četrtek, 31. julij 2008

Naše gore Karadžići (Reporter 11)

Po aretaciji srbskega vojnega zločinca Radovana Karadžića mednarodna roka pravice čaka še na njegovega pajdaša Ratka Mladića, poveljnika vojske Republike srbske, ki je po nalogu Karadžića in Slobodana Miloševića izvajala etnično čiščenje ter pobijala, zapirala in mučila nesrbsko prebivalstvo v zasedenih ozemljih. Po uradnih ocenah naj bi vojna v Bosni in Hercegovini terjala več kot sto tisoč žrtev, okoli pol milijona ljudi je moralo zapustiti svoje domove. Toda račun za krvavo bajko je vendarle prišel v obliki obtožnic na mednarodnem sodišču za vojne zločine v Haagu.

Čeprav Slovenci delimo veselje skupaj z bošnjaškimi in hrvaškimi žrtvami, pa sami nismo nikoli uspeli obračunati z enako težkimi zločini, ki so se v imenu komunistične ideologije zgodili po koncu druge svetovne vojne. Tudi takrat je bilo po uradnih ocenah pokončanih več kot sto tisoč ljudi, večinoma razoroženih vojakov protipartizanskega tabora, nekaj pa tudi civilistov, med njimi so bile tudi ženske in otroci. Med pobitimi na slovenskih poljih smrti je bilo tudi najmanj 13 tisoč Slovencev, ki so jih bodisi vrnili zavezniki bodisi pripeljali novi oblastniki iz njihovih domov v taborišča in nato v smrt. Od padca komunizma je minilo že 18 let, a so rablji ostali nekaznovani. Krivci so znani, saj je zločine organiziralo vodstvo partije prek svoje tajne službe Ozne, izvršili pa so jih vojaki Jugoslovanske armade in domači knojevci, bivši partizani. Nedavno so zgodovinarji odkrili pismo Edvarda Kardelja, vodilnega slovenskega komunista na jugoslovanski ravni, Borisu Kidriču, predsedniku slovenske (komunistične) vlade, da čiščenje poteka prepočasi. Glavni naročnik povojnih pokolov, vodja jugoslovanske partije Josip Broz Tito, je v istem času na enem svojih javnih nastopov vpil, da izdajalci ne bodo več dolgo gledali čudovitih planin, saj je roka pravica večino od njih že dosegla. Odgovorni za ta okrutna dejanja imajo še vedno svoje spomenike po slovenskih mestih. Boris Kidrič celo pred vlado, Edvard Kardelj s krdelo brezobličnih proletarcev pa pred parlamentom.

Podobno je s sodnim pregonom zoper (po)vojne hudodelce, saj se ni skrivil niti las na glavi nikomur, ki je organiziral ali realiziral genocid po koncu druge svetovne vojne. Kazensko ovadbo zoper Mitjo Ribičiča, ki je najvišji še živeči nekdanji funkcionar zloglasne Ozne, je v čudnih okoliščinah sodišče zavrglo. Opozicijske poslance (SD, LDS, Zares) pa je najbolj zmotilo to, da je o vsebini kazenske ovadbe poročala nacionalna televizija. Glede na to, da se v Sloveniji nekateri politiki obnašajo kot mladiči slovenskih Karadžićev, nas ne sme čuditi, če ponekod v Srbiji vojne zločince častijo kot narodne heroje.

Reporter, 28. 7. 2008


Teza: vojni zločinec. Antiteza: zdravilec. Sinteza: obtoženec.

Radovan Karadžić

ponedeljek, 21. julij 2008

Barbika in tajkun (www.revija-reporter.si)




Na letošnjem praznovanju častilcev laškega piva se je ob pivovarskem baronu Bošku Šrotu znašel prvak SD Borut Pahor. Alternativni premier je našel čas, da je obiskal najbolj razvpitega slovenskega tajkuna, ki je na sporen način polastninil za poldrugo milijardo evrov vredno premoženje, nadzoruje največjo slovensko »korporacijo« od proizvodnje pijač do njihove prodaje na trgovskih policah, poleg tega pa še največjo slovensko in štajersko časopisno hišo, prek katerih skuša posegati še v slovensko politiko.

Po izjavah odstavljenega odgovornega urednika Dela Janeza Markeša mu je Boško Šrot na nekem kosilu v pivovarni Union naročil, da je treba podpirati Pahorja in rušiti Janšo oziroma mu je dal vedeti, da bi bila Pahorjeva zmaga na volitvah koristna za korporacijo v njegovi lasti. Pahor se je nato sprenevedal, da s Šrotovimi izjavami in uredniško zamenjavo na Delu nima nič oziroma da nima nobene povezave s prvim možem korporacije okoli Pivovarne Laško.

Morda mu kdo celo verjame, toda po fotografiji z letošnje prireditve Pivo in cvetje bo težko ostal verodostojen. V družbi Boška Šrota, ki mu nekaj zapoveduje, je bil tudi poslanec Matjaž Han, sicer župan Radeč, za katerega se je v času uredniške zamenjave na Delu govorilo, da ga je obiskala njegova (nekdanja) sokrajanka Andrijana Starina Kosem, zdaj predsednica nadzornega sveta Dela. Kaj je bila tema tega ali prejšnjega pogovora, bomo najbrž zvedeli po volitvah, če se bo Pahorju uspelo dokopati na premierski položaj. Očitno pa sta moža zakopala bojno sekiro izpred pol leta, ko je Šrot pisal Pahorju ostro javno pismo in ga v njem okrcal zaradi preveč popustljivih stališč do premierja Janeza Janše. Morda je šlo takrat za taktiko ali pa tudi ne, dejstvo je, da je Pahorjeva stranka pozneje zaostrila stališča do Janševe vlade. Boško Šrot je torej s svojim ostrim pismo in javnim izstopom iz SD torej vendarle dosegel svoj namen.


Verjeti je, da je Pahor že tedaj vodil preračunljivo politiko. Nesporazum z Boškom Šrotom mu je koristil, saj je prav takrat tajkun obračunaval z enim od slovenskih medijev v njegovi lasti. Bilo je pred predsedniškimi volitvami, ko sem prvaka SD obiskal v njegovi pisarni in se mu med pogovori o politiki potožil zaradi vmešavanja nadzornega sveta v novinarsko avtonomijo. Ker je bil Šrot član njegove stranke, sem ga odkrito vprašal, ali je kakorkoli povezan z omenjenimi pritiski. Odgovoril je, da ni in da na Boška Šrota nima nobenega vpliva, priznal pa je, da se je nedavno z njim pogovarjal po telefonu, vendar ne o Magu ali Delu. Glede pritiskov na uredništvo Maga pa mi je svetoval, naj se tem odločno upremo in da bo, če bo postal premier, novinarje posebej pozval, naj o pritiskih, če se bodo dogajali, javno spregovorijo.


Kmalu za tem je sledilo Šrotovo pismo in izstop iz stranke, kar je nakazovalo, da moža res nista v najboljših odnosih. Pričakovali smo, da nas bo Pahor podprl v spopadu z veliko močnejšim lastnikom, a se žal to ni zgodilo. Izgovarjal se je na to, da se ne želi vmešavati v novinarstvo in da je prav, da se politiki ne opredeljujejo o sporih v medijih.


No, nekateri politiki so nas vendarle odkrito podprli, ne samo iz desne, ampak tudi iz leve opcije, žal pa nam to ni veliko pomagalo, razen moralno (morda je bolj njih opralo kakršnih koli sumov). Prvaka SD je bolj skrbelo, da bi njegovo stranko kakorkoli vpletali v obračun z novinarji, zato me je poklical in spraševal, če kakorkoli držijo izjave poslanca SDS Branka Grimsa, da je v ozadju obračuna z nami stranka SD, vendar mu te informacije nisem mogel potrditi, ker se tudi niso ujemale z našimi viri. Takrat se je govorilo predvsem o hvaljenju Stojana Zdolška, takratnega podpredsednika nadzornega sveta Dela, da so Laščani dali koncesijo nad mediji Gregorju Golobiču oziroma stranki Zares (poleg tega, da sta se na Paklenskih otokih srečala Boško Šrot in Milan Kučan).


Kakšno vlogo je imel Pahor pri preurejanju medijskega prostora oziroma če jo je imel, ta hip ne moremo odgovoriti. Ga pa njegov obisk pri glavnem medijskem rablju spravlja v čudno luč. So se Pahorjevi priskledniki res dogovorili z Boškom Šrotom, da bodo njegovi mediji pred volitvami podprli njihovega kandidata za mandatarja? Je bilo v ozadju dogovorov še karkoli drugega, kar bo obvarovalo največjega slovenskega tajkuna pred morebitnim kazenskim pregonom ali mu še povečalo gospodarski imperij? Vprašanje pa je, ali bi podpora Šrotovih medijev Pahorju bolj koristila ali škodovala. Če bi se volivci odločali izključno po nareku medijev, potem Janševa stranka nikoli ne bi mogla zmagati na volitvah in nato sestaviti vlado.


Vprašanje je tudi, ali prvemu možu stranke, ki se razglaša za socialdemokratsko in delavsko, sploh koristi pojavljanje v družbi najmogočnejšega slovenskega (turbo)kapitalista. Verjeti je, da ne, končno oceno pa bodo na volitvah podali volivci. Še pred meseci je kazalo, da Pahorjeve zmage ne more nihče ogroziti, zdaj pa sta SDS in SD javnomnenjsko povsem izenačeni. Če bo Boško Šrot preveč podpiral Boruta Pahorja, volivci ne bomo več imeli izbire ali Janša ali Pahor, temveč ali Janša ali Boško Šrot!

Teaser

Boško Šrot: "Poslušaj, Borut, tebe bom pa jaz nastavil!"

www.revija-reporter.si

Pokrajine, epilog drugič (Reporter 8)

Pokrajina, moja Slovenija

Čeprav se je referenduma po pokrajinah udeležilo nekaj več kot desetina slovenskih volivcev, naj bi to bila za vlado primerna podlaga za to, da naj bi še zadnjič pred začetkom volilne kampanje poskusila prepričati poslance v sprejetje pokrajinskih zakonov. Težko pa ji bo to tudi uspelo. Nedvomno je, da so udeleženci referenduma izrazili zelo podobno voljo kot pred tem njihovi občinski predstavniki. Po drugi strani pa je jasno, da opozicija rezultata ne bo priznala kot merodajnega in da zato ne bo prišlo do ustrezne dvotretjinske večine poslancev državnega zbora. Počakati bo torej treba na volitve in na novo sestavo državnega zbora, ki se bo nato spopadal s pokrajinskim vozlom.

Na nekatera vprašanja je sedanja vladajoča koalicija nedvomno odgovorila, med njimi vsekakor, kakšne naj bodo pokrajine. Podobno kot župani in občinski svetniki so se tudi volivci odločili za več manjših pokrajin in ne za manj velikih pokrajin. Tisti, ki svoje volje niso izrazili, niso sporočili ničesar. Verjamem, da mnogim to ni všeč, zlasti ne stroki, ki je v prejšnjem mandatu priporočila uvedbo osmih pokrajin. Tudi sam osebno sem se najbolj navdušil nad konceptom šestih (pretežno zgodovinskih) pokrajin, ki ga je predlagala Nova Slovenija: primorska, gorenjska, osrednjeslovenska, dolenjska, štajerska in pomurska. Te bi bile primerljive z regijami v sosednjih državah, kar je zdaj kvečjemu Slovenija. Očitno pa smo Slovenci navajeni živeti v majhnih mestih, majhnih občinah, majhni državi in zato tudi manjših pokrajinah. Manjše število večjih pokrajin bi najbrž lažje sprejeli v primeru, če bi že pred tem obstajalo šest do osem upravnih enot. Toda od leta 1994 dalje, ko se je začela reforma lokalne samouprave, se prejšnje vlade, ki jih je vodila LDS, niso odločile za ustrezno zmanjšanje upravnih enot.

Zdaj, ko je ta priložnost izgubljena, bo težko obiti voljo ljudstva oziroma če je komu ljubše, voljo občin. Razdelitev na 14 ali celo 15 pokrajin je zato postala realnost. Odprto ostaja samo še vprašanje, kako razdeliti osrednjeslovensko pokrajino brez Ljubljane. Južni del bi se lahko povezal v skupno Notranjsko-Dolenjsko pokrajino, toda severni del bi težko povezali v eno celoto in ga bo treba delno priključiti Gorenjski, nato pa razmisliti o eni kamniško-zasavski pokrajini ali o dveh, kamniški in zasavski pokrajini. To pomeni, da bi v skrajnem primeru dobili 14 pokrajin plus Ljubljano, kar navsezadnje ne bi bila katastrofa. In ko bodo pokrajine oblikovane, bodo lažje določene tudi njihove pristojnosti. Nato bodo lahko poslanci razmišljali še o ustreznem preoblikovanju državnega sveta v zbor pokrajin ali pa ustrezni spremembi volilnih enot, ki bi lahko sovpadale s pokrajinami.

P. S. Vlada je medtem že predlagala nov predlog o 14 pokrajinah. Žal sta občini Medvode in Vodice del Kamniško-zasavske pokrajine, čeprav imata več skupnega z Gorenjsko.



Lipovi bogovi (Reporter 8)


Stranka Lipa se predstavlja kot stranka borcev za socialne pravice revežev, v njihovem ozadju pa se skrivajo povezave s tajkuni. Medtem ko Barbara Žgajner Tavš maha s položnicami upokojenk, ki imajo komajda za življenje, se Sašo Peče kaže v družbi z najbogatejšimi Slovenci, z njimi sodeluje in lobira zanje v državnem zboru. Za njegovega političnega mentorja velja prvak SLS Bojan Šrot, ki mu je tudi omogočil, da je v njegovi županski pisarni začel ustanavljati svojo stranko.

Pred tednom dni se je Lipi pridružilo tudi Društvo nezaposlenih in socialno ogroženih Slovenije, ki ga vodi nekdanji kandidat za predsednika Zares Ivan Cencelj. Skupaj s Sašom Pečetom je podpisal sporazum o sodelovanju med stranko in društvo na jesenskih volitvah. Društvo bo stranko podpiralo, njegovi člani pa bodo sodelovali kot kandidati Lipe na volitvah v državni zbor. Med njimi bo tudi Cencelj, ki naj bi predvidoma nastopil v zagorskem volilnem okraju, saj je doma iz Izlak. Prvi mož nezaposlenih pravi, da je program Lipe zelo podoben programu njihovega društva: »Zares sem zapustil zaradi neizpolnjenih obljub. Golobič mi je obljubil, da bova tesno sodelovala, nikoli pa me ni poklical. Nato sva se z Biščakom dogovarjala, da bi prevzel vodenje odbora za socialo, pa prav tako ni bilo nič. Potem smo v društvu pisali vsem parlamentarnim strankam in jih prosili za sodelovanje, edina, ki nas je sprejela, pa je bila Lipa.«

Socialna delavka v parlamentu

Sodelovanje med Lipo in Društvom nezaposlenih gre mnogim na smeh, saj javnomnenjske ankete kažejo Lipi 0,7 odstotka podpore, kar še zdaleč ne zadostuje za vstop v parlament. Njihov nekdanji šef, prvak SNS Zmago Jelinčič, je v intervjuju za tokratno številko revije Reporter komentiral: »Verjetno se pripravljajo, da bodo vstopili v to društvo.« Lipeki se na vse kriplje trudijo, da bi na svojo listo dobili nekaj popularnih osebnosti, ki bi jih pripeljale v državni zbor. Tako naj bi se dogovarjali z novomeškim županom Alojzijem Muhičem in koprskim Borisom Popovičem, prvi vodi stranko Zveza za Dolenjsko, drugi pa Slovenija je naša, a težko je verjeti, da bi kdorkoli od njiju tvegal svojo politično kariero s posojanjem svojega imena tako obskurni stranki. Še bolj smešna poteza je dogovarjanje z zloglasno predsednico nadzornega sveta Dela Andrijano Starina Kosem, ki nam pred časom ni ne potrdila ne zanikala informacije, da naj bi se na listi Lipe potegovala za poslanko. Prek nje se lahko Lipa oglašuje v medijih v lasti Pivovarne Laško, ki zadnje čase večkrat na teden poročajo o socialnih pobudah poslanke Barbare Žgajner Tavš. To pomeni, da naj bi se za socialno ogrožene Slovence prek nje najbolj zavzemala največja slovenska tajkunska druščina. Resda je bila Žgajnerjeva pred vstopom v politiko socialna delavka, toda poznavalci pravijo, da samo njena oblačila stanejo več kot vse zbrane položnice socialno ogroženih upokojenk skupaj. Nekateri zatrjujejo, da ima poslanka rezervni načrt, kandidaturo na listi SD, in da naj bi bil član te stranke tudi njen mož, kar pa Žgajnerjeva zanika. Res pa prihaja iz „rdečih revirjev“, iz Trbovelj, ki jih zdaj že drugi mandat vodi njen poslanski kolega iz SNS Bogdan Barovič. On jo je tudi pripeljal za svetovalko poslanske skupine SNS, že kmalu po tem pa se je bolj navezala na sedanjega podpredsednika državnega zbora Saša Pečeta, s katerim se je nazadnje „zaplezala“ v Lipo.

Druženje s tajkuni

Pravi obraz Lipe predstavlja njen prvak Sašo Peče, ki ima daleč največje razumevanje za najpremožnejše sloje. Na vprašanje dnevnika Finance, ali podpira prevzeme družb na način Boška Šrota v Laškem, je odgovoril: „Podpiram slovensko lastništvo.“ Izjavo je ponovil tudi na spletni televiziji Vest.si: „Od nekdaj zagovarjam domače lastništvo. Uspešno ali pravično socialno politiko je mogoče izvajati izključno prek uspešnega gospodarstva...“ Na vprašanje, ali lahko pričakujemo aretacijo Boška Šrota, pa je odgovoril: „Glede na to, da je gospod Janez Janša pripravljen iti prek trupel in prek laži za uspeh na volitvah, mislim, da je v tej državi žal vse mogoče.“ V družbi najbogatejšega Slovenca se je znašel že večkrat. Decembra lani so ga videli najprej na novoletni proslavi družbe CPM, ki je lastniško povezana s Pivovarno Laško, kjer je s svojo ženo Simono sedel v prvi vrsti skupaj z Boškom Šrotom s soprogo, Stojanom Zdolškom s soprogo, Andrijano Starina Kosem s soprogom in večinskim lastnikom družbe Janezom Škobernetom s soprogo. Slednjega označujejo za slamnatega lastnika, za katerim se skriva vplivna družina Šrot, vendar on trdi, da to ni res. Mariborski župan Franc Kangler je takrat sedel bolj zadaj, ker je na prireditev zamudil. Približno dva tedna pozneje se je Peče znova znašel v družbi Škobernetom ter Boškom in Bojanom Šrotom, tam pa so bili tudi nekateri drugi poslanci. Zanimivo je tudi, da je v približno istem času predlagal dopolnilo k noveli zakona o prevzemih, po kateri bi bilo od posojila za prevzem podjetja še vedno dovoljeno zastaviti delnice prevzetega podjetja, toda za obdobje odplačevanja posojila ne bi bilo mogoče izplačevanje dividend oziroma drugih nagrad. Peče je ta amandma pojasnjeval z besedami, češ da bi na ta način zavarovali položaj domačih prevzemnikov pred tujimi podjetji. Manj naivni pa pravijo, da sta ga v resnici za vložitev dopolnila prepričala brata Šrot, ker ljudska stranka kot vladna tega ni mogla storiti. Kljub temu sporno „tajkunsko“ dopolnilo ni dobilo zadostne podpore državnega zbora.

Od gostilne do stranke

Z Bojanom Šrotom naj bi bila v navezi prav tako že precej časa. Potem ko je bil celjski župan izvoljen za prvaka SLS, naj bi prihajal pred državni zbor avtomobil s celjsko registracijo, v katerega naj bi se nato prisedel Sašo Peče. Zato ni naključje, da so se pogovori o odhodu iz SNS in ustanovitvijo nove stranke začeli v pisarni celjskega župana, kjer je četverico poslancev (takrat je bil še zraven še Barovič, ki se je pozneje pokesal za svoje ravnanje in bo zdaj lahko vseeno kandidiral pri Jelinčiču) in župana presenetila televizijska kamera. Nekateri sicer menijo, da je takrat Peče zlorabil Šrota, drugi so prepričani, da Šroti vseskozi izrabljajo Pečeta. Če ne bi bilo tako, bi ga Bojan povabil v svojo stranko, a namesto tega je moral Saško v rizični projekt nove stranke. Govori se, da je stranko poimenoval po gostilni Lipa v Radvanju pri Mariboru, kjer naj bi se srečevala Peče in Škoberne; toda slednji pravi, da se tam s Pečetom ni nikoli srečal, ampak da tam pogostokrat kosi z Matjažem Pavčičem, direktorjem Ingrada Gramat. Škoberne, ki se večkrat pojavlja v povezavi z Bojanom Šrotom in Sašom Pečetom, ni vstopil v Lipo, čeprav je bil tam zelo zaželen; je pa predsednik občinskega odbora SLS v Šentjurju pri Celju. Kakorkoli že, Lipa je bila ustanovljena prvega marca, na ustanovnem zboru pa so videli tudi dva Roma. To je zanimivo zlasti zaradi tega, ker je bil Peče kot poslanec Jelinčičeve stranke izrazito nenaklonjen Romom in nasploh znan po rasističnih izjavah. Leta 2001 je denimo za revijo Mars izjavil: „Nikakor ne bi mogel iti na pijačo s človekom, ki ni po mojih merilih. Ne bi mogel iti niti s temnopoltim človekom niti s homoseksualcem.“ Kot podpredsednika državnega zbora novinarji skušali zaradi takih izjav provocirati in tako mu je novinarka POP TV pripravila past in kavo s Pečetom povabila tudi homoseksualca. Politik je vstal od mize in ju zapustil. Z Lipo pa je očitno doživel preobrazbo, saj je 7. junija za Indirekt dejal, da ni nikoli izjavil, da s črncem ne bi šel na kavo: „Še vedno pa vztrajam pri tem, da ima vsak posameznik v naši družbi pravico do odločitve, s kom bo šel v prostem času na kavo. Zgodba s homoseksualcem pa je prišla ven prek skrite kamere ene od televizij. Sam sicer s tem nimam nobenih problemov.“ Očitno je to dovolj, da lahko Lipa sodeluje v razpravah Kučanovega foruma.

Lipa je medtem začela iztegovati svoje veje povsod po Sloveniji, toda kakšnih znanih obrazov ni videti. Med bolj znanimi člani je Dušan Kudrnovsky, podjetnik iz Dravograda, ki je bil nekoč vodja tamkajšnje SLS, pozneje pa je bil vpleten v zgodbo o napadu na takratnega novinarja Mira Petka. Ta je o njem pisal, da je prejel posojilo NKBM, za katero je jamčil direktor Eurocityja Janko Zakeršnik, zaradi česar ga je pozneje zaslišala parlamentarna preiskovalna komisija. Kudrnovsky je zanikal, da bi od Zakeršnika karkoli prejel, toda podpis jamstva se je zdel državnemu tožilstvu dovolj dobra podlaga za kazensko ovadbo zaradi krivega pričanja. V Šentjurju je menda med člani Dušan Škoberne, ki pa menda ni v sorodstvu z znanim podjetnikom. V parlamentu je „ ozelenela“ le Pečeta, Žgajnarjevo in Boštjana Zagorca, ki prihaja iz okolice Maribora. Ta trojica menda celo skupaj hodi na morje na hrvaški otok Lošinj, zraven vzamejo ženi oziroma moža, občasno pa brez njih na dopustu organizirajo kakšen sestanek stranke v enem od hotelov, kjer sta bojda ključna akterja Saško in Barbara. Letos menda ne bo časa za skupne počitnice, ker bodo imeli dovolj skupnega dela med volivci.


Okvir

Saškov hipodrom pod Nanosom

Prvak Lipe ni brez razloga v družbi z vplivnimi ljudmi iz štajerskega konca. Tako se govori, da skupaj z mariborskim županom Francem Kanglerjem načrtujeta tihi prevzem mariborskih lekarn, Peče pa naj bi precej trgoval tudi z delnicami v tujini. Vrstno hišo v Mariboru ima že dolgo časa, lani pa naj bi se zanimal za nakup zemljišča v Senožečah s pogledom na Nanos. Na njem naj bi gojil konje. Po nekaterih podatkih je do zemljišča prišel zelo ugodno, celo zastonj, ni pa znano, ali je vpisan v zemljiško knjigo. Domačini se sicer spominjajo, da se je Peče zanimal za neko zemljišče, najbolj so si ga zapomnili po njegovih polizanih laseh in BMW-ju, s katerim se je pripeljal. Poleg njega pa naj bi bil divaški podjetnik Vlado Kavrin, ki naj bi tam prodajal zemljišča. Pozneje, ko so mejaši sklepali ustrezne pogodbe, pa je bilo kot kupec „Pečetovega“ zemljišča navedeno podjetje Fundi, d. o. o., Laze 17, Dramlje pri Celju. To podjetje sicer nima telefonske številke, zato so se na priloženi telefonski številki oglasili zaposleni v podjetju Ekos, katerega lastnik je Janez Škoberne (to podjetje je večinski lastnik družbe CPM). Kupili naj bi ga po izredno ugodni ceni (govori se, da po ceni 20 evrov za kvadratni meter, na trgu pa bi lahko iztržili okoli 75 evrov za kvadratni meter). Kavrin je zanikal, da naj bi Pečetu brezplačno dal kako zemljišče v Senožečah, prodal naj bi mu ga po običajni ceni. Dan pozneje pa je zanikal, da je ali je bil lastnik kakršnega koli zemljišča v Senožečah in se izgovarjal, da je naše vprašanje napačno razumel. Škoberne pa je potrdil, da ima njegovo podjetje v lasti tri parcele v Senožečah, vendar so na prodaj in niso rezervirana za Pečetovo konjerejo. Slednji naj bi po se Škobernetovih besedah za parcelo sprva zanimal, ker pa ni imel dovolj denarja, je zanjo povedal njemu. Peče je vse skupaj označil za novinarsko raco in dodal, da ima v resnici parcelo v Toskani in da ima tam počivališče za tovornjake. Konja naj bi jahal samo enkrat v življenju in to v Lipici. Na naša vprašanja o premoženju in delnicah pa se je „pohvalil“, da ima v lasti 30 odstotkov NLB, 80 odstotkov NKBM, 100 odstotkov Plinarne Ljubljana, skupaj z ministrom Matejem MNZ, v tujini še velik delež tovarne BMW v Ingolstadtu, želi pa vstopiti v Ford.

Reporter, 7. julija 2008

petek, 4. julij 2008

Atentat na Novo Slovenijo (Reporter 7)


V Novi Sloveniji se nadaljuje spor med poslansko skupino in podpredsednikom stranke Janezom Drobničem, kar zagotovo ni dobra popotnica za prihajajoče volitve. Kandidaturi so se odpovedali tudi nekdanji državni sekretar Marko Štrovs, nekdanji kandidat za predsednika stranke Franci Vovk in evropski poslanec Lojze Peterle. Drobnič in Štrovs naj bi novačila člane NSI za novo krščanskodemokratsko stranko, ni pa povsem jasno, ali bi jima pridružil tudi Peterle.

Po izstopu Janeza Drobniča iz poslanske skupine NSI je njen vodja Jožef Horvat predsedniku državnega zbora Francetu Cukjatiju predlagal, da se njihovega nekdanjega poslanca razreši z mest v delovnih telesih in na njegovo mesto imenuje druge člane njihove poslanske skupine. V mandatno-volilnim komisiji naj bi Drobniča nadomestil Ciril Testen, v odboru za delo, družino in socialne zadeve Horvat, v odboru za visoko šolstvo, znanost in tehnološki razvoj Marjeta Uhan, v komisiji za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb pa zopet Horvat. Drobničevo podpredsedniško mesto v odboru za zunanjo politiko naj bi po predlogu poslanske skupine NSI pripadlo Majdi Zupan. Hkrati je tudi Drobnič predsedniku državnega zbora sporočil, da želi še naprej sodelovati v istih delovnih telesih kot do sedaj. Zaplet bo moral urediti kolegij predsednika državnega zbora na eni od naslednjih sej, predvidoma še ta teden. Nekdanji Drobničevi poslanski kolegi so prepričani, da v skladu s poslovnikom mesta v delovnih telesih pripadajo njihovi poslanski skupini, pri čemer pripominjajo, da se Drobnič že do zdaj pogostokrat ni udeleževal sej delovnih teles in so morali zagotoviti ustrezno zamenjavo. „Včasih je bilo tudi nekaj slabe volje, če ga je kdo moral tik pred zdajci nadomeščati,“ nam je zaupal Jožef Horvat. Kot razlog za odsotnost pa naj bi Drobnič navajal obveznosti na terenu ali do družine.

Neukročeni trmoglavec

Drobnič bi se zahtevam po razrešitvi iz članstva v delovnih telesih izognil, če se bo vrnil v poslansko skupino, kar naj bi tudi obljubil na pogovoru z volivci v Ribnici. A vendar ne kaže, da se bo to zgodilo. V poslanski skupini zatrjujejo, da bo Drobnič evidentiran za kandidata na volitvah na naslednji seji izvršilnega odbora, če bo medtem poravnal vse obveznosti do stranke. Kot je znano, stranki dolguje plačilo petodstotnega funkcionarskega prispevka, ki ga je prenehal plačevati po razrešitvi z mesta ministra za delo, družino in socialne zadeve 1. decembra 2006. Ko so na zadnji seji izvršnega odbora razpravljali o Drobničevi kandidaturi, so ga poslanski kolegi opozorili, da bi bilo prav, če bi tudi on plačeval prispevek, ki ga sicer plačujejo vsi poslanci, ministri in državni sekretarji. Predsednik Andrej Bajuk je predlagal, da bi o Drobničevi kandidaturi – kot tudi o nekaterih drugih kandidaturah, med drugim tudi njegovi – razpravljali na naslednji seji, toda Drobnič je užaljeno zapustil sejo, nekaj dni za tem pa zapustil še poslansko skupino. Zanimivo je tudi, da naj bi Drobnič vložil kandidaturo za direktorja psihiatrične klinike v Ljubljani in jo nato umaknil; 23. junija pa je bila za direktorico znova izvoljena Marga Kocmur. Zakaj je Drobnič kandidiral na ta položaj in si nato premislil, nam ni hotel pojasniti. Dejal je, da ne želi ničesar razlagati, v nos pa mu je šla naša navedba v eni od prejšnjih številk Reporterja, da se govori, da naj bi se dogovarjal za kandidaturo na listi SLS. Tega ni ne zanikal ne potrdil, naši viri pa pravijo, da naj bi klical člane NSI in jih nagovarjal za ustanovitev nove krščanskodemokratske stranke.

Drobnič se v bistvu ne more sprijazniti z razrešitvijo z ministrskega mesta; takrat ga je podprla samo njegova stranka, poslanec SDS Franc Pukšič pa se je glasovanja vzdržal, vse druge stranke so glasovale za njegovo razrešitev, tudi SLS. Premierja Janeza Janšo je najbolj motilo njegovo soliranje v ministrski ekipi: ni znal najti skupnega jezika s socialnimi partnerji, toda še večje razburjenje je povzročila njegova strategija za povišanje rodnosti, ki je med drugim predvidevala plačljiv splav in mladim dekletom prepovedovala pomanjkljivo oblačenje. Zaradi nekooperativnosti ga je premier že prej kritiziral in mu zagrozil z odstavitvijo. Ko je to prišlo na uho novinarki TVS, je grobo odrinil njeno roko z mikrofonom. Največji Drobničevi kritiki so bili v opoziciji, zato je neverjetno, da je pričakoval njeno podporo zgolj zaradi kljubovanja Janši. Tudi zdaj se zdi, da goji glavno zamero do predsednika vlade in svoje stranke, čeprav je moral oditi predvsem zaradi kritik opozicije in medijev, ki so v njenih rokah. Nekaj časa po odstavitvi se je celo razglašal za liberalca, čeprav je vedno predstavljal najbolj konservativni del NSI.

Matida in salama

Podobno je tudi z nekdanjim državnim sekretarjem Markom Štrovsom, ki je največjo jezo zaradi izgube državnega položaja naslovil na stranko in predsednika vlade, čeprav je njegov odstop oziroma razrešitev prav tako zahtevala opozicija. Ko je januarja izrekel sporno izjavo o tem, da se upokojencem ni treba bati ničesar razen „matilde“, ni vedel, da ga snema televizija, nato pa je njega doletela politična „matilda“. Aprila je zahteval sklic izrednega kongresa NSI, na katerem bi se poleg izvolitve novega vodstva preimenovali v krščansko demokratsko stranko ter v pismu občinskim in regionalnim odborom med drugim zapisal, da jih Janša reže kot salamo. Njegovo pobudo so zavrnili. Štrovs se je sam odločil za umik iz stranke. Čeprav je formalno še vedno član izvršilnega odbora, se nima več za člana. Letno članarino je poravnal, funkcionarskega dodatka pa ne plačuje več, saj ni več funkcionar, ampak le še uradnik, vodja službe za vojna grobišča. Tudi njemu se zdi to plačevanje sporno, saj je odstotek celo višji kot v partiji, ko so plačevali tri odstotke funkcionarske plače. Na jesenskih volitvah ga ne bomo videli na listi NSI ali katere druge obstoječe stranke: „Videl sem, kako to zgleda od blizu, pa mi ni všeč. Izlet med funkcionarje je bil zelo poučen.“

Zanimivo je slišati, da naj bi Štrovs skupaj z Drobničem koval novo krščanskodemokratsko stranko, čeprav sta bila dolga leta tekmeca in celo nasprotnika. Ko je Drobnič prevzel ministrsko mesto, za državnega sekretarja ni povabil njega, čeprav je bil strokovnjak na tem področju, ampak Marjeto Cotman, ki jo je spoznal kot sekretarko komisije za peticije, ki jo je v prejšnjem sklicu državnega zbora vodil. Štrovsu je namenil obskurno mesto generalnega direktorja direktorata za delovna razmerja in pravice iz dela, pa še s tega je nameraval odstaviti. Štrovs se je na položaj državnega sekretarja povzpel šele po Drobničevi razrešitvi, ko je ministrica postala Marjeta Cotman. Čeprav je precej bolj uspešna in kooperativna in od svojega predhodnika, je postala tarča njegovih kritik na njegovih obiskih po terenu. Spor z vodstvom pa je očitno združil stara nasprotnika. Toda pri novačenju članov za novo stranko menda nista najbolj uspešna, saj jima večina članov zameri pranje umazanega perila v javnosti nekaj mesecev pred volitvami. Tudi podmladek je zelo kritičen do nekdanjega ministra, ki izjavlja, da bo zvest izključno svojim volivcem in da stranka to ni več. Podpredsednik Mlade Slovenije Matej Tonin je denimo Drobniču očital, da je on odstopil od programa stranke, predvsem na gospodarskem področju: „Gospod Drobnič se je precej bolj nagibal na kapitalističen del, se pravi, da je bil veliko bolj naklonjen kapitalu.“ Tonin je sicer evidentiran za kandidata v Kamniku in bo lahko predstavljal resnega konkurenta sedanjemu poslancu Antonu Kokalju, ki je bil izvoljen v gorenjski volilni enoti.

Bajukovi naslednici

Križ čez stranko pa je potegnil tudi Bajukov protikandidat na kongresu leta 2005 Franci Vovk, ki ga prav tako ne bo med kandidati NSI za državni zbor, ostaja pa župan Dolenjskih Toplic. Franci Koncilija pa se je umaknil že po porazu na županskih volitvah pred dvema letoma. Lojze Peterle tudi ne bo kandidiral v državni zbor, saj želi dokončati mandat evropskega poslanca in se nato še enkrat potegovati vanj. Slišati je, da bo na evropskih volitvah naslednje leto nastopil s svojo listo. Menda ni za tistimi, ki ustanavljajo novo krščanskodemokratsko stranko. Tudi njegova kolegica Ljudmila Novak pravi, da si želi dokončati mandat evropske poslanke, vendar dopušča možnost, da se bo vendarle potegovala v državni zbor. Novakova se sicer omenja kot možna kandidatka za novo predsednico stranke na izrednem ali rednem kongresu po volitvah; veliko zaupanje pa je prejela že na kongresu leta 2005, saj je med kandidati za podpredsedniško mesto zbrala največ glasov delegatov. Premislek o kandidaturi v državni zbor bo verjetno povezan s tem.

Predsednik Andrej Bajuk se bo bržkone umaknil sam, ne glede na volilni rezultat. Toda Novakovi bojda ni naklonjen; navsezadnje je tudi ni povabil za ministrico za visoko šolstvo, ampak je predlagal dotedanjo poslanko Mojco Kucler Dolinar. Ta se prav tako omenja kot možna Bajukova naslednica, seveda če se ji bo vnovič uspelo prebiti v državni zbor. Njen največji konkurent v volilni enoti pa naj bi bil prav Bajuk. Prvak NSI in finančni minister naj bi kandidiral v volilnem okraju Logatec-Cerknica, kjer se mu bo umaknila poslanka Majda Zupan, Kuclerjeva naj bi vnovič kandidirala v Dobrovi-Polhovem Gradcu, nevaren tekmec pa bo tudi predsednik podmladka Robert Ilc, ki bo nastopil v okraju Velike Lašče-Ig-Škofljica. Bajukova kandidatura pa ni očitno povsem usklajena, saj menda nad njo ni navdušen predsednik logaškega odbora NSI Vladislav Puc. Šlo naj bi za prestižni boj med Logatčani in Cerkničani: ker je Zupanova iz Cerknice, Logatčani menijo, da so zdaj oni na vrsti, da predlagajo kandidata. Bajuk je sicer nazadnje kandidiral v Ajdovščini, vendar pa se je menda moral od tega volilnega okraja posloviti zaradi prenizke podpore.

Na volitvah pa bodo nastopili tudi drugi ministri NSI in državni sekretarji: Cotmanovo naj bi evidentirali v Ljubljani, njeni okolici in kje v bližini Ormoža, od koder izhaja. Tam se ne morejo odreči poslancu in županu Alojzu Soku, ki je pred štirimi leti dosegel skoraj 31 odstotkov glasov, kar je daleč najboljši rezultat v NSI. Za pravosodnega ministra Lovra Šturma še ni znano, kje bo nabiral glasove, državna sekretarka na ministrstvu za šolstvo Alenka Šverc pa je že evidentirana v volilnem okraju Dravograd-Radlje.