čeprav bi imel zanj veliko več strokovnih in političnih izkušenj kot Katarina Kresal. Zdaj Erjavcu Pahor ponuja ministrstvo za delo in socialo, ker sam ne najde pravega kandidata zanj. Potem ko bodo politiki iz trojčka zapolnili svoje ambicije, bo Desus dobil ostanke. Res je, da jim Pahor ponuja tri ministrstva, torej eno več kot LDS, in da je delo in sociala tako rekoč idealen resor za njihovo stranko. Toda po drugi strani je bilo njihovemu predsedniku Karlu Erjavcu dano vedeti, da ne more zasesti nobenega od državotvornih resorjev, medtem ko naj bi LDS dobila kar dva. Erjavec ni postal politik pred enim letom kot prva dama LDS, ampak je kar štiri leta vodil obrambni resor, od tega pol leta v času predsedovanja EU. Pred tem je bil državni sekretar na ministrstvu za pravosodje, tako rekoč desna roka ministra Iva Bizjaka in nato Zdenke Cerar. Njegova želja, da bi v Janševi vladi prevzel pravosodni resor, se mu ni uresničila, v Pahorjevi vladi pa so to mesto obljubili Alešu Zalarju iz LDS, Erjavca pa ponižali z ministrstvom z manjšo težo. Možno je, da se ne bo pustil poniževati in bo ostal brez ministrskega stolčka, morda pa bo le sprejel »miloščino«, saj se bo sicer verjetno moral posloviti od politike. Kot je znano, Erjavec ni bil izvoljen za poslanca, ker ga je v njegovi volilni enoti prehitel slovenjgraški župan Matjaž Zanoškar. Kljub vsemu je prejel več odstotkov glasov kot Kresalova, ki pa je bila izvoljena. Morda je ravnal narobe, ker ni najprej poskrbel za svojo izvolitev in omogočil kandidaturo bolj priljubljenemu, ki ga zdaj skupaj z drugimi poslanci »zabada v hrbet«. Če bi bil izvoljen za poslanca, bi mu težje žugali s prstom. Tako pa mu njegovi lastni poslanci zdaj grozijo, da bodo pač našli drugega ustreznega kandidata za ministra za delo in socialo. Nekateri celo napovedujejo njegovo odstavitev s predsedniškega mesta v stranki. Seveda se ob tem zastavlja vprašanje, ali so volivci volili Desus zaradi izvrstnih predvolilnih nastopov Karla Erjavca ali zaradi večnih nergačev, kot sta Franc Žnidaršič in Vili Rezman. Bolj kot lastna stranka jima je pomembna Pahorjeva vlada. Sta mar ekspozitura SD?

Mandatar (komentar za TV SLO 3)

2008-11-10T15:01:00.000+01:00

Končno smo dobili mandatarja Boruta Pahorja. To pa ne pomeni konca njegovih težav pri koalicijskih dogovorih in iskanju ministrov. Nejasno ostaja, zakaj je Katarina Kresal bolj državotvorna od Karla Erjavca, saj ima precej manj izkušenj od obrambnega ministra, poleg tega je LDS dosegla slabši rezultat od Desusa. Glede na to, da naj bi LDS dobila kar dva državotvorna resorja, Desus pa nobenega, je sklepati, da Pahorjeva vlada ne bo koalicija štirih enakopravnih strank, ampak da bo vodilno vlogo imel trojček. Sicer pa se ne ve, ali bo glavno besedo imel premier Pahor ali kar Gregor Golobič, ki bi kot minister za visoko šolstvo in znanost imel dovolj možnosti za delovanje iz ozadja. Pahor mu je že popustil pri napovedani spremembi zakona o RTV Slovenija, kjer o obveznem soglasju opozicije ni več govora. Težav pa nima le z iskanjem zunanjega ministra, ampak tudi gospodarskega in zlasti za delo. Matej Lahovnik mu je dal košarico, ker v koalicijski pogodbi ni dovolj ukrepov za reševanje gospodarske recesije. V kriznih razmerah bi bila verjetno najboljša rešitev velika koalicija, toda deklarativno odprti in povezovalni mandatar je iz pogovorov izključil Janševo SDS.
Parlamentarni kanal (TVS 3), 7. 11. 2008

Prenovljeni izgnanci (Reporter 25)

2008-11-10T14:55:00.002+01:00

Šele če bo NSI obdržala evropskega poslanca in se dobro odrezala na lokalnih volitvah, bo lahko računala na vrnitev v parlament.

igor.krsinar@revija-reporter.si

Nova Slovenija bo na izrednem kongresu čez dva tedna prevetrila vodstvo in se nato začela pripravljati na evropske in lokalne volitve. Njeni veljaki so prepričani, da se lahko prenovljena stranka vrne v državni zbor čez štiri leta. Lojze Peterle in Mojca Kucler Dolinar sta se umaknila Ljudmili Novak, iz politike se poslavlja tudi predsednik Andrej Bajuk, ki se več ne udeležuje niti pogovorov o prihodnosti NSI.

Apatije zaradi izpada iz državnega zbora naj bi bilo po zadnji klavzuri konec. Veljaki NSI so strnili vrste in se dogovorili o prihodnosti stranke. Na izrednem kongresu 15. novembra v Ljubljani naj bi stranka nastopila z eno kandidatko za predsednico: evropsko poslanko Ljudmilo Novak, ki je že na zadnjem kongresu leta 2005 kot podpredsednica požela največ glasov delegatov kongresa. Možno je sicer, da se bo za vodenje stranke potegoval še kdo, kajti postopki se zaključujejo dva dni pred kongresom, toda Novakova nedvomno uživa največ podpore med člani, posebej pa so jo podprli izvršilni odbor, podmladek, ženska zveza in še nekaj občinskih odborov. Mojca Kucler Dolinar naj bi predvidoma postala predsednica sveta stranke, Lojze Peterle pa naj bi bil tudi naslednje leto nosilec evropske liste NSI. Prva naj bi se umaknila, ker bo iskala novo službo, stranka pa potrebuje predsednika, ki bo delal cel dan. Peterle pa naj bi (končno) ugotovil, da ne združuje, ampak razdružuje ljudi, s podporo Novakovi pa si je menda zagotovil njeno podporo, da bo na evropskih volitvah nosilec liste. Seveda naj bi nastopila tudi Novakova in še mnogo drugih (močnih) kandidatov, toda realno je pričakovati, da bo v evropski parlament izvoljen kvečjemu eden kandidat.
Obračun z Bajukovo skupino?
Odprta naj bi ostala podpredsedniška mesta in kandidature v izvršilni odbor stranke. Med do zdaj evidentiranimi kandidati za podpredsednika naj bi bili bivši poslanci Anton Kokalj, Martin Mikolič, Jožef Horvat, Alojz Sok (ta naj se na klavzuri kandidaturi odpovedal), bivši poslanki Marjeta Uhan in Majda Zupan, mladinci Peter Kozmos, Andrej Hafner in Matej Tonin (med kandidati prve volilne enote je zbral največ glasov in tako premagal Kokalja). Odprta ostaja tudi možnost, da bi ena od predsednic postala Mojca Kucler Dolinar, če se ne bi potegovala za predsednico sveta stranke, ki je sicer še bolj pomembna funkcija. Sicer pa se po statutu na kongresu voli tri podpredsednike, od tega najmanj eno podpredsednico oziroma najmanj enega podpredsednika.
Odprta ostaja tudi zasedba izvršilnega odbora, kjer se enajst članov voli na kongresu. Po mnenju nekaterih bi morali zaradi izrednih razmer določiti zaprto kandidatno listo (za mandatarski sistem volitev so se sicer zavzemali že v SKD, a ga nikoli niso izvedli), toda vršilka dolžnosti predsednice NSI Ljudmila Novak temu nasprotuje. Dejala je, da bo najbrž predlagala nekaj ljudi z izkušnjami in mladih perspektivnih kandidatov, končno besedo o njihovi izvolitvi pa bo prepustila kongresu. Nekateri že napovedujejo obračun z vsemi Bajukovimi ljudmi, zlasti nad Sokom in Horvatom. Prvi se še ni odločil, ali bo kandidiral v kateri organ, drugi pa razmišlja o kandidaturi za podpredsednika stranke, saj tako želi regijski odbor NSI Prekmurje, ki dosega najboljše volilne rezultate. Lojze Peterle naj ne bi kandidiral za nobeno funkcijo, pri prenovi stranke naj bi pomagal drugače.
Andrej Bajuk je povabljen na kongres, vendar še ni sporočil, ali se ga bo tudi udeležil. Slišati je, da naj sploh ne bi prišel, po nekaterih informacijah pa naj bi prišel zgolj čestitat novi predsednici. Novakova nam je povedala, da je Bajuk obljubil, da bo uredil svoje obveznosti za nazaj in uredil finance, toda sama še nima finančnega pregleda nad stranko, da bi vedela, koliko dolgov je nastalo zaradi volilne kampanje. Vsekakor upa, da bodo našli dovolj sredstev za poravnavo starih računov in da bodo lahko okoli 10 tisoč evrov na mesec, kolikor naj bi jih poslej dobivali iz državnega proračuna, namenili zgolj za delovanje stranke. Delovati bodo morali skromno, saj bo ta vsota zadostovala zgolj za stroške prostorov, obratovanje, prireditve in nekaj slabo plačanih oseb, med katerimi bo tudi glavni tajnik. Tega izbere predsednik oziroma predsednica, potrdi pa ga izvršilni odbor. Novakova za zdaj še ne želi govoriti o kandidatih, ki naj bi jih bilo več. Neuradno smo slišali, da naj bi imel največ možnosti za glavnega tajnika Robert Ilc, predsednik podmladka, ki velja za izjemno dobrega organizatorja dela. Dosedanja glavna tajnica Maruša Novak bo še pred kongresom morala pospraviti kovčke…
Misija nemogoče
Po kongresu naj bi se stranka intenzivno začela pripravljati na evropske volitve, kjer naj bi, kot rečeno, nastopila z zelo močno listo in z Lojzetom Peterletom v glavni vlogi. Če ji bo uspelo obdržati vsaj enega evropskega poslanca, bo lahko računala na uspeh tudi na lokalnih volitvah. Že pred dvema letoma se je odrezala precej slabo, saj je njene svetniške kandidate volilo le 6,33 odstotka volivcev, izvoljenih pa je bilo deset županov, med njimi Alojz Sok v Ormožu in Martin Mikolič v Rogatcu. Če tega rezultata ne bo poslabšala in če bo ostala v evropskem parlamentu, bo lahko računala, da bi dosegla to, kar ni uspelo nobeni izpadli stranki doslej: vrnitev v parlament. Na volitvah leta 2004 je iz parlamenta izpadla stranka mladih, ki je pred letošnjimi volitvami sklenila predvolilno koalicijo z SLS, toda noben njen kandidat na skupni listi ni bil izvoljen za poslanca. Stranka AS, ki je nastala po razkolu v SMS, se je lani pridružila stranki Zares in za poslanca je bil izvoljen njen nekdanji predsednik Franci Kek. Demokrati Slovenije in Zeleni Slovenije, ki se niso pridružili LDS leta 1994, se z vsakimi volitvami še bolj oddaljujejo od parlamenta. Enako velja za »kranjske« liberalce, ki so izpadli leta 1992. Usoda NSI je odvisna predvsem od njene krščanske tradicionalne baze, ki je nekoč volila SKD, letos pa je volila SDS ali ostala doma. Predvsem slednji so ključni za to, ali bo na naslednjih volitvah stranka zbrala vsaj 0,6 odstotka več, kolikor ji je zmanjkalo za vstop v parlament. Veliko pa je odvisno tudi od razvoja dogodkov v SLS: reformirana stranka bi pomenila konec upanja za NSI, če pa jo bo še naprej vodil Bojan Šrot, pa se lahko zgodi, da bosta stranki na naslednjih volitvah zamenjali položaja.

Reporter, 3. novembra 2008
http://public.edition-on.net/links/690_reporter_25.asp

P. S. Svojo kandidaturo je vložil tudi Franci Vovk, izzivalec na kongresu leta 2005. Podpira ga podjetniški krog z bivšim direktorjem Palome Danilom Marinom na čelu.

Pahorjeva prva skušnjava (Reporter 24)

2008-11-03T14:08:00.001+01:00

igor.krsinar@revija-reporter.si

Čeprav je bodoči mandatar Borut Pahor pred volitvami zatrjeval, da zakona o RTVS ne bo spreminjal brez soglasja opozicije, je v intervjuju za tokratno številko Reporterja Miran Potrč dejal, bodo zakon spremenili, tudi če bi temu nasprotovala opozicija. Glede na koalicijske pogovore je sklepati, da bo Gregor Golobič skušal obračunati z Igorjem Bavčarjem, čeprav ta uživa podporo Katarine Kresal, medtem ko bodo Boška Šrota pustili pri miru. Vidno užaljen pa naj bi bil tudi nesojeni minister za razvoj Andrej Horvat, saj naj bi njegov resor prevzel Mitja Gaspari, sam pa je ostal praznih rok.

Osnutek koalicijske pogodbe so predsedniki SD, Zares, LDS in Desusa usklajevali še čez vikend. V petek, ko smo zaključevali naše uredništvo, pa je bilo slišati, da naj bi bilo popravkov zelo malo in da so se že pred tem uskladili skoraj o vsem. Kot je v intervjuju za Reporter povedal podpredsednik DZ Miran Potrč, ki je eden od članov pogajalske skupine SD, je zdaj približno tretjina več besedila kot v predlogu koalicijske pogodbe, ki so jo pripravili v največji parlamentarni stranki.
Prva snedena obljuba
Tako naj bi bili povsem usklajeni tudi pri vprašanju medijske zakonodaje, kjer vsi soglašajo s spremembami zakona o RTVS. Kot smo slišali, v osnutku koalicijske pogodbe, ne piše, da bi moralo biti soglasje opozicije pogoj za spremembo zakona. Znano je, da se je Borut Pahor pred volitvami zavzemal za to, da bi to moral biti pogoj, sicer predloga sprememb zakona sploh ne bi dal v parlamentarno proceduro. Med drugim tudi v intervjuju za revijo Reporter 30. junija. Na pripombo novinarja, da za Gregorja Golobiča ne bi bilo potrebno soglasje opozicije, je Pahor odvrnil: »Ne! Pri tem zakonu, ki je dobil referendumsko podporo, moramo dobiti soglasje opozicije.« Popolnoma drugače trdi Potrč v intervjuju za Reporter, ki zanika, da bi Pahor pogojeval spremembo zakona o RTVS s soglasjem opozicije: »Kolikor mi je znano, predsednik Pahor tega ni rekel tako. Ko sem ga posebej vprašal, je dejal, da ni nikoli dal takšne izjave, pač pa da pri taki stvari želimo konstruktivno in odprto sodelovanje opozicije. V nobenem dokumentu, niti v koalicijski pogodbi nismo zapisali, da želimo soglasje opozicije pri spremembi zakona o RTVS…«
Neuradno je sicer slišati, da naj bi Zares že pripravili nov zakon o RTVS, napisala ga naj bi Majda Širca kot njihova kandidatka za ministrico za kulturo. Tudi v krogih SD govorijo o tem, da bi se po novem zakonu politika (parlament, stranke) umaknila iz programskega sveta in da naj bi se vrnila civilna družba, toda ne vsaka (gasilska društva že ne bi imenovala predstavnika v svet RTVS). Podobno naj bi uredili tudi status STA, ki ne bi bila več državna, ampak javna tiskovna agencija. Še posebej, če jo bo zares vodila vidna članica in kandidatka stranke Zares Barbara Verdnik, ki je bila do leta 2006 direktorica Primorskih novic…
Golobič bi obračunal z Bavčarjem
Naslednje zanimivo poglavje v osnutku koalicijske pogodbe je energetika, po nadzoru katere menda hlepi Gregor Golobič. Tako naj bi Zares predlagal, da bi združili oba državna energetska stebra, GEN energijo in HSE (Holding slovenske elektrarne), čemur pa bojda najbolj nasprotuje prvi mož Istrabenza Igor Bavčar. Ker je slednji še vedno član LDS in to očitno ne nepomemben, naj bi ta stranka predlagala ravno nasprotno: da bi GEN in HSE ostala ločena. V SD naj bi našli kompromisno formulo, da se o združevanju samo razmislilo.
Vsekakor pa se Bavčarju pod novo oblastjo ne piše nič dobrega (čeprav bo njegova LDS v vladi), saj naj bi gospodarski minister postal Matej Lahovnik, prek njega pa naj bi obračunal z njim Golobič. Lahovnik se menda še vedno spreneveda kot kakšna kmečka nevesta, saj se ne more odločiti, ali bi bil sploh minister v Pahorjevi vladi. Tako naj bi najprej rekel, da ne bi bil minister za gospodarstvo, ampak za delo in socialo, ko naj bi mu to ponudil Pahor, pa naj bi znova izrazil željo po gospodarskem resorju. Zdaj bojda pričakuje, da ga bo Pahor posebej prosil, da prevzame ta resor. Pahorjeva zadrega je v tem, da je pred volitvami kot kandidata za gospodarskega ministra predlagal Roberta Ličena, ki velja za problematičnega gospodarstvenika, saj mu očitajo, da je »potopil« Steklarno Rogaška. Toda bolj zanimivo je vprašanje, zakaj bo Pahorjeva vlada obračunala z Bavčarjem, ne pa tudi z Boškom Šrotom, ki velja za še bolj problematičnega tajkuna. Kot pravijo naši viri, z njim ni mogel obračunati že Janez Janša, zato je težko pričakovati, da bi to uspelo Borutu Pahorju. No, če pred volitvami ne bi videli fotografije s prireditve Pivo in cvetje, kjer sta bila skupaj Pahor in Šrot, bi morda to še verjeli…
Gaspari spodrinil Horvata
Če Golobičev »čudežni deček« vendarle ne bi prevzel gospodarskega resorja, bi si lahko Pahor pomagal z užaljenim ekonomistom Andrejem Horvatom. Sprva je bilo načrtovano, da bo Mitja Gaspari podpredsednik vlade, Horvat pa minister za razvoj. Zato naj bi se kolegom, s katerimi naj bi sodeloval v okviru OECD (Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj), že predstavljal kot bodoči minister in jim delil svoje vizitke, nato pa se je Pahor odločil, da podpredsednikov vlade ne bo imel in je ministrstvo za razvoj ponudil Gaspariju, ki bi prevzel še vladno službo za evropske zadeve. Zdaj menda Horvatu ponuja ministrstvo za lokalno samoupravo in regionalni razvoj, a ga ne želi sprejeti, ker se mu zdi to ponižujoče.
Seveda je sploh vprašanje, ali bo Pahor sploh obdržal ministra za to področje, saj ima lahko po zakonu o vladi samo dva ministra brez listnice in eden izmed njih bo Gaspari, drugi minister pa bi skladno z zakonom o sodelovanju s Slovenci po svetu moral pripadati temu področju. Zadrego bi bilo mogoče rešiti tako, da bi pač drugi minister brez listnice vodil več vladnih služb, med njimi tako za Slovence po svetu kot tudi za lokalno samoupravo in regionalni razvoj. Možno je tudi, da bo Slovence po svetu »pokrival« bodisi premier bodisi zunanji ali kateri drugi minister, dokler pač ne bodo spremenili zakona. Treba pa je vedeti, da so ministra za Slovence po svetu, za katerega si je najbolj prizadeval poslanec SDS Franc Pukšič, »zakuhali« tudi mnogi poslanci SD, med njimi najbolj Samo Bevk.
Obstaja tudi možnost, da bodo bodoči koalicijski partnerji pred sestavo vlade spremenili zakon o vladi, tako da bo razvoj postalo »pravo« ministrstvo, poleg tega pa bi povečali število resorjev brez listnice ali združili nekatere druge resorje (visoko šolstvo in šolstvo ter notranje zadeve in javno upravo). Toda slednje je težko izvedljivo, Pahor pa si želi, da bi bilo ministrstev manj, ne pa več. Po veljavnem zakonu o vladi je 15 ministrstev in največ dva ministra brez listnice.
Bo Golobič navadni minister?
Teh 17 mest naj bi si neuradno razdelili tako, da bi upoštevali rezultate na volitvah, pri čemer bi LDS dobil dva ministra, Desus dva ali tri, Zares tri ali štiri, preostanek pa SD, pri čemer bi koalicijsko matematiko obšli s kakšnim strokovnjakom, ki ne bi spadal v katero od strank. Ker je Zares že dobil predsednika državnega zbora, mu po mnenju SD pripadajo trije in ne štirje ministri. Eden izmed njih naj bi bil Golobič, pri čemer ni znano, ali bo »običajen« minister ali brez listnice s specifičnimi zadolžitvami. Slednje bi bilo možno le s spremembami zakona o vladi. Če ne želi prevzeti zunanje ministrstvo, bi bil minister za javno upravo ali za okolje in prostor (glede na to, da zelo veliko govori o prehodu v nizkoogljično družbo). Za javno upravo imajo v Zares kandidatko Irmo Pavlinič Krebs, vendar so v SD nanjo izrekli veto. Za notranje zadeve so predlagali podpredsednika Branka Lobnikarja, toda zdaj kaže, da naj bi ta resor pripadel Karlu Erjavcu, ki se menda že hvali, da se je tako zmenil s Pahorjem. Kot je znano, je Erjavec najprej pogojeval pogajanja s tem, da ostane obrambni minister, nato so v Desusu popustili in so zahtevali enega od treh državotvornih resorjev plus enega več kot LDS. Tretje ministrsko mesto za Zares bi bila kultura, ki naj bi jo prevzela Majda Širca, ki je v zadnjih mesecih znana pa zelo nekulturnih izjavah v zvezi z Erjavcem in Janšo.
Desus naj bi dobil še ministrstvo za zdravstvo, kjer se kot najbolj resen kandidat omenja Dorijan Marušič, ki je bil že državni sekretar na tem resorju. Tretje ministrstvo je uganka, ena od možnosti bi bilo tudi za Slovence po svetu, čeprav bi bilo za Desus gotovo najbolj zanimiva sociala. LDS naj bi zagotovo dobila za pravosodnega ministra Aleša Zalarja, medtem ko Katarina Kresal še vedno vztraja pri zunanjem ministrstvu, čeprav ima premalo izkušenj tako na domačem kot tujem političnem parketu. Nekateri veleposlaniki že napovedujejo protestno pismo, če bo Kresalova res postala njihova šefinja, zato tudi Pahor nad tem ni najbolj navdušen in kandidata išče med veleposlaniki. Ena od možnosti naj bi bil Samuel Žbogar, nekdanji veleposlanik v ZDA, še prej pa državni sekretar ministra Dimitrija Rupla, ko je bil ta še v vladi LDS. Druga možnost naj bi bil Ernest Petrič, nekdanji veleposlanik na Dunaju, ki pa je zdaj ustavni sodnik, zato se zdi ta nerealna. Seveda bi bilo potem treba ustrezno poskrbeti za Kresalovo in nekateri kot možno rešitev omenjajo resor za Slovence po svetu, vendar bi najbrž bilo to zanjo premalo.
Težave z ženskami
Favoriti SD so znani: Mitja Gaspari – za razvoj, Franci Križanič – za finance, Igor Lukšič – za šolstvo, Patrick Vlačič – za promet in zveze, Ljubica Jelušič – za obrambo. Visoko šolstvo in znanost naj bi vodil nekdanji dekan FDV Ivan Svetlik, neuradno je slišati, da bo samostojen resor ostal predvsem zaradi tega, ker bi se sicer lahko zgodilo, da bi Lukšič ostal zunaj vlade. Zapleta se pri ministrstvu za delo in socialo, kjer Pahor ne želi Andreje Črnak Meglič in išče drugo kandidatko. Nekdanja državna sekretarka Lidija Apohal Vučkovič naj bi vabilo odklonila, zdaj naj bi bili v igri članica uprave KAD Helena Bešter in nekdanja državna sekretarka Nataša Belopavlovič. Prvi sicer očitajo odgovornost zaradi luknje pri dodatnem pokojninskem zavarovanju, drugi pa starost. Med moškimi kandidati se omenja ekonomist Tine Stanovnik, ampak Pahor želi več žensk, kot jih je bilo v Janševi vladi. Za zdaj naj bi imel v rokavu tri možne ministrice: Jelušičevo (SD), Širco (Zares) in Kresalovo (LDS). Najbolje, da kot v Fellinijevem filmu Amarcord spleza na drevo in zavpije: »Hočem žensko!«

Reporter, 27. oktobra 2008
http://public.edition-on.net/links/675_reporter_24.asp

Najšibkejša člena (Reporter 22)

2008-10-21T15:55:00.002+02:00

Najšibkejša člena Pahorjeve koalicije bosta Golobič in Kresalova.
Komentira: Igor Kršinar

Ko je po volitvah leta 2000 vlado sestavljala LDS, je Gregor Golobič kot njen glavni kadrovik in pogajalec vsem koalicijskim partnerjem tako rekoč vsilil koalicijsko pogodbo po načelu »vzemi ali pusti«, podobno pa se je obnašal tudi pri razdelitvi resorjev. Tako je druga največja koalicijska partnerica, združena lista, dobila tri resorje in predsednika državnega zbora, SLS tri resorje, Desus pa nobenega. Prvak ZLSD Borut Pahor je raje kot ministrski stolček izbral vodenje državnega zbora in si s tem zagotovil še boljšo politično kariero. Po zadnjih volitvah je položaj obrnjen: danes je Pahor tisti, ki je tako močan kot nekoč Golobič in obratno. A vendar se zgodovina ne ponavlja, saj Pahor Golobiču ne vsiljuje koalicijske pogodbe in ministrskih mest. Še več, Golobič Pahorju kaže svoje mišice, čeprav so mu volivci namenili trikrat manjšo moč. Ko je denimo Pahor poslal osnutek koalicijske pogodbe vsem možnim zaveznikom, mu je Golobič še isti dan vrnil z 99 točkami svojih zahtev. Hkrati izjavlja, da ministrskih mest ne bi smeli deliti po ključu poslanskih mandatov, ampak da bi morali sestaviti vlado ne glede na politično pripadnost ministrov. Čudno, da takega stališča ni zastopal že leta 2000, ampak šele zdaj! Za razliko od verjetnega prihodnjega premierja ni sprejel ponujeni položaj predsednika državnega zbora, do te funkcije se je obnašal skrajno žaljivo, kot bi mu ponujali mačka v žaklju. Nazadnje je ta položaj vendarle blagovolil prevzeti Golobičev izbranec Pavel Gantar. Golobič menda prav tako ne želi prevzeti ponujenega zunanjega ministrstva, za katerega bi se »navadni smrtniki« stepli. Raje bi bil neke vrste minister brez resnih obveznosti, da bi imel dovolj časa za kadrovske igrice in politične spletke. Toda njegovi znanci v SD so mu dali vedeti, da bo moral prevzeti resor s konkretno zadolžitvijo, sicer bo kar ostal v poslanskih klopeh. Njegove apetite po oblasti težko prenašajo že njegovi tesni sodelavci. Mateja Lahovnika naj bi dobesedno silil na ministrstvo za gospodarstvo, da bi lahko sam kadroval po gospodarstvu, čemur pa se je ta uprl in bi zato raje prevzel kak drug resor, denimo za delo in socialo. Tam bi ga tudi v SD raje videli, saj je njihova kandidatka Andreja Črnak Meglič bolj kot Pahorju zvesta Milanu Kučanu. Vprašanje pa ostaja, kdo bo zasedel zunanje ministrstvo. Če Pahor ne bo našel ustreznega kandidata, bo v skrajni sili to funkcijo nekaj časa opravljal sam. Katarina Kresal si tega mesta s svojim pičlim volilnim izkupičkom niti najmanj ne zasluži, pripada ji kvečjemu en resor, za pravosodje, vendar se bo morala odločiti, ali ga bo zasedla sama ali Aleš Zalar. V slednjem primeru bo lahko (njegova) državna sekretarka ali vodja poslanske skupine LDS. Potem ko se je po volitvah obnašala kot velika zmagovalka, bo »princeska na zrnu graha« morala pasti na realna tla.
Reporter, 13. oktobra 2008

P. S. Saj človek ne more verjeti, da se Katarina Kresal res ponuja za zunanjo ministrico, istočasno pa voditelji trojčka menijo, da Karl Erjavec ni primeren za obrambnega ministra. Bi vi zaupali tako pomembno državno funkcijo dami z enoletno politično izkušnjo, ki ne ve, kdaj so bile prve demokratične volitve v Sloveniji po drugi svetovni vojni in ki je svojo stranko komajda spravila v parlament?

Šrotova vladna skušnjava (Reporter 22)

2008-10-21T15:48:00.002+02:00

SLS bi se lahko zbližala z SDS samo v opoziciji in z drugim predsednikom, denimo z Žerjavom, medtem ko je Bojan Šrot jamstvo, da do tega ne bo prišlo.

igor.krsinar@revija-reporter.si

Prvaku SLS Bojanu Šrotu je uspel veliki met. Svet stranke je odločil, da ne bo izrednega volilnega kongresa. Stranka bi se težko pogovarjala o vstopu v vlado, če vodstvo ne bi imelo polnega mandata. Zdaj je na potezi glavni odbor, ki bo razpravljal o vstopu v vladno koalicijo z levim trojčkom. Ker so župani zainteresirani za vstop v vlado, bo drugačna odločitev presenečenje. V opoziciji bi Šrot težko vodil stranko zunaj parlamenta, zato bi bilo njegove politične kariere hitro konec. S tem pa tudi ambicij pivovarsko-medijskega tajkuna Boška Šrota, ki si želi prek brata Bojana zagotoviti vpliv na Pahorjevo vlado.

Odločitev sveta SLS, da izrednega volilnega kongresa ne bo, je presenetila tudi njegovega predsednika Jakoba Presečnika. Pobudo za izredni kongres, na katerem bi znova volili vse organe stranke, je sicer dal predsednik SLS Bojan Šrot. Zanimivo pa je, da se je teden dni prej v pogovoru s piscem teh vrstic za tako rešitev zavzel Presečnik. Zamisel je bila torej v zraku in ni zrasla v glavi prvaka Šrota, zelo verjetno pa je, da jo je uporabil kot manever za svoj obstanek. Če bi Šrot odstopil, kot je obljubil, in bi kongres glasoval zgolj o novem predsedniku, bi morda tak predlog člani sveta sprejeli. Ker bi se na kongresu glasovali tudi o njih, so ga zavrnili. Na kongresu je namreč izvoljena polovica članov sveta (24 in predsednik), preostalih 24 je predstavnikov regijskih odborov. Razmerje med tistimi, ki so nasprotovali sklicu kongresa, in njegovimi zagovorniki naj bi bilo 25 proti osem. Glavni nasprotnik sklica izrednega kongresa naj bi bil krški župan in novi poslanec Franc Bogovič, ki velja za glavnega Šrotovega podpornika v novi poslanski skupini.
Župani za vstop v vlado
Izvršilni odbor SLS je sicer pred sejo sveta predlagal, da bi izredni kongres potekal 22. novembra v Mariboru. Toda kako bi se stranka pogajala za vstop v vlado, če njeni koalicijski partnerji ne bi vedeli, kdo jo bo vodil po izrednem kongresu? O tej dilemi so se pogovarjali tudi na seji sveta in to naj bi bil glavni razlog, da kongresa ne bo. Na podlagi tega dejstva nekateri že vidijo SLS v Pahorjevi vladi. Če se bo glavni odbor odločil za opozicijo, pa naj bi Bojan Šrot vendarle odstopil, saj bi težko vodil opozicijsko stranko, če sam ni bil izvoljen za poslanca. Toda naši viri menijo, da je takšen scenarij malo verjeten in da je že iz odločitve sveta stranke videti, da se želi stranka pogajati za vstop v vlado, Bojan Šrot pa bi sprejel enega od resorjev. Ključna dilema naj bi bila le, ali zahtevati kmetijski resor ali pa katerega koli drugega razen kmetijskega. Bojan Šrot je izjavil, da bi imela stranka v opoziciji večje možnosti, da se okrepi: »Po drugi strani pa je bila stranka vedno konstruktivna in ji bolje odgovarja vloga graditi kot pa rušiti, kar je običajno vloga opozicije.« S tem je pravzaprav povedal vse.
Glavni zagovorniki vstopa v vlado naj bi bili župani na čelu s Francem Bogovičem, zanimivo je tudi, da naj bi mariborski župan Franc Kangler spremenil stališče in tako neuradno že govori o vstopu v vlado, čeprav uradno temu nasprotuje. Po drugi strani so nasprotniki vstopa v vlado glasnejši, zato prevladuje ocena, da je večina za odhod v opozicijo, toda to je lahko tudi taktika, kajti zagovorniki vstopa v vlado so raje tiho. Naši viri napovedujejo presenetljive mnenjske obrate v nekaterih, ki trenutno glasno zagovarjajo odhod v opozicijo. Nekateri bodo namreč ostali brez službe, denimo podpredsednik Janez Podobnik, ki poleg Jakoba Presečnika in Radovana Žerjava, najbolj glasno nasprotuje vstopu v vlado, ni bil izvoljen za poslanca in ni znano, kaj bo počel, če bo SLS v opoziciji. Zdravniške prakse ne opravlja več kot 18 let, zato vrnitev v poklic ni možna, sam pa je napovedal, da ostaja v politiki. Če bi SLS vstopila v vlado, bi imel možnost, da kandidira za državnega sekretarja ali vsaj za direktorja kakšnega od direktoratov oziroma vladnih služb. Sploh če bo prisluhnil nasvetom strankinega političnega očeta Franceta Zagožna, ki je že vsaj osem let alergičen na Janšo. Manj je verjetno, da bi svoje mnenje spremenila Presečnik in Žerjav, ki imata zagotovljeni poslanski mesti. Presečniku menda ponujajo, da bi prevzel ministrstvo, medtem ko bi na njegovo mesto v parlament prišel Bojan Šrot, ampak to je težko verjetno, saj je Presečnik zaradi zdravstvenih težav (s hrbtenico) zavrnil že možnost sodelovanja v Janševi vladi. Žerjava pa imajo za »projanševega«, saj je znano, da se je kot minister zelo dobro ujel s premierjem Janezom Janšo. Po nekaterih informacijah naj bi mu prvak SDS celo ponujal kandidaturo na listi svoje stranke, a se je Žerjav odločil, da raje ostane v SLS.
Bratovi dogovori s Pahorjem
Mnogi skušajo razlog za slabši uspeh SLS naprtiti SDS, torej krivi so vsi drugi, samo sami ne, zato izgubo poldrugega odstotka večinoma štejejo kot uspeh, ker je stranka sploh prišla v parlament. Javnomnenjske ankete so namreč večinoma kazale, da ne bo zbrala niti zahtevanih štirih odstotkov, zdaj pa je dosegla 5,21 odstotka in za 38 glasov prehitela celo LDS. In ker naj bi bil Janša kriv za slabši uspeh stranke, ni logično, da bi skupaj z njim delili usodo opozicije. V vladi si bodo lahko izbranci iz SLS znova odrezali svoj kos pogače, pa čeprav bodo zanje ostale zgolj drobtine. V ozadju vstopa SLS v vlado naj bi bili predvsem gospodarski sponzorji stranke, zlasti pa Pivovarna Laško z Boškom Šrotom na čelu, ki svojemu bratu vendarle bolj zaupa kot Borutu Pahorju, ki mu je pred volitvami posodil svoje časopise in mu jih lahko v primeru, če ne bo deloval v njegovem interesu, tudi odvzame. Z vstopom Bojana Šrota v Pahorjevo ministrsko ekipo bi imel njegov tajkunski brat vpogled na delovanje vlade, hkrati pa bi lahko prek njega vplival na odločitve vlade.
Morda je bil vstop SLS v Pahorjevo vlado tudi del tajnega predvolilnega dogovora med vodstvom SD in Pivovarne Laško: da so taki pogovori obstajali, smo že poročali v času, ko so zamenjali odgovornega urednika Dela, saj naj bi v tej časopisni hiši odtlej podpirali Pahorja. Prvak SD pa se je pozneje kompromitiral še z obiskom prireditve Pivo in cvetje, na kateri so ga fotografirali skupaj z Boškom Šrotom. Takšen scenarij bi ustrezal tudi pivovarsko-medijskemu tajkunu, saj bi SLS z vstopom v vlado oddaljil od Janševe SDS in tej preprečil sestavo vlado po prihodnjih volitvah, če bo takrat zmagala. Jasno je, da bi se lahko SLS zbližala z SDS samo v opoziciji in z drugim predsednikom, denimo z Žerjavom, medtem ko je Bojan Šrot jamstvo, da do tega ne bo prišlo.
Spet politika sedenja na dveh stolih?
Po drugi strani SD (poleg vpliva na uredniško politiko Šrotovih časopisov) želi s koalicijo z SLS pridobiti vezi z evropsko ljudsko stranko, ki je najmočnejša stranka v EU, njena članica pa je (poleg SDS in NSI) tudi SLS. Vprašanje pa je, kaj bo imela SD od SLS, če najmanj dva od njenih petih poslancev nasprotujejo vstopu SLS v Pahorjevo vlado (poleg Presečnika in Žerjava verjetno tudi Gvido Kres, ki prihaja iz Litije, kjer je župan Franci Rokavec), kar pomeni zelo nestabilne razmere v tej stranki. Zelo verjetno se bo, če bo SLS vstopila v vlado ponovila zgodba iz leta 2000, ko so njeni poslanci s kislimi obrazi podpirali Drnovškovo vlado z LDS v glavni vlogi in stransko igralko ZLSD. Tako se je dogajalo, da so ministri podprli odločitve vlade, poslanci pa ne oziroma ne vsi in so glasovali podobno kot opozicijski SDS in NSI, vse skupaj pa je bilo videti kot sedenje na dveh stolih. Nazadnje je bila SLS izključena iz koalicije, ker je podprla referendum o izbrisanih.
Ni malo ljudi, ki tudi v tem primeru napovedujejo razkol v poslanski skupini SLS ali pa da jo bo zapustil vsaj Žerjav in se pridružil SDS. Druga možnost pa je, da bi ustanovil novo stranko in vanjo pritegnil večino razočaranih članov in simpatizerjev NSI, ki jih ne more zajeti SDS. Ampak to so za zdaj le ugibanja. Dejstvo je, da obstaja velika kapaciteta volivcev krščansko demokratske smeri in če jih SLS ne bo zajela, bodo nastali pogoji za nastanek nove stranke. SLS pa bo kot vladna stranka levega bloka in z vonjem po tajkunskem pivu težko še naslednjič prestopila parlamentarni prag.
Reporter, 13. oktobra 2008
http://public.edition-on.net/links/632_reporter_22.asp

P. S. Glavni odbor je v ponedeljek vendarle zavrnil vstop v koalicijo z SD, Zares in LDS (ter Desus), z 92 proti 63 glasovi, hkrati pa je dal zaupnico Bojanu Šrotu. Večina poslancev je bila za odhod v opozicijo. Se pravi, neke vrste pat pozicija v SLS in nič dobrega za prihodnost pivovarjevega brata.

Slovo od oblasti (Reporter 21)

2008-10-21T15:43:00.002+02:00

igor.krsinar@revija-reporter.si

Po volilnem porazu se desnosredinske stranke znova postavljajo na noge. Janez Janša napoveduje, da bo čez štiri leta znova prišel na oblast, toda takrat bo za sestavo koalicijo potreboval še kakšnega partnerja, zato je potrebna konsolidacija v krščansko-ljudskem taboru. SLS in NSi odhajata na predčasni kongres, na katerem bosta izvolili novo vodstvo. Še vedno pa ostaja uganka, ali bo ljudsko stranko premamila ponudba o sodelovanju v Pahorjevi vladi.

Po preštetju volilnih glasovnic iz tujine se razmerje med strankami ni spremenilo. SDS se je na seji izvršilnega odbora sprijaznila s tem, da bo naslednja štiri leta preživela v opoziciji. Čeprav ni zmagala, je izboljšala svoj rezultat izpred štirih let, saj jo je volilo skoraj 30 tisoč volivcev več. Drugače je v SLS, kjer so rezultat poslabšali za poldrugi odstotek. Predsednik Bojan Šrot je zato izvršilnemu odboru sam predlagal izredni volilni kongres, na katerem bi volili vse strankine organe. Ali se bo sam vnovič potegoval za njenega predsednika, pa se ni izjasnil. V Novi Sloveniji si še niso opomogli zaradi izpada iz parlamenta. Na skorajšnjem izrednem kongresu bodo prevetrili vodstvo stranke in tako se že omenjajo trije možni kandidati: Lojze Peterle, Ljudmila Novak in Mojca Kucler Dolinar. Če bodo iz kongresa odšli združeni, morda lahko upajo na boljše čase, čeprav še nobeni stranki ni uspela vrnitev v parlament. Prvi preizkus bodo evropske volitve naslednje leto.
Napake SDS
Na seji izvršilnega odbora SDS je premier Janez Janša omenil tudi notranje vzroke za to, da na volitvah stranka ni dosegla zmage. Čeprav ni bil konkreten, pa se v stranki govori, da je bila ena glavnih napak, ker je septembra, torej tik pred volitvami, stopila v veljavo plačna reforme javnih uslužbencev, med katerimi je bilo veliko nezadovoljnih, ker so zaradi avgustovskega dopusta prejeli manjšo plačo. V stranki je slišati, da je ministru Gregorju Virantu predsednik takoj po volitvah očital to napako, saj bi bilo bolje, če bi ta reforma stopila v veljavo z novim letom ali pa vsaj oktobra. Druga taka strankina napaka naj bi bila njena pasivnost zadnji teden pred volitvami, ko sta ljubljanski župan Zoran Janković in bivši predsednik Milan Kučan mobilizirala volivce v Ljubljani, sami pa se niso odzvali tako, da bi mobilizirali svoje volivce na Štajerskem. Tudi v Ljubljani ni bilo videti mladincev z majicami SDS, medtem ko je bilo videti veliko mladih z rdečimi majicami SD. Tretja napaka naj bi bila, da so zaradi afere patria oziroma finskega dokumentarca z neosnovanimi obtožbami podkupovanja izgubili tri tedne časa, da bi lahko ustrezno odgovorili na predstavljeno alternativno ministrsko ekipo Boruta Pahorja. Tako niso mogli primerjati ministrskih kandidatov: denimo kandidat za gospodarskega ministra SD Robert Ličen naj bi pred prihodom v Gorenje potopil Steklarno Rogaška, zato naj bi bilo vprašanje, v čem je boljši kandidat od aktualnega ministra Andreja Vizjaka. Enako bi lahko primerjali tudi druge Pahorjeve kandidate, toda namesto tega so se ukvarjali z odgovori na očitke, kaj naj bi vse Janševa vlada storila narobe v primeru afere patria. Nekateri so pogrešali tudi boj proti tajkunom zadnji teden pred volitvami: na same aretacije vlada nima vpliva, lahko pa bi bolj jasno in glasno predstavili ukrepe proti koncentraciji lastništva in za ugotavljanje izvora premoženja.
Z nastopi svojega predsednika in podpredsednika Milana Zvera na obeh televizijah so sicer zadovoljni, saj je tam prvak SD Borut Pahor delal veliko večje napake, ki pa ga očitno niso stale zmage. Res je pa, da se na seji niso pogovarjali o tem, ali je bilo pametno, da je predsednik dal intervju za nekatere medije, kot sta Dnevnik in Mladina, kjer je dajal izjave, na podlagi katerega je lahko levica mobilizirala svoje volivce. Čeprav prvak Janša še vedno dopušča možnost, da so nepravilnosti na nekaterih ljubljanskih voliščih lahko vplivale na končni volilni izid, pa se vendarle ni odločil za nadaljevanje spora na vrhovnem sodišču. Če bi morali volivci še enkrat na volišča, bi se lahko še bolj jezno odzvali proti Janševi SDS (spomnimo na primer Škofje Loke, kjer je županski kandidat Dušan Krajnik na ponovljenih volitvah v dveh voliščih prejel še manj glasov), poleg tega morebitni boljši rezultati ne bi bistveno spremenili razmerja sil. Tudi če bi SDS prejela mandat več, ne bi mogla sestaviti vlade, ker je NSI izpadla iz parlamenta, v Desusu pa so se medtem že odločili za vstop v Pahorjevo vlado. SDS bo zdaj v parlamentu konstruktivna opozicija; če jih bo Pahor povabil v partnerstvo za razvoj, bodo verjetno ponudbo sprejeli, čez štiri leta pa bodo skušali ponovno zmagati na volitvah in prevzeti vlado. Seveda bo to težko brez konsolidirane ljudske stranke. NSi so odpisali, saj se nikomur, ki je izpadel iz parlamenta, ni uspelo vrniti vanj. Če bo tudi SLS propadla, pa bodo pomagali pri ustanovitvi nove krščansko ljudske stranke, ki bi zrastla na pogorišču obeh strank.
Mladi rešili SLS?
V SLS za zdaj še niso razpravljali o vstopu v vlado. Sicer je odprta tudi ta možnost, toda težko bo stranka vstopila v vlado, hkrati pa se pripravljala na izredni kongres, na katerem bodo vse organe stranke volili znova. Tako rešitev je zastopal predsednik sveta Jakob Presečnik, zanimivo pa je, da je pobudo dal prvak Bojan Šrot sam. O njegovi nadaljnji usodi bo tako odločal kongres. S takim razpletom je zadovoljen tudi zdaj že bivši predsednik glavnega odbora Aleš Primc. Seveda je vprašanje, ali gre spet za kak Šrotov manever, da bi dobil večino delegatov na svojo stran. Toda glede na to, da Šrotu ni uspelo obrniti trenda propadanja SLS, je verjetno, da bo imel na kongresu konkurenco. Govori se o treh možnih tekmecih: Janezu Podobniku, Jakobu Presečniku in Radovanu Žerjavu. Če bodo dali prednost novemu imenu, bo slednji v prednosti. Sploh, ker Presečnik ne kaže pretiranega navdušenja, da bi prevzel stranko, Podobnik pa (znova) ni prišel v parlament. Če bo ostal na vrhu Šrot, pa bodo stranko še najprej povezovali z njegovim bratom Boškom in Pivovarno Laško ter bo še naprej propadala. Glede koalicije s stranko mladih naj bi ostalo vse po starem, čeprav nihče izmed njenih kandidatov ni prišel v parlament. Je pa zanimivo, da je SLS tam, kjer so nastopili najbolj znani kandidati SMS (v Tolminu Uroš Brežan, v Pesnici Darko Krajnc, v Šentjurju Marko Diaci), izboljšala rezultat iz prejšnjih volitev. Tako nekateri ocenjujejo, da jih je pravzaprav stranka mladih rešila pred izstopom iz parlamenta. Razumljivo je, da se v SMS zdaj zavzemajo za vstop SLS v vlado, da bi zasedli kakšen stolček v vladi (na ravni državnega sekretarja ali direktorja vladnega urada), medtem pa v SLS pravega navdušenja nad tem ni. Tako Janez Podobnik kot Jakob Presečnik, Aleš Primc in mariborski župan Franc Kangler bi raje videli, da bi se stranka prenavljala v opoziciji, pa čeprav ob Janševi SDS in Jelinčičevi SNS.
Triumvirat v NSi
Za NSi bi bilo najbrž najbolje, če bi SLS vstopila v vlado, saj bi si s tem povečala možnost za vrnitev v državni zbor. Po drugi strani pa je politična realnost taka, da se še nikomur ni posrečil tak poskus. V NSi se tolažijo, da so vendarle evropska parlamentarna stranka, a tudi to se lahko po naslednjih volitvah spremeni. Vsekakor ima stranka čas slaba štiri leta, da se preizkuša najprej na evropskih, nato na lokalnih volitvah in tako ugotovi, ali se ji splača samostojen nastop na parlamentarnih volitvah ali bi bilo bolje pridružiti se programsko najbližji parlamentarni stranki. Nekateri za izpad krivijo premierja Janeza Janšo, ker naj bi s pozivom volivcem, da mora SDS zmagati z veliko razliko, odškrnil volilne glasove njihovi stranki (če tega ne bi storil, ne bi izgubil z majhno razliko). Drugi spet menijo, da je bila za njih usodna ustanovitev krščansko-demokratske stranke tik pred volitvami, še zlasti, ker je na njihovi listi nastopil njihov donedavni podpredsednik Janez Drobnič. Tretji krivijo medije, ki niso videli, koliko dobrega so njihovi ministri naredili za Slovenijo. Četrti se ozirajo vase. Denimo podpredsednica Ljudmila Novak v intervjuju za tokratno številko Reporterja opozarja na to, da so bili kot manjša koalicijska stranka ves čas v senci in tako premalo pokazali lastno voljo ter da se niso znali ustrezno odzvati na nove okoliščine. Zanimivo je, da sta bila oba evropska poslanca, tako Novakova kot Peterle pripravljena nastopiti na lokalnih volitvah, a se je predsednik Andrej Bajuk odločil drugače. Po drugi strani pa je vprašanje, koliko bi to stranki pomagalo, saj ji je do prihoda v parlament zmanjkalo približno šest tisoč glasov, ki bi jih evropska poslanca glede na dane razmere težko dobila. Peterle je denimo prišel pomagat nekaterim kandidatom med kampanjo (Antonu Kokalju v Škofji Loki in Mateju Toninu v Kamniku), ki so to želeli. Po drugi strani pa so nekateri poslanci in ministri užaljeni zaradi Peterletove izjave, da so doživeli »zelo trd odgovor na napačno politiko.« Menijo, da so vendarle delali dobro in da je bila ključni problem slaba komunikacija v stranki in dejstvo, da predsednik Bajuk ni imel posluha za nujne kadrovske spremembe. Peterletov napad razumejo kot napoved, da bo posegel po najvišjem mestu v stranki, kar bi mu koristilo pri vnovični kandidaturi za evropskega poslanca. Na ta položaj pa se želi potegovati tudi Novakova, ki za razliko od Peterleta nima starih grehov in sporov s člani. Za Mojco Kucler Dolinar pa naj bi bila bolj kot njena mladost predvsem ovira to, da je del ekipe, ki se bo zaradi slabega volilnega rezultata ostala na cesti. Vsekakor pa naši viri v NSi menijo, da bi morali iz kongresa, ki bo verjetno decembra, oditi kot enotna in ne razbita stranka, zato bi se morali dogovoriti o enotnem kandidatu, ostala dva pa bi morala ostati del vodstvene ekipe, da bi ta delovala kot triumvirat.
Karikatura krščanske demokracije
Z volilnim rezultatom so zadovoljni tudi v krščansko demokratski stranki, čeprav je ta dosegla 0,45 odstotka glasov in ni vstopila v parlament. Daleč »največji uspeh« je dosegel Janez Drobnič, ki je v Ribnici zbral 0,40 odstotka glasov, kar je celo manj od povprečja stranke. Očitno je njihov uspeh izpad NSI iz parlamenta, saj so se volivci v izbiri med njimi in NSI raje odločili za SDS ali za domači zapeček. Po besedah predsednika Jožeta Duhovnika je KDS želela sodelovati z drugimi desnimi strankami, te pa so jo napadle. Po njegovem Janša, Juhant in Štuhec niso dovolili ustanovitev nove desne stranke, toda kljub temu so to storili. Kljub temu bodo krščanski demokrati nadaljevali svoje delo in na kongresu izvolili vse svoje organe. Glavni tajnik Marko Štrovs pa pravi, da so lastniki krščanske demokracije in da tisti, ki govorijo o zavzemanju za krščansko demokracijo, kršijo njihove avtorske pravice. NSi je po njegovem mrtva stranka in bo izginila tako kot narodni demokrati, takšno usodo ji je napovedoval že februarja v pismu članom. Na naše vprašanje, kdo so bili sponzorji njihove volilne kampanje, pa je odgovoril, da so to bili dobri ljudje in da jim ni treba nikogar objaviti, saj so vsi prispevali manj od višine, ko je to treba povedati. Zatrdil pa je, da med njimi ni T2, tudi ne SCT ali katero koli podjetje iz skupine Pivovarne Laško, čeprav jih je zaprosil. Seveda ne bomo nikoli izvedeli, ali Štrovs govori resnico, glede na to, da so ljudje iz kroga Boška Šrota že lani napovedovali razkol v Novi Sloveniji, do katerega je potem tudi po njegovi zaslugi prišlo.

Kako je SDS speljala volivce SLS in NSi
Med novimi poslanci državnega zbora bodo tudi kandidati SDS, ki so kandidirali v volilnih okrajih, v katerih so bili doslej izvoljeni poslanci SLS in NSI: Rado Likar (Idrija), Peter Verlič (Logatec-Cerknica), Aleksander Zorn (Litija), Darko Menih (Velenje II.), Štefan Tisel (Šentjur), Vinko Gorenak (Šmarje), Zvonko Lah (Trebnje) in Marjan Bezjak (Lenart). SDS pa je občutno povečala svoj uspeh tudi v nekaterih volilnih okrajih, kjer sta bila SLS oziroma NSI močni, zdaj pa nista več: Ajdovščina (Eva Irgl), Kranj III. (Branko Grims), Ribnica (Jože Tanko) ter Novo mesto I. in II. (Ivan Grill, Silvo Mesojedec). Iz primerjave volilnih rezultatov iz letošnjih in prejšnjih državnozborskih volitev lahko vidimo, da so se volivci iz NSI preselili k SDS predvsem v Ajdovščini, Škofji Loki I. in II., Logatcu-Cerknici, Ribnici, Šentjurju, Šmarju, Velenju II., Pesnici, Trebnjem in Novem mestu, iz SLS k SDS pa predvsem v Idriji, Litiji, Šmarju in Lenartu. Zanimivo je tudi, da so nekateri od sedanjih poslancev SDS izgubili precej odstotkov glasov v svojih volilnih okrajih, razočarala pa je tudi večina ministrov. Denimo predsednik DZ France Cukjati (Vrhnika) je volilni izid poslabšal za skoraj osem odstotkov, Jožef Jerovšek (Slovenska Bistrica) je prejel okoli sedem odstotkov manj, Miro Petek (Ravne) več kot tri odstotke manj, minister Andrej Vizjak (Brežice, Sevnica) več kot pet manj, iz parlamenta so izpadli Rudi Veršnik (Kamnik), Bojan Homan (Kranj), Dimitrij Kovačič (Ljubljana Polje), Tomaž Štebe (Domžale), Franc Sušnik (Žalec), Stane Pajk (Brežice) in Srečko Hvauc (Maribor). SDS je izgubila še poslanca iz Tržiča, Medvod, okolice Celja, Ptuja II. Volilni rezultat so v volilnih okrajih poslabšali tudi ministri Milan Zver, Gregor Virant, Zofija Mazej Kukovič in Dragutin Mate. Premier Janez Janša je izboljšal rezultat v Grosupljem, poslabšal pa v Ljubljani. Vzrok za slabše rezultate SDS v nekaterih volilnih okrajih je tudi v večji udeležbi levih volivcev. Tako se je volilna udeležba v primerjavi s prejšnjih volitev najbolj povečala v Ljubljani in Mariboru, v prestolnici je bila ponekod štiri do šest odstotkov višja (na ravni Slovenije pa je na volišča prišlo približno 2,5 odstotka več volivcev). Po drugi strani pa je bila nižja volilna udeležba v tradicionalno desnosredinskih okrajih: Radovljica I., Kranj II., Tržič, Tolmin, Ilirska Bistrica, Ajdovščina, Ribnica, Sevnica, Ravne na Koroškem, Slovenske Konjice, Ptuj I. (Destrnik), Ormož, Murska Sobota II. in Lendava. Sicer pa je desna sredina izgubila zgolj nekaj več kot 35 tisoč volivcev, kar zaradi večje volilne udeležbe znese sedem odstotkov (zaradi izpada NSI iz parlamenta pa bodo imeli 12 poslancev manj: 28 SDS in 5 SLS). Po drugi strani pa je leva sredina (trojček) pridobila več kot 150 tisoč volivcev (za 12 odstotkov boljši rezultat), med katerimi je veliko tudi tistih, ki jih ni bilo na prejšnjih parlamentarnih volitvah. Za primerjavo volilnih porazov omenimo, da je leva sredina leta 2004 izgubila več kot dvesto tisoč volivcev, a se je v štirih letih očitno pobrala.

P. S. V članku v Reporterju sta objavljeni tudi dve tabeli.
http://public.edition-on.net/links/601_reporter_21.asp

Komentar o volitvah za Vest.si

2008-10-07T12:23:00.002+02:00

Tale moj komentar na Vest.si je razburil levičarske skrajneže v naši državi, čeprav je bila njegova osnovna poanta, da je zmagovalec volitev Borut Pahor in ne Gregor Golobič in Katarina Kresal ter da se prvak SD pri vladanju ne bi smel ozirati na botre iz ozadja (Milan Kučan, Zoran Janković, Boško Šrot), čeprav so mu ti pomagali dobiti volitve. Očitno nekateri še vedno zelo težko sprejmejo drugačno stališče, dodatno pa sem jih še sam razkuril, ker sem se vključil v debato. Odzivov na komentar je bilo prek 130.
http://www.vest.si/2008/09/23/komentar-igor-15/

Čas levice (Reporter, 20)

2008-10-07T12:13:00.002+02:00

Kljub porazu je SDS celo nekoliko izboljšala odstotek glasov.
Komentira: Igor Kršinar

Na zadnjih parlamentarnih volitvah so se volivci odločili za politične spremembe. Predsednik države Danilo Türk bo verjetno mandat za sestavo vlade zaupal Borutu Pahorju, prvaku SD, ki je relativna zmagovalka volitev. Novo vladno koalicijo bodo sestavljali SD, Zares in LDS, zelo verjetno pa še Desus in SLS ali kar obe. SDS Janeza Janše se vrača v opozicijo, kjer ji bo družbo delala vsaj še SNS Zmaga Jelinčiča. Vladajoča koalicija bo imela močno opozicijo, tudi če SLS vstopi v Pahorjevo vlado. Volilni rezultat SDS ne kaže znakov za zaskrbljenost. Stranka je celo nekoliko izboljšala odstotek, čeprav je zaradi manjšega deleža zunajparlamentarnih strank izgubila en poslanski sedež. Tudi desna sredina ni dosegla tako slabega rezultata, čeprav je NSI ostala zunaj parlamenta, SLS pa je vanj komajda prilezla. SDS, NSI in SLS so skupaj dosegle skoraj 38 odstotkov glasov. Najslabše so jo te stranke odnesle leta 2000, ko so prejele skupaj okoli 34 odstotkov glasov, medtem ko sta takrat LDS in ZLSD prejeli več kot 48 odstotkov glasov. Tokrat je levi trojček prejel okoli tri odstotke manj glasov. Pravzaprav se na vsaka štiri leta dogajajo spremembe, enkrat volivci bolj podprejo desnico, drugič pa levico. Leta 1996 so denimo tri pomladne stranke prejele 45 odstotkov glasov in prav toliko sedežev v parlamentu; leve stranke pa so skupaj z Desusom prejele 40 odstotkov. Ker je bila LDS relativna zmagovalka, je dobila mandatarja, ta pa je nato sestavil vlado skupaj z SLS in Desusom. Drnovškova vlada pa je razpadla pol leta pred volitvami in desnica je takrat prevzela oblast, potem pa jo na volitvah tudi izgubila. Pred štirimi leti so SDS, NSI in SLS znova slavile. Ne samo, da so osvojile 45 poslanskih sedežev, ampak je bila med njimi tudi relativna zmagovalka SDS. Zato se v tej stranki sploh ne bi smeli razburjati zaradi volilnih rezultatov. Letos jih je pač prehitela Pahorjeva SD in bodo morda na naslednjih volitvah uspešnejši. Še zlasti, če bo Pahorjeva vlada delala napake in če bodo njene poteze narekovali ljudje iz Kučanovega foruma. Vedno je pač tako, da volivci, ki so razočarani nad določeno vladajočo stranko ostanejo doma, namesto njih pa odločijo tisti, ki so medtem nasprotni opciji oprostili stare grehe. Zanimivo je tudi, da se delež glasov za največjo stranko veča in da manjše stranke izgubljajo svojo moč. Tako kot je SDS postala nesporno glavna politična sila na desni sredini, je to vlogo na levici prevzela SD. Zares je dobil manj kot deset odstotkov, LDS je komajda presegla volilni prag in na naslednjih volitvah se lahko zgodi, da bo doživela podobno usodo kot NSI. Kaj bo z SLS? Če bo stranka odšla v opozicijo in se tam prenovila, potem lahko računa na okrepitev, sicer bo SDS ostala edina desnosredinska stranka v parlamentu.
Reporter, 30. septembra 2008

http://public.edition-on.net/links/571_reporter_20.asp

Peterica izbranih (Reporter 20)

2008-10-07T12:11:00.001+02:00

Igor.krsinar@revija-reporter.si
Po oblikovanju levega trojčka SD-Zares-LDS so se začela pogajanja za širitev bodoče vladne koalicije z Desusom in SLS. Prva se je že odločila za vstop v koalicijo, druga pa se bo o tem odločala na današnji seji izvršilnega odbora. Videti je, da Bojan Šrot ne namerava odstopiti z mesta prvaka SLS, čeprav je stranki poslabšal rezultat. Njegovemu vstopu v koalicijo so naklonjeni tudi v največji časopisni hiši v lasti njegovega brata Boška Šrota, ki že ves čas sestavlja koalicijo proti Janezu Janši. Medtem se je v levem trojčku začelo merjenje moči med Borutom Pahorjem in Gregorjem Golobičem. Ljubljenec Milana Kučana in Zorana Jankovića skuša doseči položaj glavnega kadrovika v novi, Pahorjevi vladi, od mandatarjeve moči ali nemoči pa je odvisno, ali mu bo to uspelo.
Čeprav volilni rezultati še niso uradno potrjeni, je znano, da je relativna zmagovalka letošnjih volitev SD in da bo njen prvak Borut Pahor dobil mandat za sestavo vlade. Prav tako je razumljivo, da bo jedro vladne koalicije sestavljal tako imenovani trojček, druge stranke pa bodo pridružene. Ali bo to SLS ali Desus ali kar obe, v tem trenutku ni znano, je pa jasno, da se SDS Janeza Janše vrača v opozicijo. V prejšnjem tednu se je v časopisih, ki jih nadzira politična opcija levega trojčka, špekuliralo, da je SLS bolj zaželen partner od Desusa, vendar naj bi po naših virih iz SD take informacije prihajale iz Golobičevega kroga. Glede na zapise v teh časopisih naj bi Zares dobil kar štiri resorje, medtem ko LDS in Desus (ter SLS, če se bo pridružil) po dva. Če bi se to uresničilo, bi partnerji dobili skupaj deset ministrstev, kar pomeni, da bi relativni zmagovalki volitev ostalo samo šest ali sedem resorjev. V SD pa želijo število resorjev v vladi kvečjemu zmanjšati, ne povečati. Po drugi strani bi bil Desus glede na volilni rezultat prikrajšan, če bi dobil toliko ministrov, kot denimo LDS. Če pa bi dobil tri resorje, kot je sprva zahteval prvak Karl Erjavec, bi za SD kot glavno koalicijsko stranko ostalo še manj ministrskih sedežev. Zato je Desus stopil korak nazaj in zdaj zahteva »en resor več kot LDS«. Kot smo izvedeli, naj bi bilo v teh zapletih čutiti prstne odtise Gregorja Golobiča, ki naj bi želel Desusu ponuditi status pridruženega partnerja in neenakovrednega strankam trojčka, ker se jim ni pridružil že pred volitvami in ker je, kot je pisalo v enem od »njegovih« časopisov, kolaboriral z Janševo vlado. Zares ima tudi svoj pristop do oblikovanja vlade, po katerem rezultati na volitvah ne bi šteli, ampak strokovna usposobljenost kandidatov za ministra, iz česar je razbrati, da bi bili tisti, ki bi jih predlagal Golobič, bolj sposobni od tistih, ki jih predlaga Pahor. Golobičevo »supermoštvo« še zdaj posmehljivo gleda na Pahorjeve ministrske kandidate, ki jih je SD predstavila pred volitvami.
Merjenje moči
Po drugi strani pa je težko pričakovati, da se bodo Pahorjevi možje pustili komandirati Gregorju Golobiču, ki je na volitvah zbral več kot trikrat manj glasov kot oni. Zlasti, ker se spominjajo, kako se je obnašal Golobič kot glavni pogajalec za sestavo Drnovškove vlade leta 2000. Takrat je Drnovškov LDS zbral 36 odstotkov glasov, Pahorjev ZLSD 12 odstotkov, Zagožnov SLS 9, Desus pa 5 odstotkov. Na podlagi takratnega razmerja moči je dobila združena lista tri resorje in mesto predsednika državnega zbora (to je postal Pahor), SLS je dobila prav tako tri resorje, Desus pa nobenega. Zato lahko Golobičev Zares na podlagi sedanjih rezultatov pričakuje kvečjemu tri mesta v izvršilni veji oblasti, Desus dva, LDS pa zgolj enega (in toliko tudi SLS). Vse omenjene stranke skupaj bi tako zasedle skupaj šest oziroma sedem resorjev, tako da bi za SD še vedno ostalo deset ministrstev oziroma nekoliko manj, če bi se odločili za zmanjšanje resorjev v vladi.
Za to se zavzema tudi podpredsednik SD Igor Lukšič, ki bi združil resorja za šolstvo in za visoko šolstvo ter za notranje ministrstvo in javno upravo. Zmanjšal bi tudi število ministrstev brez listnice, po njegovem bi bilo dovolj eno, in sicer za razvoj, ki bi ga vodil Mitja Gaspari in bi imel položaj podpredsednika vlade oziroma namestnika predsednika vlade. Gaspari naj bi skrbel ne samo za usklajevanje gospodarskih resorjev, ampak tudi za usklajevanje med resorji v primeru evropskih zadev. Kot je poudaril, je to njegovo stališče, ne pa nujno tudi stališče predsednika Boruta Pahorja, ki bo o vsem končno odločil. Lukšič meni, da bi morali pri razdelitvi resorjev upoštevati razmerje moči v državnem zboru, kjer ima SD 29 poslancev, Zares 9 in LDS 5; enak ključ naj velja tudi za koalicijske partnerje, ki se bodo pridružili pozneje. To pomeni, tri ministre Zares, dva Desus, po enega pa LDS in SLS. In katerih resorjev ne bo SD pustila iz svojih rok? »V vseh dosedanjih mandatih je veljalo, da ima vodilna koalicijska stranka vedno ministra za šolstvo, logično je, da ima tudi finančnega ministra, čeprav je bilo v zadnji vladi drugače, tudi zunanji minister je od leta 1994 prihajal iz vodilne stranke. Res pa je v Avstriji in Nemčiji to mesto rezervirano za partnersko stranko.« Na vprašanje, ali bo mesto zunanjega ministra prevzel Golobič, je odgovoril, da to ni v njegovi pristojnosti, zato tega ne ve. Pripomnil pa je, da bi morala tako Golobič kot Kresalova prevzeti naloge v eni od izvršnih funkcij, torej ministrski funkciji.
Kadrovikove nove zadolžitve
Če bo Golobič zares postal zunanji minister v Pahorjevi vladi, bodo v Zaresu zelo zadovoljni. Tako nam je potrdil tajnik stranke Bogdan Biščak, ki je dodal, da govori zgolj o svojem imenu in da ne pozna stališča predsednika Golobiča. Slišati je namreč, da oranžnega prvaka nič kaj ne mika, da bi za Pahorjevo druščino igral neke vrste slovenskega Joschko Fischerja. Raje bi imel kakšno funkcijo v vladi, kjer ne bi imel konkretne zadolžitve in bi se lahko ukvarjal z zakulisnim kadrovanjem – torej položaj ministra brez resorja s kakšno neobičajno nalogo, recimo za nove tehnološke izzive ali podobno. Na to pa Pahorjeva skupina ne bo pristala, ki se želi znebiti velikega kadrovika s potmi po svetu, vprašanje pa je, ali bo Pahor bolj poslušal svoje zveste sodelavce ali vplivneže iz Kučanovega foruma. Druga ponudba Golobiču naj bi bila mesto predsednika državnega zbora, vendar je slišati, da bi ta funkcija kadrovika dolgočasila. Še zlasti v primeru konfliktov s poslanci največje opozicijske stranke SDS. Za mesto predsednika državnega zbora je predviden starosta SD Miran Potrč, ki ima sicer izkušnje z vodenjem skupščine pred letom 1990. Resorja, ki bi ju lahko dobili »novi politiki« v Zares sta še notranje ministrstvo (Branko Lobnikar) in gospodarstvo (Matej Lahovnik), manj pa je verjetno, da bi jim prepustili kulturo (Majda Širca), saj imajo sami boljšega kandidata, »večnega« direktorja Cankarjevega doma Mitjo Rotovnika, ki je poleg tega še član Kučanovega Foruma 21. Možno pa je, da bi med ministri pristal tudi Pavel Gantar, čeprav ga večina vidi v parlamentu. Podobno je z Ivom Vajglom, za katerega je slišati, da ne bo zunanji minister niti državni sekretar, če bo minister Golobič.
Zgrešena investicija
V veliko večjih težavah je prvakinja LDS Katarina Kresal, saj ne bo mogla zadovoljiti vseh gospodarskih botrov, ki so pred volitvami investirali v njeno stranko. Če bo dobila samo en resor, potem se bo morala odločiti, ali bo sama prevzela resor za pravosodje ali bo to Aleš Zalar, ona pa bo ostala v državnem zboru. Ne sicer kot predsednica državnega zbora, lahko pa bi bila njegova podpredsednica. V primeru, če bi Zalarja »posvojila« katera druga koalicijska stranka, bi Kresalova lahko prevzela ministrstvo za notranje zadeve. Popolnoma nerealne pa so njene sanje, da bi bila zunanja ministrica, saj takega resorja ne more dobiti nekdo, ki s svojo stranko komajda prileze v parlament. Ali jo bo med njenimi nakupi v prestižnih tujih butikih (kamor naj bi se sicer s svojim partnerjem vozila za najetim zasebnim letalom) spremljal državni varnostnik, pa je odvisno od tega, kakšen resor bo dobila. Notranji ga ima, pravosodni pa ne, čeprav je menda veliko kandidatov, ki bi jo radi varovali. Za Jožefa Školča ni upanja, da bi bil minister za kulturo. Za slab uspeh LDS se lahko zahvali ženski, ki jo je sam izbral za predsednico. Zdaj sam ni niti poslanec. Podobno tudi ne nekdanji car parlamenta Tone Anderlič, ki lahko na poslansko klop upa v primeru, če bo Kresalova ministrica in če se bo Draško Veselinovič odpovedal nadomestnemu poslanskemu sedežu.
Puč v Desusu
Kako bo končal Desus, je stvar pogajanj. Njegov predsednik Karl Erjavec bi želel obdržati obrambni resor, čemur pa v trojčku niso najbolj naklonjeni. Težava so tudi nekateri njegovi poslanci, zlasti Franc Žnidaršič in Vili Rezman, ki z izjavami v stilu »nikoli več z Janšo« slabijo pogajalske pozicije. Ko je denimo Erjavec napovedal, da bo za vstop v vlado zahteval tri resorje, se je oglasil Žnidaršič in rekel, da sta dovolj dva, s tem pa pokazal, da Erjavec nima polne podpore stranke, čeprav ji je priboril najboljši rezultat v zgodovini. Žnidaršič bi raje videl kako podpredsedniško mesto v državnem zboru, na katerem ne izključuje niti sebe. Rezman bi raje videl, da bi Desus dobil resorja za zdravstvo in socialo kot za obrambo. Videti je, kot da je nekdo zaslužnemu Erjavcu uprizoril »levi« puč. Verjetno bo prvak Desusa kmalu nehal vztrajati pri obrambi in bo lahko le upal, da bo dobil kak drug resor. Za poslanca ni bil izvoljen, ker ga je v njegovi volilni enoti prehitel slovenjgraški župan Matjaž Zanoškar. Slišati je, da bodo Desusu na koncu ponudili dva resorja: izbirali bodo lahko med socialo in zdravstvom, Erjavca pa bodo ponižali z resorjem, ki niti približno ni enakovreden obrambi. Ena od možnosti je okolje in prostor, kjer SD nima resnega kandidata, pa tudi nihče se zanj preveč ne zanima. Verjetno bo Desus izbral zdravstvo, saj ima dva možna kandidata: nekdanjega direktorja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Boruta Miklavčiča in nekdanjega državnega sekretarja Dorjana Marušiča. SD bi obrambo zaupala Ljubici Jelušič, socialo pa Andreji Črnak Meglič, ki pa ni edina možna kandidatka.
Načrti Pivovarne Laško
V SLS je stvar bolj zapletena, saj stranka ni popolnoma enotna glede vstopa v vlado. Če bi v vladi dobili več kot en resor, bi bile možnosti večje, toda to za sabo potegne druga razmerja sil v koaliciji. Prvak Bojan Šrot naj bi se zavzemal za vstop v vlado, pri čemer bi tudi sam postal eden od ministrov, podobno razmišlja tudi večina županov, razen mariborskega Franca Kanglerja, ki je izjavil, da bi bila opozicija boljša odločitev. Podobno razmišljajo tudi podpredsednik Janez Podobnik, predsednik sveta stranke Jakob Presečnik in zdaj že bivši predsednik glavnega odbora Aleš Primc. Starosta SLS Franc Zagožen je tako kot leta 2000 prepričan, da je bolje biti v vladi z levo večino kot v opoziciji z močno Janševo stranko. Šrot in Pahor sta se prejšnji teden srečala ob kavici, vsebina pogovorov pa naj bi bila zasebne narave. Morda bo Pahor izpolnil kakšno obljubo Bošku Šrotu, s katerim se je srečal na prireditvi pivo in cvetje. Tudi Šrotovi časopisi spodbujajo vstop SLS v Pahorjevo vlado in obračunavajo z nasprotniki Bojana Šrota v stranki. Čeprav je prvak SLS pred volitvami večkrat javno napovedal, da bo odstopil oziroma ponudil odstop, če bo stranka dosegla slabši rezultat kot leta 2004 ali če ne bo izvoljen za poslanca, se to ni zgodilo. Zdi se, da bo snedel besedo in jo zalil z laškim pivom. V enem od časopisov svojega brata je namreč takole napadel Aleša Primca, ki ga poziva, da naj bo mož beseda in organom stranke ponudi svoj odstop: »Prav bi vsekakor bilo, da bi se Aleš Primc kritično zazrl v svoj volilni rezultat, saj SLS v volilnem okraju, kjer je kandidiral, v vsej svoji zgodovini ni dosegel tako slabega rezultata. Dobil je manj kot dvesto glasov. To je, bi lahko rekli, družina in nekaj prijateljev. Hkrati sem pa, seveda, vesel, da sem kot kandidat za poslanca, čeprav nisem bil izvoljen, stranki prinesel največ glasov – skoraj pet tisoč.«
Kot pravi stari ljudski pregovor, lastna hvala se pod mizo valja! Šrot je prikril, da je kandidiral v dveh volilnih okrajih, zato je lahko prejel največje število glasov. Toda na ravni države je dosegel najslabši rezultat v zgodovini, zato so tudi drugi kandidati SLS po volilnih okrajih, vključno z njegovo izbranko Katarino Karlovšek, ki je kandidirala v Domžalah, dosegli najslabši rezultat v zgodovini stranke. Zato tudi ni pričakovati, da bi na današnji seji izvršilnega odbora stranki ponudil odstop, pa čeprav ga je zahteval tudi eden od zelo uglednih županov in poslancev v prejšnjem sklicu Mihael Prevc, ki zaradi Šrotovega slabšega rezultata ni mogel priti v parlament. K odstopu ga poziva tudi Presečnik, ne pa tudi Kangler. V primeru odstopa bi organi stranke lahko sklicali kongres in v dveh mesecih izvolili novega ali istega predsednika. Če želijo aktivirati priljubljenega Radovana Žerjava, morajo pohiteti. Če želi Šrot v vlado, pa ne bo odstopil. V najslabšem primeru bo na sedež stranke spet prinesel zaboje z laškim pivom in člani SLS se bodo naslednje jutro zbudili v Pahorjevi vladi. Toda čez štiri leta bodo volivci znova izstavili račun in takrat jim niti Boškovi časopisi več ne bo mogli pomagati prilesti čez parlamentarni prag.

Kandidati za ministre
Objavljamo imena oseb, ki se pojavljajo kot možni kandidati za ministre v Pahorjevi vladi. Predsednik SD Borut Pahor je 30. avgusta predstavil 17 ministrskih kandidatov z opombo, da vsi med njimi ne bodo ministri, ker bo vlada koalicijska. Podpredsednik vlade naj bi bil Mitja Gaspari, ker ta funkcija po ustavi ni mogoče, zato naj bi bil vodja resorja brez listnice za usklajevanje področij financ, gospodarstva in sociale. Skoraj zagotovo bosta v vladi sedela podpredsednik Igor Lukšič (šolstvo) in neformalni Pahorjev naslednik Patrick Vlačič (promet). Finance naj bi prevzel Franci Križanič, gospodarstvo Robert Ličen, razvoj Andrej Horvat. Obrambo naj bi vodila Ljubica Jelušič, javno upravo Bojan Bugarič, ministrica za delo naj bi bila Andreja Črnak Meglič, kulturo Mitja Rotovnik, kmetijstvo Milan Pogačnik, pravosodje Lojze Ude, Ivan Svetlik visoko šolstvo in znanost. Presenečenje so bili kandidatka za notranjo ministrico Vlasta Nussdorfer, za zdravstvo Božidar Voljč, za okolje in prostor Franc Lobnik in za zunanje zadeve Ciril Štokelj, ki se je že pred volitvami temu položaju odpovedal, zato je ta resor zdaj na razpolago koalicijskim partnerjem. SD bo najmanj pogrešila še notranje ministrstvo, pravosodje, zdravje ter okolje in prostor. Zares ima kandidate Mateja Lahovnika (za gospodarstvo), Branka Lobnikarja (notranje zadeve), Pavla Gantarja (visoko šolstvo ali okolje in prostor), Janeza Kopača (okolje in prostor), Irmo Pavlinič Krebs (javna uprava), Majdo Širca (kultura), Iva Vajgla (zunanje zadeve) in seveda Gregorja Golobiča (karkoli). V LDS se poleg Katarine Kresal (pravosodje, notranje zadeve, gospodarstvo, zunanje zadeve) omenjata še kandidata Aleš Zalar (pravosodje) in Jožef Školč (kultura). Najbolj znani kandidat Desusa je Karl Erjavec (obramba, pravosodje, delo), v SLS pa se govori o Radovanu Žerjavu (promet), Janezu Podobniku (okolje in prostor), Bojanu Šrotu (karkoli), Ivanu Žagarju (lokalna samouprava) in Sonji Bukovec (kmetijstvo).
Če bo Lukšič izvoljen za ministra, bo namesto njega v parlament prišel Milan M. Cvikl, namesto Golobiča pa Cveta Zalokar Oražem.
Reporter, 30. septembra 2008

Predaja oblasti (Reporter 19)

2008-09-29T14:05:00.003+02:00

Vrnitev prenovljenih tovarišev
igor.krsinar@revija-reporter.si

Po nedeljskih volitvah se na položaje vrača leva politika. Po neuradnih rezultatih je zmagovalka SD Boruta Pahorja, za odstotek pa zaostaja SDS Janeza Janše. Levi trojček SD-Zares-LDS naj bi po neuradnih izračunih prejel 43 poslanskih sedežev, zato bo moral v koalicijo pridobiti vsaj še Desus, ki zahteva tri resorje. SDS bi tudi v primeru relativne zmage težko sestavila vlado, saj je NSI izpadla iz parlamenta, SLS pa je komajda prilezla v parlament. Rezultat je poslabšala tudi SNS, medtem ko je Lipa ostala zunaj parlamenta.
Čeprav je izid zelo tesen, SD Boruta Pahorja vodi pred SDS Janeza Janše le za okoli 12.200 glasov razlike, pa je težko pričakovati preobrat zaradi glasovnic iz tujine. Teh naj bi bilo okoli 40 tisoč, običajno jih polovica glasuje, med njimi pa je polovica volivcev iz držav nekdanje Jugoslavije, ki so bližje levim kot desnim strankam. Zanimivo je tudi, da je bilo neveljavnih 18.055 glasovnic, zato ni izključeno, da bodo tudi te še enkrat preverili. Še zlasti, ker je na možne nepravilnosti opozoril premier Janša.
Zmagovalci in poraženci
Borut Pahor, Gregor Golobič in Katarina Kresal so se po volitvah že predstavili kot zmagovalci, čeprav jim do absolutne zmage manjkata dva poslanska sedeža. Pravzaprav je veliki zmagovalec Pahor, ki je svojo SD iz 10,71 na prejšnjih volitvah pripeljal do 30 odstotkov in relativne zmage. Golobičev Zares ni presegel desetih odstotkov, toda z več kot devetimi je vendarle dosegel tretjo mesto. Še najmanj razloga za veselje pa ima Kresalova, saj je njena stranka dosegla najslabši rezultat med tistimi, ki so se uvrstile v parlament. Zbrala je komaj nekaj čez pet odstotkov, celo SLS se je odrezala bolje, dobila je komaj pet poslancev, plavolaska pa se je predstavljala kot neke vrste rešiteljica stranke. LDS je na prejšnjih volitvah dosegla 22,8 odstotka glasov oziroma 23 poslanskih sedežev, medtem ko sta LDS in Zares skupaj letos dosegli manj kot 15 odstotkov in 14 poslanskih sedežev. Na naslednjih volitvah se lahko zgodi, da bo preživel samo Zares, medtem ko bo LDS doživel usodo NSI. Zato bo v naslednjih dneh zelo zanimivo opazovati, kaj se bo dogajalo na levici in kako bo Pahor sestavljal vlado, kajti težko je verjeti, da bi Desus, če bo povabljen v koalicijo, pristal na to, da bo imel enako število resorjev kot LDS, ki je dosegla bistveno slabši rezultat. Prvak Desusa Karl Erjavec je že izstavil račun za sodelovanje v vladi: trije resorji, sam pa bi bil najraje še naprej obrambni minister. Če bodo pogovori neuspešni, se bo Erjavec lahko znova obrnil k Janši in Pahor se bo obrisal z relativno zmago pod nosom; ampak to so zgolj špekulacije. Bolj ali manj je znano, da bo Kresalova, ki je imela največ pripomb na Erjavca kot obrambnega ministra, imela najmanj besede pri sestavljanju vlade in da bosta glavna krojača Pahor in Golobič. Velika koalicija skorajda ni verjetna, čeprav še nikoli v slovenski zgodovini glavni stranki nista bili tako zelo izenačeni.
Janez Janša po vsej verjetnosti odhaja v opozicijo, najbrž z enim poslancem manj, toda SDS se je odstotek malenkostno celo zvišal (zanjo je celo glasovalo več kot 20 tisoč volivcev več kot pred štirimi leti). Kot je dejal v tiskovnem središču na Gospodarskem razstavišču, je izid med strankama zelo tesen, zato se lahko zgodi, da bosta po preštetih glasovnicah iz tujine stranki po številu mandatov v državnem zboru izenačeni. Dokler pa ne bodo prešteti vsi volilni lističi, ne bomo mogli govoriti o relativnem zmagovalcu: »Levi tranzicijski trojček SD, LDS in Zares prav tako nima absolutne večine, kar pomeni, da niso osvojili večine poslanskih sedežev, zato je s tega vidika vse odprto. Kljub temu pa je po teh rezultatih, kolikor so lahko dokončni, dobil več glasov od koalicije, ki je do sedaj imela večino v DZ in torej lahko govorimo o verjetnosti, da bo trojček sestavil prihodnjo vlado oziroma da ima za to več možnosti ne glede na to, kdo bo relativni zmagovalec po preštetju vseh glasov.« Slednje po oceni predsednika SDS Slovenijo vrača v čas ideoloških delitev, pri čemer upa, da se to ne bo zgodilo: »Po teh volitvah smo si želeli oblikovati široko razvojno koalicijo. Za to bi potrebovali zmago z občutno razliko. Te zmage nimamo, zato danes na tej podlagi ne moremo graditi nobenih zavez za prihodnji mandat.« Janša je še izpostavil veliko volilno udeležbo, ki daje legitimnost volitvam. Ob tem pa je poudaril, da je bila udeležba še posebej velika v Ljubljani: »SDS je zmagala v petih volilnih enotah od osmih, kar pomeni, da je, če bo tako ostalo, Ljubljana premagala večino ostale Slovenije.« Janša je torej povedal, da je bila za Pahorjevo zmago ključna mobilizacija volivcev v Ljubljani, za kar sta poskrbela župan Zoran Janković in bivši predsednik Milan Kučan.
Revolucija 2008
Socialni demokrati so volilne rezultate pričakali v šotoru, ki so si ga postavili na vrtu pred sedežem stranke na Levstikovi ulici. Po vzporednih volitvah jim je celo kazalo štiri odstotke prednosti pred SDS, ker so podobno kazali tudi vmesni rezultati, so pričakovali zmago. Pet pred sedmo uro je v volilno središče stranke vstopil prvak Borut Pahor. Ob sedmih, ko so na obeh televizijah objavili vzporedne rezultate, se je razlegel velik aplavz in ovacije Pahorju. Pred vhodom v šotor smo srečali nekdanjega premierja Toneta Ropa, ki je v svoji volilni enoti premagal Katarino Kresal, sedanjo predsednico LDS. Ni bil prepričan, da bo prišla v parlament, toda nad rezultati svoje sedanje stranke je bil več kot zadovoljen. Njegov nasprotnik iz prejšnjih volitev Janez Janša je bil namreč premagan. Milan M. Cvikl se je skoraj razpočil od pomembnosti, saj je bila tik ob njem njegova nova življenjska sopotnica Jerca Legan. V volilnem okraju Črnuče je pometel z vsemi tekmeci vključno s premierjem Janšo, ki pa je njega pred štirimi leti premagal. Kljub temu Cvikla ni na seznamu izvoljenih poslancev, v parlament pa se bo prebil, če bo Igor Lukšič odšel v vlado. Podpredsednik SD je namreč zbral boljši odstotek v okraju Bežigrad. Toda nad rezultati ni bil tako zelo zadovoljen kot njegovi strankarski tovariši. Dejal je, da bo šele na podlagi tega, kdo bo dobil mandat jasno, kdo je sploh zmagovalec, pri čemer je mislil na strankino notranjo strukturo. Če bo v poslanski skupini SD več starih tovarišev kot mladih in zmernih socialdemokratov, potem verjetno Lukšič ne bo tako zelo zadovoljen, saj se bo namesto prenove zgodila restavracija.
Patrick Vlačič je gotovo eno od novih imen SD, velja za kandidata za ministra in neuradnega Pahorjevega naslednika, vendar pa kaj več kot to, da je sam kandidat za ministra, ni vedel povedati. Na vprašanje, ali je velika koalicija med SDS in SD še mogoča, je dejal, da so se lani nanjo pripravljali, vendar pa je načrte pokvaril premier Janša, ko je Pahorja napadel zaradi Ropovih izjav (o dogovarjanju za incidente v Piranskem zalivu – op.p.). Da o ideji o veliki koaliciji v SD še razmišljajo, nam je namreč zaupal Vlado Dimovski in ob tem dodal, da je sedanja razporeditev sil med dvema največjima strankama najbolj ugodna za tako koalicijo. Glavni tajnik Uroš Jauševec je na naše vprašanje, ali še ima USB ključek s seznami preko 600 ljudi, ki jih lahko takoj po zmagi pokličejo in nastavijo na katero koli funkcijo, je odgovoril, da ga je po nasvetu predsednika Pahorja uničil. Kopij pravi, da nima, a vendarle seznam ostaja v njegovi glavi; tega pač ni mogoče zbrisati. Jauševec velja že nekaj časa za glavnega kadrovika SD oziroma za Pahorjevega Golobiča, tako da bo verjetno imel s pravim Gregorjem Golobičem še težave. Zato se govori, da bodo predsedniku Zaresa ponudili mesto zunanjega ministra, da bo večinoma potoval po tujini in da se ne bo ukvarjal s kadrovskimi zadevami doma. No, nekateri pravijo, da je naivno pričakovati, da Golobič ne bo iz ozadja krojil odločitve Pahorjeve vlade, kajti veljak uživa podporo bivšega predsednika Milana Kučana in ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki bosta kmalu Pahorju izstavila račun za svojo podporo.
Pahor je bil pričakovano najbolj zaseden politik tega dne, najbolj so ga oblegali novinarji, tako da smo ga na samem dobili medtem, ko je hodil od ene izjave do druge. No, vprašali smo ga, kakšni ministrski mesti naj bi zasedla prvak Zaresa Gregor Golobič in predsednica LDS Katarina Kresal (znajo pravijo, da bo tudi ministrica, a zagotovo ne za socialo). Odgovoril je, da še ni nič odločeno, podoben odgovor je dal tudi glede širitve koalicije z Desusom in SLS. Vse naj bi bilo odprto in stvar pogovora z drugima dvema koalicijskima veljakom. Pahor je pozneje prišel še v volilno središče na Gospodarskem razstavišču (tokrat ni bilo v Cankarjevem domu, ki ga vodi Kučanov in Pahorjev ministrski kandidat Mitja Rotovnik), Zoran Janković pa je organiziral žur na Prešernovem trgu, kjer so tovarišice in tovariši prepevali Hej brigade in Bandiero Rosso. Zdelo se je, kot da so se komunisti po dvajsetih letih vrnili na oblast, pa čeprav so njihovi nasledniki videti precej prenovljeni. Razumljivo, da je bil zmage vesel tudi njihov poslanski starosta Miran Potrč, ki je mimogrede v Ljubljani Center pobral več kot polovico glasov. Ko smo se z njim pogovarjali v volilnem središču na Gospodarskem razstavišču, ni skrival navdušenja, ker je njegova stranka po 20 letih spet glavna politična sila v državi. Razloge za zmago pa ne vidi zgolj v razpadu LDS, ampak v programu SD in nestrinjanjem volivcev z Janševim načinom vladanja. Njegovega dolgoletnega političnega sopotnika Milana Kučana pa v volilno središče ni bilo, po naših informacijah je dogajanje spremljal v krogu najbližjih.

Šrotovo sprenevedanje
Medtem ko je prvak NSI Andrej Bajuk odstopil, pa prvak SLS Bojan Šrot tega ne namerava storiti, dokler ne bodo znani dokončni rezultati. Stranki je pred volitvami obljubil, da bo kvečjemu ponudil odstop, se je zakrohotal, ko smo ga vprašali po odstopu. Šrot ima vsaj dva razloga za odstop: SLS je skupaj s stranko mladih dosegla 5,24 odstotka glasov, na prejšnjih volitvah pa zgolj SLS 6,82 odstotka; Bojan Šrot pa po neuradnih podatkih ni prišel v parlament, ker se je v njegovi volilni enoti bolje odrezal Jakob Presečnik, pa še to ni zagotovo, ali bo SLS sploh v tej volilni enoti dobila enega od petih poslanskih mandatov. Šrotov predhodnik, zdaj podpredsednik Janez Podobnik, prav tako meni, da je preuranjeno odgovarjati na vprašanje, ali bi moral Šrot odstopiti oziroma ali bi ga moral glavni odbor stranke razrešiti z mesta predsednika stranke. Odprto pušča možnost glede sodelovanja v vladi in tudi glede ponudbe za združitve z NSI, ki je ostala zunaj parlamenta; vse to se bodo v stranki pogovarjali v naslednjih dneh. A vendar ni malo ljudi, ki so prepričani, da bi si SLS v primeru vstopa v vlado podpisala »smrtno obsodbo«. Če bo prišlo do sprememb na vrhu stranke, je najbolj verjeten kandidat za predsednika minister Radovan Žerjav, ki se mu je za razliko od Šrota in Podobnika po neuradnih napovedih uspelo prebiti v parlament.
Svojevrstno razočaranje je tudi Zmago Jelinčič, ki je na lanskih predsedniških volitvah dosegel skoraj 20 odstotkov glasov, zdaj pa je prejel približno en odstotek manj kot pred štirimi leti in zato tudi en poslanski sedež manj. Kljub razkolu v stranki so mu ankete kar dobro kazale, toda na koncu kampanje se je očitno izčrpal. Čeprav Sašo Peče s svojo Lipo ni prišel v parlament, je dobro opravil nalogo, ki jo je bržkone prejel od pivovarskega botra Boška Šrota, ki je v zadnjem letu dodobra zdesetkal morebitne Janševe zaveznike. Ali je botroval tudi krščanski demokraciji, lahko ugibamo, glede na to, da se je Andrijana Starina Kosem že lani hvalila o takem načrtu. A vendarle je tudi KDS pomembno vplivala na to, da se je NSI morala posloviti od parlamenta.

Neuradni rezultati
Po neuradnih podatkih je SD Boruta Pahorja prejela 30,50 odstotka glasov (29 mandatov), sledi SDS Janeza Janše z 29,32 odstotka (28 mandatov), Zares Gregorja Golobiča 9,40 (9 mandatov), Desus Karla Erjavca z 7,45 (7 mandatov), SNS Zmaga Jelinčiča z 5,46 (5 mandatov), SLS-SMS z 5,24 (5 mandatov) in LDS z 5,19 (5 mandatov). Pred vrati parlamenta ostajata NSI Andreja Bajuka z 3,25 in Lipa Saša Pečeta z 1,82 odstotka glasov. Krščanski demokrati Jožeta Duhovnika so dosegli zgolj 0,43 odstotka glasov.
Po neuradnih podatkih naj bi poslanske klopi zasedli poslanci SD Samo Bevk, Aleksander Ravnikar, Darja Lavtižar Bebler, Tomaž Mencinger, Borut Pahor, Mirko Brulc, Luka Juri, Breda Pečan, Patrick Vlačič, Franc Križanič, Dušan Kumer, Anton Rop, Miran Potrč, Andreja Črnak Meglič, Igor Lukšič, Anton Colarič, Janja Klasinc, Janko Veber, Alan Bukovnik, Bojan Kontič, Andreja Rihter, Melita Župevc, Matjaž Han, Renata Brunskole, Matevž Frangež, Bogdan Čepič, Majda Potrata, Dejan Levanič in Anton Kampuš.
SDS naj bi zastopali Rado Likar, Milan Čadež, Milenko Ziherl, Branko Grims, Eva Irgl, Zvonko Černač, Danijel Krivec, Alenka Jeraj, France Cukjati, Peter Verlič, Robert Hrovat, Aleksander Zorn, Janez Janša, Jože Tanko, Miro Petek, Darko Menih, Iztok Podkrižnik, Štefan Tisel, Andrej Vizjak, Silvo Mesojedec, Ivan Grill, Rudolf Petan, Jožef Jerovšek, Vinko Gorenak, Branko Marinič, Franc Pukšič, Marijan Pojbič in Marjan Bezjak.
Zares bo predstavljalo devet poslancev: Damijan Perne, Franco Juri, Majda Širca Ravnikar, Pavel Gantar, Gregor Golobič, Matej Lahovnik, Franci Kek, Ivo Vajgl in Vili Trofenik. Desus pa Anton Urh, Vsaja Klavora, Joško Godec, Matjaž Zanoškar, Franc Žnidaršič, Vili Rezman in Franc Jurša.
Iz SNS naj bi se v državni zbor prebili: Srečko Prijatelj, Zmago jelinčič Plementiti, Bogdan Barovič, Silven Majhenič in Miran Györek. Iz SLS Gvido Kres, Jakob Presečnik, Franc Bogovič, Janez Ribič in Radovan Žerjav. Iz LDS pa Borut Sajovic, Katarina Kresal, Miran Jerič, Ljubo Germič in Milan Gumzar.
Narodni manjšini naj bi predstavljala Laszlo Göncz (madžarsko) in Roberto Battelli (italijansko).
Volilna udeležba je bila 62,12 odstotna, kar je malenkost boljša kot pred štirimi leti. Kaže pa, da se je volitev tokrat udeležilo več volivcev iz Ljubljana, kjer je bila tudi najvišja udeležba (Črnuče 71,38).

Kako uspešni so bili prvaki strank
Kar trije kandidati so presegli polovico vseh glasov v svojem volilnem okraju: Borut Pahor (Nova Gorica II.) 51,97 odstotka, Janez Janša (Grosuplje) 51,05 odstotka in Miran Potrč (Ljubljana Center) 50,07 odstotka. Manj uspešen je bil premier v Črnučah, kjer je dosegel 25,84 odstotka glasov in tga je premagal Milan M. Cvikl z 37,79 odstotki. Prvak Zaresa Gregor Golobič je v Bežigradu prejel 17,42 odstotka, v Črnučah pa 15,6 odstotka glasov. Predsednica LDS Katarina Kresal je v Šiški prejela 8,85 odstotka, njen tekmec je bil bivši premier Tone Rop (SD), ki je dobil 45,68 odstotka. LDS je sicer imela najboljši volilni rezultat v Hrastniku (Miran Jerič 26,79) in Zagorju (Matjaž Švagan 26,09). Predsednik SLS Bojan Šrot je v Celju I. prejel 12,41 odstotka, v Celju II. pa 15,63 odstotka. Najboljši rezultat pa je SLS dosegla v Krškem (Franc Bogovič 21,03) in Sevnici (Zvone Košmerl 20,67). Predsednik Desusa Karl Erjavec je v Žalcu dosegel 15,8 odstotka, toda v volilni enoti je imel boljši rezultat župan Slovenj Gradca Matjaž Zanoškar (18,99 odstotka). Prvak SNS Zmago Jelinčič je v Slovenj Gradcu osvojil 8,70 odstotka, v Radljah pa 10,37 odstotka. Prvak NSI Andrej Bajuk je sicer v Cerknici dosegel 6,46 odstotka, toda tudi če bi stranka prišla v parlament, se je bolje odrezala Mojca Kucler Dolinar (7,27). Za konec še povejmo rezultat krščanskega demokrata Janeza Drobniča v Ribnici: 1,40 odstotka.

Članek v celoti v 19. številki revije Reporter, 23. septembra 2008
http://public.edition-on.net/links/530_reporter_19.asp

Sodnica ugodila Zakeršniku (Reporter 18)

2008-09-29T14:01:00.001+02:00

Mariborsko sodišče ni obsodilo krivcev napada na Mira Petka, pač pa je bivšemu novinarju naložilo plačilo odškodnine Janku Zakeršniku.

igor.krsinar@revija-reporter.si

Slovenska roka pravice ni nikoli dosegla naročnika in izvajalcev brutalnega napada na takratnega novinarja Večera Mira Petka, zato pa je dosegla slednjega kot avtorja člankov o koroškemu podjetniku Janku Zakeršniku. Ta je novinarja in časopis Večer tožil zaradi šestih člankov, v katerih naj bi bilo razžaljen njegovo dobro ime, zaradi česar naj bi doživljal duševne bolečine, slabo je spal, izpadali so mu lasje in podobno. Čeprav je mariborsko okrožno sodišče novinarja in časopis že dvakrat oprostilo, pa se je tretjič očitno premislilo in presodilo v korist tožnika Janka Zakeršnika. Ta je uspel prepričati okrožno sodnico Alenko Zadravec, da je v enem od člankov novinar vendarle neupravičeno kršil podjetnikovo pravico do zasebnosti ter čast in dobro ime, saj je v tem primeru imela prednost pred svobodo javnega obveščanja in izražanja iz 39. člena ustave. Sodnica je celo ugotovila, da je Petek v članku Preiskava namesto slavja ob obletnici Zakeršnika razžalil, čeprav je napisal resnico: »Sodišče ugotavlja, da naj bi bil glede na naslov bistven poudarek vsebine članka na nepravilnostih, ki jih je v Novi KBM Dravograd razkrila notranja revizija. V članku je izrecno citirana vsebina dela revizorjevega poročila o izrednem pregledu poslovanja v podružnici Koroška, kar sodišče zaključuje iz primerjave zneskov in datumov pologov, navedenih v članku in poročilu, ki je sicer označeno kot poslovna tajnost in ugotovitev o tem, kdaj so transakcije sporočali v skladu z zakonom o preprečevanju pranja denarja in kdaj obveznosti niso spoštovali. Tožena stranka sicer zatrjuje, da gre za informacijo javnega značaja, saj je bila banka sanirana z denarjem davkoplačevalcev, vendar sodišče ugotavlja, da je, vsaj kar zadeva osebnostne pravice tožnika, takšno naziranje zmotno.« Če povzamemo, novinar ne bi smel objaviti podatkov iz zaupnega poročila. Petek in Večer bosta tako morala Zakeršniku plačati 3000 evrov odškodnine in še 2584 evrov stroškov postopka. Resda je možna še ena pritožba na višje sodišče, toda če bo sodba zdržala, bo to pomenilo, da novinarji ne bomo smeli več pisati o lumparijah raznih tajkunov, tudi če bomo za to imeli konkretne dokaze, medtem ko sodišča tajkunov že tako ali tako ne preganjajo.

Reporter, 15. septembra 2008

Tovarna manipulacij in laži (Reporter 18)

2008-09-29T13:57:00.002+02:00

Predvolilna kampanja Delovih edicij priča o tem, kaj se zgodi s svobodo tiska v Sloveniji, če lastnik (Boško Šrot) ukaže, koga je treba rušiti in koga podpreti.

igor.krsinar@revija-reporter.si

Boško Šrot več kot očitno zlorablja svoje medije za boj proti Janezu Janši. V Slovenskih novicah so prejšnji ponedeljek objavili članek z izmišljeno vsebino, da naj bi morali Slovenci, ki so odkupili družbena stanovanja, ta znova kupiti. Po naših informacijah naj bi natisnili dodatnih 300.000 izvodov Slovenskih novic in jih brezplačno poslali na slovenske domove, da bi pred volitvami prestrašili ljudi pred Janševo vlado. Na Delu zadeve ne komentirajo in naša poizvedovanja razumejo kot napad na uredniško avtonomijo njihovih edicij.

Prejšnji ponedeljek so se v poštnih nabiralnikih okoli 300.000 Slovencev znašle Slovenske novice z grozljivim naslovom na uvodni strani »Bomo vračali tudi stanovanja?« V nadaljevanju je pisalo: »Se bodo vsi, ki so odkupili stanovanja po netržnih cenah, znašli v položaju pred odkupom? Politiki menijo, da je bila državna lastnina privatizirana nepravično. Približno 150.000 ljudi, ki so odkupili družbena stanovanja po netržnih cenah, je lahko resno zaskrbljenih.« Pod fotografijo je podpis: »Jazbinškova stanovanja v nevarnosti?«
Stanovalci kot tajkuni
Članek se nadaljuje na drugi strani, kjer so med drugim zmanipulirali izjavo predsednika SDS in premierja Janeza Janše, ki je na soočenjih podvomil o tem, ali je državno lastninjenje potekalo po pravilih: »Ali je bilo res vse izpeljano skladno z luknjičasto zakonodajo, močno dvomim. Menim, da zakonodaja ni bila tako luknjičasta in takšno ravnanje ne more biti nesankcionirano. Zelo je pomembno, da tisti, ki so bili oškodovani, vedo, da jim bo nekje na koncu poti lastnina vrnjena.« Čeprav je premier govoril o nepravilnostih pri lastninjenju podjetij, kjer so bili oškodovani predvsem mali delničarji, pa je avtor N. O. to priredil po svoje: »V resnici moramo te izjave razumeti znotraj celovite kritike lastninjenja slovenskega družbenega premoženja, kar pomeni, da je vprašljiva tudi odprodaja družbenih stanovanj. Država Slovenija jih je prodala po netržnih cenah.« Nato namiguje, da »se lahko zgodi tudi najbolj črni scenarij, da bodo lastniki teh stanovanj morali zanje znova globoko seči v žep ali pa jih celo vrniti. In povsem razumljivo je, da bo takšno predvolilno ponudbo sprejelo jezno ljudstvo.« Da bi slovenske bralce še bolj potegnili za nos, so članek podkrepili z anketo, v kateri mimoidoče sprašujejo, kaj menijo o tem, da bi morali Slovenci za družbena stanovanja, ki so jih kupili po bistveno nižji ceni od tržne, v žep seči še enkrat. Odgovori so razumljivo osupli, eden od anketirancev je denimo odgovoril ali pa je kar novinar odgovor zapisal namesto njega: »Ljudem, ki je takrat uspelo priti do stanovanj, jim jih vlada ne smela odvzeti. Zdaj bi jih težko še enkrat kupili…«
Ker je omenjeni prispevek sramota za slovensko novinarstvo, smo se pozanimali, kako je sploh prišlo do njegove objave. Dobili smo informacijo, da naj bi članek napisala namestnica odgovornega urednika Slovenskih novic Patricija Šašek na pobudo predsednice nadzornega sveta Dela Andrijane Starina Kosem, ki v novinarskih krogih velja za neke vrste nadurednico vseh Delovih edicij. Odgovorni urednik Marjan Bauer pa je menda to samo na papirju in mora zgolj izvajati ukaze omenjenih dveh gospa. Šaškova nikoli ni bila novinarka in jo je ASK nastavila na Slovenske novice, da bi prek nje nadzorovala uredniško politiko časopisa, ki ga po raziskavah branosti prebira največ Slovencev. Znano je tudi, da se je Šaškova že večkrat podpisala z inicialkami in v člankih obračunavala z nasprotniki ASK, Boška Šrota in Pivovarne Laško. Spletni portal Požareport je pred časom celo dokumentiral, da je članek o domnevni koaliciji SDS in Zares, podpisan z inicialko N. O., v Delovo omrežje prišel iz računalnika Patricije Šašek; v drugem članku, ki ga je podpisala z inicialko O. N., pa je obračunavala z Janijem Sorškom, direktorjem urada za varstvo konkurence.
Delo ne komentira, novinarske organizacije se zgražajo
Za komentar smo zaprosili najprej verjetno avtorico Šaškovo, ki je zavrnila, da naj bi članek napisala ona. Dejala je, da ga je napisala njena novinarska kolegica, ki pa ne želi biti imenovana, zato je tudi ne bo imenovala. Na vprašanje, kdo je naročil članek, pa je užaljeno odgovorila, da pri njih nihče člankov ne naroča, zato je to vprašanje označila za tendenciozno in novinarsko nekolegialno. Dodala je še, da se ji vsebina članka ne zdi sporna, saj so o tem govorili politiki. Morda res, če med politike prišteva nekdanjo državno sekretarko ASK ali pa je ona omenjena novinarska kolegica. Zato smo poklicali tudi njo, veliko kuharico oziroma veliko izdajalko, kot jo je nekoč imenoval ljubljanski župan Zoran Janković. Toda ASK je na naš klic, še preden bi jo lahko karkoli vprašali, zabrusila: »Za režimske časopise ne dajem izjav!« in prekinila zvezo. V redu, gospa, toda v reviji Reporter, ki jo imate za režimsko, vendarle ne bi nikoli objavili izmišljenih in nepreverjenih informacij, kot to počnete v vaših »tajkunskih« medijih! Poklicali smo tudi odgovornega urednika Slovenskih novic Marjana Bauerja, ki nas je napotil na njihovo službo za stike z javnostmi. Glede na njegovo obnašanje sklepamo, da je bil obveščen o spornem članku in mu ni nasprotoval oziroma mu niti ni mogel (smel). Naša novinarska vprašanja smo torej naslovili na predsednika uprave Petra Puhana, ki pa jih ni želel komentirati . Torej uprava Dela naših informacij ni ne zanikala ne potrdila, kar je po svoje tudi dovolj zgovorno.
O profesionalnosti in etičnosti snovalcev prispevka v Slovenskih novicah smo povprašali tudi oba predsednika novinarskih organizacij ter profesorico komunikologije. Predsednik Združenja novinarjev in publicistov Peter Jančič je dejal: »Gre za zgodbo, ki ne sodi v resno novinarstvo. Ponazorimo jo lahko s primerom, da bi časopis preverjal govorice, da bo Borut Pahor po volitvah postal predsednik ZDA, novinar pa bi ugotovil, da indicev o tem ni mogoče ne potrditi ne zanikati. Sicer pa so znani primeri iz zgodovine, ko so na naslovnicah ameriških rumenih časopisov objavili fotografije o tem, kako so odkrili bizone na drugih planetih.« Presenečen je bil tudi predsednik Društva novinarjev Slovenije Grega Repovž: »Ko sem na vašo prošnjo prebral članek, sem najprej pogledal na koledar. Nismo bili 1. aprila. Nato sem pogledal, ali mi niste morda poslali izvoda Slovenskih novic, ki je izšel 1. aprila. Pa ni bilo tako. Mislim, da sem s tem povedal vse.« Docentka dr. Sandra Bašić Hrvatin iz ljubljanske fakultete za družbene vede je bila prav tako osupla: »Vsaka informacija mora temeljiti na določenih virih in dejstvih. V tem primeru pa ne vem, kdo je kje kaj izjavil in kdaj. Zavračam tudi podpisovanje člankov z inicialkami. To je nepreverjeno in plasirano z namenom, ki z obveščanjem nima nič. Tega ne morem komentirati, ker ne poznam virov niti resničnosti. Bojim se, da tudi veliko drugih bralcev tega ne ve.«
(Ne)naključni spodrsljaji
Sicer pa omenjeni članek zdaleč ni osamljeni primer neprofesionalnosti v »tajkunskih« medijih. Istega dne so v Slovenskih novicah objavil še eno manipulacijo: »Wolf financiral Slovenski tednik?«, podpisal ga je N. L., po besedah Šaškove neki drugi novinarski kolega, ki ga prav tako ni imenovala. Po »naključju« je naslednji dan isto informacijo preverjalo še Delo in Wolf je novinarju povedal, da pač ne pozna ne direktorja Slovenskega tednika ne direktorja Ekspresa, »kaj šele da bi jima dajal denar za časopise«. V soboto so se na Delu privoščili še hujšo manipulacijo, ko so v naslovu intervjuja z obrambnim ministrom napisali: »Karl Erjavec trdi, da je pogodbo pred podpisom pokazal Janezu Janši.« Minister je te navedbe v ponedeljek demantiral na tiskovni konferenci, saj je v resnici izjavil, da je premierja zgolj seznanil z vsebino pogodbe pred njenim podpisom. Pred tem je Delo manipuliralo tudi v interpretaciji volilne ankete, po kateri bi zmagala SD, čeprav je imela SDS boljši odstotek. Očitno se Janševe zmage zelo bojijo. Kakorkoli že, predvolilna kampanja Delovih edicij priča o tem, kaj se zgodi s svobodo tiska v Sloveniji, če lastnik (Boško Šrot) ukaže, koga je treba rušiti in koga podpreti.

V Delu na naša vprašanja ne odgovarjajo

Predsedniku uprave Dela d. d. mag. Petru Puhanu smo poslali nekaj vprašanj, ki zadevajo njegovo časopisno družbo.

1. V Slovenskih novicah, 8. septembra je bil objavljen članek z naslovom »Bomo vračali tudi stanovanja?«, v katerem avtor N. O. namiguje, da bodo morali državljani, ki so kupili stanovanja po Jazbinškovem zakonu, vnovič kupiti stanovanja oziroma doplačati razliko do tržne cene stanovanja. Članek je predvolilno zavajajoč, saj nobena od strank, ki nastopajo na volitvah, ni dala takega predloga, zato me zanima, kdo je naročil tak članek in kdo ga je napisal? Ali drži, da ga je naročila predsednica nadzornega sveta Andrijana Starina Kosem, napisala pa Patricija Šašek, namestnica odgovornega urednika Slovenskih novic?
2. Ali drži podatek, da ste Slovenske novice v ponedeljek natisnili v okoli 400.000 izvodih in da ste jih 300.000 poslali brezplačno na domove slovenskih bralcev? Zanima me podatek, koliko izvodov Slovenskih novic ste natisnili v ponedeljek, 8. septembra in na koliko naslovov ste jih brezplačno poslali?
3. Glede na to, da po mojih podatkih v Uradu vlade za komuniciranje nameravajo zahtevati odgovor oziroma popravek omenjene informacije, me zanima, ali ga boste objavili in ali boste izvod Slovenskih novic, v katerem bo objavljen popravek, poslali na iste naslove, kot ste poslali ponedeljkove Novice?
4. Ali je bila informacija o tem, da naj bi Walter Wolf financiral dva slovenska brezplačnika, kar je omenjeni Wolf zanikal, objavljena v Slovenskih novicah 8. septembra, v Delu pa dan pozneje, objavljena na pobudo predsednice nadzornega sveta Andrijane Starina Kosem oziroma predsednika uprave Pivovarne Laško Boška Šrota?
5. Ali drži, da je bil del komentarja dr. Janeza Markeša v Sobotni prilogi Dela cenzuriran in zakaj se je to zgodilo ter kdo je njegov komentar cenzuriral?
6. Ali na podlagi vsega zapisanega še lahko zatrjujete, da Pivovarna Laško in Boško Šrot ne zlorabljata Delovih edicij za svoje osebne in poslovne interese?
7. Kako komentirate podatke Slovenske oglaševalske zbornice, da je povprečna prodaja tednika Mag v drugem trimesečju (april, maj in junij) letošnjega leta znašala 6.877 izvodov (skupaj z naročniki vred), kar je približno polovica prodaje pred uredniško zamenjavo po novem letu? Ali ste ponosni na tak dosežek? Ali je Mag še samostojni profitni center?

V imenu predsednika uprave Dela je odgovoril njihov predstavnik za odnose z javnostmi Peter Penko: »Ker ocenjujemo, da je namen vaših očitkov predvsem diskvalifikacija in diskreditacija družbe Delo, njenih lastnikov, nadzornega sveta ter nenazadnje avtonomije Delovih uredništev, ne nameravamo kakorkoli komentirati zlonamernih in obtožujočih navedb.«

Reporter, 15. septembra 2008

Demokracija ali oligarhija (Reporter 18)

2008-09-19T14:19:00.005+02:00

Bistvo demokracije je, da vladajo tisti, ki so dobili mandat volivcev, ne pa oligarhi iz ozadja.

Komentira: Igor Kršinar

V nedeljo se bomo podali na parlamentarne volitve, že šeste po padcu komunističnega režimu. Na njih se bo odločalo o tem, kdo naj vodi vlado v naslednjem mandatu. Glede na javnomnenjske ankete imata največje možnosti za zmago predvsem dve stranki: SDS premierja Janeza Janše in SD Boruta Pahorja. Slednji se v zadnjem delu volilne kampanje ni najbolje izkazal in tako je začela stranka izgubljati podporo javnosti. Pahor se je najprej kompromitiral z »družabnim srečanjem« z Boškom Šrotom, nato pa še z neprepričljivimi nastopi na predvolilnih soočenjih. Prvaka SD lahko tako reši le še njegova koalicija z Zares in LDS, ki naj bi v primeru absolutne večine skupaj predlagala mandatarja. Seveda ni nujno, da bo to Pahor, saj se zadnje dni špekulira tudi o ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću, ki velja za precej bolj karizmatično in trdno osebnost kot prvak SD. Toda če levi trojček, ki ga vodi trio KGB (Katarina, Gregor in Borut), ne bo dosegel 46 poslancev (v to številko je treba všteti še Aurelia Jurija, če bo izvoljen za poslanca italijanske manjšine), potem bo brez težav vlado vnovič sestavil Janša . Ni izključeno, da bo v vlado privabil tudi kakšno iz strank omenjenega trojčka, zlasti LDS, kjer ambiciozni ljudje iz ozadja ne bodo kar tako dopustili, da bi zaradi blondinke ostali še en mandat v opoziciji.
Politična izbira, ki jo bomo imeli volivci to nedeljo je jasna: če zmaga SDS in vlado znova sestavi Janez Janša, bo on tudi vladal, če bo zmaga levi trojček, pa dejansko ne vemo, kdo bo sploh vodil državo. Težko je verjeti, da bo to Pahor, kateremu avtoriteto spodjedajo ljudje iz ozadja: predsednik Foruma 21 Milan Kučan, ljubljanski župan Zoran Janković, predsednik Zares Gregor Golobič in gospodarski oligarh Boško Šrot. Tudi če bi Pahorju uspelo prevzeti vlado, je vprašanje, koliko bo dejansko vodil državo. Pričakovati je, da mu bodo politiko kreirali zunanji centri moči: na eni strani mu bo s prstom žugal Boško Šrot in skrbel za lastni žep, po drugi strani pa izkušeni stari tovariši z Milanom Kučanom na čelu. V vladi šibkega premierja bi se povečala tudi moč njegovih koalicijskih partnerjev, zlasti pa Golobiča, ki ima daleč največje izkušnje s kadrovanjem v državnih podjetjih in obvladovanjem medijev. Volivci, ki bodo volili Boruta Pahorja, bodo tako dejansko izvolili Boška Šrota, Milana Kučana in Gregorja Golobiča. Še večja prevara pa bi bila, če bi vlado prevzela oseba, ki sploh ni sodelovala na volitvah in dobila mandat volivcev. Če bo torej na volitvah zmagal Janša in če levica ne bo dobila absolutne večine, se bo to zgodilo prav zaradi tega, ker volivci nočejo kupiti mačka v žaklju. Pri Janši ljudje vsaj vedo, da bo imel vajeti v svojih rokah. In bistvo demokracije je v tem, da vladajo tisti, ki so dobili mandat volivcev, ne pa oligarhi iz ozadja.

Reporter, 15. septembra 2008

Golobičev kadrovski vrtiljak (Reporter 17)

2008-09-19T14:19:00.002+02:00

igor.krsinar@revija-reporter.si

Prvak Zaresa Gregor Golobič ves čas poudarja, da bi se morala država umakniti iz gospodarstva in da politika ne bi smela kadrovati v gospodarskih družbah, toda ko je sam krojil kadrovsko politiko v državi, se je dogajalo prav to. V času ko je bil generalni sekretar LDS in pozneje predsednik sveta te stranke ni govoril o samoomejevanju o politiki, ker o tem niti ni mogel govoriti.
Gregor Golobič je ves čas veljal za drugega človeka LDS, ki je namesto predsednika Janeza Drnovška in pozneje Toneta Ropa skrbel za kadre tako v politiki kot gospodarstvu, medijih… Čeprav je javnosti znano Ropovo vpitje nad Zoranom Jankovićem, takrat še predsednikom uprave Mercatorja: »Politika te je nastavila! Jaz sem te nastavil!...«, je o kadrih odločal Golobič. Celo za Ropove ministre je skrbel on: nekateri (denimo Marko Pavliha) se spominjajo, kako jih je v Ropovo vlado povabil kar Golobič. Vpletanje politike v vse sfere javnega življenja je januarja 2004 tako razjezilo Mateja Lahovnika, takrat še profesorja na ljubljanski ekonomski fakulteti, da je neizvolitev takrat še nestrankarskega rojaka Milan M. Cvikla za predsednika računskega sodišča komentiral z besedami, da mora kandidat za tako funkcijo izpolnjevati tri pogoje: L, D in S. Za predsednika računskega sodišča je bil izvoljen Igor Šoltes, ki je nato člansko izkaznico LDS zamrznil; ker pa se zarečenega kruha največ poje sta tako Lahovnik kot Cvikl pozneje pristala v LDS in v Ropovi vladi.
Banke v rokah LDS
Znano je, da je Golobič bdel nad tem, kdo bo vodil katero gospodarsko družbo v državi. Kapitalsko družbo je denimo vodil nekdanji poslanec LDS Jože Lenič, ta je prek svojih deležev v podjetjih vplivala na to, kdo bo vodil katero gospodarsko družbo. O podjetjih, kjer je imela država večinski delež, pa je tako ali tako odločala vlada in v njenem imenu največja vladna stranka, torej LDS, ki je kakšno drobtinico namenila še vsakokratnemu koalicijskemu partnerju bodisi (ZL)SD bodisi SLS bodisi Desusu ali pa kar vsem. Znano je, da so Telekom dolga leta vodili zaupniki LDS oziroma Gregorja Golobiča Adolf Zupan, Peter Tevž, Peter Grašek in Libor Vončina (nekateri med njimi so bili tudi politično dejavni kot člani LDS, Grašek pa je še zdaj v ekipi Katarine Kresal), Mobitel dolga leta v rokah Antona Majzlja, ki prav tako velja za Golobičev kader, Pošto Slovenije je vodil Alfonz Podgorelec, ki je bil tudi lokalni funkcionar LDS v Mariboru. Novo ljubljansko banko od časov Ropove vlade še vedno vodi Marjan Kramar, ki je veljal za dolgoletnega Drnovškovega sopotnika: najprej je vodil kabinet njegove vlade, od leta 1994 je bil član uprave Slovenske izvozne družbe, od 1998 do januarja 2004 pa predsednik uprave Slovenske investicijske družbe. Kako se je politika »samoomejevala« v NLB pričajo tudi podatki o tem, koga vse je imenovala v nadzorni svet NLB: v času zadnje Drnovškove vlade so tam med drugim sedeli Bogomir Kovač (profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti, ki je bil leta 1992 predsednik ekonomskega sveta pri vladi, leta 1997 je bil kandidat LDS za predsednika države, je pa tudi član Liberalne akademije in Foruma za levico), že omenjeni Jože Lenič, Marjan Kramar (pozneje je postal predsednik uprave NLB), Igor Kušar (bil je predsednik uprave Slovenske odškodninske družbe), Rudi Gabrovec (nekdanji svetovalec predsednika vlade Janeza Drnovška, direktor urada predsednika vlade in ministrski svetnik v vladi) in Metka Tekavčič (predsednica ZLSD oziroma SD v Ljubljani), ki pa je bila očitno predlagana na željo koalicijske združene liste. Da ne bo pomote, Borut Pahor je predsednik stranke (ZL)SD od leta 1997, torej je bil tudi leta 2001 odgovoren za »politično« kadrovanje v vladi, kjer je bila tudi njegova stranka.
Telekomunikacije
Poglejmo, kako se je politika do volitev 2004 samoomejevala v še v drugih gospodarskih družbah. NKBM so pred letom 2001 nadzorovali Davorin Kračun (LDS, nekdanji minister), Alfonz Podgorelec (LDS Maribor, zdaj v Zares), Janez Erjavec (LDS), Marija Reščič (Desus Trebnje), Emil Tomažič (Desus Maribor) in Boris Jež (SLS), potem pa Herman Rigelnik (LDS, Forum 21, nekdanji minister in predsednik DZ), Silvan Križman (LDS Šempeter-Vrtojba), Janez Erjavec (LDS), Ernest Ebenšpanger (SD Murska Sobota), Emil Tomažič (Desus), Janko Deželak (SLS, nekdanji minister in poslanec) in Darko Tolar (državni sekretar za finance v vladi LDS). Slovensko razvojno družbo so nadzorovali Boris Šuštar (nekdanji državni sekretar iz LDS, obsojen zaradi korupcije), Peter Rigl (LDS), Rudi Bric (LDS), Mirko Bandelj (LDS), Marija Ribič (SLS), Boris Bergant (nekdanji jeseniški župan iz vrst SD), Matjaž Nahtigal (nekdanji Drnovškov generalni sekretar in direktor službe vlade za zakonodajo) in Izidor Rejc (SLS). Telekom so med drugim nadzorovali Miloš Kovačič (član LDS in Foruma 21, sicer pa dolgoletni predsednik uprave Krke), Ivan Bergoč (Desus Ilirska Bistrica), Sandi Češko (SD, član upravnega odbora Foruma 21) in Leonardo F. Peklar (generalni direktor družbe Socius in član več nadzornih svetov), ki velja za Golobičev kader. Med nadzorniki v Mobitelu so bili Peter Tevž (LDS), Jakob Piskernik (ZLSD Kranj) in Simon Zdolšek (SLS). Pošto Slovenije so nadzorovali (poleg direktorja) še Jože Protner (LDS, nekdanji minister in poslanec), Matjaž Švagan (LDS), Zvone Ivanušič (SLS),Henrik Peternelj (SD Kranj), Jožef Artnak (LDS), Zoran Lešnik (Desus) in Slavko Visenjak (SLS, župan Gorišnice).
V prejšnjem mandatu je Dars vodil Janez Božič, poznejši prometni minister iz vrst SLS, njegov namestnik pa je bil Jože Zimšek, ki je bil pred tem dolga leta poslanec LDS in celjski župan. Za nadzornike so bili iz na predlog LDS imenovani Peter Tevž (tudi član nadzornega sveta Radeče papirja), Igor Zajec (pomočnik predsednika uprave skupine Viator& Vektor, državni sekretar na ministrstvu za promet, direktor Slovenskih železnic), Zdravko Slak (član uprave Revoza), Janez Erjavec (direktor Pomurskega sejma) in Rudi Gabrovec (tudi član nadzornega sveta NLB in NKBM), na predlog ZLSD sta bila imenovana Mateja Duhovnik (javni stanovanjski sklad MOL) in Jadran Bajec (SD Koper), SLS je predlagala Zvonka Ivanušiča (nekdanji minister za finance), Desus Viktorja Seitla, NSI pa Damijana Mihevca in Franca Slaka.
Igre na Golobičevo srečo
Slovensko odškodninsko družbo je vodil Igor Kušar (LDS), nadzorovali pa Marjetka Gaberšek Golež (LDS), Rina Klinar (nekdanja ministrica za delo iz vrst SD), Janez Pušnik (LDS Trbovlje) in Alojzij Metelko (SLS). Podobno sta bila tudi v nadzornem svetu Kapitalske družbe Miloš Pavlica (poslanec SD) in Helena Kamnar, ki je državna sekretarka v ministrstvu za finance leta 2003 postala po želji ZLSD. Holding Slovenske železnice so nadzorovali Bruno Korelič (SD Koper in Forum 21), Ivan Šteblaj (Desus) in Slavko Hanžel (SLS, nekdanji sekretar na ministrstvu za promet), nato Mirko Bandelj (LDS), Franc Lipoglavšek( ZLSD) in zatem Staša Baloh Plahutnik (SD Zagorje ob Savi).
Pozavarovalnico Sava sta med drugim nadzorovala Mirko Bandelj (LDS, minister za notranje zadeve in generalni sekretar vlade) in Stjepan Šaubert (kandidat za predsednika Desusa). V Zavarovalnici Maribor sta bila nadzornika Tomaž Orešič (LDS Maribor) in Stane Brglez (Desus Maribor), v Zavarovalnici Triglav pa Nevenka Črešnar Pergar (ministrska svetnica Drnovškove vlade in generalna sekretarka Foruma 21) in Marija Ribič (SLS). Kdo pravi, da Golobič z igralnicami nima nič? Casino Bled so od leta 1997 nadzorovali Boris Malej (blejski župan iz vrst LDS), Mojmir Ocvrik (LDS, lastnik oglaševalske agencije) in Jože Antonič (SLS, poznejši blejski župan), pred 2002 je bil nadzornik tudi Zoran Thaler (poslanec in minister LDS), po letu 2002 pa Bogomil Rogina (LDS Hoče-Slivnica), Branko Remic (LDS Kranj) in spet Boris Malej (LDS). Casino Portorož pa Iztok Bandelj (LDS Sežana), Borut Šuklje (LDS, bivši minister)in Aldo Babič (SLS).
Energetika
V Slovenskih železarnah so bili nadzorniki Marko Vresk (LDS), Nevenka Hrovatin (ZLSD), Janez Trček (ZLSD, državni sekretar na ministrstvu za gospodarstvo) in Izidor Rejc (SLS, nekdanji minister in poslanec). V nadzornem svetu RRA Celje je sedela Staša Baloh Plahutnik (SD Zagorje ob Savi), Dravske elektrarne Maribor so nadzorovali Jože Zidarič (LDS), Rihard Vračko (LDS), Jože Zidarič (LDS) Dali Đonlagić (ZLSD), Stanislav Brglez (Desus Maribor) in Hilda Tovšak (SLS); Savske elektrarne Ljubljana pa Alojša Pečan Gruden (LDS), Damijan Lah (LDS, direktor urada predsednika vlade Toneta Ropa), Vinko Gobec (Desus), Marko Starman (SLS), Andrej Štricelj (LDS Sevnica), Niko Martinec (SD Ljubljana) in Kristijan Janc (SLS, pokojni sevniški župan in poslanec). Soške elektrarne so nadzorovali Silvan Križman (LDS Šempeter), Aldo Šaver (Desus Šempeter), Tomaž Vuga (LDS, podžupan Nove Gorice), Andrej Miška (SD Nova Gorica) in Rajko Leban (LDS Tolmin). V Splošni plovbo Portorož so bili nadzorniki Peter Grašek (LDS), Igor Omerza (LDS, nekdanji poslanec in ljubljanski podžupan), Bojan Loboda (Desus) in Bruno Potokar (SLS). V Termoelektrarni-toplarni Ljubljana so bili člani nadzornega sveta med drugim tudi Aljoša Pečan Gruden (član sveta LDS, bil je generalni sekretar ministrstva za informacijsko družbo, ki ga je vodil Pavel Gantar), Anton Colarič (nekdanji ljubljanski podžupan iz vrst SD in sedanji kandidat za poslanca), Irena Dobravec Tatalovič (nekdaj svetnica LDS v MOL in državna sekretarka na ministrstvu za gospodarstvo), Aleš Berger (kandidat LDS za mestni svet MOL, zdaj kandidat Zares za DZ), Stane Brezovar (nekdanji ljubljanski podžupan iz vrst ZLSD), Boštjan Dodič (LDS), Marko Notar (LDS), Davorin Valentinčič (LDS, nekdanji minister za trgovino) in Stevo Lekić (načelnik oddelka v mestni upravi pod županjo Danico Simšič iz SD).
Vodno gospodarsko podjetje Nova Gorica so po predlogu vlade nadzorovali tudi Lucijan Korva (LDS Koper), Julijan Šorli (kandidat LDS leta 2000), Igor Plestenjak (kandidat LDS leta 2006) in Andrej Tomažič (SD). Javno podjetje Rudnik Trbovlje-Hrastnik so med drugim nadzorovali veljaki ZLSD Franc Žerdin, Uroš Nučič in Leopold Grošelj (poslanec in župan Hrastnika), pozneje pa Janez Pušnik (LDS Trbovlje) in Luccio Gobbo (SD Izola). V DDC svetovanje je bil nadzornik Igor Zajec (LDS), nato pa Tomaž Vidic (LDS, državni sekretar za ceste 2002-2004) in Zlatko Mir (kandidat LDS za župana v Radencih). Rudnik Zagorje v zapiranju so nadzorovali Tomislav Garantini (SD), župan Matjaž Švagan (LDS), Evgen Dervarič (kandidat LDS za poslanca), Mitja Cizej (SD Zagorje ob Savi) in Branko Omahne (LDS). Javno podjetje Elektro Celje pa Marko Vučina (LDS Velenje) in Aljoša Pečan Gruden (LDS) ter Janez Janko Gladek (Desus). V Premogovniku Velenje so bili direktorji vedno strankarski - najprej Franc Avberšek in Franc Žerdin (ZLSD), nato Evgen Dervarič (LDS), zdaj Milan Medved (SDS) - in tudi nadzorniki so bili iz politike: v prejšnjem mandatu Drago Martinšek (LDS Velenje) in Bojan Škarja (SD Velenje).
Javno podjetje Elektro Ljubljana sta nadzorovala člana LDS Irena Dobravc Tatalovič in Borut Razdevšek, prav tako kot tudi Elektro Gorenjska Jože Resman (LDS Žirovnica) in Vladimir Vastl (LDS Škofja Loka). V nadzornem svetu Elektra Slovenije pa so sedeli Boris Sovič (SD, nekdanji mariborski župan), Alojz Kovše (nekdanji poslanec LDS), Anton Majzelj (LDS, zdaj morda Zares), Karmen Mlinar (SLS, vodja kabineta podpredsednika vlade Marjana Podobnika), Robert Golob (nekoč LDS), bwenajmin Henigman (SLS, nekdanji poslanec) in Franci Križanič (SD).
Reporter, 8. septembra 2008

Ujetniki svojega predsednika (Reporter 17)

2008-09-19T14:19:00.001+02:00

igor.krsinar@revija-reporter.si

Zgodba o razrešitvi predsednika SLS Bojana Šrota je zamrznjena do izteka parlamentarnih volitev. Do takrat so strnili vrste, po njih sledi obračun, seveda z upanjem, da bodo sploh prišli v parlament. Vprašanje je tudi, koliko si bodo lahko na volitvah pomagali z župani in ali jim bo koalicija s stranko mladih sploh koristila.
Pobudnik razrešitve Bojana Šrota Aleš Primc je po neuspelem poskusu odstopil z mesta predsednika glavnega odbora, medtem ko ljubljanski mestni odbor še vedno vodi, saj ta ni sprejel njegovega odstopa. V glavnem odboru ostaja kot predstavnik Ljubljane, medtem ko se bo na njegovo čelo zavihtel Janez Ribič, ki ga je vseskozi forsiral mariborski župan Franc Kangler. Njegova žena Marija Ribič je celo Kanglerjeva sestrična, v času Marjana Podobnika je bila državna sekretarka na ministrstvu za obrambo, morda bi bila celo obrambna ministrica, če je ne bi zaustavila takratni premier Janez Drnovšek in njegov kadrovik Gregor Golobič. S Primčevim odstopom se je najbrž okrepil Kanglerjev položaj v stranki, saj je vseskozi nasprotoval Primcu, ga zmerjal z »zelencem« in podobno, saj je težko prebolel, da je njegovega varovanca premagal na lanskem kongresu SLS, predvsem zaradi podpore mlajših članov.
Bodo Šrota odnesli z Žerjavom?
Dogajanje v SLS seveda ni spremenilo razmerja sil v stranki: frakcije so se poenotile zgolj v oceni, da bi bilo zamenjava predsednika oziroma njegova razrešitev tri tedne pred volitvami preveliko tveganje. Po drugi strani pa so z razpravo dosegli, da se je stranka bolj ogradila od spornega lastninjenja Pivovarne Laško, ki je v lasti predsednikovega brata Boška Šrota. Bojan pa je moral obljubiti, da bo na soočenjih bolj govoril o stranki in da se bo izogibal vprašanjem, ki zadevajo njegovega brata. Njegovi nasprotniki čakajo na volitve, kjer ne pričakujejo uspeha, bojijo se, ali bo stranki sploh uspel preboj v parlament, nato pa naj bi obračunali z njim. Bojan Šrot je na več sestankih vrha stranke obljubil, da bo v primeru slabega rezultata ali neizvolitve za poslanca ponudil svoj odstop. Nekateri že zdaj iščejo novega kandidata za predsednika, med njimi se najbolj resno govori o prometnem ministru Radovanu Žerjavu, ki ima med politiki te stranke daleč najboljši rating. Neuradno je slišati, da bi ga podprl tudi Janez Podobnik, ki še vedno obvladuje teren. Manj pa je verjetno, da bi stranko prevzel Kangler, ki naj bi sicer imel take želje, toda v sami stranki ni najbolj priljubljen. Poleg tega bi v primeru volilnega kolapsa zanj tudi sam nosil del odgovornosti, saj naj bi bil prav on najbolj zaslužen za koalicijo z stranko mladih. Kot se govori v SLS, naj bi se Kangler stranki mladih tako oddolžil za podporo na županskih volitvah. Med kandidati je tudi nekdanji poslanec SMS Marko Diaci, ki je svetovalec direktorja CPM, to podjetje pa je lastniško povezano s Pivovarno Laško oziroma gospodarskim imperijem Boška Šrota.
Mladi z malo možnosti
Iz stranke mladih ima še največ možnosti za izvolitev tolminski župan Uroš Brežan (pred dvema letoma sta njegovo župansko kandidaturo podprli SMS in LDS), vendar pod pogojem, da ima boljši odstotek kot sedanji poslanec Josip Bajc (Postojna) in nekdanji poslanec Vladimir Čeligoj (Ilirska Bistrica). Drugi pogoj pa je, da SLS sploh dobi mandat v primorski (drugi) volilni enoti. Na prejšnjih volitvah je tam dosegla rezultat, ki je bil pod povprečnim uspehom SLS na državni ravni. Veliko bolje kotira SLS v osmi volilni enoti (vzhodna Slovenija), vendar pa ima tam prvak SMS Darko Krajnc (Pesnica) veliko večjo konkurenco v lenarškemu županu in poslancu Janezu Krambergerju (na zadnjih volitvah je dosegel 19,8 odstotka glasov), zelo močan kandidat pa je tudi prometni minister Radovan Žerjav, ki se za poslanski sedež poteguje v Lendavi in Murski Soboti. Še težje pa bo izvoljen že omenjeni Marko Diaci (Šentjur), ki ima v celjski (peti) volilni enoti tekmeca v Bojanu Šrotu in Jakobu Presečniku (Mozirje). Pravzaprav se utegne zgoditi celo, da bo Presečnik z višjim odstotkom glasov celo preprečil Šrotovo izvolitev v državni zbor. Na zadnjih volitvah je dosegel več kot 18 odstotkov glasov, v Celju pa SLS kljub županu ne kotira bolje.
Podobno se je na prejšnjih državnih volitvah zgodilo Janezu Podobniku, ko ga je za slab odstotek prehitel župan Železnikov Mihael Premc, ki tudi tokrat velja za favorita v gorenjski (prvi) volilni enoti. Za SLS je ugodna volilna enota tudi mariborska (sedma), kjer se bo namesto Franca Kanglerja v njegovem volilnem okraju potegoval njegov sorodnik, dupleški župan Janez Ribič, v tej volilni enoti pa bo nastopil tudi minister za lokalno samoupravo Ivan Žagar (Slovenska Bistrica). Najboljši volilni rezultat pa je SLS dosegla v novomeški (šesti) volilni enoti, kjer je tragično preminuli poslanec in sevniški župan Kristijan Janc dosegel 27,76 odstotkov, kar je bil najboljši rezultat ljudske stranke na zadnjih parlamentarnih volitvah. Zdaj upe polagajo v krškega župana Franca Bogoviča in črnomaljskega Andreja Fabijana (tudi on je presegel 22,5 odstotka glasov), medtem ko bo Sevnici kandidiral direktor občinske uprave Zvone Košmerl. Mnogo manj možnosti imajo kandidati v ljubljanskih volilnih enotah, ker najbrž tam SLS niti ne bo dobila mandata: v tretji volilni enoti sta glavna tekmeca Nada Skuk (Cerknica-Logatec) in ižanski župan Janez Cimperman (v času od 2000 do 2004 je bil poslanec SDS), v četrti pa ima najboljše temelje Gvido Kres, ki kandidira namesto litijskega župana Franca Rokavca, kateremu se kljub zelo dobremu uspehu (več kot 20 odstotkov) ni uspelo uvrstiti v parlament, ker je stranka ostala brez mandata v tej volilni enoti.
Seveda se lahko zgodi za stranko najhujši scenarij, po katerem ne pride v parlament, zato upajo, da jih bodo tako kot pred štirimi leti rešili župani oziroma močni kandidati, ki v svojih volilnih okrajih dobivajo okoli dvajset odstotkov glasov, vendar pa je bilo takrat takih devet. Prav lahko se zgodi, da bodo letos tudi pri njih odstotki bistveno nižji…
Reporter, 8. septembra 2008

General, pav in filozof (Reporter, 16)

2008-09-10T09:47:00.002+02:00

Komentira: Igor Kršinar

Kdor je gledal četrtkovo soočenje predsednikov parlamentarnih strank na POP TV, si lahko predstavlja, kaj se bo dogajalo z alternativo Janeza Janše v naslednjih tednih do volitev. Borut Pahor, ki si je nadel novo podobo brez kravate, bo bržkone začel izgubljati podporo javnosti, saj ga bo začel "spodjedati" Gregor Golobič. Katarina Kresal bo, če se bo preveč oglašala, svojo stranko odpeljala iz parlamenta, saj je videti celo manj resna od prekaljenega Zmaga Jelinčiča. Bojan Šrot bo moral, če bo hotel svoji stranki dobro na volitvah, na soočenje pošiljati kakšno bolj verodostojno osebo, sicer bo SLS videti stranka kapitala in to najbolj umazanega, ki ga pooseblja njegov tajkunski brat. Andrej Bajuk pa se bo tako ali tako moral na volitvah v prvi vrsti spopasti z odpadniki iz svojih vrst, z Janezom Drobničem na čelu. Karl Erjavec bo verjetno zamenjal svojo bazo, saj bodo "rdeči" upokojenci težko volili nekoga, ki ga njihovi stalno napadajo. Po drugi strani pa se bo moral zavedati, da bi levičarska trojica sestavila vlado kvečjemu z Desusom brez njega.
Janezu Janši je tako rekoč usojenega relativna zmaga, kar zadnje čase priznava celo njegov glavni tekmec Borut Pahor, medtem ko njegov oranžni kompanjon Gregor Golobič vztrajno ponavlja, da je bolj pomembna absolutna zmaga vseh treh levosredinskih strank. Za zdaj je težko napovedati, ali bo omenjena trojka zares dosegla 46 poslancev, saj utegneta presenetiti SNS in Desus, poleg tega pa ne bi smeli odpisati niti SLS in NSI. Zato bo „levica“ najbrž iskala dodatno moč v poslancih, izvoljenih na listi teh strank. Desus ima denimo dva močna kandidata, ki ju zanaša precej v levo: kamniškega župana Toneta Smolnikarja in slovenjgraškega kolega Matjaža Zanoškarja, ki naj bi bil po nekaterih podatkih celo član SD. Slednji lahko celo prepreči izvolitev Karla Erjavca, ki tako kot on kandidira v peti volilni enoti. Dovolj je le boljši odstotek glasov. Podobno je tudi z SLS, kjer so najšibkejša točka zlasti kandidati stranke mladih, ki utegnejo biti izvoljeni (zlasti tolminski župan Uroš Brežan). Bojanu Šrotu pa bo najbrž vstop v parlament preprečil kar Jakob Presečnik, ki kandidira v isti volilni enoti. Morda obstaja tudi kdo v LDS, ki bo raje kot Pahorja podprl Janšo. Denimo Matjaž Švagan.
A tudi če Janša ne bi dobil dovolj poslanskih glasov za mandatarstvo, ni rečeno, da ga bo dobil Pahor. Prav lahko se zgodi, da bodo "zaresni" poslanci glasovali proti, nato pa predlagali tretjo rešitev. Na primer Kučanovega izbranca Mitjo Gasparija. V teh dneh ima Pahor res utemeljeni razlog, da se poti. Odpovedal se je mamljivi funkciji predsednika države, nazadnje pa tudi premier ne bo. Še dobro, da se lahko vrne v Bruselj!
Reporter, 1. septembra 2008

Opomba z dne 10. 9. 2008: Če ste danes brali poročila s tiskovne konference ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ni izključil možnosti, da bi sprejel kandidaturo za mandatarja: "To je resno vprašanje, o katerem je treba razmisliti. Če bom dobil takšno ponudbo, bo moja odločitev izredno težka."
Še moj komentar: Pahor je zares politično mrtev!

Zlata doba opozicije (Reporter 16)

2008-09-10T09:41:00.003+02:00

igor.krsinar@revija-reporter.si

Opozicijski trojček sedanji vladi očita izključevalno politiko, toda podobnih očitkov so bili njihovi veljaki deležni v času, ko so sami sestavljali vladno koalicijo. Primerjava zadnjih dveh mandatnih obdobij kaže, da je imela sedanja opozicija veliko več možnosti vpliva na upravljanje države kot prejšnja.

Ostre besede med vladajočo koalicijo in opozicijo smo lahko poslušali tako v mandatnem obdobju 2000-2004, ko sta bili glavni oblastni stranki LDS in ZLSD (SLS je iz vlade nazadnje izstopila), kot v mandatnem obdobju 2004-2008, ko ima glavno besedo SDS.
Podobnosti med mandatoma
Oba mandata državnega zbora sta se končala brez podpredsednikov iz vrst opozicije. V prejšnjem mandatu je bil podpredsednik DZ Miha Brejc tako kot predsednik Borut Pahor izvoljen v evropski parlament, toda vladajoča koalicija ni dopustila, da bi bil za novega podpredsednika na predlog največje opozicijske stranke (SDS) izvoljen odstavljeni minister Dimitrij Rupel. V iztekajočem mandatu pa je podpredsedniku Marku Pavlihi prenehala funkcija zaradi prestopa iz LDS k SD, nato pa ga državni zbor ni vnovič izvolil na to mesto; podobno usodo sta doživela naslednja kandidata SD za podpredsednika DZ Darja Lavtižar Bebler in Miran Potrč. Zato pa je bila sedanja vladajoča koalicija zelo radodarna na začetku mandata, ko je še drugo podpredsedniško mesto odstopila opoziciji, in sicer Sašu Pečetu iz SNS, ki je pozneje ustanovil Lipo in pred koncem mandata odstopil.
Opoziciji sta v obeh mandatih brez uspeha rušili ministre: v prejšnjem mandatu je SDS predlagala štiri interpelacije (zoper okoljskega ministra Janeza Kopača, notranjega ministra Rada Bohinca, zdravstvenega ministra Dušana Kebra in celotno vlado), medtem ko je v sedanjem mandatu LDS oziroma Zares predlagala tri interpelacije (zoper kulturnega ministra Vaska Simonitija, zdravstvenega ministra Andreja Bručana in notranjega ministra Dragutina Mateja). Preiskovalnih komisij je bilo v tem mandatu več. V obdobju 2000-2004 so poslanci SDS in NSI ustanovili dve preiskovalni komisiji (za primer napada na novinarja Mira Petka in za oškodovanje premoženja elektrogospodarskih družb). V iztekajočem mandatu pa so delovale štiri preiskovalne komisije: o državnih tožilcih, o prodaji državnih deležev, o nabavi oklepnikov patria in orožarskih poslih LDS. Prvo je zahteval državni svet, njeno delo pa je bojkotirala LDS; drugo so ustanovili poslanci vladajoče koalicije in z njo obšli zahtevo LDS po izključnem preiskovanju prodaje Mercatorja; tretjo so ustanovili SD, LDS in Zares, četrto pa SDS kot odgovor na tretjo. Delo je končala samo prva komisija, tretja je ostala celo brez predsednika Milana Cvikla, ki bi sam moral biti zaslišan. Težko ocenjujemo, katera opozicija je bila bolj pridna ali nagajiva, sami podatki pa kažejo na to, da sodelovanje med vlado in opozicijo v parlamentu ni bilo najboljše ne v prejšnjem ne v zdajšnjem mandatu.
Partnerski odnos
Po drugi strani lahko opazimo bistvene razlike med obema vodilnima garniturama. Prva je v tem, da je v času Janševe vlade Desus dobil ministrsko mesto in to obrambo, ki je zelo pomemben resor, medtem ko se je v času Drnovškove in Ropove zadovoljil zgolj z državnimi sekretarji. Poleg tega je mandatar Janez Janša ob sestavljanju vlade leta 2004 ponudil vstop v koalicijo vsem parlamentarnim strankam, medtem ko ne Janez Drnovšek ne Tone Rop leta 2000 nista povabila SDS v vlado. Druga razlika med obema vladajočima garniturama je , da je v tem mandatu opozicija dobila možnost, da sodeluje pri vprašanjih, ki zadevajo razvoj Slovenije, odnose s sosednjo Hrvaško in pripravah na sodelovanje EU. Medtem ko je SD Boruta Pahorja sodelovanje vsaj na začetku sprejemala, ga je LDS vseskozi zavračala, v isti sapi pa so njeni poslanci vladajočo koalicijo obtoževali arogantnosti in samopašnosti.
V okviru partnerstva za razvoj je bilo z opozicijo usklajenih in nato sprejetih več kot 60 zakonov in drugih rešitev za izvedbo paketa gospodarskih in socialnih reform. Več kot 60 odstotkov tega paketa je bilo v celoti usklajenega z opozicijo, zlasti z SD in predstavnikoma manjšin. Kjer se niso uspeli uskladiti, je bila opozicija preglasovana, toda v prejšnjem mandatu opozicija ni imela nobenih možnosti sodelovanja v kakršnem koli partnerstvu z vlado, razen ko je šlo za vstopanje Slovenije v EU in Nato ter je vlada potrebovala podporo opozicije. Šele ko je Drnovšek postal predsednik države, je sprejel Janševo pobudo o pogovorih o prihodnosti Slovenije, ki je bila predhodnica partnerstva za razvoj iz sedanjega mandata Janeza Janše.
Premalo samokritike
Janševa vlada je opoziciji ponudila »partnerstvo« tudi pri nadziranju družb z državni lasti oziroma solastništvu, tako da so lahko opozicijske stranke predlagale svoje člane oziroma strokovnjake v nadzorne svete. SD je to možnost sprva uporabila, LDS je nikoli ni hotela, a vendar so se tudi njeni člani (nekateri so zdaj v Zares) znašli v nadzornih organih. Obe stranki sta kritizirali državno kadrovanje v gospodarskih družbah, sami pa sta ravnali enako, ko sta vladali oziroma na lokalni ravni, kjer uživata veliko moč. Denimo ljubljanska SD ima v nadzornem svetu LPP svojega mestnega svetnika Gregorja Isteniča. Pahor je že leta 2004 izjavil, da bi morali sprejeti zakon, s katerim bi prepovedali, da bi bili politični funkcionarji člani nadzornih svetov v gospodarskih družbah. Kot je znano, je SDS nekaj podobnega že zapisala v svoj statut, SD pa še zdaj ne... Tudi pri imenovanju veleposlanikov v času Janševe vlade SD ni tako nedolžna. Nekdanji podpredsednik SD in bivši mariborski župan Boris Sovič je bil imenovan za izrednega in pooblaščenega veleposlanika v Izraelu, pred kratkim pa je Pahor za veleposlanika predlagal dve osebi: eden od njiju še ni predlagan v postopek, drugi pa je ponujeno mesto v Bolgariji zavrnil, češ da to zanj ni dovolj ugledno.
Borut Pahor, Gregor Golobič in Katarina Kresal bodo morali najprej pomesti pred lastnim pragom. Prvi, ker je od začetka do konca mandata temeljito spremenil svojo opozicijsko politiko, drugi, ker je kot dolgoletni funkcionar LDS odgovoren za stanje pred Janševo vlado, tretja pa kot naslednica tiste LDS, ki se je obnašala, kot da je država njena last. Če bodo po volitvah skupaj sestavili vlado, njihova opozicija skoraj zagotovo ne bo deležna takšnih možnosti, kot so jih sami…

Izbrane misli Boruta Pahorja
O Janezu Janši
»Tudi, če združena lista ne bo sodelovala v taki vladni koaliciji, kar se najverjetneje tudi bo zgodilo, želi novemu mandatarju in bodočemu predsedniku vlade predložiti nekaj predlogov za sodelovanje pri tistih projektih, ki se nam zdijo pomembni za dolgoročne interese Slovenije.« (TVS, 6. 10. 2004)
»Jaz želim novemu mandatarju, da bi kot cilj v prihodnjih štirih letih postavil višjo stopnjo gospodarske rasti, znižanje brezposelnosti, znižanje stopnje inflacije ter še manjšo stopnjo socialne izključenosti.« (POP TV, 7. 10. 2004)
»Janša je ugotovitve Ropove vlade politično sprejel nase, ustanovil je odbor za reforme in prevzel odgovornost. S tem je storil nekaj zelo pozitivnega.« (Delo, 19. 8. 2006)
»Resnici na ljubo je potrebno reči, da je sedanja oblast zmanjšala plače visokih državnih predstavnikov. To pozdravljam…« (Štajerski tednik, 13. 10. 2006)
»Mislim tudi, da bi se lahko vlada odločila za draginjski dodatek in s tem olajšala življenje tistim, ki jih bodo te podražitve najbolj prizadele.« (POP TV, 6. 9. 2007)

O kadrovanju
»Vsaka oblast ima pravico, da poseže nad to mejo in zamenja ljudi, če meni, da bi bolje opravili svoj posel in zato tudi prevzame odgovornost, to je povsem običajno v svetu.« … »Mislim, da bi bilo slepomišenje, če bi kdor koli trdil, v štirinajstih letih različnih koalicij stranke, ki so v teh koalicijah sodelovale, niso imele vpliva na to, kateri ljudje bodo sedeli v nadzornih odborih katere koli stranke so že koalicijo sestavljale. Kolega Janša predlaga, da bi se tretjino dalo opoziciji. To je mogoče, bi kdo ocenil, boljše kot nič. Jaz bi šel še korak naprej in bi rekel, da je treba z zakonom določiti, to sem rekel že v predvolilni kampanji, ne po volitvah, določiti, da člani, ki so v vodstvih strank po definiciji ne morejo biti v nadzornih svetih.« (POP TV, 7. 10. 2004)
»Nazadnje sva govorila v zvezi z njegovim predlogom za tretjinsko sestavo nadzornih svetov s strani opozicije, ko sem povedal, da ZLSD te ponudbe ne bo sprejela, ker ima vlada odgovornost, da poišče kompetentne ljudi, ki so tam dolžni zagovarjati vladno politiko. Lahko so tudi iz naše stranke, ampak naj jih vlada pokliče in jih postavi tja.« (Dnevnik, 12. 2. 2005)
»Ne. Za Križaniča se je odločila vlada, v SD glede tega nismo imeli formalnega predloga.« (TVS, 6. 12. 2005)
»Dajem tudi tukaj pred ljudmi obljubo, da ne bom zamenjal niti enega človeka na javni funkciji, če ne bo utemeljenega suma, da ni dobro opravil svojega dela. Niti z eno besedo ga ne bom vprašal, kateremu svetovnemu nazoru ali politično, opredelitvi, pripada.« (Večer, 17. 12. 2005)
»Dr. Horvat ni član naše stranke, mi je pa veliko pomagal kot svetovalec… Ko me je vprašal, ali bi me motilo, da sodeluje z Damijanom pri odboru za reforme, sem mu rekel, da nasprotno, da sem zelo zadovoljen, saj je to pomembno delo za Slovenijo.« (Vestnik Murska sobota, 12. 1. 2006)
»Prav gotovo so bile tudi menjave, ki so potem z rezultati to opravičile, vendar pa kljub temu ne moremo spregledati, da je šlo za zelo sistematične menjave v družbah, kjer ima vlada svojo odgovornost za upravljanje z državnim premoženjem. Naša kritika, in to je druga stvar, je v tem, da se je vlada lotila nameščati svoje ljudi na te položaje.« (TVS, 19. 12. 2006)
»Prvič, namesto, da se postavlja sebi lojalne ljudi v gospodarstvo je potrebno državo umakniti iz gospodarstva bistveno bolj aktivno kot to počne sedanja vlada.« (TVS, 10. 1. 2007)
»Rad bi se izognil nevarnosti kompromisov, ki bi ogrozili naš načrt, da postavimo pri kadrovanju strokovnost pred politično lojalnost in da politiko umaknemo od tam, kjer je moteča…« (Večer, 7. 4. 2008)

O levem bloku in prestopnikih iz LDS
»Jaz si ne želim sodelovati pri oblikovanju nekega bloka, ki bi imel za edini cilj, da premaga sedanjo vladno koalicijo, da jo potisne v opozicijo in, da zavlada samo zato, ker želi premagati nasprotni tabor. Mislim, da je taka politika plehka politika…« (TVS, 19. 12. 2006)
»V blokovsko ureditev preprosto ne verjamem…Trenutno za oblikovanje levega bloka ne vidim nikakršnih argumentov. To je nesmiselno! Slovenija je majhna država z omejenim številom talentov.« (Delo, 6. 1. 2007)
»V LDS je, če povem malce po nogometno, veliko ljudi, ki bi si jih želel imeti v svojem moštvu. Če bi bil nogometni menedžer, bi »odprl blagajno« in takoj bi zaigrali v prvi ekipi.« (Delo, 6. 1. 2007)
»Tisto, kar naša stranka potrebuje, so kompetentni ljudje. To so izkušeni ljudje, ki so takoj povedali, da ne prihajajo k nam, da bi rinili v ospredje stranke, ampak da bi skupaj ustvarili politiko, v katero verjamemo.« (Dnevnik, 30. 6. 2007)

O aferi Sova
»Takrat sem izjavil, da ni prav da je magister Rop, kot bivši predsednik vlade informacije, ki so bile zaupne narave posredoval javnosti.« … »A veste, če me nekdo obtoži, da stojim za tem projektom zaroti proti vladi in njenemu predsedniku, da smo pravzaprav, da smo vrhu Socialnih demokratov skuhali to afero, potem se čutim prizadetega in pričakujem najprej od tega, ki zapiše to neresnico, da se mi za izrečene besede opraviči.« (POP TV, 6. 9. 2007)
»Dejal sem, da morajo biti ljudje, ki prevzamejo najodgovornejše funkcije državi, zelo pazljivi z informacijami zaupne narave. Takrat sem dejal, da se mi njegovo ravnanje ne zdi primerno, ne sodim pa o resničnosti navedb, ker nisem tisti, ki bi to lahko presojal. Zame je sodelovanje z Antonom Ropom, z Mitjo Gasparijem, s kolego Cviklom in drugimi, ki so prišli v zadnjem času v stranko ali sodelujejo z njo, zelo dragoceno. To so ljudje, ki imajo veliko izkušenj, ki imajo veliko znanja, dobrih in slabih izkušenj.« (TVS, 21. 7. 2008)

O zakonu o RTVS
»Če je ta zakon potrjen na voliščih, potem ne bo veljal le z voljo vladne večine, pač pa tudi z voljo ljudi. Politiki potem takšnega zakona ne bomo mogli spremeniti. Če je ta zakon tako slab, kakor svarijo nekateri poslanci, ali mislite, da bo opozicija, zaradi politizacije javne televizije, sploh lahko prišla na oblast? Tako slab pa ni, ne, ne. Saj sem napisal, da štejem to za pomembno vprašanje, a ne odločilno z vidika slovenske perspektive.« (Mladina, 4. 7. 2005)
»Takšen zakon, kot je zdaj, omogoča politični pritisk- še posebno vladajočim koalicijam…« Vprašanje: Ali nima izvršna oblast prav na BBC popolne pristojnosti pri predlaganju članov najvišjega organa upravljanja? »…Da, toda tradicija imenovanja je tam drugačna. Na to me je pred dnevi na okrogli mizi opozorila dr. Sandra Bašič Hrvatin.« (Reporter, 30. 6. 2008)

O pokojninah
»Janša se je strinjal s tem, da se upokojencem zvišajo pokojnine, kar je bila z vidika političnega sporočila zelo slaba odločitev. Jasno, tudi z gospodarskega vidika. Toda, ali bom jaz namesto predsednika vlade upokojencem razlagal, da so njihove zahteve nevzdržne z vidika odnosa do delavcev in odnosa do mlajše populacije.« (Mladina, 4. 7. 2005)

O Forumu 21
»Kakšno zvezo ima Forum 21 s Socialno demokracijo?« (Večer, 17. 12. 2005)

Osebno
»…moj dan vselej, tudi v Bruslju ali Strasbourgu, začne s šestimi jajčnimi beljaki, žiti in limono. Naslednji obrok je praviloma nemastna skuta.« (Nedeljski Dnevnik, 25. 6. 2006)
»Raje sem Barbika kot pa baraba. Barbika je nevarna, včasih malce naivna, morda malce samovšečna, vsekakor pa ni zlobna.« ... »Hrana je samo še pravilni seštevek proteinov, hidratov in maščob, ki jih potrebujem za šport.« … »Danes imajo vsi poleg izjemnih karier doktorate…jebenti…razen mene.« … »Ma, jaz grem z vami, ljuba gospodična, na konec sveta.« (Nedeljski Dnevnik, 4. 2. 2007)

Preglednica
Nadzorniki iz vrst opozicije v mandatnem obdobju 2004-2008
www.revija-reporter.si (glej št. 16)
Reporter, 1. septembra 2008

Premier iz pravega testa (Reporter 15)

2008-09-10T09:36:00.001+02:00

Kakšne lastnosti mora imeti predsednik vlade

igor.krsinar@revija-reporter.si

Med dilemami, ki bodo volivce vodile k odločitvi na državnozborskih volitvah so tudi lastnosti, ki jih mora imeti dober predsednik vlade. Pričakovati je, da bo zmagala stranka, ki bo največ volivcev uspela prepričati, da je njihov kandidat najbolj primeren za predsednika vlade. Glavna favorita za predsednika vlade, aktualni premier Janez Janša (SDS) in njegov izzivalec Borut Pahor (SD), sta se v sredo prvič javno soočila na nacionalni televiziji.

Oba favorita se predstavljata kot najboljša izbira za državljane. Aktualni premier je svojo voditeljsko in državniško držo že dokazal, njegov izzivalec skuša volivce prepričati, da bi bil sam boljša izbira. V javnosti kot primer dobrega premierja prevladuje pokojni bivši predsednik Janez Drnovšek, ki je bil za predsednika vlade izvoljen kar štirikrat. Slovel je kot oseba z nesporno avtoriteto, državniškimi izkušnjami in politično uravnoteženostjo, kar pomeni, da je bil odprt do različnih političnih opcij in pripravljen na dialog z njimi. Hkrati je znal prisluhniti strokovni javnosti in interesnim skupinam. Videti je, da novega Drnovška (še) nimamo, čeprav je veliko pretendentov za njegovega naslednika. Te vrline so namreč kot lastnosti dobrega premierja opisali naši sogovorniki iz politološke, sociološke in ekonomske stroke.
Izkušnje
Za Drnovškovo dediščino se potegujejo tako aktualni premier kakor tudi obe stranki iz nekdanjega Drnovškovega moštva, vendar niti v LDS niti v Zares nimajo osebnosti, ki bi bila sposobna stopiti na Drnovškov prestol, kajti stranki nista niti favoritinji letošnjih državnozborskih volitev. Tudi v SD ne zaostajajo, saj ima njihov prvak podobno umirjeno in popularno držo kot dolgoletni predsednik vlade, toda po drugi strani nima takšne karizme in državniških izkušenj kot aktualni premier. Ko je Janša leta 2004 prevzel krmilo vlade, ni bil povsem brez izkušenj v izvršilni veji oblasti, saj je bil kar trikrat obrambni minister. Prvič celo v ključnem obdobju slovenske zgodovine, ko je bilo treba z organizacijo teritorialne obrambe zavarovati odločitev za samostojno in neodvisno državo. Pahor se lahko kvečjemu pohvali z uspešnim vodenjem državnega zbora, ki ga je izstrelilo med najpopularnejše slovenske politike. Čeprav je bila njegova stranka v koaliciji z LDS, sam kot predsednik ni bil med ministri. Oba imata stike z evropskimi in svetovnimi voditelji, Pahor kot evropski poslanec, medtem ko je Janša v prvi polovici leta vodil predsedovanje EU in je torej po funkciji načeloval vsem premierjem članic EU. Zato je pričakovati, da ga bo pred volitvami podprla njegova nemška kolegica, kanclerka Angela Merkel, ki je pred lanskimi volitvami podprla tudi hrvaškega premierja Iva Sanaderja.
Avtoriteta
Prvak SDS je mnogo večja avtoriteta kot prvak SD, kateremu so še pred meseci oporekali sposobnost vodenja vlade, ampak bi njegovi »zavezniki« na levici raje na tem mestu videli bodisi Zorana Jankovića bodisi Mitjo Gasparija, prvega zaradi menedžerskih sposobnosti, drugega pa kot finančnega strokovnjaka. Podobno avtoriteto uživa tudi evropski komisar Janez Potočnik, ki pa vsaj za zdaj nima premierskih ambicij. Zato je vprašanje, koliko avtoritete Pahor sploh uživa v LDS in Zares, ki ju vidi kot naravna partnerja v svoji vladi. Znano je tudi, da ni nima posebej dobrih odnosov s svojim nekdanjim političnim mentorjem, bivšim predsednikom Milanom Kučanom, ki ga bo najbrž pred volitvami podprl zgolj zato, ker je najbolj resen tekmec aktualnemu premierju. Pahorja celo v lastni stranki »komandirajo« starejši tovariši in tovarišice, ki so se ga hoteli znebiti s kandidaturo v evropski parlament. Sprva se jo je branil, zato je kandidiral na zadnjem mestu na listi, a je bil izvoljen na podlagi preferenčnih glasov. Kljub vsemu mu je položaj evropskega poslanca povečal priljubljenost v stranki, zlasti med mladimi. Pahorja tovariši niso hoteli poslušati niti takrat, ko se je zavzel za vstop v vlado Janeza Janše. Nazadnje se je s težkim srcem odpovedal kandidaturi za predsednika države, ker bi v nasprotnem primeru razpadla stranka oziroma bi se tik pred volitvami začel notranji spopad za oblast. Zato velja za precej neodločnega politika, medtem ko Janša z odločitvami ni imel nikoli težav. Slednji tudi uživa karizmo kot osamosvojitvenik, v zadnjem času pa tudi zaradi vodenja EU, po drugi strani pa ga nekateri, zlasti v levici, vidijo kot avtoritarnega voditelja, ki o vsem odloča sam. Pahor nima karizme, velja pa za človeka, ki se veliko posvetuje z drugimi in odločitev nikoli ne sprejema sam.
Odprtost
Kar zadeva odprtosti do drugih političnih opcij, ki je bila sicer značilna za Drnovška, pa je težko zatrjevati, da naj bi bil Janša manj sposoben za dialog z drugače mislečimi kot Pahor. Ko je slednji predlagal pobudo o partnerstvu med političnimi strankami o pomembnih razvojnih vprašanjih, jo je premier takoj sprejel in tako je nastalo partnerstvo za razvoj, v okviru katerega sta se oba prvaka lahko posebej dogovarjala o pomembnejših zakonih. Morda je bilo to partnerstvo nadomestek za veliko koalicijo, ki jo veljaka nista mogla skleniti zaradi blokade »rdeče« tovarišije. Pozneje se je sicer partnerstvo skalilo, a vendar prvak SDS še naprej ponuja prvaku SD možnost sodelovanja v naslednji vladi, kar pa slednji vnaprej zavrača. Pri tem je zanimivo, da se je Pahor sprva ogreval za veliko koalicijo, toda ko je ugotovil, da ta v Nemčiji koristi predvsem kanclerki, ne pa tudi njenim socialdemokratskim partnerjem, si je premislil; najbrž tudi pod pritiskom starih sil in prebežnikov iz LDS. Janša je opoziciji tudi dal možnost, da sodeluje pri nadzoru gospodarskih družb v državni lasti, kar je SD vsaj na začetku izkoristila. Mimogrede, celo pri imenovanju veleposlanikov premier ni obšel želja največje opozicijske stranke, ki je tako uspela izposlovati diplomatski položaj za svojega nekdanjega župana (Borisa Soviča), ki je vendarle bolj politik kot strokovnjak za mednarodne odnose. Nenazadnje se je Janša zaradi dialoga s sindikati odpovedal nadaljevanju gospodarskih reform, kar mnogi ekonomisti označujejo za napako. Zaradi (prevelikega) posluha za dialog z župani in občinskimi svetniki, pa je Janševa vlada predlagala 14 pokrajin, kar je za opozicijo prevelika številka, a nazadnje ne bo sprejeta prav nobena. Toda Janši je nesporno uspelo vsaj spremeniti ustavo, tako da bo lahko naslednja vlada (njegova ali Pahorjeva) nadaljevala proces regionalizacije. Zanimiv dialog je Janša vzpostavil tudi z večnim opozicionalcem Zmagom Jelinčičem, ki mu je velikokrat zagotovil glasove, kadar je zatajila kakšna koalicijska stranka. O tem, kakšen posluh za dialog z nasprotniki bo imela morebitna Pahorjeva vlada, smo zaenkrat slišali zgolj sladke besede in obljube.
Idealna vlada
Končno razsodbo, kdo izmed kandidatov je bolj primeren za vodenje vlade, bodo sprejeli volivci, ki se bodo 21. septembra podali na volitve. Strokovnjaki so prepričani, da sta oba premierska pretendenta dovolj primerna za prevzem oziroma vnovičen prevzem te državniške odgovornosti. Mnogi bi najraje na tem položaju videli kar oba. Ekonomist dr. Janez Šušteršič je denimo zaključil, da bi bilo morda najbolje, če bi ju nekako »skombinirali«. Bi z veliko koalicijo Janša-Pahor vendarle dobili novega Drnovška?

Dr. Janez Šušteršič (Fakulteta za management Koper)
»Takole iz glave bi rekel, da so pomembne tele lastnosti: prvič, sposobnost posvetovanja in razumevanja različnih stališč/ nasvetov strokovnjakov in zainteresirane javnosti, drugič, sposobnost hitrega odločanja in oblikovanja jasne politične usmeritve na podlagi lastnega avtonomnega razmisleka, tretjič, avtoriteta znotraj vlade oziroma koalicije, četrtič, sposobnost prepričevanja »širokih ljudskih množic« v pravilnost svojih pogledov, petič, sposobnost delegiranja posameznih odločitev, tudi na avtonomne inštitucije. Glede prve, četrte in pete točke bi dal prednost Pahorju, glede druge in tretje pa Janši. Morda pa bi bilo najbolje, če bi ju nekako skombinirali?«

Dr. Matej Makarovič (Fakulteta za uporabne družbene študije Nova Gorica)
»Sam bi kot nujne lastnosti izpostavil predvsem jasno politično vizijo, voditeljske sposobnosti, ki vključujejo tako zmožnost povezovanja vladne ekipe kot samostojnega odločanja, etično nespornost, pogajalske sposobnosti in sposobnost komuniciranja z javnostmi. Pri Pahorju je politična vizija precej nejasna, saj razlaga, da bo uvedel drugačne prakse, ni pa doslej znal konkretno pojasniti, v čem bo tako očitno drugačen. Janša si lahko kot aktualni premier privošči vizijo na podlagi kontinuitete (nadaljevanje začetega dela), res pa je, da tudi on, ko je bil še v opoziciji, ni predstavljal zelo konkretizirane vizije, temveč je velike odločitve – kot so bile gospodarsko-socialne reforme – sprejel šele kot premier. Pahorjevih voditeljskih sposobnosti ne poznamo posebno dobro, saj še ni opravljal primerljivih političnih funkcij razen samega vodenja stranke, vemo pa, da ima s samostojnim sprejemanjem odločitev težave, kot se je pokazalo že pri njegovem dolgotrajnem odločanju, ali ga bolj zanima premierska ali predsedniška funkcija. Janša je tu vsekakor v prednosti, kar najbolj očitno dokazuje dejstvo, je prvi slovenski premier, ki je svojo koalicijo v nespremenjeni sestavi popeljal skozi celoten mandat ob tem pa še predsedoval Evropski uniji. Na ravni etične nespornosti ima Pahor prednost v dejstvu, da še ni opravljal funkcije v izvršilni oblasti in mu zato niti ni mogoče ničesar neposredno očitati. Toda hkrati bi Pahorjeva možna šibka točka v etičnem smislu lahko bila v nezanikanih govoricah o nezvestobi v zasebnem življenju, ki samo po sebi sicer ni relevantno, vendar pa bi lahko vzbujalo pomisleke v smeri, ali je zmožen laži in nezvestobe tudi v javni sferi, tj. v odnosu do javnosti in državljanov. V pogajalskih sposobnostih se je Janša vsekakor precej naučil, zlasti v zadnjih letih, Pahor je tu večinoma nepreizkušen. V formi komuniciranja z javnostjo je Pahor večinoma spretnejši od Janše, je pa od njega šibkejši, ko je treba zavzeti jasna stališča do zelo konkretnih vprašanj.«

Dr. Jernej Pikalo (Fakulteta za družbene vede Ljubljana)
»Vloge ministrskih predsednikov so se v zadnjih desetletjih pod vplivom političnih in družbenih sprememb izjemno spremenile. Ministrski predsedniki danes delujejo v globaliziranem okolju, kjer na domače politične dogodke ne vplivajo zgolj in samo domači vzroki, ampak cela vrsta tujih, pogosto nepredvidljivih in neobvladljivih. A vendarle je ena stvar, ki ostaja že od starega Egipta: to je, da ministrski predsednik daje usmeritve vladi in jo tudi vodi. Iz tega izhaja tudi moje videnje kakšne naj bi bile lastnosti ministrskega predsednika: bil naj bi nekdo, ki ima jasen političen program, za katerega je dobil mandat volivcev in ta program izpolnjuje. Kot državljana me predvsem zanima, če so obljubljene stvari tudi izpeljane. Ministrski predsednik po moje ne potrebuje biti prav poseben strokovnjak za neko področje, ena njegovih največjih vrlin naj bi bila sposobnost koordiniranja različnih nalog. Ministrski predsednik naj bi bil tudi tisti, ki skrbi, da ladja pljuje v pravi smeri. ve, kaj so ključni problemi družbe in ima zanje tudi rešitve. Je kapitan, ki jasno ve, kam želi pripeljati ladjo in zato daje ukaze podrejenim in drugim izvajalcem za izvrševanje teh nalog. Kot kapitan je tudi prvi, ki je odgovoren za plovbo.
Glede konkretnih mandatarskih kandidatov: mislim, da sta oba sposobna in kompetentna za ministrskega predsednika po zgornjih kriterijih. Vsak ima svoje prednosti (Janša sposobnost odločnejšega delovanja, Pahor večjo širino pogleda) in slabosti (za Pahorja se pogosto zdi, da s svojimi odločitvami odlaša dlje, kot bi se večini zdelo primerno, za Janšo pa, da ima zelo enostransko sliko dogajanja v družbi in zato njegove odločitve ne prinašajo koristi vsem prebivalcem).«

Dr. Bogomil Ferfila (Fakulteta za družbene vede, Ljubljana):
»Prednost dosedanjega premierja je v izkušnjah. Tudi predsedovanje EU je bilo načeloma gledano promocija predsednika vlade in je okrepilo njegov položaj. Podobno tudi v ZDA odhajajo predsedniški kandidati pred volitvami na svetovne turneje. Možno je, da je tudi zunanje politična promocija prispevala k večji rasti SDS, na drugem mestu so ugodni gospodarski rezultati, na tretjem pa razlika v osebnosti. Janša je precej bolj državniško izkušen kot Pahor, kar se je izkazalo zlasti v zadnjih šestih mesecih. Pahor ima torej deficit pri državniškem liku. Janševo liderstvo je nesporno, medtem ko Pahor znotraj svoje stranke ni tako profiliran, kar je po drugi strani morda znak večje demokracije. Pahor nima tako trdne podpore, kot jo ima Janša.«

Dr. Milan Balažic (Fakulteta za družbene vede, Ljubljana)
»Za predsednika vlade je najpomembnejša lastnost dobra psihična in fizična kondicija in uravnoteženost, biti mora v polni formi, pripravljen na garanje noč in dan, na strese znotraj koalicije, pritiske opozicije in nehvaležnost dela državljanov. Pomembna je tudi avtoriteta, če ima karizmo, mu to olajšuje posel. Imeti mora etično integriteto, včasih mora biti lev, včasih lisica, kar pomeni, da mora obvladati zvijačnost, da lahko projekte tudi izpelje. Liderski značaj mu omogoča, da izpelje tudi projekte, ki niso popularni, so pa na dolgi rok koristni, da tvega zmanjšanje podpore za boljši jutri. Predsednik vlade mora biti tudi integrativna oseba znotraj koalicije, hkrati pa mora znati sodelovati z opozicijo, voditi mora pobudo, odprt mora biti do stroke (svetovalce in znanost), toda na koncu je odločitev njegova.
Oba imata avtoriteto, rahlo je v prednosti Janša, ker je bolj avtoritativna osebnost kot Pahor in zato bolj sposoben večjega voditeljstva, očitno pa ni pripravljen tvegati reform, ker se je uklonil pritiskom sindikatov in stanovskih strank (SLS in Desusa). Janša bolj odloča sam, je bolj konservativen in prepričan v svoj prav, Pahor pa se posvetuje in je pripravljen za dialog ter bolj demokratičen. Glede na to, da ni nikoli sodeloval v izvršni oblasti, nekateri dvomijo o njegovih sposobnostih vodenja vlade, zato se bo še moral izkazati. Oba premalo upoštevata stroko, imata premalo vizionarstva. Eno je napisati seznam želja do leta 2020, drugo pa nadaljevati reforme.«

Reporter, 25. avgusta 2008

Sladke sanje (Reporter 14)

2008-08-29T15:00:00.002+02:00

igor.krsinar@revija-reporter.si

Pred državnozborskimi volitvami se zastavlja aktualno vprašanje, kolikšen vpliv na izbiro mandatarja bodo imeli volivci. Čeprav je predvsem iz ust veljakov manjših parlamentarnih strank slišati, da bodo volivci odločali zgolj o sestavi parlamenta, ne pa premierju, pa se bo večina bržkone odločala o tem, kdo naj vodi vlado naslednja štiri leta. Zato je pomembno, ali bo predsednik države mandat zaupal kandidatu stranke, ki bo zmagala, ali komu drugemu.

Javnomnenjske ankete kažejo na izredno tesen boj med SDS in SD, po drugi strani pa je videti, da utegne imeti prva v primeru zmage težave pri sestavljanju vlade. Po dosedanji slovenski praksi je predsednik države mandat za sestavo vlade vedno zaupal kandidatu stranke, ki je na volitvah zbrala največ poslanskih mandatov. Izjema je bilo leta 1990, ko je predsednik Milan Kučan dal mandat zmagoviti predvolilni koaliciji, ki je nato predlagala kandidata za mandatarja. To je bil prvak SKD Lojze Peterle, ki je v okviru Demosa dosegel najboljši volilni rezultat. Relativna zmagovalka je bila stranka ZKS-SDP (predhodnica združene liste oziroma SD), drugi najboljši rezultat pa je dosegla ZSMS-Liberalna stranka (predhodnica LDS).
Mandat relativni zmagovalki
Čez dve leti in pol je bil položaj drugačen, saj med strankami, ki so se prebile v parlament, ni bilo sklenjene nobene predvolilne koalicije. Predsednik Kučan je zato za mandatarja predlagal predsednika LDS Janeza Drnovška, saj je njegova stranka dosegla najboljši volilni rezultat. Podobno je ravnal tudi leta 1996, čeprav so stranke pomladnega bloka dobile 45 poslancev, LDS s podporniki pa le 43, status quo pa sta povzročila poslanca narodnosti, ki sta napovedala podporo Drnovšku. Potem ko je Drnovšku v skrivnostnih okoliščinah napovedal podporo še poslanec SKD Ciril Pucko, je bil mandatar izvoljen, ni pa bila pozneje izvoljena vlada iz strank, ki so podprle mandatarja. Gordijski vozel je nato presekala še SLS pod vodstvom Marjana Podobnika in vstopila v Drnovškovo vlado. Pomembno je tudi dejstvo, da so pomladne stranke niso sklenile predvolilne koalicije, ampak so se povezale šele po volitvah, kar je tudi vplivalo na Kučanovo izbiro mandatarja. Leta 2000 je bila izbira volivcev precej bolj jasna, saj je LDS zmagala z velikim odstotkom glasov, poleg tega pa tudi ni imela težav s sklepanjem koalicije. Toda čez štiri leta je bil položaj zelo podoben tistemu iz leta 1996, le da je tokrat dobila relativno večino SDS, pomladne stranke pa 45 poslancev. Predsednik države Janez Drnovšek je mandat podelil prvaku SDS Janezu Janši, ki je koalicijo sestavil še z NSI, SLS in Desusom. Pred letošnjimi volitvami se je politični prostor znova polariziral, saj nekatere stranke že vnaprej zavračajo možnost za sodelovanje z drugimi strankami iz politično nasprotnega pola. Tako je v vrstah SD, LDS in Zares slišati, da si bodo prizadevale skupaj sestaviti vlado, čeprav niso sklenile nobene predvolilne koalicije, na podlagi katere bi imeli volivci jasno izbiro. Na ta problem jih je navsezadnje opozoril tudi bivši predsednik Milan Kučan, ki v podobnem primeru leta 1996 mandatarstva ni zaupal formalno nepovezanemu pomladnemu trojčku, ampak stranki, ki je dosegla relativno večino. Če bo denimo na volitvah zmagala SDS, levi trojček pa zbral večino poslancev parlamenta, bo predsednik Danilo Türk pred dilemo, komu priznati volilno zmago.
Pravne podlage in praksa
O tej dilemi smo se pogovarjali tudi z dvema politologoma in ustavnim pravnikom, ki so enotni v odgovoru, da bi moral predsednik države skladno z dosedanjo prakso ne samo v Sloveniji, ampak tudi v drugih evropskih državah mandatarstvo zaupati kandidatu iz stranke, ki bo na volitvah dosegla relativno večino. Dr. Igor Kaučič iz ljubljanske pravne fakultete pravi, da je slovenski ustavni sistem podoben nemškemu, kjer prav tako predsednik države izbere mandatarja na podlagi predhodnega posvetovanja v parlamentu. Razlika je v tem, da pri nas parlament najprej potrdi mandatarja, nato vladno ekipo, medtem ko v drugih državah parlament glasuje zgolj o predsedniku vlade ali vladi. »Predsednik ima sicer formalno pravico, da sam ugotovi, kateri od možnih kandidatov ima največje možnosti za sestavo vlade, toda korektno bi bilo, da najprej predlaga kandidata iz tiste stranke, ki je na volitvah dobila večino. Če bo to SDS, bi bilo prav, da najprej dobi mandat njen kandidat in da poskuša on najprej sestaviti vlado. Če pa tega ne bi mogel, pa bi bilo prav, da mandat vrne in da nato poskuša sestaviti vlado kandidat druge najmočnejše stranke.« Ustavni pravnik še poudarja, da obstaja tudi tretja možnost, da po neuspešnih poskusih predsednika države mandatarja predlaga skupina desetih poslancev, za tako vlado pa zadostuje zgolj večina opredeljenih poslancev. Običajno pa taka vlada ni dovolj stabilna in na koncu privede do predčasne razpustitve parlamenta in vnovičnih volitev. Manjšinsko vlado smo denimo imeli, ko je leta bila 2000 izglasovana nezaupnici Drnovškovi vladi, iz katere je izstopila SLS-SKD. Potem ko se predsednik ni odločil, da bo predlagal novega mandatarja, pa je bil na pobudo poslancev izvoljen Andrej Bajuk, ki pa je dosegel 46 glasov v parlamentu. Podprli sta ga Polonca Dobrajc, takrat poslanka SNS, in Eda Okretič Salmič, takrat poslanka Desusa. Prva je prestopila v SDS, druga pa v združeno ljudsko stranko.
Vprašanje sklenjene predvolilne koalicije
Podobno meni politologinja dr. Alenka Krašovec iz ljubljanske fakultete za družbene vede: »Kot ste ugotovili, je bila praksa predloga mandatarja različna v letih 1990 in 1996 - razlika je bila vprašanje (ne)sklenjene formalne predvolilne koalicije. V Sloveniji je predsednik države, skladno z ustavo, dolžan opraviti posvet z vodji poslanskih skupin v DZ. Nikjer ni formalno opredeljeno, da bi bil predsednik dolžan upoštevati mnenja vodij poslanskih skupin oziroma tisto, kar je v pogovorih z vodji poslanskih skupin slišal. Potem pa se odloči in to je dejansko subjektivna odločitev predsednika države. A praksa v parlamentarnih sistemih je, da se za mandatarja najprej (tudi v Sloveniji je namreč možnih več krogov iskanja mandatarja) predlaga posameznika iz stranke, ki je dobila največji delež glasov na volitvah/ali pa formalno sklenjeni predvolilni koaliciji strank (nekomu iz te koalicije), ki je dobila največjo podporo. Menim, da bo slovenski predsednik za mandatarja najprej predlagal nekoga iz stranke, ki bo dobila največjo podporo na volitvah (leta 1996 je Kučan tudi po tem, ko Drnovšek najprej ni dobil potrebne podpore v DZ, še enkrat ponovno predlagal za mandatarja Drnovška).«
Krašovčeva opozarja še na izkušnje dveh sosednjih držav. Na Hrvaškem je predsednik Stipe Mesić podelil mandat zmagoviti HDZ, vendar je zaradi majhne razlike med strankama rekel, da bo mandat podelil tistemu, ki mu bo prinesel podpise večine poslancev - se pravi, ki bo imel s podpisi poslancev potrjeno, da ima večinsko podporo v parlamentu. »Mogoče je bilo zanimivo opazovati tudi dogajanje po volitvah v Avstriji. V času po volitvah je bilo namreč vprašanje, kako dobiti večinsko podporo brez Haiderja - nekako se je postavljal pogoj (tudi močan pritisk EU je bil tu), da bo mandat podeljen tistemu, ki bo uspel izoblikovati večinsko podporo brez Haiderja.« Tako je severna soseda dobila veliko koalicijo zmagovitih socialdemokratov in poražene ljudske stranke.
Fenomen velikih koalicij
Tudi njen kolega politolog dr. Drago Zajc, prav tako iz FDV, meni, da obstaja nenapisana norma, da predsednik države vedno podeli mandat vodji najmočnejše stranke, ne glede na to, ali ima zagotovljeno večino v parlamentu. Če mu to ne uspe, dobi priložnost drugi. Denimo, v Avstriji po volitvah leta 1999 ni uspelo vlade sestaviti zmagoviti socialdemokratski stranki, ker sta se za njenim hrbtom za koalicijo dogovorili ljudska in svobodnjaška stranka. Tako je premier postal predsednik tretje najmočnejše stranke Wolfgang Schüssel, med ministri njegove vlade pa ni bilo Jörga Haiderja. Zajc opozarja tudi na primere velikih koalicij, ki so na zadnjih volitvah nastale v Avstriji in Nemčiji. V obeh primerih je mandatar postal vodja stranke, ki je dosegla večino: v Avstriji Alfred Gusenbauer (SPÖ), v Nemčiji pa Angela Merkel (CDU). V prvi imajo sicer z njo že izkušnje, v Nemčiji pa je to nekaj novega. Koalicije so doslej povsod v srednji in vzhodni Evropi sestavljale stranke iz istega političnega pola, tako so imeli bodisi levosredinske bodisi desnosredinske vlade, zdaj pa je prišlo do položaja, ko v Nemčiji drugačne koalicije niti ni bilo možno sestaviti. Po drugi strani pa so bile mešane koalicije značilne za Slovenijo v obdobju od leta 1992 do 2004. »Ključ je v sposobnosti mandatarja. Drnovšku je vedno uspelo v vlado pritegniti kakšno stranko iz nasprotnega političnega pola in tudi Janši je na zadnjih volitvah v koalicijo pritegniti dodatno stranko, Desus, ki je dobila celo pomembno ministrstvo,« pravi dr. Drago Zajc.
Janša ni Haider
Obstajajo pa tudi primeri, ko predsednik države mandata za sestavo vlade ne podeli relativnemu zmagovalcu in potem ta stranka pristane v opoziciji. To se je denimo zgodilo po parlamentarnih volitvah v Srbiji leta 2003, ko radikalci Tomislava Nikolića niso dobili mandata, ker so se proti njim povezale demokratične stranke. Premier je nato postal Vojislav Koštunica (Demokratska stranka Srbije), za predsednika države pa je bil izvoljen Boris Tadić (Demokratska stranka). Pozneje sta sicer razšla, toda na naslednjih volitvah je zmagala koalicija evropsko usmerjenega predsednika Tadića, Koštunica je skupaj z radikalci pristal v opoziciji, zmagoviti koaliciji pa je v vlado uspelo pritegniti še bivše Miloševićeve socialiste. Seveda pa položaj v Srbiji ne more biti primerljiv s Slovenijo, tudi aktualnega slovenskega premierja Janeza Janšo ne more nihče primerjati bodisi s srbskim radikalcem Nikolićem bodisi z avstrijskim nacionalistom Haiderjem. Navsezadnje je Janša pol leta vodil predsedovanje EU. V primeru, če bo tudi na letošnjih volitvah zmago slavila SDS, bo skrajno nenavadno, če predsednik Danilo Türk mandata za sestavo vlade ne bo zaupal Janezu Janši.

Kako bo ravnal Türk?
Predsednika države dr. Danila Türka smo vprašali, ali bo po letošnjih parlamentarnih volitvah mandat za sestavo vlade zaupal predsedniku stranke, ki bo dobila relativno večino glasov, ali ga bo s pogovori s parlamentarnimi strankami ugotavljal, kdo ima največ možnosti za to, da ga podpre večina poslancev državnega zbora. Iz urada predsednika republike smo prejeli tak odgovor: »Predsednik republike bo v skladu z ustavo opravil posvetovanje z vodji poslanskih skupin in nato ob upoštevanju izida volitev državnemu zboru predložil kandidata za predsednika vlade. Predsednik republike mandata za oblikovanje vlade ne zaupa politični stranki, ampak posameznemu kandidatu, za katerega presodi, da je sposoben prejeti zadostno podporo v državnem zboru, ki mu bo omogočila sestavo stabilne vlade. Predsednik dr. Danilo Türk je sprejel odločitev, da pred volitvami ne bo podrobneje napovedoval svojih dejanj v zvezi s podelitvijo mandata za sestavo vlade, saj s svojimi napovedmi ne želi posegati v predvolilni boj.«

Okvir 2
Ustava
111. člen (volitve predsednika vlade): »Predsednik republike po posvetovanjih z vodji poslanskih skupin predloži državnemu zboru kandidata za predsednika vlade. Predsednika vlade voli državni zbor z večino glasov vseh poslancev, če ni s to ustavo drugače določeno. Glasovanje je tajno. Če kandidat ne dobi potrebne večine glasov, lahko predsednik republike po ponovnih posvetovanjih v štirinajstih dneh predloži drugega ali ponovno istega kandidata, prav tako pa lahko predlagajo kandidate tudi poslanske skupine ali najmanj deset poslancev. Če je bilo v tem roku vloženih več predlogov, se glasuje o vsakem posebej, in sicer najprej o kandidatu predsednika republike, če ta ni izvoljen, pa še o drugih kandidatih po vrstnem redu vložitve predlogov. Če ni izvoljen noben kandidat, predsednik republike razpusti državni zbor in razpiše nove volitve, razen če državni zbor v oseminštiridesetih urah z večino opredeljenih glasov navzočih poslancev ne sklene izvesti ponovne volitve predsednika vlade, kjer zadošča za izvolitev večina opredeljenih glasov navzočih poslancev. Na ponovnih volitvah se glasuje o posameznih kandidatih po vrstnem redu števila glasov, dobljenih pri prejšnjih glasovanjih, nato pa o novih, do volitev vloženih kandidaturah, med katerimi ima prednost morebitni kandidat predsednika republike. Če tudi pri teh volitvah noben kandidat ne dobi potrebne večine glasov, predsednik republike razpusti državni zbor in razpiše nove volitve.«
Reporter, 17. avgusta 2008

Spopad ekip (Reporter 13)

2008-08-18T14:13:00.002+02:00

Igor.krsinar@revija-reporter.si

Sredi avgusta se bo tudi uradno začela predvolilna kampanja. Stranke bodo predstavile svoje kandidate za poslance, dve največji pa tudi vsaka svojo ministrsko ekipo. Medtem ko je ponudba največje vladne stranke že znana, bo največja opozicijska stranka svojo alternativno ekipo predstavila konec meseca. Manjše stranke pa svojih izbrancev za ministre niti ne želijo predstavljati, čeprav tudi njihove želje po resorjih niso ravno skromne.
Slovenska demokratska stranka bo svoje kandidate za poslance predstavila na festivalu 16. avgusta v Šentvidu pri Stični, dva dni prej pa jih bodo potrdili na svetu stranke. Bolj ali manj je znano, da bodo med njimi tudi vsi njihovi ministri vlade Janeza Janše razen Iztoka Jarca, ki se namerava vrniti v diplomacijo. Vladna ekipa je v bistvu znana, zato je ne bodo posebej predstavljali, vsi aktualni ministri pa so tudi vodje resorjev v strokovnem svetu stranke. Resor za gospodarstvo denimo vodi Andrej Vizjak, javno upravo dr. Gregor Virant, kmetijstvo Iztok Jarc, kulturo dr. Vasko Simoniti, notranje zadeve Dragutin Mate, razvoj dr. Žiga Turk, šolstvo dr. Milan Zver, zdravje Zofija Mazej Kukovič in zunanje zadeve dr. Dimitrij Rupel. Druge resorje pa vodijo: predsednik DZ France Cukjati delo, družino in socialo, predsednik vladnega strateškega sveta dr. Peter Groznik finance, državni sekretar na notranjem ministrstvu Zvonko Zinrajh obrambo, poslanec Zvone Černač okolje in prostor, državni sekretar dr. Vinko Gorenak pravosodje, državni sekretar na tem ministrstvu dr. Peter Verlič promet, župan Murske Sobote Anton Štihec pa regionalni razvoj. Ti možje bi lahko zasedli resorje, ki jih zdaj zasedajo kolegi iz koalicijskih strank, če bi prišlo do sprememb pri delitvi ministrstev. Ni pa znano, kdo bo nasledil Iztoka Jarca, če bo SDS še želela voditi kmetijsko ministrstvo.
Prestavljanje datuma
Socialni demokrati naj bi svoje kandidate za državni zbor predstavili na konvenciji 21. avgusta, potem ko jih bodo uradno potrdili na seji svojih organov. Alternativno ministrsko ekipo pa naj bi videli šele konec meseca oziroma po nekaterih namigih celo šele na začetku septembra. Možno je, da se bo to zgodilo 28. avgusta v Mariboru, ko bo tam potekala prva predvolilna prireditev, lahko pa bodo to storili pozneje na kaki drugi predvideni ali posebni prireditvi. Zanimivo je, da se je o Pahorjevi alternativni vladi veliko govorilo in špekuliralo že lani, njeno predstavitev so napovedovali za spomladi letos, potem pa so dogodek prestavljali na poletje, na začetek avgusta in nato na konec meseca. Prvak Borut Pahor je kot svojega kandidata za podpredsednika vlade javno predstavil le Mitjo Gasparija, nekdanjega finančnega ministra v Drnovškovi vladi, pozneje guvernerja Banke Slovenije in nazadnje kandidata LDS za predsednika države. Kritiki so Pahorju očitali, da prezgodaj predstavlja drugega moža svoje vlade in da je obšel morebitne koalicijske partnerje. Dejstvo pa je, da se je Pahorju mudilo speljati Gasparija iz rok LDS, ker se je ta omenjal kot možen mandatarski kandidat levice z blagoslovom nekdanjega predsednika Milana Kučana.
Odpisana zakonca
Neuradno je slišati, da je nabor možnih imen za ministre iz vrst SD opravljen, vendar pa še Pahor ni sprejel dokončne odločitve. Nekateri naj bi bili tako rekoč že dogovorjeni, veliko pa naj bi jih dobili iz strokovnih vrst. Bolj ali manj je jasno, da bo ob Pahorju v njegovi morebitni vladi sedel podpredsednik dr. Igor Lukšič, ki velja za resnega kandidata za šolskega ministra. Za ta resor je precej zagreta tudi predsednica ljubljanskega odbora dr. Metka Tekavčič, ki se je sicer uspela preriniti na položaj predsednice strokovnega odbora za znanost in izobraževanje. Njena prednost naj bi bila, da je ženska, slabost pa, da ni posebej priljubljena v javnosti, saj je izgubila že tri lokalne volitve, za poslanko pa ne kandidira, ker bi verjetno preveč poslabšala rezultat stranke v volilnem okraju. Kot rezervna varianta se omenja scenarij, po katerem bi Lukšič prevzel ministrstvo za šolstvo, Tekavčičeva pa visoko šolstvo in znanost, toda ljudje blizu Pahorja ob taki zamisli »pokajo čudne frise«. Podobno naj bi bilo z njenim možem dr. Vladom Dimovskim, ki je bil minister za socialo v prejšnji vladi in je dolgo časa veljal za možno zamenjavo za Boruta Pahorja, če bi stranko prevzeli »trdorokci«. Njegova častna funkcija svetovalca predsednika SD za finance je menda premalo, da bi v Pahorjevi vladi zasedel položaj ministra, poleg tega se je tudi sam umaknil iz vodilne politike.
Težave z gospodarstvom
Skoraj zagotovo bo ob Pahorju sedel tudi njegov neuradni »prestolonaslednik« dr. Patrick Vlačič, ki si je v stranki že rezerviral prometni resor. Nekateri ga vidijo tudi v parlamentu na mestu vodje poslanske skupine, toda ocena v stranki naj bi bila, da bi bilo zanj bolje, da si nabira izkušnje v izvršilni veji oblasti. Dogovorjeno je tudi, da naj bi Mitja Gaspari v vladi zasedel mesto koordinatorja za gospodarske zadeve, torej neke vrste nadministra. Sicer se kot verjetni kandidat za ministra za razvoj omenja dr. Andrej Horvat, ki je že v Janševi vladi zasedal položaj državnega sekretarja za razvoj, dr. France Križanič je v igri za finančnega ministra, vendar se menda še sam ni odločil, ali bi sploh sedel v vladi, gospodarsko ministrstvo pa želijo zaupati gospodarstveniku, morda Tadeju Tufeku, šefu Adirie Airways. Stranka nima strokovnega sveta, ki bi se posebej ukvarjal z gospodarstvom, tudi predsednik stranke nima svetovalca iz tega področja, kar je sploh zanimivo. Te naloge je opravljal nekdanji premier Tone Rop, ki pa ga ne bo med ministrskimi kandidati SD. Možno je, da se bo naslednje leto potegoval za evropskega poslanca. Tudi Milana M. Cvikla menda ne bo v ministrski ekipi Boruta Pahorja, ampak naj bi okrepil državni zbor. Tudi on naj bi imel evropske ambicije, vendar ne zgolj na mestu »navadnega poslanca« evropskega parlamenta.
Ženska na čelu vojske?
Zanimivo bo videti, koga bodo izbrali za ministrskega kandidata za zdravje. Zadnje čase v javnosti precej nastopa Julijana Bizjak Mlakar, pod taktirko civilne družbe oziroma gibanja za ohranitev javnega zdravstva, čeprav v stranki zaseda položaj svetovalke predsednika in vodje strokovnega odbora za zdravstvo (je tudi predsednica kamniške SD), vendar pa ona ni v igri za ministrico. Več možnosti za Pahorjevo ministrico za delo in socialo pa naj bi imela dr. Andreja Črnak Meglič, sicer predsednica slovenskega odbora za Unicef, torej še ene nevladne organizacije v rokah SD. Kandidata za kulturo naj bi izbrali med »dosmrtnim« direktorjem Cankarjevega doma Mitjo Rotovnikom in direktorjem mariborskega Narodnega doma Vladimirjem Rukavino. Kot možna kandidata za obrambnega ministra se omenjata obramboslovca dr. Vladimir Prebilič in dr. Ljubica Jelušič. Prvi bi bil lahko tudi v igri za notranjega ministra, saj v SD pokriva tudi ta resor (kot svetovalec predsednika stranke), sicer pa se kot verjetnem kandidatu za »alternativnega« ministra za notranje zadeve in javno upravo govori tudi o profesorju na ljubljanski pravni fakulteti dr. Bojanu Bugariču. Tudi pri kmetijstvu računajo na zunanjega strokovnjaka, v stranki ta resor pokriva poslanec in kočevski župan Janko Veber, svetovalec predsednika za kmetijstvo pa je manj znani Janez Tavčar, ki je član nadzornega odbora sklada kmetijskih zemljišč iz vrst SD. Resor za pravosodje v stranki vodi nekdanji ustavni sodnik dr. Lojze Ude, vendar menda iščejo mlajšega kandidata. Zelo velike težave imajo tudi z resorjem za okolje in prostor, ki so ga sprva ponujali odhajajočemu poslancu dr. Marku Pavlihi, vendar ga je zavrnil, ker se na to področje ne spozna. Njegov nekdanji prometni resor pa stranka ponuja Vlačiču, ki ima prednost pred svojim nekdanjim profesorjem.
Oranžne sanje
Vse to kaže, da ima SD velike težave s sestavljanjem alternativne ekipe, zato nekateri njihovi potencialni zavezniki menijo, da bi bilo bolje, če se Pahor ne bi hvalil s svojo ekipo, ki jo mora zdaj predstaviti. V Zares in LDS niti ne nameravajo predstaviti svojih kandidatov za ministre, kajti v teh dveh strankah bi pri iskanju ustreznih kandidatov imeli še več težav kot socialni demokrati. So pa pripravili nabor ljudi, ki bi jih radi imeli v vladi. Pahor bi v bistvu svojo alternativno vlado veliko lažje sestavil skupaj z Zares in LDS, kar pa je težko, dokler niso znana razmerja med strankami. Prvak Zares Gregor Golobič na naše vprašanje, kdaj nameravajo predstaviti svoje ministrske kandidate, ni imel odgovora: »To vprašanje ni na dnevnem redu«. Tajnik stranke Bogdan Biščak pa je odgovoril, da bodo za ministre predlagali osebe iz stroke. Na prvi pogled je to slišati, kot da v stranki Zares nimajo dovolj strokovnjakov, po drugi strani pa so jo ustanovili nekdanji ministri Drnovškove in Ropove vlade. Denimo, vodja poslanske skupine dr. Matej Lahovnik je bil zadnje pol leta Ropove vlade gospodarski minister, kar bi lahko postal tudi v Pahorjevi, zlasti ker v SD ni videti kakšnega drugega strokovnjaka. Zares ima tudi rešitev za ministra za okolje in prostor, saj sta to nalogo opravljala dva njihova veljaka: dr. Pavel Gantar in Janez Kopač. Prvi je vodil tudi resor za informacijsko družbo, drugi pa je bil zelo kratek čas finančni minister, vendar mu tega položaja najbrž ne bi zaupala nobena vlada. Ivo Vajgl je bil zadnje tri mesece Ropove vlade zunanji minister, Majda Širca pa je bila državna sekretarka v ministrstvu za kulturo, vendar je težko verjeti, da bi bila ona ministrica. Cveta Zalokar Oražem se kot nekdanja županja ukvarja z lokalno samoupravo in regionalnim razvojem. Med novimi imeni se kot kandidat za notranjega ministra ponuja podpredsednik dr. Branko Lobnikar. Zanimivo pa je vprašanje, na čelu katerega resorja se vidi oranžni prvak Gregor Golobič, saj nima ministrskih izkušenj. Še najbolj je izkušen iz filozofije političnega kadrovanja, vendar bo v morebitni Pahorjevi vladi to področje prevzel glavni tajnik SD Uroš Jauševec. Slišati je, da Golobiča zanima zunanje ministrstvo, Biščaka pa notranje. Ambicije so hude, realnost je odvisna od rezultata na volitvah.
Novi kadri stare stranke
Tudi v LDS ne nameravajo predstavljati ministrske ekipe, se pa radi pohvalijo z močnimi osebnostmi na čelu programskih odborov, ki bi lahko bili kandidati za ministre. Največje ministrske ambicije ima Aleš Zalar, ki se vidi na čelu resorja za pravosodje v novi (Pahorjevi) vladi. Za sestavljanje vlade pa bi lahko bila zanimiva tudi nekatera druga imena iz LDS: nekdanja ministrica za šolstvo in znanost dr. Lucija Čok, strokovnjak za mednarodne odnose dr. Bojko Bučar, ki je predsednik odbora za zunanjo politiko, nekdanji diplomat dr. Jožef Kunič, ki sicer vodi odbor za obrambo, predsednik odbora za zdravstvo dr. Aleksander Merlo, nekdanji direktor Ljubljanske borze in predsednik odbora za finance dr. Draško Veselinovič, prvi mož KD Group in predsednik odbora za gospodarstvo Matjaž Gantar, nekdanji direktor Telekoma in predsednik odbora za informacijsko družbo Peter Grašek ter direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek, ki vodi odbor za kulturo. Vseh omenjenih ministrski položaj ne zanima, vsaj za Gantarja velja, da ga bolj zanima, kaj bo od LDS iztržil, če bo ta šla v vlado. Tudi za Katarino Kresal bi bilo zanimivo vedeti, katero ministrsko mesto bi zasedli v vladi. Neuradno je slišati, da podobno kot oranžni prvak tudi prva dama LDS želi zunanje ministrstvo (v kateri koli vladi). Vse je odvisno od rezultata, ki ga bosta dosegli LDS in Zares. So pa v SD trenutno v nekoliko boljših odnosih z LDS kot Zares. Podobno kot Golobič tudi Kresalova nima ministrskih izkušenj, toda navsezadnje je brez teh tudi alternativni mandatar Pahor.
Najprej v parlament
O predstavitvi ministrskih ekip ne razmišljajo niti v SLS in NSI, saj ju bolj skrbi, kako vnovič preskočiti parlamentarni prag. Obe pa bosta stavili tudi na ministre, ki jih imata v Janševi vladi. V NSI bodo mandat dokončali finančni minister dr. Andrej Bajuk, pravosodni minister dr. Lovro Šturm, visokošolska ministrica Mojca Kucler Dolinar in ministrica za delo in socialo Marjeta Cotman. Ministrske izkušnje ima tudi Lojze Peterle, ki je bil dvakrat zunanji minister in tako kot Bajuk predsednik vlade. Brez tovrstnih izkušenj pa je njegova kolegica iz evropskega parlamenta Ljudmila Novak, ki jo mnogi vidijo na kakem ministrskem položaju, zlasti če bo kdaj res izvoljena za predsednico stranke. V SLS bodo mandat dokončali trije ministri: Janez Podobnik (okolje in prostor), Radovan Žerjav (promet) in dr. Ivan Žagar (lokalna samouprava in regionalni razvoj). Ministrske izkušnje ima sicer še več ljudi, vprašanje pa je, koliko so še aktualni. Tudi Bojan Šrot bi bil lahko minister, če ga v primeru slabšega volilnega uspeha ne bodo nagnali z mesta predsednika stranke ali pa se bo, kot je obljubil, poslovil kar sam. V Desusu bodo zadovoljni, če bodo tudi v novi vladi dobili kakšnega ministra, prvak Karl Erjavec je resor za obrambo vodil precej dobro, čeprav mu je bolj pisano na kožo pravosodje. Če bo v (Janševo) vlado vstopila tudi SNS, pa lahko na ministrsko mesto računa tudi prvak Zmago Jelinčič. Ali bi vodil notranje ministrstvo ali katero drugo, pa bi najbrž odločil mandatar.

Reporter, 11. 8. 2008

Stranka dolgih nožev (Reporter 12)

2008-08-12T17:31:00.001+02:00

Kakšne bodo posledice ustanovitve KDS za NSI?

Z ustanovitvijo nove Krščansko demokratske stranke dva meseca pred volitvami se kriza v Novi Sloveniji poglablja. Nova stranka bo težko prestopila parlamentarni prag, lahko pa bo to preprečila tudi NSI. V tem primeru bo onemogočeno tudi vnovično oblikovanje desnosredinske vlade po volitvah, zato špekulacije o možnih političnih botrih iz ozadja niso povsem iz trte izvite. Tega se očitno zavedajo tudi glavni kritiki prvaka Andreja Bajuka v stranki, Lojze Peterle, Ljudmila Novak in Franci Vovk, ki kljub vsemu ostajajo v NSI.

V soboto, 26. julija, so v Mariboru ustanovili Krščansko demokratsko stranko. V gostišču Otona Štrucla se je zbralo okoli 80 ljudi, za predsednika so izvolili dekana strojne fakultete Jožeta Duhovnika, za generalnega sekretarja Marka Štrovsa in za predsednika izvršilnega odbora Štrucla. Ta se je menda že pred tem dogovarjal za najem Slomškove dvorane, zato so se pojavile interpretacije, da se v ozadju nove politične stranke skrivata družba T2 in mariborska nadškofija kot lastnica dvorane. Zlasti, ker naj bi bila neuradni prvi mož T2 Miran Kramberger in glavni finančnik mariborske nadškofije Mirko Kraševec precej nenaklonjena prvaku NSI Andreju Bajuku. Kraševec naj bi nekoč denimo celo izjavil, da je Nova Slovenija »hudičevo delo«, vendar nam je v telefonskem pogovoru zanikal, da bi kdaj to izjavil: »Takega žargona niti ne uporabljam. Je pa res, da sem ob ustanovitvi NSI izjavil, da bi se enotna stranka (SLS-SKD – op. a.) okrepila.« Pozneje je ugotovil, da se je NSI vendarle prijela med volivci. Glede ustanovitve nove krščansko demokratske stranke je dejal, da so naklonjeni vsaki stranki, ki temelji na krščanskih vrednotah, da pa pri njeni ustanovitvi niso sodelovali niti niso zanjo vedeli.
Neuradno je slišati, da to popolnoma drži, saj si cerkev ne bi mogla privoščiti, da bi pri nekem političnem projektu izpadla neresno. Že pri združitvi SLS in SKD se je opekla, čeprav je bil projekt izpeljan z vso resnostjo in z uglednimi političnimi veljaki. Novi krščanski demokrati pa so nastali tako rekoč na skrivaj, glavni igralci pa v politiki igrajo stranske vloge ali pa še te ne. Menda so bili v nadškofiji prepričani, da Slomškovo dvorano najema Nova Slovenija, šele pozneje naj bi tam izvedeli, da naj bi bila ustanovljena nova krščansko demokratska stranka. Zanimive pa so tudi okoliščine, zakaj so si njeni ustanovitelji premislili in namesto v Slomškovi dvorani ustanovitev stranke organizirali kar v gostišču enega od akterjev.
Nejasna Drobničeva vloga
Da so pred ustanovitvijo nove stranke potekale aktivnosti, smo pisali v sedmi številki Reporterja, 30. junija. Marko Štrovs je namreč klical člane NSI in jih nagovarjal za ustanovitev nove stranke, hkrati pa je podpredsednik Janez Drobnič kritiziral vodstvo stranke in nagajal pri postopku evidentiranja kandidatur, tako da ni hotel poravnati finančnih obveznosti do stranke. Ta se stranki še ni pridružil, razmišlja pa o tem, da bi to storil, zlasti zaradi tega, ker ga občinski odbor v Ribnici ni predlagal za kandidata. Tam je zdaj evidentirana podpredsednica občinskega odbora Anica Benčina. Sodeč po pismu, ki so ga 8. julija vodstvu stranke poslali podpredsednica in evropska poslanka Ljudmila Novak, evropski poslanec Lojze Peterle in podpredsednik Klemen Žumer, so želeli na posebnem sestanku umiriti strasti, vendar se Drobnič ni držal dogovora, saj ni poravnal obveznosti do stranke, zaradi česar ni izpolnil formalnosti za kandidaturo. Drobnič je očitno skušal zase izposlovati izjemo kot neke vrste odškodnino za vse, kar je domnevno hudega doživel v Janševi vladi, po drugi strani pa lahko njegovo početje razumemo kot nagajanje stranki tik pred volitvami. Za zdaj še ni znano, kakšna je bila njegova vloga pri ustanovitvi stranke, kjer ga uradno ni zraven, neuradno pa se govori, da je bil ves čas zelo aktiven. Naši viri so denimo opazili, da je imela pri ustanovitvi prste vmes tudi Petra Tomažič, zdaj zaposlena na T2, ki je bila nekoč šefinja Drobničevega ministrskega kabineta, pozneje pa je odstavljenega šefa spremljala ob njegovih predavanjih o strategiji rodnosti po župniščih. Najbrž pa se je tudi sam zavedel, da je precej izgubil podporo javnosti (tudi v svoji Ribnici), saj ni kandidiral za predsednika KDS, ampak so namesto njega našli že skoraj pozabljenega Duhovnika, nekdanjega direktorja Litostroja in nesojenega gospodarskega ministra v času vlade LDS-SKD.
Brez velikih imen
Zanimivo je tudi, da se »novi SKD« niso pridružili Lojze Peterle, Ljudmila Novak in Franci Vovk, ki so po naših virih o novi stranki razmišljali že pred kongresom NSI leta 2005. Ker Peterle ni dobil podpore mladih, je od načrta odstopil, pozneje pa je za predsednika NSI kandidiral Franci Vovk in dobil kar 44 odstotkov glasov delegatov. Ob Bajuku pa je bila za podpredsednico izvoljena Novakova, ki se od takrat vseskozi omenja kot potencialna kandidatka za novo predsednico. Videti pa je, da ji Bajuk ni posebej naklonjen, saj je za ministrico za visoko šolstvo predlagal precej mlajšo poslanko Mojco Kucler Dolinar, medtem ko je Novakova ostala dejavna v Bruslju. Medtem ko je bil Peterle v tujini in za ustanovitev KDS ni vedel, je to dejanje Novakova ostro obsodila, pa tudi Franci Vovk, ki je sicer večkrat pozival na izredni kongres NSI, temu dejanju ni bil naklonjen in je Duhovniku to odsvetoval. Vovk meni, da ustanovitev nove stranke dva meseca pred volitvami ni primerna, do nje bi moralo priti bodisi veliko prej bodisi šele po volitvah. Sicer pa bo kongres NSI v vsakem primeru po volitvah, saj leta 2009 poteče mandat vsem organom stranke. Do takrat pa bo lahko stranka naredila tehtni premislek, kako naprej.
Mali igralci
Brez velikih imen ni velike zgodbe, zato je težko pričakovati, da bo nova KDS naredila preboj, ki ni uspel NSI. Med njenimi kandidati za državnozborske volitve naj bi bili nekdanji poslanci, ne samo iz vrst SKD, ampak tudi nekaterih drugih (desnih) strank. Torej naj bi iz naftalina potegnili nekaj ljudi, katerih politična kariera se je končala zaradi prenizke podpore volivcev. Tudi stranka Kresnica, ki se je preimenovala v krščansko demokracijo, v slovenskem političnem prostoru ne pomeni nič posebnega. Njen prvak Aljoša Humar je na lokalnih volitvah leta 2006 kot kandidat za župana Nove Gorice zbral 2,77 odstotka, njegova Kresnica pa le 1,48 odstotka glasov, kar ni zadostovalo niti za enega občinskega svetnika. Menda deluje še v Mariboru, očitno pa je tam še v slabšem položaju. Ne gre zanemariti tudi dejstva, da je bil Humar do leta 2002 predsednik novogoriškega odbora LDS, zdaj pa pomaga pri oblikovanju nove krščanske demokracije. Pot do njega sta bila lahko dva nekdanja člana NSI, Oton Štrucl v Mariboru in Davorin Mozetič v Novi Gorici. Oba sta bila v stranki v nemilosti: Štrucl se je komajda izognil izključitvi, ki so jo predlagali člani mestnega odbora, nezadovoljni zaradi njegovega nenehnega zavlačevanja na sejah odbora, medtem ko so Mozetiča izključili, ker je stranki zamolčal, da je na lokalnih volitvah prejel denar od Hita, ki ga je potem morala stranka vrniti. Po Duhovnikovih besedah naj bi do vodje Kresnice prišel prek enega od poslancev, vendar ni povedal, katerega. Morda je bil Drobnič tisti, ki je vzpostavil stik do Mozetiča ali Štrucla, nato pa sta Duhovnik in Štrovs prišla do Humarja. Kajti, če je tak stik omogočil kateri izmed »levih« poslancev, potem smo že blizu »teorije zarote« in »žlahtno konservativne stranke po meri Milana Kučana«.

Reporter, 4. 8. 2008

Popaj brez špinače (Reporter 11)

2008-08-04T15:17:00.000+02:00

Po volitvah v Izoli je videti, da koprski župan Boris Popovič izgublja volilno bazo, ki jo potrebuje za nastop na parlamentarnih volitvah. Tako zdaj išče strateškega partnerja, ki bi mu pomagal priti v parlament. Nagovarja predvsem vladne stranke, toda njim se je zameril zaradi zapleta pred proslavo za praznik združitve Primorske z domovino.
Prvak stranke Slovenija je naša se je pred evropskimi volitvami leta 2004 primerjal z risanim mornarjem Popajem, vendar njegova Oliva (Alja Brglez) ni prišla v evropski parlament. Nato je sestavil volilno koalicijo skupaj še z nekaterimi lokalnimi listami po Sloveniji in eksotičnimi kandidati (najbolj razvpit med njimi je bil nekdanji direktor Hita Danilo Kovačič), vendar mu je za vstop v parlament zmanjkal poldrugi odstotek glasov. Resda je v Kopru, kjer je kandidiral, dobil 22,34 odstotka glasov v enem okraju in 20,56 v drugem okraju, kar je na ravni primorske volilne enote pomenilo 7,36 odstotka glasov. Če bi dobil še dva odstotka več (torej 9,1 v volilni enoti), kljub temu ne bi mogel dobiti neposrednega mandata, ker bi morala stranka na državni ravni doseči ustavno določeni prag štirih odstotkov.
Obala ni več njegova
Tega bo zdaj dosegel še težje, saj se je medtem sprl z večino lokalnih politikov, s katerimi je pred štirimi leti nastopil na volitvah: najprej z Janezom Sodržnikom, ki je ustanovil svojo stranko Ljubljana, moje mesto, vendar po izpadu iz ljubljanskega mestnega sveta ni več aktualen. Tudi Stojan Auer iz Maribora je ustanovil svojo stranko Lista za pravičnost in razvoj, s katero se zdaj skuša potegovati v parlament. Ali bosta lokalna veljaka tudi tokrat našla skupni jezik, še ni znano, a tudi če jima bo, to najbrž ne bo dovolj.
Popovič je lahko najbolj resno računal na volilno bazo na Obali, saj je tam dosegel uspeh na lokalnih volitvah, toda po sporu z izolskim županom Tomislavom Klokočovnikom mu je tudi tam spodletelo. Koprski župan je na lokalnih volitvah leta 2006 dosegel zenit, saj si je podvojil podporo volivcev. Ko je leta 2002 prvič nastopil kot županski kandidat, je v prvem krogu prejel 39,9 odstotka, v drugem krogu pa 50,9. Štiri leta pozneje je že v prvem krogu zmagal z zavidljivih 70,27 odstotka. Njegova lista Koper je naš, ki je leta 2002 dobila okoli 23 odstotkov, pa je prejela več kot 51 odstotkov glasov. Zmago sta slavila tudi njegova kandidata v Izoli in Piranu, oba sta zmagala v drugem krogu, njuni stranki pa sta prejeli 24 odstotkov (Izola je naša) oziroma 23 odstotkov (Piran je naš). Popovič se je skorajda razpočil od napovedi, da bo brez problemov prišel v parlament.
Toda po sporu s Klokočovnikom ne more več računati na njegove volivce, ampak samo na svoje, ki jih je bistveno manj. Na izrednih volitvah je Klokočovnikovo stranko Izola je naša volilo več kot 27 odstotkov (še več kot pred dvema letoma), medtem ko Popovičevo Slovenija je naša dobrih sedem odstotkov. Čeprav je Popoviču ostal zvest piranski župan Tomaž Gantar, pa je menda tudi njemu precej padla podpora, tako da z njegovo kandidaturo na državnih volitvah ne more preveč računati. Poznavalci razmer na Obali napovedujejo, da Popaju tudi špinača ne more več pomagati in da bo dosegel slabši rezultat kot na državnih volitvah pred štirimi leti.
Ponujanje za kandidata
Popovič tako ne more računati na vstop v parlament brez pomoči katere od sedanjih parlamentarnih strank, predvsem vladnih, ker je z opozicijskimi že ves čas v sporu. Če je še pred pol leta v oddaji Vroči stol na TVS ostro zavrnil špekulacije, da se dogovarja o koaliciji z SLS, češ da bo on sam brez pomoči kogarkoli prišel v parlament, pa je zdaj slišati drugačne informacije. Kot pravijo naši viri, se je sam ponujal prvaku SLS Bojanu Šrotu za kandidaturo na njihovi listi in pri tem zagotavljal, da bo na Obali dobil več kot 25 tisoč glasov (vseh volivcev je menda okoli 70 tisoč), toda celo celjski župan ga ni jemal resno. Pozneje naj bi se z istimi argumenti ponujal še prvaku Desusa Karlu Erjavcu, ki ga menda prav tako ni vzel resno. Na listi Pečetove Lipe verjetno ne bo nastopil, ker ima ta stranka prenizek rating in je preveč protivladna.
Njegova ambicija, da bi kandidiral za poslanca na listi SDS, pa je prav tako splavala po vodi, saj je stranka v Kopru že izbrala kandidata (predsednika uprave Luke Koper Roberta Časarja). Poleg tega velja kot samosvoj in nezanesljiv človek za neke vrste tempirano bombo, za katero se ne ve, kje in kdaj bo eksplodirala. Prvič se je to zgodilo ob lanski proslavi obletnice odhoda zadnjega vojaka jugoslovanske armade, ko je prireditev bojkotiral zaradi tega, ker je bil tam Lojze Peterle oziroma ker je bil vodja Peterletovega volilnega štaba Marko Pogorevc, ki ga je kot generalni direktor policije zaprl, po odločbi vrhovnega sodišča nezakonito.
Bomba pred proslavo
Za drugo takšno eksplozijo je poskrbel pred letošnjo proslavo ob vrnitvi Primorske Sloveniji, za katero je bilo pred tremi leti na njegovo željo dogovorjeno, da bo v Kopru. Državni sekretar Aleksander Zorn, ki je vodja komisije za proslave, se je s sestanka pri koprskemu županu 3. julija vrnil z bledim obrazom, saj je iz pogovora razbral, da vlada ni zaželena v Kopru. Popovič nam je zaplet takole pojasnil: »Očitno nekdo skuša spreti mene in Janšo pred volitvami. Jaz sem večkrat povedal, da podpiram predsednika vlade, ne pa vseh njegovih ministrov. Podpiram vlado, ne pa tudi vseh njenih odločitev. Denimo, te o pokrajinah zagotovo ne, zato razmišljamo o referendumu za enotno primorsko pokrajino. Na tem sestanku sem povedal, da ne vidim nobene težave pri organizaciji proslave in da smo pripravljeni pomagati po svojih močeh. Prijateljsko pa sem Zorna kot predstavnika največje vladne stranke opozoril na to, da bo proslava en teden pred volitvami, tam pa se bodo zvrstili tudi levi politiki od Kučana naprej. Rekel sem, da ne vem, če je za njih dobro, da ljudje Kučanu ploskajo, Janši pa ne.«
Zorn tega očitno ni razumel kot prijateljski nasvet, saj je koprskemu županu napisal pismo, v katerem ga je pozval, naj se izjasni, ali je proslava v Kopru zaželena ali ne. Zanimivo pa je, da se je Popovič šele po dveh tednih, ko so o zapletu poročali mediji, potegnil nazaj in pisno povabil vlado, da v Kopru priredi proslavo. Seveda obstajajo tudi špekulacije, da je bil Popovič jezen na SDS, ker ga ne želi uvrstiti na svojo listo, zdaj, ko je dobil po nosu v Izoli, pa želi vnovič dobre odnose.
Neuradno je sicer slišati, da je SDS v sporu med Popovičem in Klokočovnikom nekoliko bolj naklonjena slednjemu, saj je tudi predsednik izolske SDS Bojan Zadel vseskozi ostal zvest svojemu županu. Po drugi strani pa je dolgoletni šef koprske SDS Igor Colja ostal na Popovičevi strani, zato naj bi ga na izrednem zboru odstavili, prav tako ni več kandidat na državnih volitvah. Med bolj pomembnimi veljaki SDS je koprskemu županu najbolj naklonjen bivši poslanec Pavel Rupar, vendar so tudi njega »odrezali«. Popoviču tako ostaja kot zadnja možna opcija koalicija z SLS, težava pa je v tem, da bi morala v tem primeru o pridružitvi SJN k predvolilni koaliciji odločati še stranka mladih, ki v primorski volilni enoti stavi na izvolitev tolminskega župana Uroša Brežana. Tudi sicer je vprašanje, koliko Popovičevih urbanih volivcev bi podprlo stranko s kmečkim in konservativnim pedigrejem ter koliko članov ljudske stranke je sploh navdušenih nad nepredvidljivim koprskim županom, za katerega krožijo govorice, da bo svoj mandat predčasno končal v zaporu.

Okvir
Volitve v Izoli
Primerjava volitev v izolski občinskih svet pred dvema letoma in letos kaže, da je največji zmagovalec župan Tomislav Klokočovnik, največji poraženec pa stranka SD, ki je izgubila kar dva mandata. Svojevrstno presenečenje je tudi, da je Popovičevi stranki uspelo priti v občinski svet. Izola je naša je pred dvema letoma prejela 24,06 odstotka glasov (šest mandatov), letos pa 27,26 (sedem mandatov). SD je s 22,95 (šest mandatov) padla na 19,68 odstotka glasov (pet mandatov). K temu je treba prišteti še listo Mladi za Izolo, ki so pred dvema letoma prejeli 6,13 odstotka oziroma enega svetnika, ki se je pozneje pridružil SD. Mef in Izolani se je povzpel iz 4,76 odstotka (en mandat) na 8,24 odstotka glasov (dva mandata). Četrta stranka je postala Popovičeva SJN, ki je prejela 7,37 odstotka (dva mandata). Sledi Desus, ki je malce poslabšal rezultat, iz 6,96 odstotka (dva mandata) na 6,23 (en mandat), Zares s 5,81 odstotka (en mandat), SDS je padel z 6,89 (dva mandata) na 4,92 odstotka (en mandat), Oljka pa je dosegla 4,53 odstotka (en mandat). Iz mestnega sveta je izpadla lista Izolani, zbudi se (prej so imeli en mandat), medtem ko LDS (prej dva svetnika) na volitvah ni nastopila.

Colja proti Popoviču (Reporter 12)

V prejšnji številki Reporterja smo navedli napačen podatek, da naj bi vodja koprskega odbora SDS Igor Colja ostal zvest županu Borisu Popoviču in da naj bi zaradi tega prišlo do sprememb v vodstvu mestnega odbora. Colja nam je povedal, da se je s Popovičem razšel že pred lokalnimi volitvami leta 2006, toda kljub temu je SDS podprla njegovo vnovično kandidaturo za poslanca. Po zmagi SDS na državnih volitvah leta 2004 je koprski župan za profesionalnega podžupana imenoval Coljo, ki sicer ni imel formalnih zadolžitev, skrbel pa je za njegove stike z ministrstvi. Kot je pozneje izvedel od posameznih ministrov, je Popovič stike uporabljal za izsiljevanja na kadrovskem področju, ker pa mu to ni uspevalo, je nazadnje s podžupanskega mesta razrešil Coljo. Popovič naj bi mu očital, da novači občinske uradnike za svojo stranko, kar se je Colji zdelo absurdno. Čeprav sta se razšla pol leta pred lokalnimi volitvami, o sporu ni obvestil javnosti. Še več, SDS je podprla Popovičevo vnovično župansko kandidaturo, ta pa naj bi stranki obljubil, da bo iz njenih vrst imenoval podžupana. Po volitvah je na obljubo pozabil oziroma je trdil, da ni nikoli nič obljubil. Po Coljevih besedah se je začelo celo šikaniranje članov SDS v Kopru. Dejstvo pa je, da je mestni odbor SDS v Kopru v četrtek, 24. julija, izvolil novo vodstvo in da je namesto Igorja Colje stranko prevzel Igor Šircelj. Colja se je poslovil na lastno željo in zato ni več kandidiral, bil pa je izvoljen za predsednika nadzorne komisije mestnega odbora. Nekateri sicer namigujejo, da bo koprska SDS z novim predsednikom bolje sodelovala z županom, dejstvo pa je, da so se odnosi med prvakom stranke Slovenija je naša in SDS ohladili in to ne samo na Obali.

Naše gore Karadžići (Reporter 11)

2008-07-31T23:35:00.002+02:00

Po aretaciji srbskega vojnega zločinca Radovana Karadžića mednarodna roka pravice čaka še na njegovega pajdaša Ratka Mladića, poveljnika vojske Republike srbske, ki je po nalogu Karadžića in Slobodana Miloševića izvajala etnično čiščenje ter pobijala, zapirala in mučila nesrbsko prebivalstvo v zasedenih ozemljih. Po uradnih ocenah naj bi vojna v Bosni in Hercegovini terjala več kot sto tisoč žrtev, okoli pol milijona ljudi je moralo zapustiti svoje domove. Toda račun za krvavo bajko je vendarle prišel v obliki obtožnic na mednarodnem sodišču za vojne zločine v Haagu.

Čeprav Slovenci delimo veselje skupaj z bošnjaškimi in hrvaškimi žrtvami, pa sami nismo nikoli uspeli obračunati z enako težkimi zločini, ki so se v imenu komunistične ideologije zgodili po koncu druge svetovne vojne. Tudi takrat je bilo po uradnih ocenah pokončanih več kot sto tisoč ljudi, večinoma razoroženih vojakov protipartizanskega tabora, nekaj pa tudi civilistov, med njimi so bile tudi ženske in otroci. Med pobitimi na slovenskih poljih smrti je bilo tudi najmanj 13 tisoč Slovencev, ki so jih bodisi vrnili zavezniki bodisi pripeljali novi oblastniki iz njihovih domov v taborišča in nato v smrt. Od padca komunizma je minilo že 18 let, a so rablji ostali nekaznovani. Krivci so znani, saj je zločine organiziralo vodstvo partije prek svoje tajne službe Ozne, izvršili pa so jih vojaki Jugoslovanske armade in domači knojevci, bivši partizani. Nedavno so zgodovinarji odkrili pismo Edvarda Kardelja, vodilnega slovenskega komunista na jugoslovanski ravni, Borisu Kidriču, predsedniku slovenske (komunistične) vlade, da čiščenje poteka prepočasi. Glavni naročnik povojnih pokolov, vodja jugoslovanske partije Josip Broz Tito, je v istem času na enem svojih javnih nastopov vpil, da izdajalci ne bodo več dolgo gledali čudovitih planin, saj je roka pravica večino od njih že dosegla. Odgovorni za ta okrutna dejanja imajo še vedno svoje spomenike po slovenskih mestih. Boris Kidrič celo pred vlado, Edvard Kardelj s krdelo brezobličnih proletarcev pa pred parlamentom.

Podobno je s sodnim pregonom zoper (po)vojne hudodelce, saj se ni skrivil niti las na glavi nikomur, ki je organiziral ali realiziral genocid po koncu druge svetovne vojne. Kazensko ovadbo zoper Mitjo Ribičiča, ki je najvišji še živeči nekdanji funkcionar zloglasne Ozne, je v čudnih okoliščinah sodišče zavrglo. Opozicijske poslance (SD, LDS, Zares) pa je najbolj zmotilo to, da je o vsebini kazenske ovadbe poročala nacionalna televizija. Glede na to, da se v Sloveniji nekateri politiki obnašajo kot mladiči slovenskih Karadžićev, nas ne sme čuditi, če ponekod v Srbiji vojne zločince častijo kot narodne heroje.

Reporter, 28. 7. 2008

Teza: vojni zločinec. Antiteza: zdravilec. Sinteza: obtoženec.

Barbika in tajkun (www.revija-reporter.si)

2008-07-21T20:30:00.012+02:00

Na letošnjem praznovanju častilcev laškega piva se je ob pivovarskem baronu Bošku Šrotu znašel prvak SD Borut Pahor. Alternativni premier je našel čas, da je obiskal najbolj razvpitega slovenskega tajkuna, ki je na sporen način polastninil za poldrugo milijardo evrov vredno premoženje, nadzoruje največjo slovensko »korporacijo« od proizvodnje pijač do njihove prodaje na trgovskih policah, poleg tega pa še največjo slovensko in štajersko časopisno hišo, prek katerih skuša posegati še v slovensko politiko.

Po izjavah odstavljenega odgovornega urednika Dela Janeza Markeša mu je Boško Šrot na nekem kosilu v pivovarni Union naročil, da je treba podpirati Pahorja in rušiti Janšo oziroma mu je dal vedeti, da bi bila Pahorjeva zmaga na volitvah koristna za korporacijo v njegovi lasti. Pahor se je nato sprenevedal, da s Šrotovimi izjavami in uredniško zamenjavo na Delu nima nič oziroma da nima nobene povezave s prvim možem korporacije okoli Pivovarne Laško.

Morda mu kdo celo verjame, toda po fotografiji z letošnje prireditve Pivo in cvetje bo težko ostal verodostojen. V družbi Boška Šrota, ki mu nekaj zapoveduje, je bil tudi poslanec Matjaž Han, sicer župan Radeč, za katerega se je v času uredniške zamenjave na Delu govorilo, da ga je obiskala njegova (nekdanja) sokrajanka Andrijana Starina Kosem, zdaj predsednica nadzornega sveta Dela. Kaj je bila tema tega ali prejšnjega pogovora, bomo najbrž zvedeli po volitvah, če se bo Pahorju uspelo dokopati na premierski položaj. Očitno pa sta moža zakopala bojno sekiro izpred pol leta, ko je Šrot pisal Pahorju ostro javno pismo in ga v njem okrcal zaradi preveč popustljivih stališč do premierja Janeza Janše. Morda je šlo takrat za taktiko ali pa tudi ne, dejstvo je, da je Pahorjeva stranka pozneje zaostrila stališča do Janševe vlade. Boško Šrot je torej s svojim ostrim pismo in javnim izstopom iz SD torej vendarle dosegel svoj namen.

Verjeti je, da je Pahor že tedaj vodil preračunljivo politiko. Nesporazum z Boškom Šrotom mu je koristil, saj je prav takrat tajkun obračunaval z enim od slovenskih medijev v njegovi lasti. Bilo je pred predsedniškimi volitvami, ko sem prvaka SD obiskal v njegovi pisarni in se mu med pogovori o politiki potožil zaradi vmešavanja nadzornega sveta v novinarsko avtonomijo. Ker je bil Šrot član njegove stranke, sem ga odkrito vprašal, ali je kakorkoli povezan z omenjenimi pritiski. Odgovoril je, da ni in da na Boška Šrota nima nobenega vpliva, priznal pa je, da se je nedavno z njim pogovarjal po telefonu, vendar ne o Magu ali Delu. Glede pritiskov na uredništvo Maga pa mi je svetoval, naj se tem odločno upremo in da bo, če bo postal premier, novinarje posebej pozval, naj o pritiskih, če se bodo dogajali, javno spregovorijo.

Kmalu za tem je sledilo Šrotovo pismo in izstop iz stranke, kar je nakazovalo, da moža res nista v najboljših odnosih. Pričakovali smo, da nas bo Pahor podprl v spopadu z veliko močnejšim lastnikom, a se žal to ni zgodilo. Izgovarjal se je na to, da se ne želi vmešavati v novinarstvo in da je prav, da se politiki ne opredeljujejo o sporih v medijih.

No, nekateri politiki so nas vendarle odkrito podprli, ne samo iz desne, ampak tudi iz leve opcije, žal pa nam to ni veliko pomagalo, razen moralno (morda je bolj njih opralo kakršnih koli sumov). Prvaka SD je bolj skrbelo, da bi njegovo stranko kakorkoli vpletali v obračun z novinarji, zato me je poklical in spraševal, če kakorkoli držijo izjave poslanca SDS Branka Grimsa, da je v ozadju obračuna z nami stranka SD, vendar mu te informacije nisem mogel potrditi, ker se tudi niso ujemale z našimi viri. Takrat se je govorilo predvsem o hvaljenju Stojana Zdolška, takratnega podpredsednika nadzornega sveta Dela, da so Laščani dali koncesijo nad mediji Gregorju Golobiču oziroma stranki Zares (poleg tega, da sta se na Paklenskih otokih srečala Boško Šrot in Milan Kučan).

Kakšno vlogo je imel Pahor pri preurejanju medijskega prostora oziroma če jo je imel, ta hip ne moremo odgovoriti. Ga pa njegov obisk pri glavnem medijskem rablju spravlja v čudno luč. So se Pahorjevi priskledniki res dogovorili z Boškom Šrotom, da bodo njegovi mediji pred volitvami podprli njihovega kandidata za mandatarja? Je bilo v ozadju dogovorov še karkoli drugega, kar bo obvarovalo največjega slovenskega tajkuna pred morebitnim kazenskim pregonom ali mu še povečalo gospodarski imperij? Vprašanje pa je, ali bi podpora Šrotovih medijev Pahorju bolj koristila ali škodovala. Če bi se volivci odločali izključno po nareku medijev, potem Janševa stranka nikoli ne bi mogla zmagati na volitvah in nato sestaviti vlado.

Vprašanje je tudi, ali prvemu možu stranke, ki se razglaša za socialdemokratsko in delavsko, sploh koristi pojavljanje v družbi najmogočnejšega slovenskega (turbo)kapitalista. Verjeti je, da ne, končno oceno pa bodo na volitvah podali volivci. Še pred meseci je kazalo, da Pahorjeve zmage ne more nihče ogroziti, zdaj pa sta SDS in SD javnomnenjsko povsem izenačeni. Če bo Boško Šrot preveč podpiral Boruta Pahorja, volivci ne bomo več imeli izbire ali Janša ali Pahor, temveč ali Janša ali Boško Šrot!

Boško Šrot: "Poslušaj, Borut, tebe bom pa jaz nastavil!"

www.revija-reporter.si

Pokrajine, epilog drugič (Reporter 8)

2008-07-21T20:15:00.010+02:00

Pokrajina, moja Slovenija

Čeprav se je referenduma po pokrajinah udeležilo nekaj več kot desetina slovenskih volivcev, naj bi to bila za vlado primerna podlaga za to, da naj bi še zadnjič pred začetkom volilne kampanje poskusila prepričati poslance v sprejetje pokrajinskih zakonov. Težko pa ji bo to tudi uspelo. Nedvomno je, da so udeleženci referenduma izrazili zelo podobno voljo kot pred tem njihovi občinski predstavniki. Po drugi strani pa je jasno, da opozicija rezultata ne bo priznala kot merodajnega in da zato ne bo prišlo do ustrezne dvotretjinske večine poslancev državnega zbora. Počakati bo torej treba na volitve in na novo sestavo državnega zbora, ki se bo nato spopadal s pokrajinskim vozlom.

Na nekatera vprašanja je sedanja vladajoča koalicija nedvomno odgovorila, med njimi vsekakor, kakšne naj bodo pokrajine. Podobno kot župani in občinski svetniki so se tudi volivci odločili za več manjših pokrajin in ne za manj velikih pokrajin. Tisti, ki svoje volje niso izrazili, niso sporočili ničesar. Verjamem, da mnogim to ni všeč, zlasti ne stroki, ki je v prejšnjem mandatu priporočila uvedbo osmih pokrajin. Tudi sam osebno sem se najbolj navdušil nad konceptom šestih (pretežno zgodovinskih) pokrajin, ki ga je predlagala Nova Slovenija: primorska, gorenjska, osrednjeslovenska, dolenjska, štajerska in pomurska. Te bi bile primerljive z regijami v sosednjih državah, kar je zdaj kvečjemu Slovenija. Očitno pa smo Slovenci navajeni živeti v majhnih mestih, majhnih občinah, majhni državi in zato tudi manjših pokrajinah. Manjše število večjih pokrajin bi najbrž lažje sprejeli v primeru, če bi že pred tem obstajalo šest do osem upravnih enot. Toda od leta 1994 dalje, ko se je začela reforma lokalne samouprave, se prejšnje vlade, ki jih je vodila LDS, niso odločile za ustrezno zmanjšanje upravnih enot.

Zdaj, ko je ta priložnost izgubljena, bo težko obiti voljo ljudstva oziroma če je komu ljubše, voljo občin. Razdelitev na 14 ali celo 15 pokrajin je zato postala realnost. Odprto ostaja samo še vprašanje, kako razdeliti osrednjeslovensko pokrajino brez Ljubljane. Južni del bi se lahko povezal v skupno Notranjsko-Dolenjsko pokrajino, toda severni del bi težko povezali v eno celoto in ga bo treba delno priključiti Gorenjski, nato pa razmisliti o eni kamniško-zasavski pokrajini ali o dveh, kamniški in zasavski pokrajini. To pomeni, da bi v skrajnem primeru dobili 14 pokrajin plus Ljubljano, kar navsezadnje ne bi bila katastrofa. In ko bodo pokrajine oblikovane, bodo lažje določene tudi njihove pristojnosti. Nato bodo lahko poslanci razmišljali še o ustreznem preoblikovanju državnega sveta v zbor pokrajin ali pa ustrezni spremembi volilnih enot, ki bi lahko sovpadale s pokrajinami.

P. S. Vlada je medtem že predlagala nov predlog o 14 pokrajinah. Žal sta občini Medvode in Vodice del Kamniško-zasavske pokrajine, čeprav imata več skupnega z Gorenjsko.

Lipovi bogovi (Reporter 8)

2008-07-21T20:12:00.000+02:00

Stranka Lipa se predstavlja kot stranka borcev za socialne pravice revežev, v njihovem ozadju pa se skrivajo povezave s tajkuni. Medtem ko Barbara Žgajner Tavš maha s položnicami upokojenk, ki imajo komajda za življenje, se Sašo Peče kaže v družbi z najbogatejšimi Slovenci, z njimi sodeluje in lobira zanje v državnem zboru. Za njegovega političnega mentorja velja prvak SLS Bojan Šrot, ki mu je tudi omogočil, da je v njegovi županski pisarni začel ustanavljati svojo stranko.

Pred tednom dni se je Lipi pridružilo tudi Društvo nezaposlenih in socialno ogroženih Slovenije, ki ga vodi nekdanji kandidat za predsednika Zares Ivan Cencelj. Skupaj s Sašom Pečetom je podpisal sporazum o sodelovanju med stranko in društvo na jesenskih volitvah. Društvo bo stranko podpiralo, njegovi člani pa bodo sodelovali kot kandidati Lipe na volitvah v državni zbor. Med njimi bo tudi Cencelj, ki naj bi predvidoma nastopil v zagorskem volilnem okraju, saj je doma iz Izlak. Prvi mož nezaposlenih pravi, da je program Lipe zelo podoben programu njihovega društva: »Zares sem zapustil zaradi neizpolnjenih obljub. Golobič mi je obljubil, da bova tesno sodelovala, nikoli pa me ni poklical. Nato sva se z Biščakom dogovarjala, da bi prevzel vodenje odbora za socialo, pa prav tako ni bilo nič. Potem smo v društvu pisali vsem parlamentarnim strankam in jih prosili za sodelovanje, edina, ki nas je sprejela, pa je bila Lipa.«

Socialna delavka v parlamentu

Sodelovanje med Lipo in Društvom nezaposlenih gre mnogim na smeh, saj javnomnenjske ankete kažejo Lipi 0,7 odstotka podpore, kar še zdaleč ne zadostuje za vstop v parlament. Njihov nekdanji šef, prvak SNS Zmago Jelinčič, je v intervjuju za tokratno številko revije Reporter komentiral: »Verjetno se pripravljajo, da bodo vstopili v to društvo.« Lipeki se na vse kriplje trudijo, da bi na svojo listo dobili nekaj popularnih osebnosti, ki bi jih pripeljale v državni zbor. Tako naj bi se dogovarjali z novomeškim županom Alojzijem Muhičem in koprskim Borisom Popovičem, prvi vodi stranko Zveza za Dolenjsko, drugi pa Slovenija je naša, a težko je verjeti, da bi kdorkoli od njiju tvegal svojo politično kariero s posojanjem svojega imena tako obskurni stranki. Še bolj smešna poteza je dogovarjanje z zloglasno predsednico nadzornega sveta Dela Andrijano Starina Kosem, ki nam pred časom ni ne potrdila ne zanikala informacije, da naj bi se na listi Lipe potegovala za poslanko. Prek nje se lahko Lipa oglašuje v medijih v lasti Pivovarne Laško, ki zadnje čase večkrat na teden poročajo o socialnih pobudah poslanke Barbare Žgajner Tavš. To pomeni, da naj bi se za socialno ogrožene Slovence prek nje najbolj zavzemala največja slovenska tajkunska druščina. Resda je bila Žgajnerjeva pred vstopom v politiko socialna delavka, toda poznavalci pravijo, da samo njena oblačila stanejo več kot vse zbrane položnice socialno ogroženih upokojenk skupaj. Nekateri zatrjujejo, da ima poslanka rezervni načrt, kandidaturo na listi SD, in da naj bi bil član te stranke tudi njen mož, kar pa Žgajnerjeva zanika. Res pa prihaja iz „rdečih revirjev“, iz Trbovelj, ki jih zdaj že drugi mandat vodi njen poslanski kolega iz SNS Bogdan Barovič. On jo je tudi pripeljal za svetovalko poslanske skupine SNS, že kmalu po tem pa se je bolj navezala na sedanjega podpredsednika državnega zbora Saša Pečeta, s katerim se je nazadnje „zaplezala“ v Lipo.

Druženje s tajkuni

Pravi obraz Lipe predstavlja njen prvak Sašo Peče, ki ima daleč največje razumevanje za najpremožnejše sloje. Na vprašanje dnevnika Finance, ali podpira prevzeme družb na način Boška Šrota v Laškem, je odgovoril: „Podpiram slovensko lastništvo.“ Izjavo je ponovil tudi na spletni televiziji Vest.si: „Od nekdaj zagovarjam domače lastništvo. Uspešno ali pravično socialno politiko je mogoče izvajati izključno prek uspešnega gospodarstva...“ Na vprašanje, ali lahko pričakujemo aretacijo Boška Šrota, pa je odgovoril: „Glede na to, da je gospod Janez Janša pripravljen iti prek trupel in prek laži za uspeh na volitvah, mislim, da je v tej državi žal vse mogoče.“ V družbi najbogatejšega Slovenca se je znašel že večkrat. Decembra lani so ga videli najprej na novoletni proslavi družbe CPM, ki je lastniško povezana s Pivovarno Laško, kjer je s svojo ženo Simono sedel v prvi vrsti skupaj z Boškom Šrotom s soprogo, Stojanom Zdolškom s soprogo, Andrijano Starina Kosem s soprogom in večinskim lastnikom družbe Janezom Škobernetom s soprogo. Slednjega označujejo za slamnatega lastnika, za katerim se skriva vplivna družina Šrot, vendar on trdi, da to ni res. Mariborski župan Franc Kangler je takrat sedel bolj zadaj, ker je na prireditev zamudil. Približno dva tedna pozneje se je Peče znova znašel v družbi Škobernetom ter Boškom in Bojanom Šrotom, tam pa so bili tudi nekateri drugi poslanci. Zanimivo je tudi, da je v približno istem času predlagal dopolnilo k noveli zakona o prevzemih, po kateri bi bilo od posojila za prevzem podjetja še vedno dovoljeno zastaviti delnice prevzetega podjetja, toda za obdobje odplačevanja posojila ne bi bilo mogoče izplačevanje dividend oziroma drugih nagrad. Peče je ta amandma pojasnjeval z besedami, češ da bi na ta način zavarovali položaj domačih prevzemnikov pred tujimi podjetji. Manj naivni pa pravijo, da sta ga v resnici za vložitev dopolnila prepričala brata Šrot, ker ljudska stranka kot vladna tega ni mogla storiti. Kljub temu sporno „tajkunsko“ dopolnilo ni dobilo zadostne podpore državnega zbora.

Od gostilne do stranke

Z Bojanom Šrotom naj bi bila v navezi prav tako že precej časa. Potem ko je bil celjski župan izvoljen za prvaka SLS, naj bi prihajal pred državni zbor avtomobil s celjsko registracijo, v katerega naj bi se nato prisedel Sašo Peče. Zato ni naključje, da so se pogovori o odhodu iz SNS in ustanovitvijo nove stranke začeli v pisarni celjskega župana, kjer je četverico poslancev (takrat je bil še zraven še Barovič, ki se je pozneje pokesal za svoje ravnanje in bo zdaj lahko vseeno kandidiral pri Jelinčiču) in župana presenetila televizijska kamera. Nekateri sicer menijo, da je takrat Peče zlorabil Šrota, drugi so prepričani, da Šroti vseskozi izrabljajo Pečeta. Če ne bi bilo tako, bi ga Bojan povabil v svojo stranko, a namesto tega je moral Saško v rizični projekt nove stranke. Govori se, da je stranko poimenoval po gostilni Lipa v Radvanju pri Mariboru, kjer naj bi se srečevala Peče in Škoberne; toda slednji pravi, da se tam s Pečetom ni nikoli srečal, ampak da tam pogostokrat kosi z Matjažem Pavčičem, direktorjem Ingrada Gramat. Škoberne, ki se večkrat pojavlja v povezavi z Bojanom Šrotom in Sašom Pečetom, ni vstopil v Lipo, čeprav je bil tam zelo zaželen; je pa predsednik občinskega odbora SLS v Šentjurju pri Celju. Kakorkoli že, Lipa je bila ustanovljena prvega marca, na ustanovnem zboru pa so videli tudi dva Roma. To je zanimivo zlasti zaradi tega, ker je bil Peče kot poslanec Jelinčičeve stranke izrazito nenaklonjen Romom in nasploh znan po rasističnih izjavah. Leta 2001 je denimo za revijo Mars izjavil: „Nikakor ne bi mogel iti na pijačo s človekom, ki ni po mojih merilih. Ne bi mogel iti niti s temnopoltim človekom niti s homoseksualcem.“ Kot podpredsednika državnega zbora novinarji skušali zaradi takih izjav provocirati in tako mu je novinarka POP TV pripravila past in kavo s Pečetom povabila tudi homoseksualca. Politik je vstal od mize in ju zapustil. Z Lipo pa je očitno doživel preobrazbo, saj je 7. junija za Indirekt dejal, da ni nikoli izjavil, da s črncem ne bi šel na kavo: „Še vedno pa vztrajam pri tem, da ima vsak posameznik v naši družbi pravico do odločitve, s kom bo šel v prostem času na kavo. Zgodba s homoseksualcem pa je prišla ven prek skrite kamere ene od televizij. Sam sicer s tem nimam nobenih problemov.“ Očitno je to dovolj, da lahko Lipa sodeluje v razpravah Kučanovega foruma.

Lipa je medtem začela iztegovati svoje veje povsod po Sloveniji, toda kakšnih znanih obrazov ni videti. Med bolj znanimi člani je Dušan Kudrnovsky, podjetnik iz Dravograda, ki je bil nekoč vodja tamkajšnje SLS, pozneje pa je bil vpleten v zgodbo o napadu na takratnega novinarja Mira Petka. Ta je o njem pisal, da je prejel posojilo NKBM, za katero je jamčil direktor Eurocityja Janko Zakeršnik, zaradi česar ga je pozneje zaslišala parlamentarna preiskovalna komisija. Kudrnovsky je zanikal, da bi od Zakeršnika karkoli prejel, toda podpis jamstva se je zdel državnemu tožilstvu dovolj dobra podlaga za kazensko ovadbo zaradi krivega pričanja. V Šentjurju je menda med člani Dušan Škoberne, ki pa menda ni v sorodstvu z znanim podjetnikom. V parlamentu je „ ozelenela“ le Pečeta, Žgajnarjevo in Boštjana Zagorca, ki prihaja iz okolice Maribora. Ta trojica menda celo skupaj hodi na morje na hrvaški otok Lošinj, zraven vzamejo ženi oziroma moža, občasno pa brez njih na dopustu organizirajo kakšen sestanek stranke v enem od hotelov, kjer sta bojda ključna akterja Saško in Barbara. Letos menda ne bo časa za skupne počitnice, ker bodo imeli dovolj skupnega dela med volivci.

Okvir

Saškov hipodrom pod Nanosom

Prvak Lipe ni brez razloga v družbi z vplivnimi ljudmi iz štajerskega konca. Tako se govori, da skupaj z mariborskim županom Francem Kanglerjem načrtujeta tihi prevzem mariborskih lekarn, Peče pa naj bi precej trgoval tudi z delnicami v tujini. Vrstno hišo v Mariboru ima že dolgo časa, lani pa naj bi se zanimal za nakup zemljišča v Senožečah s pogledom na Nanos. Na njem naj bi gojil konje. Po nekaterih podatkih je do zemljišča prišel zelo ugodno, celo zastonj, ni pa znano, ali je vpisan v zemljiško knjigo. Domačini se sicer spominjajo, da se je Peče zanimal za neko zemljišče, najbolj so si ga zapomnili po njegovih polizanih laseh in BMW-ju, s katerim se je pripeljal. Poleg njega pa naj bi bil divaški podjetnik Vlado Kavrin, ki naj bi tam prodajal zemljišča. Pozneje, ko so mejaši sklepali ustrezne pogodbe, pa je bilo kot kupec „Pečetovega“ zemljišča navedeno podjetje Fundi, d. o. o., Laze 17, Dramlje pri Celju. To podjetje sicer nima telefonske številke, zato so se na priloženi telefonski številki oglasili zaposleni v podjetju Ekos, katerega lastnik je Janez Škoberne (to podjetje je večinski lastnik družbe CPM). Kupili naj bi ga po izredno ugodni ceni (govori se, da po ceni 20 evrov za kvadratni meter, na trgu pa bi lahko iztržili okoli 75 evrov za kvadratni meter). Kavrin je zanikal, da naj bi Pečetu brezplačno dal kako zemljišče v Senožečah, prodal naj bi mu ga po običajni ceni. Dan pozneje pa je zanikal, da je ali je bil lastnik kakršnega koli zemljišča v Senožečah in se izgovarjal, da je naše vprašanje napačno razumel. Škoberne pa je potrdil, da ima njegovo podjetje v lasti tri parcele v Senožečah, vendar so na prodaj in niso rezervirana za Pečetovo konjerejo. Slednji naj bi po se Škobernetovih besedah za parcelo sprva zanimal, ker pa ni imel dovolj denarja, je zanjo povedal njemu. Peče je vse skupaj označil za novinarsko raco in dodal, da ima v resnici parcelo v Toskani in da ima tam počivališče za tovornjake. Konja naj bi jahal samo enkrat v življenju in to v Lipici. Na naša vprašanja o premoženju in delnicah pa se je „pohvalil“, da ima v lasti 30 odstotkov NLB, 80 odstotkov NKBM, 100 odstotkov Plinarne Ljubljana, skupaj z ministrom Matejem MNZ, v tujini še velik delež tovarne BMW v Ingolstadtu, želi pa vstopiti v Ford.

Reporter, 7. julija 2008

Atentat na Novo Slovenijo (Reporter 7)

2008-07-04T18:02:00.000+02:00

V Novi Sloveniji se nadaljuje spor med poslansko skupino in podpredsednikom stranke Janezom Drobničem, kar zagotovo ni dobra popotnica za prihajajoče volitve. Kandidaturi so se odpovedali tudi nekdanji državni sekretar Marko Štrovs, nekdanji kandidat za predsednika stranke Franci Vovk in evropski poslanec Lojze Peterle. Drobnič in Štrovs naj bi novačila člane NSI za novo krščanskodemokratsko stranko, ni pa povsem jasno, ali bi jima pridružil tudi Peterle.

Po izstopu Janeza Drobniča iz poslanske skupine NSI je njen vodja Jožef Horvat predsedniku državnega zbora Francetu Cukjatiju predlagal, da se njihovega nekdanjega poslanca razreši z mest v delovnih telesih in na njegovo mesto imenuje druge člane njihove poslanske skupine. V mandatno-volilnim komisiji naj bi Drobniča nadomestil Ciril Testen, v odboru za delo, družino in socialne zadeve Horvat, v odboru za visoko šolstvo, znanost in tehnološki razvoj Marjeta Uhan, v komisiji za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb pa zopet Horvat. Drobničevo podpredsedniško mesto v odboru za zunanjo politiko naj bi po predlogu poslanske skupine NSI pripadlo Majdi Zupan. Hkrati je tudi Drobnič predsedniku državnega zbora sporočil, da želi še naprej sodelovati v istih delovnih telesih kot do sedaj. Zaplet bo moral urediti kolegij predsednika državnega zbora na eni od naslednjih sej, predvidoma še ta teden. Nekdanji Drobničevi poslanski kolegi so prepričani, da v skladu s poslovnikom mesta v delovnih telesih pripadajo njihovi poslanski skupini, pri čemer pripominjajo, da se Drobnič že do zdaj pogostokrat ni udeleževal sej delovnih teles in so morali zagotoviti ustrezno zamenjavo. „Včasih je bilo tudi nekaj slabe volje, če ga je kdo moral tik pred zdajci nadomeščati,“ nam je zaupal Jožef Horvat. Kot razlog za odsotnost pa naj bi Drobnič navajal obveznosti na terenu ali do družine.

Neukročeni trmoglavec

Drobnič bi se zahtevam po razrešitvi iz članstva v delovnih telesih izognil, če se bo vrnil v poslansko skupino, kar naj bi tudi obljubil na pogovoru z volivci v Ribnici. A vendar ne kaže, da se bo to zgodilo. V poslanski skupini zatrjujejo, da bo Drobnič evidentiran za kandidata na volitvah na naslednji seji izvršilnega odbora, če bo medtem poravnal vse obveznosti do stranke. Kot je znano, stranki dolguje plačilo petodstotnega funkcionarskega prispevka, ki ga je prenehal plačevati po razrešitvi z mesta ministra za delo, družino in socialne zadeve 1. decembra 2006. Ko so na zadnji seji izvršnega odbora razpravljali o Drobničevi kandidaturi, so ga poslanski kolegi opozorili, da bi bilo prav, če bi tudi on plačeval prispevek, ki ga sicer plačujejo vsi poslanci, ministri in državni sekretarji. Predsednik Andrej Bajuk je predlagal, da bi o Drobničevi kandidaturi – kot tudi o nekaterih drugih kandidaturah, med drugim tudi njegovi – razpravljali na naslednji seji, toda Drobnič je užaljeno zapustil sejo, nekaj dni za tem pa zapustil še poslansko skupino. Zanimivo je tudi, da naj bi Drobnič vložil kandidaturo za direktorja psihiatrične klinike v Ljubljani in jo nato umaknil; 23. junija pa je bila za direktorico znova izvoljena Marga Kocmur. Zakaj je Drobnič kandidiral na ta položaj in si nato premislil, nam ni hotel pojasniti. Dejal je, da ne želi ničesar razlagati, v nos pa mu je šla naša navedba v eni od prejšnjih številk Reporterja, da se govori, da naj bi se dogovarjal za kandidaturo na listi SLS. Tega ni ne zanikal ne potrdil, naši viri pa pravijo, da naj bi klical člane NSI in jih nagovarjal za ustanovitev nove krščanskodemokratske stranke.

Drobnič se v bistvu ne more sprijazniti z razrešitvijo z ministrskega mesta; takrat ga je podprla samo njegova stranka, poslanec SDS Franc Pukšič pa se je glasovanja vzdržal, vse druge stranke so glasovale za njegovo razrešitev, tudi SLS. Premierja Janeza Janšo je najbolj motilo njegovo soliranje v ministrski ekipi: ni znal najti skupnega jezika s socialnimi partnerji, toda še večje razburjenje je povzročila njegova strategija za povišanje rodnosti, ki je med drugim predvidevala plačljiv splav in mladim dekletom prepovedovala pomanjkljivo oblačenje. Zaradi nekooperativnosti ga je premier že prej kritiziral in mu zagrozil z odstavitvijo. Ko je to prišlo na uho novinarki TVS, je grobo odrinil njeno roko z mikrofonom. Največji Drobničevi kritiki so bili v opoziciji, zato je neverjetno, da je pričakoval njeno podporo zgolj zaradi kljubovanja Janši. Tudi zdaj se zdi, da goji glavno zamero do predsednika vlade in svoje stranke, čeprav je moral oditi predvsem zaradi kritik opozicije in medijev, ki so v njenih rokah. Nekaj časa po odstavitvi se je celo razglašal za liberalca, čeprav je vedno predstavljal najbolj konservativni del NSI.

Matida in salama

Podobno je tudi z nekdanjim državnim sekretarjem Markom Štrovsom, ki je največjo jezo zaradi izgube državnega položaja naslovil na stranko in predsednika vlade, čeprav je njegov odstop oziroma razrešitev prav tako zahtevala opozicija. Ko je januarja izrekel sporno izjavo o tem, da se upokojencem ni treba bati ničesar razen „matilde“, ni vedel, da ga snema televizija, nato pa je njega doletela politična „matilda“. Aprila je zahteval sklic izrednega kongresa NSI, na katerem bi se poleg izvolitve novega vodstva preimenovali v krščansko demokratsko stranko ter v pismu občinskim in regionalnim odborom med drugim zapisal, da jih Janša reže kot salamo. Njegovo pobudo so zavrnili. Štrovs se je sam odločil za umik iz stranke. Čeprav je formalno še vedno član izvršilnega odbora, se nima več za člana. Letno članarino je poravnal, funkcionarskega dodatka pa ne plačuje več, saj ni več funkcionar, ampak le še uradnik, vodja službe za vojna grobišča. Tudi njemu se zdi to plačevanje sporno, saj je odstotek celo višji kot v partiji, ko so plačevali tri odstotke funkcionarske plače. Na jesenskih volitvah ga ne bomo videli na listi NSI ali katere druge obstoječe stranke: „Videl sem, kako to zgleda od blizu, pa mi ni všeč. Izlet med funkcionarje je bil zelo poučen.“

Zanimivo je slišati, da naj bi Štrovs skupaj z Drobničem koval novo krščanskodemokratsko stranko, čeprav sta bila dolga leta tekmeca in celo nasprotnika. Ko je Drobnič prevzel ministrsko mesto, za državnega sekretarja ni povabil njega, čeprav je bil strokovnjak na tem področju, ampak Marjeto Cotman, ki jo je spoznal kot sekretarko komisije za peticije, ki jo je v prejšnjem sklicu državnega zbora vodil. Štrovsu je namenil obskurno mesto generalnega direktorja direktorata za delovna razmerja in pravice iz dela, pa še s tega je nameraval odstaviti. Štrovs se je na položaj državnega sekretarja povzpel šele po Drobničevi razrešitvi, ko je ministrica postala Marjeta Cotman. Čeprav je precej bolj uspešna in kooperativna in od svojega predhodnika, je postala tarča njegovih kritik na njegovih obiskih po terenu. Spor z vodstvom pa je očitno združil stara nasprotnika. Toda pri novačenju članov za novo stranko menda nista najbolj uspešna, saj jima večina članov zameri pranje umazanega perila v javnosti nekaj mesecev pred volitvami. Tudi podmladek je zelo kritičen do nekdanjega ministra, ki izjavlja, da bo zvest izključno svojim volivcem in da stranka to ni več. Podpredsednik Mlade Slovenije Matej Tonin je denimo Drobniču očital, da je on odstopil od programa stranke, predvsem na gospodarskem področju: „Gospod Drobnič se je precej bolj nagibal na kapitalističen del, se pravi, da je bil veliko bolj naklonjen kapitalu.“ Tonin je sicer evidentiran za kandidata v Kamniku in bo lahko predstavljal resnega konkurenta sedanjemu poslancu Antonu Kokalju, ki je bil izvoljen v gorenjski volilni enoti.

Bajukovi naslednici

Križ čez stranko pa je potegnil tudi Bajukov protikandidat na kongresu leta 2005 Franci Vovk, ki ga prav tako ne bo med kandidati NSI za državni zbor, ostaja pa župan Dolenjskih Toplic. Franci Koncilija pa se je umaknil že po porazu na županskih volitvah pred dvema letoma. Lojze Peterle tudi ne bo kandidiral v državni zbor, saj želi dokončati mandat evropskega poslanca in se nato še enkrat potegovati vanj. Slišati je, da bo na evropskih volitvah naslednje leto nastopil s svojo listo. Menda ni za tistimi, ki ustanavljajo novo krščanskodemokratsko stranko. Tudi njegova kolegica Ljudmila Novak pravi, da si želi dokončati mandat evropske poslanke, vendar dopušča možnost, da se bo vendarle potegovala v državni zbor. Novakova se sicer omenja kot možna kandidatka za novo predsednico stranke na izrednem ali rednem kongresu po volitvah; veliko zaupanje pa je prejela že na kongresu leta 2005, saj je med kandidati za podpredsedniško mesto zbrala največ glasov delegatov. Premislek o kandidaturi v državni zbor bo verjetno povezan s tem.

Predsednik Andrej Bajuk se bo bržkone umaknil sam, ne glede na volilni rezultat. Toda Novakovi bojda ni naklonjen; navsezadnje je tudi ni povabil za ministrico za visoko šolstvo, ampak je predlagal dotedanjo poslanko Mojco Kucler Dolinar. Ta se prav tako omenja kot možna Bajukova naslednica, seveda če se ji bo vnovič uspelo prebiti v državni zbor. Njen največji konkurent v volilni enoti pa naj bi bil prav Bajuk. Prvak NSI in finančni minister naj bi kandidiral v volilnem okraju Logatec-Cerknica, kjer se mu bo umaknila poslanka Majda Zupan, Kuclerjeva naj bi vnovič kandidirala v Dobrovi-Polhovem Gradcu, nevaren tekmec pa bo tudi predsednik podmladka Robert Ilc, ki bo nastopil v okraju Velike Lašče-Ig-Škofljica. Bajukova kandidatura pa ni očitno povsem usklajena, saj menda nad njo ni navdušen predsednik logaškega odbora NSI Vladislav Puc. Šlo naj bi za prestižni boj med Logatčani in Cerkničani: ker je Zupanova iz Cerknice, Logatčani menijo, da so zdaj oni na vrsti, da predlagajo kandidata. Bajuk je sicer nazadnje kandidiral v Ajdovščini, vendar pa se je menda moral od tega volilnega okraja posloviti zaradi prenizke podpore.

Na volitvah pa bodo nastopili tudi drugi ministri NSI in državni sekretarji: Cotmanovo naj bi evidentirali v Ljubljani, njeni okolici in kje v bližini Ormoža, od koder izhaja. Tam se ne morejo odreči poslancu in županu Alojzu Soku, ki je pred štirimi leti dosegel skoraj 31 odstotkov glasov, kar je daleč najboljši rezultat v NSI. Za pravosodnega ministra Lovra Šturma še ni znano, kje bo nabiral glasove, državna sekretarka na ministrstvu za šolstvo Alenka Šverc pa je že evidentirana v volilnem okraju Dravograd-Radlje.

Predvolilni ring (Reporter 6)

2008-06-30T22:07:00.000+02:00

Letošnje poletje bo še posebno vroče. Ne samo zaradi visokih temperatur, ampak zaradi prihajajočih volitev. Predsednik države Danilo Türk je volitve v državni zbor razpisal za 21. september. Izbrani datum ni bil presenečenje, saj se je omenjal kot najverjetnejši. Volilna kampanja se bo začela 22. avgusta, pet dni pozneje pa se bo iztekel rok za oddajo kandidatur. Neuradno se je kampanja začela že pred meseci. Medtem ko se je premier Janez Janša ukvarjal s predsedovanjem EU, je njegov glavni izzivalec, prvak SD Borut Pahor, opravil turnejo javnih tribun in shodov, na katerih je napovedal naskok na oblast. Pred tem ga je stranka razglasila za mandatarskega kandidata in tako preprečila, da bi se na ta položaj oklical kakšen drugi tekmec iz iste politične opcije. Glede na zadržke, ki so jih glede njegovih kompetenc izražali predvsem v stranki Zares, naklonjen pa mu ni bil niti bivši predsednik Milan Kučan, je to bilo povsem razumljivo, če že ne nujno. Toda Pahor s svojimi javnimi nastopi tvega usodo Lojzeta Peterleta. Ta je svojo kandidaturo za predsednika države razglasil eno leto prej, s tem pa je pomladne stranke prisilil v podporo. Tik pred finišem mu je zmanjkalo sape in Danilo Türk, ki sprva ni veljal za favorita, ga je pustil daleč za seboj. Podobno zdaj tudi Pahor tvega, da se ga bodo volivci naveličali, še preden bo prevzel oblast. Če je lani SD po javnomnenjskih anketah visoko vodila pred SDS, sta zdaj obe stranki precej izenačeni. Premier Janez Janša pravzaprav še ni vstopil v tekmo, to bo storil šele po koncu predsedovanja EU, ki je bilo na neki način tudi volilna kampanja za njegovo stranko. Potem ko je Pahor knockoutiral vse morebitne tekmece na levi, v ring stopa šampijon prejšnjih volitev. Ali bo Gregor Golobič Pahorjev zaveznik ali bolj tekmec, ki bo zanj navijal s figo v žepu, bo pokazala prihodnost.

Verjetno pa lahko računa na pomoč mentorja iz ozadja, katerega forum je v petek sklical razpravo o gospodarstvu z vidika volilnih programov. Z njo je bivši predsednik Milan Kučan želel »olajšati odločitev, koga voliti na državnozborskih volitvah«. Povabil je vse stranke, a odzvali so se le predstavniki SD, LDS, Zares in Lipe. Tokrat ni bilo skrivalnic s prihodom skozi stranska vrata, kot sta se leta 2004 Borut Pahor in Tone Rop udeležila enega od preliminarnih srečanj Kučanovega foruma. Razpravo je vodil Maks Tajnikar, nekdanji gospodarski minister ZLSD, zelo tvorno pa so sodelovali tudi France Križanič (SD), Matjaž Gantar (LDS), Pavel Gantar (Zares) in Sašo Peče (Lipa). Morda so volivcu Milanu Kučanu precej olajšali odločitev, komu zaupati glas na volitvah.

Taktika pohoda na oblast (Reporter 6)

2008-06-30T21:56:00.004+02:00

Predsednik države Danilo Türk je razpisal datum volitev na 21. september, prejšnji teden pa smo lahko znova videli skupen nastop prvakov SD, LDS in Zares, ki se hkrati kažejo kot hudi tekmeci v spopadu za iste volivce. Podobno sliko smo videli tudi na lanskih predsedniških volitvah, ko se je tako imenovana levica spopadala z dvema predsedniškima kandidatoma, nazadnje pa je eden izmed njiju pobral skupne glasove in zmagal. Podobno sredinsko držo, kot jo je na predsedniških volitvah kazal Danilo Türk, zdaj skuša kazati Golobičev Zares, potem ko mu je to vlogo prepustil prvak SD Borut Pahor.

Ključno vprašanje letošnjih državnozborskih volitev morda ni le, kdo bo zmagal, ampak kdo bo dosegel absolutno večino poslancev v državnem zboru. Če bodo SD, LDS, Zares in Desus na volitvah dobile najmanj 45 poslancev, je verjeti, da bodo skupaj sestavile vlade, ne glede na to, kdo bo relativni zmagovalec. Na neki način bi se v Sloveniji ponovil položaj iz Srbije, kjer so se relativni zmagovalci obrisali pod nosom, saj vlade niso mogli sestaviti. Če bo zmagala SDS, bo lahko imela podobne težave pri oblikovanju vladne koalicije. Posebej, ker različne javnomnenjske ankete že nekaj mesecev kažejo na to, da utegneta NSI in SLS doseči slabši uspeh kot na prejšnjih volitvah; pravzaprav bosta lahko zadovoljni, če bosta prestopili parlamentarni prag. V takem položaju je vse odvisno od tretjega igralca, ki izstopa iz oblikovanih blokovskih razmerij: Zmaga Jelinčiča oziroma njegove SNS. Če bo ta dosegel velik uspeh in preprečil absolutno večino levici, bo kot jeziček na tehtnici odločal o mandatarju.

Relativni in absolutni zmagovalci

Po praksi razvitih demokratičnih držav mandatarstvo pripada stranki, ki doseže najboljši rezultat na volitvah; običajno ta nima problemov s sestavljanjem vladne koalicije. V Nemčiji in Avstriji sta vladno koalicijo sestavili glavni tekmici. V Sloveniji pa smo prišli do položaja, ko prvak največje opozicijske stranke že vnaprej zavrača možnost koalicijo s sedanjo največjo vladno stranko. Še več, opozicijske stranke pripravljajo scenarij, po katerem ne bi priznale mandatarstva SDS, če bi ta vnovič zmagala, ampak igrajo na karto absolutne večine poslancev, ne da bi pred tem sploh sklenile predvolilno koalicijo, k čemer jih je pozval celo bivši predsednik Milan Kučan. Edino takšno koalicijo je doslej sklenil Demos, ki je na tej podlagi leta 1990 dobil mandat za sestavo vlade. Pozneje so stranke nastopile samostojno in dokler je zmagovala LDS, je ta dobila tudi mandat. Leta 1996 se je denimo vzpostavil položaj, ko so pomladne stranke dobile 45 poslancev, ker pa niso pred tem sklenile predvolilne koalicije, je mandat za sestavo vlade pripadel LDS. Na zadnjih volitvah, pred štirimi leti, je dobila relativno večino SDS in predsednik države je dodelil mandatarstvo njenemu prvaku Janezu Janši. Ta je ponudil sodelovanje v vladni koaliciji vsem strankam, ne samo NSI, s katero je bila SDS v predvolilni koaliciji, toda vabilo sta sprejeli še SLS in Desus. Po zatrjevanju veljakov SDS, bi enako ravnali tudi v primeru zmage na letošnjih volitvah.

Zamenjava pozicij

Pahor je, kot rečeno, že vnaprej zavrnil sodelovanje z Janševo SDS, podobno tudi predsednica LDS Katarina Kresal, medtem ko prvak Zares Gregor Golobič te možnosti sicer ni zavrnil, so jo pa neuradno zavrnili nekateri funkcionarji njegove stranke. Zanimivo je, kako sta Pahor in Golobič v zadnjem letu pred volitvami zamenjala svoja položaja na političnem spektru. Še lani je prvak SD dopuščal možnost velike koalicije po vzoru Nemčije in Avstrije, zdaj pa je ugotovil, da so socialdemokrati v obeh državah razočarani nad koalicijo s krščanskimi demokrati oziroma ljudsko stranko (toda ne v Avstriji ne v Nemčiji taka koalicija še ni razpadla). Pahor je v zadnjih mesecih kar nekajkrat javno zavrnil možnost sodelovanja z Janezom Janšo po volitvah, najprej na javni tribuni SD v Grosupljem 14. marca, nato na shodu v Novem mestu 12. aprila, nazadnje pa v Odmevih na TVS nekaj dnevi. Kot argument je navedel nekompatibilnost programov obeh strank in vzorca obnašanja vladajoče SDS (čeprav je prav ta povabila SD v partnerstvo za razvoj). Po drugi strani pa je Golobič, čigar stranka Zares je najbolj kritizirala Pahorjevo »mlačno« držo do Janševe vlade, začel govoriti o tem, da nikogar ne izključuje in da v tem pogledu tudi ne more izključiti sodelovanja z Janševo SDS.

Gre torej za spremembo politične taktike teh dveh strank, pri čemer se je Pahor poistovetil z radikalno govorico svojih starih tovarišev, medtem ko se je Golobič »spremenil« iz glavnega nasprotnika v potencialnega zaveznika. Odprto ostaja vprašanje, zakaj je Pahor prepustil Golobiču sredinski prostor, sam pa se vrnil pod okrilje radikalne levice. Najbrž ga je k temu prisilil sam Golobič z medijskimi napadi, po drugi strani pa so vrste Pahorjeve SD okrepili bivši premier Tone Rop, najbolj agresivni poslanec Milan M. Cvikl in bivši guverner Mitja Gaspari, za katere je verjeti, da v morebitni veliki koaliciji SDS in SD ne bi sodelovali. Golobič pa se z »novo politiko« skuša umestiti v sredinski prostor, kot nekoč Drnovškova LDS, ki naj bi bila odprta tako za levico kot za desnico.

Recept iz predsedniških volitev

Takšno razporeditev se lahko spomnimo iz lanskih predsedniških volitev, ko je tako imenovana levica nastopila z dvema predsedniškima kandidatoma, manj sredinskim Mitjo Gasparijem, ki ga je podprla LDS, in bolj sredinskim Danilom Türkom, ki sta ga podprla SD in Zares, ta pa je nazadnje v drugem krogu premagal »desnega« kandidata Lojzeta Peterleta. Levica je izvedla spreten manever združevanja glasov v drugem krogu, tako da je ta izpadel kot referendum proti Peterletu oziroma vladi. SD, Zares in LDS zdaj želijo pridobiti volivce obeh svojih predsedniških kandidatov, nato pa združiti svoje moči v parlamentu. Ni pa nujno, da bodo volivci res sledili njihovim željam, saj denimo mnogi volivci SDS in SLS Peterleta niso prepoznali kot svojega kandidata ter so bodisi ostali doma bodisi so izbrali Danila Türka (ki se je še nekaj mesecev prej omenjal kot možen kandidat SDS) ali Zmaga Jelinčiča. Tudi če bi združili po eni strani Türkove in Gasparijeve glasove, po drugi pa Peterletove in Jelinčičeve, bi dobili precej izenačeno stanje. Zato ni nujno, da se bo recept iz predsedniških volitev ponovil, ker je tam šlo za popolnoma drugačno izbiro.

Težko je tudi verjeti, da se bo tudi pred državnimi volitvami pojavil vodilni trojček kot v primeru predsedniških volitev. Favorita za zmago sta dva – Janez Janša in Borut Pahor, Gregor Golobič lahko kvečjemu tekmuje za tretje mesto z Zmagom Jelinčičem, ali celo za četrto s Katarino Kresal. Po nekaterih anketah mu namreč dobro kaže le v Ljubljani, Zasavju in Novem mestu, medtem ko povsod drugod zaostaja za LDS. Drugega mandatarskega kandidata kot Boruta Pahorja pa leva »nekoalicija« nima, čeprav nekateri v tej vlogi vidijo tudi Zorana Jankovića in Mitjo Gasparija, ki pa nista več aktualna (prvi je ljubljanski župan, drugi pa se omenja kvečjemu kot podpredsednik Pahorjeve vlade). Zato je pričakovati kvečjemu dvoboj Janša-Pahor, ostali tekmeci bodo izrinjeni na rob, svoj lonček pa zna pristaviti kvečjemu Jelinčič, ki bo edina »tretja pot« med levim in desnim blokom.

Dr. Milan Balažic, FDV

"Vsaka od teh strank ima svojega voditelja in narcizem med njimi onemogoča tesnejše sodelovanje. Po programski plati pa je Zares najbolj sredinski, opredeljuje se za klasični liberalni koncept, SD zaseda najbolj levo pozicijo in ima tipičen socialdemokratski program ter koketira z liberalizmom, medtem ko je LDS nekje vmes s floskulami o umiku države iz gospodarstva. Gre za taktiko, kako zajemati čim širše število volivcev, posegati onkraj svojega bloka in neopredeljene. Na desni strani pa je najbolj pripravljena na volitve SDS, ki bo lahko v svoj prid izkoristila tudi slovensko predsedovanje EU, medtem ko sta drugi dve koalicijski partnerici (SLS in NSI) precej šibki. Desus bo posegal po volivcih obeh blokov, svojo tradicionalno upokojensko bazo pa bo skušal razširiti v druge socialne skupini, s čimer bo najbolj konkuriral SD. Podobno se skuša predstavljati tudi Jelinčič s svojo pozo udrihanja tako po levih kot po desnih, hkrati pa sodelovanja enkrat z vlado, drugič z opozicijo. Njegov program je delno socialno, delno nacionalističen, njegovi volivci pa so pretežno mladi in neizobraženi. Menim, da utegne biti presenečenje teh volitev in podvojiti svoje glasove ter imeti pomembno vlogo po volitvah."

Dr. Frane Adam, FDV

"Težko potegnemo vzporednico med državnimi in predsedniškimi volitvami, saj na prvih volivci izbirajo med strankami, na drugih pa med osebnostmi. Razlike med levimi strankami obstajajo, tako glede strankarskih programov in ideološke razlike kot zaradi konkurenčnosti med njihovimi liderji, kar pa ni ovira za načrtovanje skupnega prihoda na oblast. SDS lahko na volitvah zmaga, medtem ko bosta SLS in NSI verjetno dobili precej manj glasov, zato bo težko sestavila vlado. Pahorjeva SD je šla v smer, ko vnaprej zavrača koalicijo z SDS, medtem ko Zares taktizira. V opoziciji je težko najti skupno točko z največjo vladno stranko, ko bodo volitve mimo, pa bo prišlo do novega premisleka. Desus ima svojo specifično bazo, zato se lahko prebije v parlament, če se bo uspela predstaviti kot garant za pravice upokojencev v parlamentu. Jelinčiču ankete kažejo celo na boljši uspeh. Ker je nekako izven strankarskega establishmenta, je to njegova prednost, zato lahko posega po vseh volivcih. Čeprav se je obrnil nekoliko desno, njegov volilni slogan ni povsem znan."

Dr. Dejan Verčič, Pristop in FDV

"Letošnje volitve bodo glasovanje o vladi, pri čemer bo SDS pobrala zasluge, glasovi nezadovoljstva pa se bodo pršili na celotno opozicijo – to je izziv za SD, kako pobrati zadostno večino tega za prepričljivo zmago. NSi in SLS sta brez prave zgodbe, DESUS pa lahko upa na vsaj delni upokojenski sindikalizem. SNS upa na radikalno nezadovoljstvo s celotnim političnim razredom, Zares in LDS pa morata le uspešno priti v državni zbor. Duh časa letos v Sloveniji piha v levo, kako pa se bo strankarsko materializiral pa bomo še videli."

Novo vodstvo Združenja novinarjev in publicistov

2008-06-22T00:01:00.006+02:00

Lukovica, 21. junija - Na prvem rednem občnem zboru Združenja novinarjev in publicistov (ZNP) smo za svojega predsednika imenovali Petra Jančiča. Na tajnih volitvah sta Jančič in Nenad Glücks dobila enako število glasov, novega predsednika pa je določil žreb.

Peter Jančič bo kot predsednik združenje vodil naslednja štiri leta. Za člane upravnega sveta ZNP pa so bili izvoljeni Nenad Glücks (podpredsednik), Zlata Krašovec , Matej Makarovič in Borut Meško(tajnik). V upravnem svetu smo doslej sicer bili Peter Jančič, Vladimir Vodušek, Igor Kršinar (tajnik), Matej Makarovič in Borut Meško.

Na občnem zboru je Združenje po razpravi o položaju v medijskem prostoru sprejelo izjavo, s katero opozarja na nesprejemljivo reorganizacijo v časopisnem podjetju Večer, kjer je funkcijo odgovornega urednika vseh uredništev prevzel predsednik uprave Uroš Skuhala. Zaradi pomislekov, ki jih je izrazila velika večina novinarjev in urednikov Večera, strokovnjakov z medijskega področja ter zaradi očitnega nasprotja z namenom zakona o medijih, ki opredeljuje funkcijo odgovornega urednika medija, Združenje novinarjev in publicistov poziva lastnike, da sporne statutarne določbe v najkrajšem možnem času odpravijo. Nova ureditev namreč v praksi pomeni, da urednike posameznih uredništev na Večeru zdaj imenujejo brez pridobivanja neobvezujočega mnenja novinarjev, kar je po oceni članov ZNP nezakonito.

Predavanje na velenjski gimnaziji

2008-06-21T23:36:00.007+02:00

V ponedeljek 9. junija sem imel na Gimnaziji Velenje predavanje o novinarstvu in medijih za dijake in profesorje. Na tej gimnaziji sem v času 1982 - 86 kot dijak sodeloval v novinarskem krožku in pri pripravi glasila Beseda mladih, ki se je pozneje preimenovalo v Špric. Letos je naslednik glasila, pri katerem sem sodeloval, praznoval 20. obletnico. Mentorica prof. Marjana Gmajner Korošec me je ob tem povabila, da predstavim novinarstvo kot poklic in probleme, s katerimi se novinarji soočamo. Med drugim sem razložil, kdo so lastniki medijev in kako so povezani s politiko; za lažje razumevanje sem te povezave narisal na tablo. Bilo mi je v izredno čast predavati na šoli, ki sem jo obiskoval.

Priprave na odločilni spopad (Reporter 5)

2008-06-21T23:28:00.001+02:00

Čeprav v najmočnejši vladni stranki uradno zatrjujejo, da se bodo s pripravami na volitve začeli ukvarjati šele po koncu slovenskega predsedovanja EU, se je v njihovih vrstah neuradno že začel spopad za uvrstitev na kandidacijske liste. Evidentirani naj bi bili tudi vsi sedanji poslanci, za nekatere pa je slišati, da ne bodo šli skozi sito vodstva stranke. Stranka pa pripravlja tudi presenečenja z gospodarstveniki in nekaterimi športniki.

Po naših podatkih je predsednik Janez Janša ključnim ljudem v stranki, ki se ukvarjajo s pripravo na volitve, izdal povelje, da naj svoj dopust izkoristijo do konca junija, kajti potem jih čaka trdo delo vse do volitev. Prva uradna predvolilna prireditev SDS se bo zgodila v soboto, 5. julija, v Postojni, kjer bo potekal piknik, na katerem se bodo javnosti pokazali nekateri kandidati, stranka pa naj bi predstavila tudi program, ki ga bodo obravnavali na seji izvršilnega odbora 1. julija. Kandidacijski postopki pa bodo potekali vse do srede avgusta, ko bo svet stranke poslanske kandidate tudi uradno potrdil. Predstavili se bodo 16. avgusta na festivalu SDS v Šentvidu pri Stični, 21. avgusta pa se bo tudi uradno začela volilna kampanja.

Stari borci ostajajo

Pogovori o kandidaturah sicer potekajo že precej časa, saj so na izvršilnem odboru že pred meseci sprejeli načelno stališče, da bodo lahko kandidirali vsi dosedanji poslanci SDS, ki bodo to želeli. Neuradno pa je slišati, da bo njihovo poslansko delo posebej ocenil predsednik Janša in tiste, ki so hodili v državni zbor zgolj sedeti in pritiskati na gumb, prečrtal iz seznama. Zlasti bodo na tapeti tisti, ki se niso udeleževali sej delovnih teles. Za nekatere naj bi bilo sicer bolje, če bi v poslanski klopi zgolj sedeli in bili tiho, toda taki so po drugi strani poskrbeli za svojo prepoznavnost.

Med poslanci, ki so se jih hoteli znebiti, je denimo Franc Pukšič, ki je kot državni sekretar prišel v spor z zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom, hkrati pa je trn v peti tudi podpredsedniku stranke in šolskemu ministru Milanu Zveru, ki ima apetite po njegovem volilnem okraju. Ker pa je Pukšič kot župan Destrnika tako močan, da na lokalnih volitvah ni imel nobene konkurence, se ga niso upali obiti, saj bi bil lahko izvoljen v državni zbor na kateri koli drugi listi. Tako se mu je vnovič moral umakniti Zver, vendar zanj še ni povsem gotovo, ali bo vnovič kandidiral v Ilirski Bistrici ali kje drugje. Pukšič se je sicer moral za kandidaturo oddolžiti z dejavnostjo v prid ustanovitve pokrajin.

Jožef Jerovšek ostaja blagovna znamka SDS v Slovenski Bistrici, čeprav so ga nekateri skušali zamenjati z državnim svetnikom Milanom Ozimičem, v poslanskih klopeh pa je predvsem delal kot predsednik odbora za zunanjo politiko. Mirko Zamernik pravzaprav nima zamenjave v Mozirju, tako da so ga na koncu prosili, da ostane, čeprav je iz užaljenosti, ker so ga odstavili z mesta vodje poslanske skupine, napovedoval umik iz politike. Tudi Pavel Rupar, ki je odstopil kot poslanec zaradi znane afere z neprijavljenim ljubljanskim stanovanjem, še ni rekel zadnje besede. Če stranka ne bo našla boljšega kandidata v Tržiču, lahko računamo na njegovo kandidaturo. Toda vrnitev v politiko mu ne diši preveč, ker je komajda na noge postavil svoje podjetje, hkrati pa ima dovolj problemov s sodiščem, ki ne koristijo ne njemu ne stranki. Premislil bi si le, če ga bo predsednik pregovoril.

Lokalna trenja

Neuradno je slišati, da se glede vnovične kandidature ni povsem izrekel poslanec Franc Jazbec, ki bi ga utegnil v volilnem okraju Štore zamenjati tamkajšnji župan Miran Jurkovšek. Spremembe se utegnejo zgoditi tudi v volilnem okraju Sevnica, saj so mnogi nezadovoljni nad poslanskim delom Bojana Ruglja, kateremu se je na zadnjih volitvah umaknil prejšnji veliko bolj odmevni poslanec Branko Kelemina. Zdaj razmišljajo o možnosti, da bi tam kandidirala Meri Kelemina, žena nekdanjega poslanca in kandidatka SDS za županjo v Sevnici, ki je na zadnjih lokalnih volitvah zbrala 25 odstotkov glasov. Že v prvem krogu jo je porazil Kristjan Janc, dolgoletni župan in poslanec SLS. Keleminova je sicer uspešna gospodarstvenica in članica uprave Lisce.

Pod drobnogledom je menda tudi ptujski poslanec Branko Marinič, ki mu nekateri očitajo preveč gospodarskih lobiranj; pa tudi kot predsednik preiskovalne komisije o Mercatorju naj bi bil premalo prepoznaven. Njegova predhodnica Polonca Dobrajc, ki se je iz parlamenta poslovila po prihodu Andreja Bručana iz ministrske na poslansko funkcijo, prav tako upa, da bo tudi v naslednjem mandatu grela poslanski sedež. Ker pa bo najverjetneje kandidirala v Ljubljani, se bo tudi tokrat morala zelo potruditi, da bo premagala konkurente znotraj iste volilne enote.

Najhujša trenja pa so se zgodila v Ajdovščini, kjer je lokalni odbor skušal spodnesti vnovično kandidaturo Eve Irgl. Zelo prodorno in prepoznavno poslanko naj bi nadomestila direktorica tamkajšnjega zdravstvenega doma Boža Ferfolja, ki pa je širša slovenska javnost sploh ne pozna. Početje ajdovskega odbora se je zdelo nerazumno celo podjetniku Ivu Boscarolu, ki je posredoval v korist Irglove in ustavil apetite nekaterih lokalnih veljakov.

Nastop glavnih igralcev

Vsekakor v SDS napovedujejo kadrovsko močno zasedbo na njihovi listi. Poleg poslancev naj bi predvidoma kandidirali tudi vsi ministri iz njenih vrst. Za stranko naj bi se žrtvovala celo ministra Gregor Virant in Dragutin Mate; prvi naj bi nabiral glasove volivcev v Domžalah, drugi pa v Mariboru. Zdravstvena ministrica Zofija Mazej Kukovič, ki je v politiko prišla iz gospodarskih vrst, pa naj bi nastopila v Velenju, od koder je doma. Največja gneča pa je v Ljubljani, kjer bo nastopilo največ ministrskih imen. Premier Janez Janša bo zagotovo kandidiral v Grosupljem, najbrž pa še v enem okraju. Možno je, da bosta nastopila tudi oba evropska poslanca, Miha Brejc in Romana Jordan Cizelj, ki sta sicer oba doma v Domžalah, zadnja je sicer po rodu iz Celja. Tam bi v boj poslali državnega sekretarja na ministrstvu za gospodarstvo Tomaža Jeršiča, ki je bil svoj čas rokometni reprezentant. Druga možnost pa naj bi bil Andrej Rahten, svetovalec predsednika vlade za mednarodne odnose. Državna sekretarka na ministrstvu za razvoj Katja Lavtar naj bi nastopila v Kočevju, kjer je doma.

Stranki pa naj bi na pomoč priskočili tudi župani, poleg sedanjih županov-poslancev denimo Anton Štihec iz Murske Sobote, že omenjeni Miran Jurkovšek iz Štor in Darko Menih iz Šoštanja. Skoraj zagotovo pa bo med kandidati za poslance tudi nesojeni mariborski župan Gregor Pivec, sicer direktor kliničnega centra v Mariboru, ki je medtem že prevzel vodstvo stranke v štajerski metropoli. Pomagali pa naj bi tudi direktorji, ki so prevzeli vajeti v času sedanje vlade. Prvi mož Hita Niko Trošt bo predvidoma kandidiral v Novi Gorici, če ne bo tam nastopil kateri od ministrov, prvi mož Luke Koper Robert Časar pa na Obali, kjer ima stranka največjo kadrovsko stisko (podoben problem imajo tudi v Beli krajini). Odnosi s koprskim županom Borisom Popovičem so se menda zaradi spora z izolskim županom Tomislavom Klokočovnikom nekoliko poslabšali, ker izolski odbor podpira slednjega, zato v vodstvu SDS že razmišljajo o zamenjavi šefa izolskega odbora Bojana Zadela. Vsekakor pa bomo na listi SDS videli tudi nekaj nekdanjih športnih reprezentantov, med njimi naj bi videli tudi Jureta Koširja, ki naj bi za vnovično Janševo zmago smučal v Kranjski Gori, menda pa ni edini smučarski as v rokavu SDS in tudi kakšen koš bo še padel.

Pahor in mediji (Reporter 4)

2008-06-12T22:28:00.002+02:00

Socialni demokrati Boruta Pahorja so na konferenci Za umik politike in monopolov z medijskega prostora predstavili svoj alternativni program na področju politike do medijev. Konferenco je vodila podpredsednica stranke Andreja Rihter, ki je kot ministrica za kulturo v mandatnem obdobju 2000 do 2004 nasprotovala uvedbi sklada za pluralizacijo medijev. Tako je pripomogla k položaju, ko imamo nekaj velikih časopisnih hiš z monopolom na tovrstnem trgu, hkrati pa zelo malo medijev, ki bi poskrbeli za drugačen pogled na dogajanje v državi. Po nastopu sedanje vlade se je nekaj vendarle spremenilo, čeprav so v prevladujoči časopisi ostali nepluralni in lastniško povezani zgolj z eno politično opcijo.

Zanimiva pa je tudi vloga nekdanje ministrice Rihterjeve pri lastninjenju največje slovenske časopisne hiše. Ko je leta 2003 Pivovarna Laško kupila več kot 20 odstotni delež Dela, je njeno ministrstvo izdalo soglasje v osmih dneh in ob zagotovilu, da ne namerava svojega lastniškega deleža uporabiti za prevzem medija, s čimer bi se dokopala do vpliva na 40 odstotkov trga slovenskih dnevnih časopisov. Pivovarna Laško je odločbo obšla prek povezanih podjetij in prek njih kopičila lastniški delež v Delu. Tako je lahko Boško Šrot, da ima v lasti največjo slovensko časopisno hišo, najbolj hvaležen Pahorjevi stranki. Resda je jeseni takrat še skriti lastnik Pivovarne Laško javno izstopil iz SD in Pahorju očital preblag odnos do premierja Janeza Janše.

Približno pol leta pozneje pa se je razmerje med Boškom Šrotom in Borutom Pahorjem očitno spremenilo, saj naj bi prvi na kosilu z vodstvom časopisne hiše Delo odgovornemu uredniku Janezu Markešu naročil, kakšna mora biti politična orientacija njegovega časopisa. »Boško Šrot je takrat izrazil željo oziroma izrazil pričakovanje, /…./da se podpre Boruta Pahorja oziroma, da se v bistvu nekako prepreči, da bi Janša prišel ponovno na oblast, ker bi to koristilo korporaciji,« je v Odmevih na TVS izjavil odstreljeni odgovorni urednik. Seveda je s tem prvaku opozicije naredil zgolj medvedjo uslugo, podobno kot svojemu bratu Bojanu Šrotu, prvaku SLS. Povezovanje z največjim slovenskim tajkunom težko prinese glasove volivcev, ki so potrebni za zmago. Posebej če se javnost sprašuje, kaj naj bi dobil Boško Šrot v zameno za podporo prvaku SD. Ali bo Pahor poskrbel, da se bodo zoper njega ustavil kazenski pregon, ali mu bo omogočil lastninjenje še kakšnega kosa družbenega premoženja ali ministrski položaj njegovemu bratu?

Zanimive so tudi Pahorjeve izjave v zvezi z medijsko zakonodajo, ki naj bi jo po njegovem spremenili izključno v soglasju s takratno opozicijo. Sedanjemu zakonu o RTVS je nasprotoval, javni zavod bi namreč preuredil po vzoru britanske BBC. Za razliko od programskega sveta RTVS, kjer večino članov izbere parlament, BBC vodi 12 guvernerjev, ki jih imenuje kraljica na predlog vladnih ministrstev. Torej naj bi svet slovenske RTV sestavil predsednik države izmed kandidatov, ki bi jih predlagala Pahorjeva vlada. Bo vnovič med njimi tudi nekdanji prvak združene liste Janez Kocijančič?

Citat: Boško Šrot je za to, da ima v lasti največjo slovensko časopisno hišo, lahko najbolj hvaležen Pahorjevi stranki.

Reporter, 9. junija 2008

Utapljanje v laškem pivu (Reporter 4)

2008-06-12T22:22:00.003+02:00

Ali bo Bojan Šrot zaradi bratovske ljubezni pokopal SLS?

Prvak SLS je začel s svojimi izjavami o bratu razburjati nekatere člane stranke. Prepričani so, da bi se morala stranka jasneje ograditi od nemoralnega bogatenja tajkunov. Mnogi so nezadovoljni tudi zaradi sklepanja koalicije z neparlamentarnimi strankami, v ozadju kadrovskih potez pa vidijo mariborskega župana Franca Kanglerja, ki je bil najbolj zaslužen za izvolitev Bojana Šrota. Zaradi nizke javne podpore stranki naj bi bil razburjen tudi donedavni prvak Janez Podobnik, ki se sicer uradno še ni ogradil od svojega naslednika.

Po ponedeljkovi seji izvršilnega odbora SLS je Šrot med drugim izjavil: »Kdor je mislil, da se bom odrekel mojemu bratu, se je krepko zmotil.« Poslanec Josip Bajc je nato novinarjem razlagal: »Brat gor ali dol, če dela neumnosti, naj za to tudi odgovarja.« Ko smo ga poklicali, se je že nekoliko umiril: »Verjamem Bojanu, da marsikaj, kar se dogaja, tudi sam ni vedel.« Pri tem je namignil na to, da naj bi njihov prvak ne vedel, da je njegov brat prek podjetja Atka Prima dejanski lastnik gospodarskega imperija okoli Pivovarne Laško. Bajc je bil sicer vseskozi naklonjen prejšnjemu predsedniku Janezu Podobniku, toda ko sta se veljaka sporazumela, je podprl Bojana Šrota. Na vprašanje, ali pozna ozadja Šrotove izvolitve, pa je odgovoril: »Morda so bila kaka štajerska, ne pa tajkunska.« Zanimivo pa je, da je že dan za tem Bajca razburila nova Šrotova izjava. Na srečanju županov SLS v Radečah je izjavil, da ne bo nič narobe, če bo SLS po dvanajstih letih sodelovanja v različnih vladah en mandat v opoziciji. Poslanec je to komentiral: »Upam, da tega ni rekel.«

Tajkunizacija stranke

Na sredinem kriznem sestanku sveta SLS so znova govorili o problemu identificiranja stranke s tajkunstvom. Predsednik sveta in vodja poslanske skupine Jakob Presečnik je novinarjem dejal, da SLS nima nič niti s tajkuni niti s Pivovarno Laško in da mora biti lastništvo pregledno: »Če pa je kaj nezakonitega, pa imamo organe, ki morajo bolj aktivno delovati in to preprečiti.« Prvaka Bojana Šrota na sejo ni bilo, ker se je počutil slabo, zato se je na poti iz Celja v Ljubljano pri Žalcu obrnil in vrnil domov. Čeprav je večina članstva upanje za ponoven vzpon stranke polagala prav nanj, pa se je po njegovi izvolitvi še bolj poglobil njen zaton. Najbrž so bile usodne njegove besede na kongresu, ko je izjavil, da je SLS stranka kapitala; ker mu je družbo delal brat Boško Šrot, je bilo razumeti, da naj bi bila SLS stranka takega kapitala, ki ga predstavljajo tajkuni. Poznavalci razmer v stranki ob tem pripominjajo, da je glavni brat v družini Šrot najstarejši Srečko, ki se je že prej polastil celjskega Novega tednika in Radia Celje. Boško naj bi bil zgolj gospodarstvenik podobnega tipa kot prvi mož SCT Ivan Zidar, da ne obvlada niti dovolj visoke ravni komunikacije, značilne za velike gospodarstvenike, pa priča tudi njegovo aktualno pismo z obtožbami premierja Janeza Janše in gospodarskega ministra Andreja Vizjaka. Bojan je veljakom stranke pred kongresom zatrjeval, da njegov brat ni lastnik Pivovarne Laško, kot se je govorilo v javnosti. Pozneje se je izkazalo, da je, naivni ljudje pa prvaku verjamejo, da za to ni vedel. Le kaj bodo storili, če se bo slučajno izkazalo, da je tudi Bojan eden od skritih lastnikov zapakiranega premoženja? Težko se bo izgovarjal, da za to ni vedel.

Kadrovik iz Maribora

Naši viri zatrjujejo, da je neuradni glavni človek v stranki mariborski župan in nekdanji poslanec Franc Kangler, vsaj tako naj bi se obnašal. Zaradi tega je že prišel v spor z drugimi strankinimi veljaki, denimo s predsednikom glavnega odbora in ljubljanskega odbora Alešem Primcem, ki mu je na enem od sestankov očital, da je »niko i ništa« ter da mu je žal, ker se ni sam na kongresu potegoval za predsednika sveta. Primc mu je odvrnil, da to tudi on obžaluje, saj bi ga vseeno premagal. Sicer pa je Kangler najbolj zaslužen za izvolitev Bojana Šrota na čelo stranke, saj je zanj lobiral dolga leta. Mnogi so prepričani, da ga bo nazadnje tudi nadomestil na vrhu stranke, drugi pa so glede tega skeptični, ker mariborski šerif ni najbolj priljubljen. Po naših informacijah je Kangler bolj kot s celjskim županom povezan z njegovim bratom Boškom. To po svoje niti ni presenečenje, saj je prav Kangler zbiral poslanske podpise za ustanovitev holdinga pijač pod vodstvom Pivovarne Laško. S tem je bistveno pripomogel h kopičenju premoženja v družbah, ki se jih je na koncu polastil Boško Šrot. Sicer pa Kangler velja za glavnega kadrovika v stranki, Bojan Šrot pa dela po njegovih nasvetih. Tako naj bi prav Kangler stal za sporazumom s stranko mladih, s katero bodo skupaj nastopili na državnozborskih volitvah. Nekateri njeni kandidati, denimo Marko Diaci, so celo poslovno povezani s holdingom Pivovarne Laško. Po sporazumu bo SMS postavila 17 kandidatov, med njimi prvaka Darka Kranjca v Pesnici, nekdanjega poslanca Marka Diacija v Šentjurju in tolminskega župana Uroša Brežana v Tolminu. Nekateri v SLS so zaradi tega precej nejevoljni, saj utegne kak kandidat SMS izriniti njihovega kandidata. Denimo, predsednik glavnega odbora Aleš Primc bi raje videl, če bi se stranka na volitvah oprla na lastne sile, ne pa tudi na druge. Brežan je bil na lokalnih volitvah skupni kandidat SMS in LDS, zdaj pa bo nastopal na listi stranke s konservativno kmečko podlago. Če se mu bo uspelo prebiti v parlament, potem tam ne bo katerega izvirno ljudskega kandidata iz primorske volilne enote. Zdaj imajo tam poslanca Josipa Bajca, ki pa se menda ne namerava več potegovati v državni zbor, namesto njega pa naj bi kandidiral pivški župan Robert Smrdelj. Še večji problem bi bil, če bi na listi SLS kandidiral tudi Boris Popovič, saj bi on skoraj zagotovo prišel v parlament, toda stranka zaradi njega ne bi dobila bistveno boljšega uspeha. V celjski volilni enoti se obeta mnogoboj med Diacijem, Presečnikom in Bojanom Šrotom. Samo eden od njih lahko pričakuje poslanski sedež in niti ni nujno, da bo to celjski župan. V Mariboru je še vse odprto, saj pričakujejo, da se bodo volitev udeležili številni njihovi župani. Vprašanje je, če bo na kandidatni listi sploh še prostor za prvaka Lipe Saša Pečeta, če se ne bo upal podati na volitve samostojno s svojo stranko. Sicer pa sporazum med SLS in SMS določa, da se morata obe stranki strinjati z morebitno širitvijo koalicije. Kangler si je v dobrih odnosih zlasti s Sašovim bratom Rokom Pečetom, saj ga je nastavil za podžupana. Zanimivo pa je tudi, da se je Bojan Šrot (po Kanglerjevem nasvetu) srečal tudi z novomeškim županom Jožetom Muhičem in mu ponudil kandidaturo na njihovi listi. To je menda precej užalilo novomeški odbor SLS pod vodstvom Alojza Slavka Turka in Martine Vrhovnik, ki naj bi ju pri tem povsem obšel. Poleg tega je Muhič na lokalnih volitvah kandidiral s podporo SD, prej pa je bil član LDS (po odhodu je ustanovil stranko Zveza za Dolenjsko). Mnogi v SLS so namreč prepričani, da jih na volitvah lahko rešijo le še župani, njihovi ali pa uvoženi.

Liberalna glava v konservativnem trupu

Z novim predsednikom pa niso najbolj zadovoljni niti drugi veljaki v stranki, denimo Janez Podobnik je bil bojda zelo kritičen v svojih zadnjih izjavah na izvršilnem odboru. Prav tako pa tudi članica Nada Skuk, donedavna podpredsednica, zaradi katere naj bi potem Bojan Šrot vezal svojo funkcijo na uspeh na volitvah in javno izjavil, da bo v primeru, če bo rezultat slabši kot na prejšnjih volitvah, ponudil odstop. Nekateri sicer menijo, da bi bilo bolje, če bi se glede na javnomnenjske raziskave že zdaj poslovil, drugi pa opozarjajo, da to tik pred volitvami ne bi bilo najbolje. Najbolj zaradi Šrota menda trpijo nekdanji krščanski demokrati, saj naj bi bilo to, kar njihov predsednik javno zagovarja, v nasprotju s tradicionalnimi vrednotami in krščanskim etosom. Pravijo, da v SLS prevladuje struja, ki bi bila lahko v kateri koli stranki, recimo v stari LDS, še najbolj pa se zavzema za osovražene kapitaliste. Šrotova javna podoba pa naj bi bila preveč liberalna, kar naj bi odvračalo od stranke predvsem kmečke volivce. Namesto da bi stranka s Šrotom pridobila nove (urbane) volivce, izgublja stare (podeželske). Predsednik se menda ni niti toliko potrudil, da bi sprejel pomoč nekaterih zdaj že odpisanih veljakov, ki so se mu sami ponujali. Podobno averzijo do »krščanarjev« pa naj bi imel tudi Šrotov politični mentor Kangler, ki naj bi še donedavna o nekdanjih članih SKD govoril kot »črnih«, zdaj pa so skupaj z njim v isti stranki. Povolilno dogajanje v SLS bo zato zelo zanimivo, saj bodo mnogi v stranki srečni že, če se bo sploh prebila v parlament. Zlasti če bo Šrot požrl besedo in ne bo hotel odstopiti. Po nekaterih virih bi se bil Janez Podobnik pripravljen vrniti v vrh stranke, če ne bo ustreznejšega kandidata, ki bi lahko premagal mariborskega šerifa. Po najslabšem scenariju pa utegne SLS še enkrat razpasti.

Okvir 1/kratek intervju

Aleš Primc, predsednik glavnega odbora SLS: »Boška Šrota kot tajkuna ni naredila SLS«

Presenetila me je izjava Ivana Omana, da to ni več Slovenska ljudska stranka. Nekateri vaši člani celo menijo, da je SLS bolj liberalna kot ljudska stranka, vsaj glede predsednika in ljudi, ki ga obkrožajo.
Ivan Oman je ena največjih osebnosti v zgodovini SLS in človek, ki želi Slovenski ljudski stranki samo dobro. S tem, ko je postavil vprašanje o identiteti stranke, jo je želel predvsem okrepiti.

Kako se bo SLS izvila iz očitkov, ki letijo na priimek Šrot?
Boška Šrota kot tajkuna ni naredila SLS, ampak Kučan, Golobič, Pahor in v tem mandatu Janša. LDS in združena lista sta mu omogočila, da je v preteklih mandatih kopičil kapital, kar jim je vsa leta vračal s tem, da jim je radodarno financiral kampanje ter druge projekte, v tem mandatu pa mu je Janša z velikim popustom prodal Mercator, s čemer so se njegovo bogastvo, moč in vpliv izredno povečali.

Ampak nerodno je to, da je vaš predsednik Bojan Šrot po izvolitvi na kongresu, kjer ga je podprl tudi njegov brat Boško, javno izjavil, da je SLS stranka kapitala. Javnost je to razumela, da je stranka takega kapitala, kot ga predstavlja Boško Šrot.
Velika večina članov, simpatizerjev in volilcev SLS živi povprečno in podpovprečno. Nimajo velikega premoženja in nimajo nobene zveze s tajkuni. Tem ljudem je krivično pripenjati take oznake, to jih boli in mene tudi.

Zakaj potem SLS podpira Boška Šrota in se pri tem sklicuje na nacionalni interes, da premoženje ostane v rokah močnih slovenskih gospodarstvenikov in ne tujcev?
Tudi sam imam brata in razumem, da se brata med seboj podpirata. Ne poznam pa niti enega sklepa kateregakoli organa naše stranke, s katerim bi podpirali Boška Šrota. Res je stranka pred leti podprla združevanje obeh velikih slovenskih pivovarn, vendar takrat nismo bili nobena izjema, saj se je tedaj slovenski politični prostor večinsko tako odločil, z izjemo SDS, ki bi Pivovarno Union za diskontno ceno prodala Belgijcem.

Poslanec, ki je zbral 57 podpisov za ustanovitev holdinga slovenskih pijač, kakršnega je nato oblikovala Pivovarna Laško oziroma Boško Šrot, je bil Franc Kangler. Pozneje je on najbolj lobiral za izvolitev Bojana Šrota za predsednika SLS. Kakšno vlogo ima v stranki?
Poslanci, katerih podpise je takrat zbral Kangler, so bili iz skoraj vseh strank. Kanglerjeva vloga v Slovenski ljudski stranki ni tako pomembna, kot si on misli. On je človek, ki se rad napihuje in zahrbtno trosi laži, tudi o meni. Nekateri mu žal nasedejo in se slej ko prej opečejo.

Kakšno pa je vaše mnenje o tajkunih?
Sedanja tajkunska vojna je posledica tega, da je Janša želel imeti vpliv na veliko večino slovenskih medijev. Ker se mu zadeva z Delom in Večerom ni posrečila, se sedaj maščuje. Bojim se, da je vojna proti tajkunom samo predvolilni manever, s katerim hoče Janša uničiti SLS. Resno on z vojno proti tajkunom ne misli, ker bi slej ko prej moral nasaditi samega sebe. Samomorilec pa ni. Osebno bi si želel prave tajkunske vojne, ki bi pripeljala do sodnih razlastitev in vrnitve denarja, tistim, ki zaradi teh kraj sedaj težko živijo. Meni se zdi nedopustno, da je bilo nekaterim omogočeno, da so v nekaj letih neznansko obogateli zaradi politično-gospodarskih navez ter izigravanja predpisov. Jaz bi razumel, da nekdo bajno obogati s tem, ko naredi nek res izreden, nov in gospodarsko uspešen proizvod. Kaj novega so naredili slovenski tajkuni, kaj so njihovi novi proizvodi in dodana vrednost, katere vrhunske izdelke so plasirali na svetovne trge in z njimi obogateli?

Zakaj SLS do sedaj tega še ni tako odločno obsodila, kot vi zdaj?
Novinarji me niste vprašali, stranka pa me ni pooblastila, da na tiskovnih konferencah komentiram te zadeve. Morda bo ta intervju spodbudil še kakšnega novinarja, da me bo kaj vprašal, saj mislim, da v politiki manjka stališč naše generacije, se pravi ljudi starih med 30 in 40 let. Mi rojevamo otroke, večinoma smo nosilci razvoja, na nas sloni zares veliko odgovornosti, besede imamo pa zelo malo. To bi se moralo v dobro naroda in države spremeniti!

Predsednik Bojan Šrot je napovedal odstop, če bo stranka na volitvah dosegla slabši rezultat kot pred štirimi leti. Ali bi se v tem primeru moral na vrh stranke vrniti Janez Podobnik?
Upam, da rezultat ne bo slabši. Evropska politična drža je, da predsednik, ko stranka doseže rezultat pod pričakovanji, ponudi odstop. Ne podpiram tega, da bi bivši predsedniki ponovno prevzemali vodenje stranke.

Okvir 2/izjava

Peter Vrisk, član izvršilnega odbora SLS

»Dejstvo je, da je SLS v težkem položaju in da nam javnomnenjske ankete kažejo slabo tudi zaradi povezovanja predsednika stranke z njegovim bratom. Res so se vse te zgodbe dogajale v zadnjih 15 letih in da so posamezniki našli luknje v zakonodaji ter prišli do velikega premoženja. Toda če je bilo karkoli nezakonitega, bi morali ukrepati organi pravne države. Po drugi strani pa je jasno, da velika večina državljanov ne podpira takega načina pridobivanja premoženja. Če smo pragmatični politiki, moramo slediti javnemu mnenju, sicer stranka ne bo dobila dovolj glasov volivcev.«

Okvir 3/izjava

Marjan Podobnik, predsednik Narodne zveze in nekdanji predsednik SLS

»Pred izredno sejo državnega zbora o tajkunih sem kolege v stranki opozoril na aneks h koalicijski pogodbi iz leta 1997, ki je bil sklenjen na podlagi zahteve SLS. Če bi to, kar smo v njem zapisali uspeli v celoti uveljaviti in nam tega ne bi blokirala takratna koalicijska LDS, nasprotovale pa tudi takratne opozicijske stranke, danes ne bi potrebovali ne akcije čiste lopate ne protitajkunske seje, zato je škoda, da nam to ni uspelo. Danes je verjetno marsikomu bolj jasno, zakaj se je meni zgodil tak medijsko-politični linč. Vsaj kar se takratnega obdobja tiče, SLS zato ne more nihče očitati odgovornosti za tajkunstvo. V zvezi z Boškom Šrotom in dogajanjem v Pivovarni Laško pa sem za vašo revijo že povedal svoje stališče. Lahko je ta osredotočenost lastništva formalno in zakonsko čista, zanesljivo pa je moralno in etično sporna.«

Okvir 4/izjava

Bojan Šrot, predsednik SLS

»V SLS se v celoti distanciramo od tajkunstva, naše stranke ni bilo v nobeni aferi od osamosvojitve dalje, čeprav nam zdaj skušajo prilepiti etikete. Zagotovo nismo bili zraven pri trgovini z orožjem, prav tako tudi ne pri nakupu patrij, zato pa smo preprečili marsikatero bedarijo. Nismo bili zraven, ko se je prodajal Hit, Iskraemeco in nazadnje tudi pri prodaji Mercatorja nas ni bilo. Zagotovo pa je naša zasluga za to, da se savske elektrarne gradijo izključno s slovenskim kapitalom in da se je Triglav lastninil, tako da je ostalo 80 odstotkov v družbeni lasti. Tisti, ki so že dvajset let v politiki, niso v življenju naredili nič drugega, kot poskrbeli zase. Nekoč so bili na čelu ZSMS, zdaj so na čelu slovenske politike. Volivce v nesrečo ne bodo pripeljali tajkuni in gospodarstveniki, ampak nesposobna politika.«

Reporter, 9. junija 2008

Prerivanja za alternativo (Reporter 3)

2008-06-12T22:11:00.003+02:00

V opoziciji se že aktivno pripravljajo na septembrske državne volitve. Socialni demokrati so prejšnji ponedeljek predstavili izhodišča za alternativni vladni program, liberalni demokrati bodo imeli to soboto programski kongres, stranka Zares pa naslednjo soboto volilno konvencijo s predstavitvijo programa in kandidatov za poslanske sedeže. V vseh omenjenih strankah medtem že poteka vroča razprava o kandidatih, ki se bodo potegovali v državni zbor, zato je v najbolj ugodnih volilnih okrajih zelo velika gneča.

Prvak SD Borut Pahor je v ponedeljek predstavil izhodišča za program svoje vlade, s katero obljublja drugačen vzorec vladanja, kot je bil značilen za LDS Toneta Ropa in SDS Janeza Janše. Najbolj paradoksalno pri tem je, da je ta izhodišča predstavil prav nekdanji premier Tone Rop, ki je zdaj poslanec SD. Družbo pa so mu delali še nekateri »stari fantje«: nekdanji finančni minister oziroma nekdanji guverner Mitja Gaspari, nekdanji minister za gospodarstvo Maks Tajnikar in nekdanji minister za evropske zadeve in še prej državni sekretar na ministrstvu za finance Milan M. Cvikl. Prvi in zadnji tako kot nekdanji premier prihajata iz nekdanje LDS. Poleg Tajnikarja pa je avtentični »socialdemokratski« ekonomist še Franci Križanič. Z Ropovo ekipo je v SD prispel tudi Borut Jamnik, ki je kljub svoji mladosti v prejšnjem mandatu vodil kapitalsko družbo, sicer pa je nečak poslanke SD Brede Pečan. Med pisci strankinega programa naj bi bil tudi direktor Adrie Airways Tadej Tufek, davčni svetovalec in nekdanji državni sekretar na finančnem ministrstvu Darko Končan, dekan ekonomske fakultete in nekdanji finančni minister v Ropovi vladi Dušan Mramor, nekdanji državni sekretar za razvoj v Janševi vladi Andrej Horvat, ki je bil sicer ves čas član SD, ta pa naj bi med drugim za sodelovanje pridobil tudi Aleša Ahčana iz mlajše liberalno usmerjene ekipe ekonomistov in nekdanjo (Ropovo) državno sekretarko na ministrstvu za delo Lidijo Apohal Vučkovič. Nekateri med njimi naj bi sodelovali pod pogojem, da ne bi bili javno izpostavljeni. Sicer pa naj bi po besedah veljakov SD njihov program pisalo okoli tristo ljudi, ki so delovalo v okviru 18 delovnih skupin. Med vodilnimi pisci programa sta tudi podpredsednik stranke Igor Lukšič (visoko šolstvo) in član predsedstva, »Pahorjev naslednik« Patrick Vlačič (promet), ki ga nekateri mediji pomotoma navajajo kot podpredsednika SD, čeprav ima stranka samo enega predsednika in eno podpredsednico. Končni izdelek alternativnega vladnega programa naj bi sprejela konferenca stranke 5. julija.

Odvečni kader

Čeprav so nekatera alternativna ministrska imena SD napovedovali že pred letom dni, naj bi jih Pahor uradno predstavil šele avgusta. Pravzaprav še niso izbrali niti vseh kandidatov za poslance. Nekatera so vendarle že zaokrožila v javnost; kandidirali naj bi skoraj vsi sedanji poslanci SD vključno s starosto Miranom Potrčem. Poslanskih sedežev pa so se naveličali Marko Pavliha, nekdanji prometni minister v Ropovi vladi in do nedavnega podpredsednik državnega zbora, Feri Horvat in Aurelio Juri. Pavliha želi nadaljevati akademsko kariero, po izstopu iz LDS se edini od lastovk ni včlanil v SD. Njegovih uslug v SD očitno ne potrebujejo, saj se njegovo strokovno področje popolnoma prekriva z Vlačičevim; poleg tega oba izhajata iz istega (piranskega) volilnega okraja, stranka pa bo dala prednost morebitnemu prihodnjemu predsedniku. Tudi pri pripravi alternativnega programa ga niso znali uporabiti, saj so pričakovali, da bo pisal program za okolje, čeprav je javno znan kot strokovnjak za pomorstvo in mednarodno pravo. Horvat odhaja v pokoj, v njegovem volilnem okraju pa bo kandidiral župan Gornje Radgone Anton Kampuš. Aurelio Juri pa se bo umaknil svojemu sinu Luki Juriju, sam pa bo nadaljeval kariero evropskega poslanca (ob predpostavki, da se bo Pahor vrnil na domačo sceno kot premier). Kje bodo kandidirali Rop, Cvikl in Beblerjeva, je odvisno od javnomnenjskih anket po terenu, med kandidati pa naj bi bil tudi Križanič, ki se je doslej ukvarjal s predavanjem na ekonomski fakulteti. Ljubljanski župan Zoran Janković ni dal soglasja za kandidaturo, zato pričakujejo, da ga ne bo dal tudi stranki Zares. Zakonca Vlado Dimovski in Metka Tekavčič pa naj bi bila zelo užaljena, ker naj bi jima sporočili, da bodo tudi njun »rejting« izmerili na terenu. Dimovski naj bi zato že aprila umaknil soglasje od kandidature, medtem ko Tekavčičevi ankete zelo slabo kažejo. Zanimivo je tudi, da Dimovskega menda ni zraven pri pripravi alternativnega programa, uradno ker za to nima časa.

Premalo liberalni za liberalce

Veliko težji je položaj v LDS, kjer bo zelo pomembno, kdo bo nastopil v katerem volilnem okraju. Glede na trenuten položaj v javnomnenjskih anketah lahko izvolitev pričakuje kvečjemu eden ali največ dva kandidata v posamični volilni enoti. V eni od dveh volilnih enot s središčem v Ljubljani se bodo za poslanske sedeže med drugim potegovali: predsednica LDS Katarina Kresal, podpredsednica Zdenka Cerar, podpredsednik Slavko Ziherl, predsednik ljubljanskega odbora in nekdanji sodnik Aleš Zalar, vodja poslanske skupine Jožef Školč in nekdanji »car parlamenta« Tone Anderlič. Na izvolitev lahko računajo kvečjemu štirje med njimi , če sploh. Vnovič naj bi se v državni zbor potegovali tudi drugi sedanji poslanci in nekateri bivši, ki jim v tem mandatu ni uspelo priti v parlament. Napeto bo v zasavsko-dolenjski volilni enoti, zlasti če bosta na volitvah sodelovala oba poslanca-župana Matjaž Švagan in Miran Jerič. V tem primeru skoraj zagotovo ne bo več gulil poslanskih klopi Aleš Gulič, predsednik sveta LDS. Na Gorenjskem bosta Borutu Sajovicu družbo delala županska kolega Janko Stušek iz Radovljice in Gregor Žerjav iz Kranjske Gore. Na Primorskem se bo potegovala bivša rektorica in nekdanja šolska ministrica Lucija Čok, v Sežani naj bi nastopil tržaški zgodovinar Jože Pirjevec, kateremu se je umaknil Davorin Terčon, ki je prestopil v Zares, v Postojni pa nekdanji poslanec Aleksander Merlo. V Celju bo kandidirala zdravnica Jana Govc Eržen, v Velenju nekdanji direktor rudnika Evgen Dervarič in nekdanji šoštanjski župan Milan Kopušar. V Mariboru se bo poleg Milana Petka v parlament potegoval večkratni minister Davorin Kračun, na Ptuju bo vnovič srečo poskušala nekdanja poslanka Lidija Majnik, v Murski Soboti poslanec Mitja Slavinec in Lendavi nekdanji poslanec Bojan Korošec.

Zanimivo je, da v stranki ne želijo izdati, kdo vse jim je pomagal pripraviti program, ki ga bodo predstavili na sobotnem kongresu. Glavni koordinator naj bi bil Slavko Ziherl, gospodarski program pa naj bi pripravila predsednik uprave KD Group Matjaž Gantar in direktor Deželne banke Draško Veselinovič, ki sicer vodi odbor za finance. Kdo vse naj bi jima pomagal, naj bi bila skrivnost, šlo naj bi za podjetnike dobre volje, ki ne želijo biti imenovani, a vendarle program menda ni preveč ultraliberalen oziroma naj bi bil precej socialen. Očitno to ni prepričalo Viktorja Žaklja, ki je pred dnevi izstopil iz stranke, čeprav v njenem vrhu zatrjujejo, da je socialni program pripravljal prav on. S socialno noto programa LDS naj bi bila zadovoljna tudi Pirjevec in predsednik Liberalne akademije Darko Štrajn. Po drugi strani pa so se od LDS odmaknili mladi (neo)liberalni ekonomisti pod vodstvom Janeza Šušteršiča. Kot nam je povedal, so se s stranko razšli, ker so v njej pričakovali, da bodo napisali program, oni pa so želeli zgolj analizirati to, kar bodo pripravili v LDS. V LDS pa to zanikajo in zatrjujejo, da jih niso prosili za pisanje programa, ampak za analizo, potem pa so rešitev našli znotraj svoje stranke. Vse to kaže, da program LDS ne bo ne tič ne miš, kajti za nekatere je premalo socialen, za druge pa premalo liberalen oziroma obratno. Čeprav se v stranki radi hvalijo z novimi ljudmi, kot so Zalar, Pirjevec, Gantar, Veselinovič, direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek in nekdanji direktor Adria Airways in Telekoma Peter Grašek, pa kritiki pravijo, da gre večinoma za ljudi z neuspešno kariero. Gantar je bil pred tem dolga leta blizu SLS, nato se je približal SDS, ker prek te vlade ni dosegel svojih strateških poslovnih ciljev, pa je presedlal v LDS. Veselinoviča so se z mesta direktorja Ljubljanske borze znebili v času vladavine LDS, Zalar je mislil, da bo večno predsednik ljubljanskega sodišča, a mu je načrte prekrižal pravosodni minister Lovro Šturm, Pirjevec pa je najbrž poslednji titoist med zgodovinarji.

Vika na piki

Podobne težave imajo tudi v Zares, kjer se bodo na volitvah pomerili svojimi donedavnimi sopotniki iz LDS, med katerimi so nekateri prestopili v SD. Lahko se bo zgodilo, da se bodo v enem volilnem okraju v konkurenci znašli trije nekdanji strankarski tovariši, ki bodo zdaj zastopali barve LDS, Zares in SD. Toda najhujša bo konkurenca med samimi zaresovci, ki bodo kandidirali znotraj iste volilne enote. Čeprav na stranki ne povedo imen vseh kandidatov, izbranih naj bi bilo okoli 90 odstotkov, pa naj bi bilo znano, da se bo v državni zbor potegovalo vseh sedem sedanjih poslancev. Kot pri LDS bo največja gneča prav v Ljubljani, kjer lahko računajo kvečjemu na izvolitev po dveh poslancev iz vsake volilne enote, torej veselili se bodo največ štirje kandidati. Ali bodo to prvak Gregor Golobič, večkratni minister in sedanji poslanec Pavel Gantar, poslanki Majda Širca in Cveta Zalokar Oražem, nekdanji minister Janez Kopač ali morda namesto koga od teh kdo tretji, bo jasno šele po volitvah. Zanimivo pa je, da na listo niso povabili nekdanje ljubljanske županje Vike Potočnik, za katero se je Golobič svoj čas zelo zavzemal. Eden od možnih razlogov je ta, da bi bila verjetno izvoljena in bi lahko ogrozila izvolitev enega od vodilnih strankinih politikov. Potočnikova nam je potrdila, da ni bila povabljena na listo, in dodala, da sama sicer nima poslanskih ambicij, vendar pa se ji zdi škoda, da Zares pušča ob strani izkušeno znanje. Vodja poslanske skupine Matej Lahovnik naj bi kandidiral v domačem Velenju, Davorin Terčon v Sežani, Lojze Posedel v Žalcu, Vili Trofenik v Ormožu. Za poslance se bodo potegovali tudi nekateri podpredsedniki stranke, skoraj zanesljivo bo med kandidati nekdanji prvak stranke AS Franci Kek, ki bo kandidiral v Novem mestu, v Celju pa Branko Lobnikar. Med kandidati naj bi bila tudi nekdanji direktor Hita Branko Tomažič v Novi Gorici in nekdanja direktorica Primorskih novic Barbara Verdnik v Kopru. Na konvenciji bodo predstavili tudi program stranke, za njegov gospodarski del skrbi Lahovnik, ki pravi, da pri njegovi pripravi sodeluje vrsta gospodarstvenikov, ki ne želijo biti imenovani. Dopušča možnost, da bodo programi Zares, LDS in SD zelo podobni, saj jih pripravljajo ljudje, ki so bili prej v isti stranki.

Vsekakor pa to ne pomeni, da bo levo programsko koalicijo lahko sestaviti, saj si že zdaj v Zares težko predstavljajo, da bi bili ministri v Pahorjevi vladi. Morda zato niso iz trte izvite govorice, da se že dogovarjajo o možnosti o oblikovanju skupne vlade z Janševo SDS.

Okvir

Zakaj so se liberalni ekonomisti razšli z LDS

Nekdanji prvi mož Urada za makroekonomski razvoj dr. Janez Šušteršič nam je razkril ozadje razhoda njegove skupine z LDS. Po njegovih besedah so bili pripravljeni napisati analitično razpravo k gospodarskemu programu, ki bi ga pripravila LDS, medtem ko so v stranki želeli, da bi gospodarski program napisala kar njegova skupina, to pa so zavrnili. »Poklicali so nas, ker so želeli liberalni ekonomski program. Jeseni smo opravili dva pogovora, nato pa ni bilo več nobenih stikov in vsebinskih diskusij. Bili smo pripravljeni, da bi kot raziskovalci dali analizo in priporočila, ne želimo pa strankam pisati program. Na tej podlagi smo pripravljeni sodelovati s katerokoli stranko ali politikom, vendar pa nas je doslej zaprosila samo LDS.«

Na vprašanje, ali je LDS liberalna stranka, je Šušteršič odgovoril, da je precej nedefinirana: »Na eni strani je liberalna, predvsem pa je mešanica različnih pogledov. LDS uradno nasprotuje zasebnemu šolstvu, hkrati pa ga Matjaž Gantar zagovarja in ima podobno liberalno stališče kot jaz.« Bolj kot liberalne vrednote po njegovem LDS zagovarja interes kapitalistov, del tega društvenega gibanja kapitalistov pa so poleg LDS še SLS, Zoran Janković, Boris Popovič in delno tudi stranka Zares, ki po drugi strani promovira promovira ideje novih družbenih gibanj. Najbolj liberalna se mu še vedno zdi SDS, ki je bila v prvem delu mandata promotorka reform, v drugem delu pa jih ni izpeljala do konca. »SD je težko liberalna, pričakoval bi levo reformno politiko po vzoru Švedske. Sicer pa je ta stranka polna paradoksov, saj je po eni strani Pahor pripeljal ljudi, ki so padli s prejšnjo vlado, hkrati pa govori o sveži ekipi ter napakah prejšnje in sedanje vlade.«
Reporter, 2. junija 2008

Igor Kršinar

Poročilo Združenja novinarjev in publicistov (ZNP) o svobodi tiska v Sloveniji za leto 2009

Slovenian Government fired editor of Slovenian Press Agency

Da ne bomo spet na istem (izjava za Večer)

Kako je Miheljak ostal brez besed

Novo vodstvo Združenja novinarjev in publicistov

Svoboda tiska ali čistk? (Reporter 19)

Resolucija Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu

Titova voščena lutka (Reporter 14)

Ples grobarjev Maga

Komentar za TVSLO 3 (Hrvaška)

Konec revije Mag

Komentar za TVSLO 3 (Partnerstvo)

Od Maga do Reporterja

Komentar za TV SLO 3 o kadrovanju Pahorjeve vlade

Nastop na Radiu Ognjišče 3. 12.2008

Nastop na Radiu Ognjišče 3. 12.2008

Pogovor o aktualnih političnih temah 4. December 2008

Pivo, cvetje in Pahorjeva vlada (Reporter 27)

Mandatarjevi sporni kandidati (Reporter 26)

Upor starih prdcev (Reporter 26)

Mandatar (komentar za TV SLO 3)

Prenovljeni izgnanci (Reporter 25)

Pahorjeva prva skušnjava (Reporter 24)

Najšibkejša člena (Reporter 22)

Šrotova vladna skušnjava (Reporter 22)

Slovo od oblasti (Reporter 21)

Komentar o volitvah za Vest.si

Čas levice (Reporter, 20)

Peterica izbranih (Reporter 20)

Predaja oblasti (Reporter 19)

Sodnica ugodila Zakeršniku (Reporter 18)

Tovarna manipulacij in laži (Reporter 18)

Demokracija ali oligarhija (Reporter 18)

Golobičev kadrovski vrtiljak (Reporter 17)

Ujetniki svojega predsednika (Reporter 17)

General, pav in filozof (Reporter, 16)

Zlata doba opozicije (Reporter 16)

Premier iz pravega testa (Reporter 15)

Sladke sanje (Reporter 14)

Spopad ekip (Reporter 13)

Stranka dolgih nožev (Reporter 12)

Popaj brez špinače (Reporter 11)

Naše gore Karadžići (Reporter 11)

Barbika in tajkun (www.revija-reporter.si)

Pokrajine, epilog drugič (Reporter 8)

Lipovi bogovi (Reporter 8)

Atentat na Novo Slovenijo (Reporter 7)

Predvolilni ring (Reporter 6)

Taktika pohoda na oblast (Reporter 6)

Novo vodstvo Združenja novinarjev in publicistov

Predavanje na velenjski gimnaziji

Priprave na odločilni spopad (Reporter 5)

Pahor in mediji (Reporter 4)

Utapljanje v laškem pivu (Reporter 4)

Prerivanja za alternativo (Reporter 3)

Pogovor o aktualnih političnih temah
4. December 2008