petek, 29. avgust 2008

Sladke sanje (Reporter 14)

igor.krsinar@revija-reporter.si

Pred državnozborskimi volitvami se zastavlja aktualno vprašanje, kolikšen vpliv na izbiro mandatarja bodo imeli volivci. Čeprav je predvsem iz ust veljakov manjših parlamentarnih strank slišati, da bodo volivci odločali zgolj o sestavi parlamenta, ne pa premierju, pa se bo večina bržkone odločala o tem, kdo naj vodi vlado naslednja štiri leta. Zato je pomembno, ali bo predsednik države mandat zaupal kandidatu stranke, ki bo zmagala, ali komu drugemu.

Javnomnenjske ankete kažejo na izredno tesen boj med SDS in SD, po drugi strani pa je videti, da utegne imeti prva v primeru zmage težave pri sestavljanju vlade. Po dosedanji slovenski praksi je predsednik države mandat za sestavo vlade vedno zaupal kandidatu stranke, ki je na volitvah zbrala največ poslanskih mandatov. Izjema je bilo leta 1990, ko je predsednik Milan Kučan dal mandat zmagoviti predvolilni koaliciji, ki je nato predlagala kandidata za mandatarja. To je bil prvak SKD Lojze Peterle, ki je v okviru Demosa dosegel najboljši volilni rezultat. Relativna zmagovalka je bila stranka ZKS-SDP (predhodnica združene liste oziroma SD), drugi najboljši rezultat pa je dosegla ZSMS-Liberalna stranka (predhodnica LDS).
Mandat relativni zmagovalki
Čez dve leti in pol je bil položaj drugačen, saj med strankami, ki so se prebile v parlament, ni bilo sklenjene nobene predvolilne koalicije. Predsednik Kučan je zato za mandatarja predlagal predsednika LDS Janeza Drnovška, saj je njegova stranka dosegla najboljši volilni rezultat. Podobno je ravnal tudi leta 1996, čeprav so stranke pomladnega bloka dobile 45 poslancev, LDS s podporniki pa le 43, status quo pa sta povzročila poslanca narodnosti, ki sta napovedala podporo Drnovšku. Potem ko je Drnovšku v skrivnostnih okoliščinah napovedal podporo še poslanec SKD Ciril Pucko, je bil mandatar izvoljen, ni pa bila pozneje izvoljena vlada iz strank, ki so podprle mandatarja. Gordijski vozel je nato presekala še SLS pod vodstvom Marjana Podobnika in vstopila v Drnovškovo vlado. Pomembno je tudi dejstvo, da so pomladne stranke niso sklenile predvolilne koalicije, ampak so se povezale šele po volitvah, kar je tudi vplivalo na Kučanovo izbiro mandatarja. Leta 2000 je bila izbira volivcev precej bolj jasna, saj je LDS zmagala z velikim odstotkom glasov, poleg tega pa tudi ni imela težav s sklepanjem koalicije. Toda čez štiri leta je bil položaj zelo podoben tistemu iz leta 1996, le da je tokrat dobila relativno večino SDS, pomladne stranke pa 45 poslancev. Predsednik države Janez Drnovšek je mandat podelil prvaku SDS Janezu Janši, ki je koalicijo sestavil še z NSI, SLS in Desusom. Pred letošnjimi volitvami se je politični prostor znova polariziral, saj nekatere stranke že vnaprej zavračajo možnost za sodelovanje z drugimi strankami iz politično nasprotnega pola. Tako je v vrstah SD, LDS in Zares slišati, da si bodo prizadevale skupaj sestaviti vlado, čeprav niso sklenile nobene predvolilne koalicije, na podlagi katere bi imeli volivci jasno izbiro. Na ta problem jih je navsezadnje opozoril tudi bivši predsednik Milan Kučan, ki v podobnem primeru leta 1996 mandatarstva ni zaupal formalno nepovezanemu pomladnemu trojčku, ampak stranki, ki je dosegla relativno večino. Če bo denimo na volitvah zmagala SDS, levi trojček pa zbral večino poslancev parlamenta, bo predsednik Danilo Türk pred dilemo, komu priznati volilno zmago.
Pravne podlage in praksa
O tej dilemi smo se pogovarjali tudi z dvema politologoma in ustavnim pravnikom, ki so enotni v odgovoru, da bi moral predsednik države skladno z dosedanjo prakso ne samo v Sloveniji, ampak tudi v drugih evropskih državah mandatarstvo zaupati kandidatu iz stranke, ki bo na volitvah dosegla relativno večino. Dr. Igor Kaučič iz ljubljanske pravne fakultete pravi, da je slovenski ustavni sistem podoben nemškemu, kjer prav tako predsednik države izbere mandatarja na podlagi predhodnega posvetovanja v parlamentu. Razlika je v tem, da pri nas parlament najprej potrdi mandatarja, nato vladno ekipo, medtem ko v drugih državah parlament glasuje zgolj o predsedniku vlade ali vladi. »Predsednik ima sicer formalno pravico, da sam ugotovi, kateri od možnih kandidatov ima največje možnosti za sestavo vlade, toda korektno bi bilo, da najprej predlaga kandidata iz tiste stranke, ki je na volitvah dobila večino. Če bo to SDS, bi bilo prav, da najprej dobi mandat njen kandidat in da poskuša on najprej sestaviti vlado. Če pa tega ne bi mogel, pa bi bilo prav, da mandat vrne in da nato poskuša sestaviti vlado kandidat druge najmočnejše stranke.« Ustavni pravnik še poudarja, da obstaja tudi tretja možnost, da po neuspešnih poskusih predsednika države mandatarja predlaga skupina desetih poslancev, za tako vlado pa zadostuje zgolj večina opredeljenih poslancev. Običajno pa taka vlada ni dovolj stabilna in na koncu privede do predčasne razpustitve parlamenta in vnovičnih volitev. Manjšinsko vlado smo denimo imeli, ko je leta bila 2000 izglasovana nezaupnici Drnovškovi vladi, iz katere je izstopila SLS-SKD. Potem ko se predsednik ni odločil, da bo predlagal novega mandatarja, pa je bil na pobudo poslancev izvoljen Andrej Bajuk, ki pa je dosegel 46 glasov v parlamentu. Podprli sta ga Polonca Dobrajc, takrat poslanka SNS, in Eda Okretič Salmič, takrat poslanka Desusa. Prva je prestopila v SDS, druga pa v združeno ljudsko stranko.
Vprašanje sklenjene predvolilne koalicije
Podobno meni politologinja dr. Alenka Krašovec iz ljubljanske fakultete za družbene vede: »Kot ste ugotovili, je bila praksa predloga mandatarja različna v letih 1990 in 1996 - razlika je bila vprašanje (ne)sklenjene formalne predvolilne koalicije. V Sloveniji je predsednik države, skladno z ustavo, dolžan opraviti posvet z vodji poslanskih skupin v DZ. Nikjer ni formalno opredeljeno, da bi bil predsednik dolžan upoštevati mnenja vodij poslanskih skupin oziroma tisto, kar je v pogovorih z vodji poslanskih skupin slišal. Potem pa se odloči in to je dejansko subjektivna odločitev predsednika države. A praksa v parlamentarnih sistemih je, da se za mandatarja najprej (tudi v Sloveniji je namreč možnih več krogov iskanja mandatarja) predlaga posameznika iz stranke, ki je dobila največji delež glasov na volitvah/ali pa formalno sklenjeni predvolilni koaliciji strank (nekomu iz te koalicije), ki je dobila največjo podporo. Menim, da bo slovenski predsednik za mandatarja najprej predlagal nekoga iz stranke, ki bo dobila največjo podporo na volitvah (leta 1996 je Kučan tudi po tem, ko Drnovšek najprej ni dobil potrebne podpore v DZ, še enkrat ponovno predlagal za mandatarja Drnovška).«
Krašovčeva opozarja še na izkušnje dveh sosednjih držav. Na Hrvaškem je predsednik Stipe Mesić podelil mandat zmagoviti HDZ, vendar je zaradi majhne razlike med strankama rekel, da bo mandat podelil tistemu, ki mu bo prinesel podpise večine poslancev - se pravi, ki bo imel s podpisi poslancev potrjeno, da ima večinsko podporo v parlamentu. »Mogoče je bilo zanimivo opazovati tudi dogajanje po volitvah v Avstriji. V času po volitvah je bilo namreč vprašanje, kako dobiti večinsko podporo brez Haiderja - nekako se je postavljal pogoj (tudi močan pritisk EU je bil tu), da bo mandat podeljen tistemu, ki bo uspel izoblikovati večinsko podporo brez Haiderja.« Tako je severna soseda dobila veliko koalicijo zmagovitih socialdemokratov in poražene ljudske stranke.
Fenomen velikih koalicij
Tudi njen kolega politolog dr. Drago Zajc, prav tako iz FDV, meni, da obstaja nenapisana norma, da predsednik države vedno podeli mandat vodji najmočnejše stranke, ne glede na to, ali ima zagotovljeno večino v parlamentu. Če mu to ne uspe, dobi priložnost drugi. Denimo, v Avstriji po volitvah leta 1999 ni uspelo vlade sestaviti zmagoviti socialdemokratski stranki, ker sta se za njenim hrbtom za koalicijo dogovorili ljudska in svobodnjaška stranka. Tako je premier postal predsednik tretje najmočnejše stranke Wolfgang Schüssel, med ministri njegove vlade pa ni bilo Jörga Haiderja. Zajc opozarja tudi na primere velikih koalicij, ki so na zadnjih volitvah nastale v Avstriji in Nemčiji. V obeh primerih je mandatar postal vodja stranke, ki je dosegla večino: v Avstriji Alfred Gusenbauer (SPÖ), v Nemčiji pa Angela Merkel (CDU). V prvi imajo sicer z njo že izkušnje, v Nemčiji pa je to nekaj novega. Koalicije so doslej povsod v srednji in vzhodni Evropi sestavljale stranke iz istega političnega pola, tako so imeli bodisi levosredinske bodisi desnosredinske vlade, zdaj pa je prišlo do položaja, ko v Nemčiji drugačne koalicije niti ni bilo možno sestaviti. Po drugi strani pa so bile mešane koalicije značilne za Slovenijo v obdobju od leta 1992 do 2004. »Ključ je v sposobnosti mandatarja. Drnovšku je vedno uspelo v vlado pritegniti kakšno stranko iz nasprotnega političnega pola in tudi Janši je na zadnjih volitvah v koalicijo pritegniti dodatno stranko, Desus, ki je dobila celo pomembno ministrstvo,« pravi dr. Drago Zajc.
Janša ni Haider
Obstajajo pa tudi primeri, ko predsednik države mandata za sestavo vlade ne podeli relativnemu zmagovalcu in potem ta stranka pristane v opoziciji. To se je denimo zgodilo po parlamentarnih volitvah v Srbiji leta 2003, ko radikalci Tomislava Nikolića niso dobili mandata, ker so se proti njim povezale demokratične stranke. Premier je nato postal Vojislav Koštunica (Demokratska stranka Srbije), za predsednika države pa je bil izvoljen Boris Tadić (Demokratska stranka). Pozneje sta sicer razšla, toda na naslednjih volitvah je zmagala koalicija evropsko usmerjenega predsednika Tadića, Koštunica je skupaj z radikalci pristal v opoziciji, zmagoviti koaliciji pa je v vlado uspelo pritegniti še bivše Miloševićeve socialiste. Seveda pa položaj v Srbiji ne more biti primerljiv s Slovenijo, tudi aktualnega slovenskega premierja Janeza Janšo ne more nihče primerjati bodisi s srbskim radikalcem Nikolićem bodisi z avstrijskim nacionalistom Haiderjem. Navsezadnje je Janša pol leta vodil predsedovanje EU. V primeru, če bo tudi na letošnjih volitvah zmago slavila SDS, bo skrajno nenavadno, če predsednik Danilo Türk mandata za sestavo vlade ne bo zaupal Janezu Janši.


Kako bo ravnal Türk?
Predsednika države dr. Danila Türka smo vprašali, ali bo po letošnjih parlamentarnih volitvah mandat za sestavo vlade zaupal predsedniku stranke, ki bo dobila relativno večino glasov, ali ga bo s pogovori s parlamentarnimi strankami ugotavljal, kdo ima največ možnosti za to, da ga podpre večina poslancev državnega zbora. Iz urada predsednika republike smo prejeli tak odgovor: »Predsednik republike bo v skladu z ustavo opravil posvetovanje z vodji poslanskih skupin in nato ob upoštevanju izida volitev državnemu zboru predložil kandidata za predsednika vlade. Predsednik republike mandata za oblikovanje vlade ne zaupa politični stranki, ampak posameznemu kandidatu, za katerega presodi, da je sposoben prejeti zadostno podporo v državnem zboru, ki mu bo omogočila sestavo stabilne vlade. Predsednik dr. Danilo Türk je sprejel odločitev, da pred volitvami ne bo podrobneje napovedoval svojih dejanj v zvezi s podelitvijo mandata za sestavo vlade, saj s svojimi napovedmi ne želi posegati v predvolilni boj.«

Okvir 2
Ustava
111. člen (volitve predsednika vlade): »Predsednik republike po posvetovanjih z vodji poslanskih skupin predloži državnemu zboru kandidata za predsednika vlade. Predsednika vlade voli državni zbor z večino glasov vseh poslancev, če ni s to ustavo drugače določeno. Glasovanje je tajno. Če kandidat ne dobi potrebne večine glasov, lahko predsednik republike po ponovnih posvetovanjih v štirinajstih dneh predloži drugega ali ponovno istega kandidata, prav tako pa lahko predlagajo kandidate tudi poslanske skupine ali najmanj deset poslancev. Če je bilo v tem roku vloženih več predlogov, se glasuje o vsakem posebej, in sicer najprej o kandidatu predsednika republike, če ta ni izvoljen, pa še o drugih kandidatih po vrstnem redu vložitve predlogov. Če ni izvoljen noben kandidat, predsednik republike razpusti državni zbor in razpiše nove volitve, razen če državni zbor v oseminštiridesetih urah z večino opredeljenih glasov navzočih poslancev ne sklene izvesti ponovne volitve predsednika vlade, kjer zadošča za izvolitev večina opredeljenih glasov navzočih poslancev. Na ponovnih volitvah se glasuje o posameznih kandidatih po vrstnem redu števila glasov, dobljenih pri prejšnjih glasovanjih, nato pa o novih, do volitev vloženih kandidaturah, med katerimi ima prednost morebitni kandidat predsednika republike. Če tudi pri teh volitvah noben kandidat ne dobi potrebne večine glasov, predsednik republike razpusti državni zbor in razpiše nove volitve.«
Reporter, 17. avgusta 2008

ponedeljek, 18. avgust 2008

Spopad ekip (Reporter 13)

Igor.krsinar@revija-reporter.si

Sredi avgusta se bo tudi uradno začela predvolilna kampanja. Stranke bodo predstavile svoje kandidate za poslance, dve največji pa tudi vsaka svojo ministrsko ekipo. Medtem ko je ponudba največje vladne stranke že znana, bo največja opozicijska stranka svojo alternativno ekipo predstavila konec meseca. Manjše stranke pa svojih izbrancev za ministre niti ne želijo predstavljati, čeprav tudi njihove želje po resorjih niso ravno skromne.
Slovenska demokratska stranka bo svoje kandidate za poslance predstavila na festivalu 16. avgusta v Šentvidu pri Stični, dva dni prej pa jih bodo potrdili na svetu stranke. Bolj ali manj je znano, da bodo med njimi tudi vsi njihovi ministri vlade Janeza Janše razen Iztoka Jarca, ki se namerava vrniti v diplomacijo. Vladna ekipa je v bistvu znana, zato je ne bodo posebej predstavljali, vsi aktualni ministri pa so tudi vodje resorjev v strokovnem svetu stranke. Resor za gospodarstvo denimo vodi Andrej Vizjak, javno upravo dr. Gregor Virant, kmetijstvo Iztok Jarc, kulturo dr. Vasko Simoniti, notranje zadeve Dragutin Mate, razvoj dr. Žiga Turk, šolstvo dr. Milan Zver, zdravje Zofija Mazej Kukovič in zunanje zadeve dr. Dimitrij Rupel. Druge resorje pa vodijo: predsednik DZ France Cukjati delo, družino in socialo, predsednik vladnega strateškega sveta dr. Peter Groznik finance, državni sekretar na notranjem ministrstvu Zvonko Zinrajh obrambo, poslanec Zvone Černač okolje in prostor, državni sekretar dr. Vinko Gorenak pravosodje, državni sekretar na tem ministrstvu dr. Peter Verlič promet, župan Murske Sobote Anton Štihec pa regionalni razvoj. Ti možje bi lahko zasedli resorje, ki jih zdaj zasedajo kolegi iz koalicijskih strank, če bi prišlo do sprememb pri delitvi ministrstev. Ni pa znano, kdo bo nasledil Iztoka Jarca, če bo SDS še želela voditi kmetijsko ministrstvo.
Prestavljanje datuma
Socialni demokrati naj bi svoje kandidate za državni zbor predstavili na konvenciji 21. avgusta, potem ko jih bodo uradno potrdili na seji svojih organov. Alternativno ministrsko ekipo pa naj bi videli šele konec meseca oziroma po nekaterih namigih celo šele na začetku septembra. Možno je, da se bo to zgodilo 28. avgusta v Mariboru, ko bo tam potekala prva predvolilna prireditev, lahko pa bodo to storili pozneje na kaki drugi predvideni ali posebni prireditvi. Zanimivo je, da se je o Pahorjevi alternativni vladi veliko govorilo in špekuliralo že lani, njeno predstavitev so napovedovali za spomladi letos, potem pa so dogodek prestavljali na poletje, na začetek avgusta in nato na konec meseca. Prvak Borut Pahor je kot svojega kandidata za podpredsednika vlade javno predstavil le Mitjo Gasparija, nekdanjega finančnega ministra v Drnovškovi vladi, pozneje guvernerja Banke Slovenije in nazadnje kandidata LDS za predsednika države. Kritiki so Pahorju očitali, da prezgodaj predstavlja drugega moža svoje vlade in da je obšel morebitne koalicijske partnerje. Dejstvo pa je, da se je Pahorju mudilo speljati Gasparija iz rok LDS, ker se je ta omenjal kot možen mandatarski kandidat levice z blagoslovom nekdanjega predsednika Milana Kučana.
Odpisana zakonca
Neuradno je slišati, da je nabor možnih imen za ministre iz vrst SD opravljen, vendar pa še Pahor ni sprejel dokončne odločitve. Nekateri naj bi bili tako rekoč že dogovorjeni, veliko pa naj bi jih dobili iz strokovnih vrst. Bolj ali manj je jasno, da bo ob Pahorju v njegovi morebitni vladi sedel podpredsednik dr. Igor Lukšič, ki velja za resnega kandidata za šolskega ministra. Za ta resor je precej zagreta tudi predsednica ljubljanskega odbora dr. Metka Tekavčič, ki se je sicer uspela preriniti na položaj predsednice strokovnega odbora za znanost in izobraževanje. Njena prednost naj bi bila, da je ženska, slabost pa, da ni posebej priljubljena v javnosti, saj je izgubila že tri lokalne volitve, za poslanko pa ne kandidira, ker bi verjetno preveč poslabšala rezultat stranke v volilnem okraju. Kot rezervna varianta se omenja scenarij, po katerem bi Lukšič prevzel ministrstvo za šolstvo, Tekavčičeva pa visoko šolstvo in znanost, toda ljudje blizu Pahorja ob taki zamisli »pokajo čudne frise«. Podobno naj bi bilo z njenim možem dr. Vladom Dimovskim, ki je bil minister za socialo v prejšnji vladi in je dolgo časa veljal za možno zamenjavo za Boruta Pahorja, če bi stranko prevzeli »trdorokci«. Njegova častna funkcija svetovalca predsednika SD za finance je menda premalo, da bi v Pahorjevi vladi zasedel položaj ministra, poleg tega se je tudi sam umaknil iz vodilne politike.
Težave z gospodarstvom
Skoraj zagotovo bo ob Pahorju sedel tudi njegov neuradni »prestolonaslednik« dr. Patrick Vlačič, ki si je v stranki že rezerviral prometni resor. Nekateri ga vidijo tudi v parlamentu na mestu vodje poslanske skupine, toda ocena v stranki naj bi bila, da bi bilo zanj bolje, da si nabira izkušnje v izvršilni veji oblasti. Dogovorjeno je tudi, da naj bi Mitja Gaspari v vladi zasedel mesto koordinatorja za gospodarske zadeve, torej neke vrste nadministra. Sicer se kot verjetni kandidat za ministra za razvoj omenja dr. Andrej Horvat, ki je že v Janševi vladi zasedal položaj državnega sekretarja za razvoj, dr. France Križanič je v igri za finančnega ministra, vendar se menda še sam ni odločil, ali bi sploh sedel v vladi, gospodarsko ministrstvo pa želijo zaupati gospodarstveniku, morda Tadeju Tufeku, šefu Adirie Airways. Stranka nima strokovnega sveta, ki bi se posebej ukvarjal z gospodarstvom, tudi predsednik stranke nima svetovalca iz tega področja, kar je sploh zanimivo. Te naloge je opravljal nekdanji premier Tone Rop, ki pa ga ne bo med ministrskimi kandidati SD. Možno je, da se bo naslednje leto potegoval za evropskega poslanca. Tudi Milana M. Cvikla menda ne bo v ministrski ekipi Boruta Pahorja, ampak naj bi okrepil državni zbor. Tudi on naj bi imel evropske ambicije, vendar ne zgolj na mestu »navadnega poslanca« evropskega parlamenta.
Ženska na čelu vojske?
Zanimivo bo videti, koga bodo izbrali za ministrskega kandidata za zdravje. Zadnje čase v javnosti precej nastopa Julijana Bizjak Mlakar, pod taktirko civilne družbe oziroma gibanja za ohranitev javnega zdravstva, čeprav v stranki zaseda položaj svetovalke predsednika in vodje strokovnega odbora za zdravstvo (je tudi predsednica kamniške SD), vendar pa ona ni v igri za ministrico. Več možnosti za Pahorjevo ministrico za delo in socialo pa naj bi imela dr. Andreja Črnak Meglič, sicer predsednica slovenskega odbora za Unicef, torej še ene nevladne organizacije v rokah SD. Kandidata za kulturo naj bi izbrali med »dosmrtnim« direktorjem Cankarjevega doma Mitjo Rotovnikom in direktorjem mariborskega Narodnega doma Vladimirjem Rukavino. Kot možna kandidata za obrambnega ministra se omenjata obramboslovca dr. Vladimir Prebilič in dr. Ljubica Jelušič. Prvi bi bil lahko tudi v igri za notranjega ministra, saj v SD pokriva tudi ta resor (kot svetovalec predsednika stranke), sicer pa se kot verjetnem kandidatu za »alternativnega« ministra za notranje zadeve in javno upravo govori tudi o profesorju na ljubljanski pravni fakulteti dr. Bojanu Bugariču. Tudi pri kmetijstvu računajo na zunanjega strokovnjaka, v stranki ta resor pokriva poslanec in kočevski župan Janko Veber, svetovalec predsednika za kmetijstvo pa je manj znani Janez Tavčar, ki je član nadzornega odbora sklada kmetijskih zemljišč iz vrst SD. Resor za pravosodje v stranki vodi nekdanji ustavni sodnik dr. Lojze Ude, vendar menda iščejo mlajšega kandidata. Zelo velike težave imajo tudi z resorjem za okolje in prostor, ki so ga sprva ponujali odhajajočemu poslancu dr. Marku Pavlihi, vendar ga je zavrnil, ker se na to področje ne spozna. Njegov nekdanji prometni resor pa stranka ponuja Vlačiču, ki ima prednost pred svojim nekdanjim profesorjem.
Oranžne sanje
Vse to kaže, da ima SD velike težave s sestavljanjem alternativne ekipe, zato nekateri njihovi potencialni zavezniki menijo, da bi bilo bolje, če se Pahor ne bi hvalil s svojo ekipo, ki jo mora zdaj predstaviti. V Zares in LDS niti ne nameravajo predstaviti svojih kandidatov za ministre, kajti v teh dveh strankah bi pri iskanju ustreznih kandidatov imeli še več težav kot socialni demokrati. So pa pripravili nabor ljudi, ki bi jih radi imeli v vladi. Pahor bi v bistvu svojo alternativno vlado veliko lažje sestavil skupaj z Zares in LDS, kar pa je težko, dokler niso znana razmerja med strankami. Prvak Zares Gregor Golobič na naše vprašanje, kdaj nameravajo predstaviti svoje ministrske kandidate, ni imel odgovora: »To vprašanje ni na dnevnem redu«. Tajnik stranke Bogdan Biščak pa je odgovoril, da bodo za ministre predlagali osebe iz stroke. Na prvi pogled je to slišati, kot da v stranki Zares nimajo dovolj strokovnjakov, po drugi strani pa so jo ustanovili nekdanji ministri Drnovškove in Ropove vlade. Denimo, vodja poslanske skupine dr. Matej Lahovnik je bil zadnje pol leta Ropove vlade gospodarski minister, kar bi lahko postal tudi v Pahorjevi, zlasti ker v SD ni videti kakšnega drugega strokovnjaka. Zares ima tudi rešitev za ministra za okolje in prostor, saj sta to nalogo opravljala dva njihova veljaka: dr. Pavel Gantar in Janez Kopač. Prvi je vodil tudi resor za informacijsko družbo, drugi pa je bil zelo kratek čas finančni minister, vendar mu tega položaja najbrž ne bi zaupala nobena vlada. Ivo Vajgl je bil zadnje tri mesece Ropove vlade zunanji minister, Majda Širca pa je bila državna sekretarka v ministrstvu za kulturo, vendar je težko verjeti, da bi bila ona ministrica. Cveta Zalokar Oražem se kot nekdanja županja ukvarja z lokalno samoupravo in regionalnim razvojem. Med novimi imeni se kot kandidat za notranjega ministra ponuja podpredsednik dr. Branko Lobnikar. Zanimivo pa je vprašanje, na čelu katerega resorja se vidi oranžni prvak Gregor Golobič, saj nima ministrskih izkušenj. Še najbolj je izkušen iz filozofije političnega kadrovanja, vendar bo v morebitni Pahorjevi vladi to področje prevzel glavni tajnik SD Uroš Jauševec. Slišati je, da Golobiča zanima zunanje ministrstvo, Biščaka pa notranje. Ambicije so hude, realnost je odvisna od rezultata na volitvah.
Novi kadri stare stranke
Tudi v LDS ne nameravajo predstavljati ministrske ekipe, se pa radi pohvalijo z močnimi osebnostmi na čelu programskih odborov, ki bi lahko bili kandidati za ministre. Največje ministrske ambicije ima Aleš Zalar, ki se vidi na čelu resorja za pravosodje v novi (Pahorjevi) vladi. Za sestavljanje vlade pa bi lahko bila zanimiva tudi nekatera druga imena iz LDS: nekdanja ministrica za šolstvo in znanost dr. Lucija Čok, strokovnjak za mednarodne odnose dr. Bojko Bučar, ki je predsednik odbora za zunanjo politiko, nekdanji diplomat dr. Jožef Kunič, ki sicer vodi odbor za obrambo, predsednik odbora za zdravstvo dr. Aleksander Merlo, nekdanji direktor Ljubljanske borze in predsednik odbora za finance dr. Draško Veselinovič, prvi mož KD Group in predsednik odbora za gospodarstvo Matjaž Gantar, nekdanji direktor Telekoma in predsednik odbora za informacijsko družbo Peter Grašek ter direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek, ki vodi odbor za kulturo. Vseh omenjenih ministrski položaj ne zanima, vsaj za Gantarja velja, da ga bolj zanima, kaj bo od LDS iztržil, če bo ta šla v vlado. Tudi za Katarino Kresal bi bilo zanimivo vedeti, katero ministrsko mesto bi zasedli v vladi. Neuradno je slišati, da podobno kot oranžni prvak tudi prva dama LDS želi zunanje ministrstvo (v kateri koli vladi). Vse je odvisno od rezultata, ki ga bosta dosegli LDS in Zares. So pa v SD trenutno v nekoliko boljših odnosih z LDS kot Zares. Podobno kot Golobič tudi Kresalova nima ministrskih izkušenj, toda navsezadnje je brez teh tudi alternativni mandatar Pahor.
Najprej v parlament
O predstavitvi ministrskih ekip ne razmišljajo niti v SLS in NSI, saj ju bolj skrbi, kako vnovič preskočiti parlamentarni prag. Obe pa bosta stavili tudi na ministre, ki jih imata v Janševi vladi. V NSI bodo mandat dokončali finančni minister dr. Andrej Bajuk, pravosodni minister dr. Lovro Šturm, visokošolska ministrica Mojca Kucler Dolinar in ministrica za delo in socialo Marjeta Cotman. Ministrske izkušnje ima tudi Lojze Peterle, ki je bil dvakrat zunanji minister in tako kot Bajuk predsednik vlade. Brez tovrstnih izkušenj pa je njegova kolegica iz evropskega parlamenta Ljudmila Novak, ki jo mnogi vidijo na kakem ministrskem položaju, zlasti če bo kdaj res izvoljena za predsednico stranke. V SLS bodo mandat dokončali trije ministri: Janez Podobnik (okolje in prostor), Radovan Žerjav (promet) in dr. Ivan Žagar (lokalna samouprava in regionalni razvoj). Ministrske izkušnje ima sicer še več ljudi, vprašanje pa je, koliko so še aktualni. Tudi Bojan Šrot bi bil lahko minister, če ga v primeru slabšega volilnega uspeha ne bodo nagnali z mesta predsednika stranke ali pa se bo, kot je obljubil, poslovil kar sam. V Desusu bodo zadovoljni, če bodo tudi v novi vladi dobili kakšnega ministra, prvak Karl Erjavec je resor za obrambo vodil precej dobro, čeprav mu je bolj pisano na kožo pravosodje. Če bo v (Janševo) vlado vstopila tudi SNS, pa lahko na ministrsko mesto računa tudi prvak Zmago Jelinčič. Ali bi vodil notranje ministrstvo ali katero drugo, pa bi najbrž odločil mandatar.

Reporter, 11. 8. 2008

torek, 12. avgust 2008

Stranka dolgih nožev (Reporter 12)

Kakšne bodo posledice ustanovitve KDS za NSI?


Z ustanovitvijo nove Krščansko demokratske stranke dva meseca pred volitvami se kriza v Novi Sloveniji poglablja. Nova stranka bo težko prestopila parlamentarni prag, lahko pa bo to preprečila tudi NSI. V tem primeru bo onemogočeno tudi vnovično oblikovanje desnosredinske vlade po volitvah, zato špekulacije o možnih političnih botrih iz ozadja niso povsem iz trte izvite. Tega se očitno zavedajo tudi glavni kritiki prvaka Andreja Bajuka v stranki, Lojze Peterle, Ljudmila Novak in Franci Vovk, ki kljub vsemu ostajajo v NSI.

V soboto, 26. julija, so v Mariboru ustanovili Krščansko demokratsko stranko. V gostišču Otona Štrucla se je zbralo okoli 80 ljudi, za predsednika so izvolili dekana strojne fakultete Jožeta Duhovnika, za generalnega sekretarja Marka Štrovsa in za predsednika izvršilnega odbora Štrucla. Ta se je menda že pred tem dogovarjal za najem Slomškove dvorane, zato so se pojavile interpretacije, da se v ozadju nove politične stranke skrivata družba T2 in mariborska nadškofija kot lastnica dvorane. Zlasti, ker naj bi bila neuradni prvi mož T2 Miran Kramberger in glavni finančnik mariborske nadškofije Mirko Kraševec precej nenaklonjena prvaku NSI Andreju Bajuku. Kraševec naj bi nekoč denimo celo izjavil, da je Nova Slovenija »hudičevo delo«, vendar nam je v telefonskem pogovoru zanikal, da bi kdaj to izjavil: »Takega žargona niti ne uporabljam. Je pa res, da sem ob ustanovitvi NSI izjavil, da bi se enotna stranka (SLS-SKD – op. a.) okrepila.« Pozneje je ugotovil, da se je NSI vendarle prijela med volivci. Glede ustanovitve nove krščansko demokratske stranke je dejal, da so naklonjeni vsaki stranki, ki temelji na krščanskih vrednotah, da pa pri njeni ustanovitvi niso sodelovali niti niso zanjo vedeli.
Neuradno je slišati, da to popolnoma drži, saj si cerkev ne bi mogla privoščiti, da bi pri nekem političnem projektu izpadla neresno. Že pri združitvi SLS in SKD se je opekla, čeprav je bil projekt izpeljan z vso resnostjo in z uglednimi političnimi veljaki. Novi krščanski demokrati pa so nastali tako rekoč na skrivaj, glavni igralci pa v politiki igrajo stranske vloge ali pa še te ne. Menda so bili v nadškofiji prepričani, da Slomškovo dvorano najema Nova Slovenija, šele pozneje naj bi tam izvedeli, da naj bi bila ustanovljena nova krščansko demokratska stranka. Zanimive pa so tudi okoliščine, zakaj so si njeni ustanovitelji premislili in namesto v Slomškovi dvorani ustanovitev stranke organizirali kar v gostišču enega od akterjev.
Nejasna Drobničeva vloga
Da so pred ustanovitvijo nove stranke potekale aktivnosti, smo pisali v sedmi številki Reporterja, 30. junija. Marko Štrovs je namreč klical člane NSI in jih nagovarjal za ustanovitev nove stranke, hkrati pa je podpredsednik Janez Drobnič kritiziral vodstvo stranke in nagajal pri postopku evidentiranja kandidatur, tako da ni hotel poravnati finančnih obveznosti do stranke. Ta se stranki še ni pridružil, razmišlja pa o tem, da bi to storil, zlasti zaradi tega, ker ga občinski odbor v Ribnici ni predlagal za kandidata. Tam je zdaj evidentirana podpredsednica občinskega odbora Anica Benčina. Sodeč po pismu, ki so ga 8. julija vodstvu stranke poslali podpredsednica in evropska poslanka Ljudmila Novak, evropski poslanec Lojze Peterle in podpredsednik Klemen Žumer, so želeli na posebnem sestanku umiriti strasti, vendar se Drobnič ni držal dogovora, saj ni poravnal obveznosti do stranke, zaradi česar ni izpolnil formalnosti za kandidaturo. Drobnič je očitno skušal zase izposlovati izjemo kot neke vrste odškodnino za vse, kar je domnevno hudega doživel v Janševi vladi, po drugi strani pa lahko njegovo početje razumemo kot nagajanje stranki tik pred volitvami. Za zdaj še ni znano, kakšna je bila njegova vloga pri ustanovitvi stranke, kjer ga uradno ni zraven, neuradno pa se govori, da je bil ves čas zelo aktiven. Naši viri so denimo opazili, da je imela pri ustanovitvi prste vmes tudi Petra Tomažič, zdaj zaposlena na T2, ki je bila nekoč šefinja Drobničevega ministrskega kabineta, pozneje pa je odstavljenega šefa spremljala ob njegovih predavanjih o strategiji rodnosti po župniščih. Najbrž pa se je tudi sam zavedel, da je precej izgubil podporo javnosti (tudi v svoji Ribnici), saj ni kandidiral za predsednika KDS, ampak so namesto njega našli že skoraj pozabljenega Duhovnika, nekdanjega direktorja Litostroja in nesojenega gospodarskega ministra v času vlade LDS-SKD.
Brez velikih imen
Zanimivo je tudi, da se »novi SKD« niso pridružili Lojze Peterle, Ljudmila Novak in Franci Vovk, ki so po naših virih o novi stranki razmišljali že pred kongresom NSI leta 2005. Ker Peterle ni dobil podpore mladih, je od načrta odstopil, pozneje pa je za predsednika NSI kandidiral Franci Vovk in dobil kar 44 odstotkov glasov delegatov. Ob Bajuku pa je bila za podpredsednico izvoljena Novakova, ki se od takrat vseskozi omenja kot potencialna kandidatka za novo predsednico. Videti pa je, da ji Bajuk ni posebej naklonjen, saj je za ministrico za visoko šolstvo predlagal precej mlajšo poslanko Mojco Kucler Dolinar, medtem ko je Novakova ostala dejavna v Bruslju. Medtem ko je bil Peterle v tujini in za ustanovitev KDS ni vedel, je to dejanje Novakova ostro obsodila, pa tudi Franci Vovk, ki je sicer večkrat pozival na izredni kongres NSI, temu dejanju ni bil naklonjen in je Duhovniku to odsvetoval. Vovk meni, da ustanovitev nove stranke dva meseca pred volitvami ni primerna, do nje bi moralo priti bodisi veliko prej bodisi šele po volitvah. Sicer pa bo kongres NSI v vsakem primeru po volitvah, saj leta 2009 poteče mandat vsem organom stranke. Do takrat pa bo lahko stranka naredila tehtni premislek, kako naprej.
Mali igralci
Brez velikih imen ni velike zgodbe, zato je težko pričakovati, da bo nova KDS naredila preboj, ki ni uspel NSI. Med njenimi kandidati za državnozborske volitve naj bi bili nekdanji poslanci, ne samo iz vrst SKD, ampak tudi nekaterih drugih (desnih) strank. Torej naj bi iz naftalina potegnili nekaj ljudi, katerih politična kariera se je končala zaradi prenizke podpore volivcev. Tudi stranka Kresnica, ki se je preimenovala v krščansko demokracijo, v slovenskem političnem prostoru ne pomeni nič posebnega. Njen prvak Aljoša Humar je na lokalnih volitvah leta 2006 kot kandidat za župana Nove Gorice zbral 2,77 odstotka, njegova Kresnica pa le 1,48 odstotka glasov, kar ni zadostovalo niti za enega občinskega svetnika. Menda deluje še v Mariboru, očitno pa je tam še v slabšem položaju. Ne gre zanemariti tudi dejstva, da je bil Humar do leta 2002 predsednik novogoriškega odbora LDS, zdaj pa pomaga pri oblikovanju nove krščanske demokracije. Pot do njega sta bila lahko dva nekdanja člana NSI, Oton Štrucl v Mariboru in Davorin Mozetič v Novi Gorici. Oba sta bila v stranki v nemilosti: Štrucl se je komajda izognil izključitvi, ki so jo predlagali člani mestnega odbora, nezadovoljni zaradi njegovega nenehnega zavlačevanja na sejah odbora, medtem ko so Mozetiča izključili, ker je stranki zamolčal, da je na lokalnih volitvah prejel denar od Hita, ki ga je potem morala stranka vrniti. Po Duhovnikovih besedah naj bi do vodje Kresnice prišel prek enega od poslancev, vendar ni povedal, katerega. Morda je bil Drobnič tisti, ki je vzpostavil stik do Mozetiča ali Štrucla, nato pa sta Duhovnik in Štrovs prišla do Humarja. Kajti, če je tak stik omogočil kateri izmed »levih« poslancev, potem smo že blizu »teorije zarote« in »žlahtno konservativne stranke po meri Milana Kučana«.

Reporter, 4. 8. 2008

ponedeljek, 4. avgust 2008

Popaj brez špinače (Reporter 11)

Po volitvah v Izoli je videti, da koprski župan Boris Popovič izgublja volilno bazo, ki jo potrebuje za nastop na parlamentarnih volitvah. Tako zdaj išče strateškega partnerja, ki bi mu pomagal priti v parlament. Nagovarja predvsem vladne stranke, toda njim se je zameril zaradi zapleta pred proslavo za praznik združitve Primorske z domovino.
Prvak stranke Slovenija je naša se je pred evropskimi volitvami leta 2004 primerjal z risanim mornarjem Popajem, vendar njegova Oliva (Alja Brglez) ni prišla v evropski parlament. Nato je sestavil volilno koalicijo skupaj še z nekaterimi lokalnimi listami po Sloveniji in eksotičnimi kandidati (najbolj razvpit med njimi je bil nekdanji direktor Hita Danilo Kovačič), vendar mu je za vstop v parlament zmanjkal poldrugi odstotek glasov. Resda je v Kopru, kjer je kandidiral, dobil 22,34 odstotka glasov v enem okraju in 20,56 v drugem okraju, kar je na ravni primorske volilne enote pomenilo 7,36 odstotka glasov. Če bi dobil še dva odstotka več (torej 9,1 v volilni enoti), kljub temu ne bi mogel dobiti neposrednega mandata, ker bi morala stranka na državni ravni doseči ustavno določeni prag štirih odstotkov.
Obala ni več njegova
Tega bo zdaj dosegel še težje, saj se je medtem sprl z večino lokalnih politikov, s katerimi je pred štirimi leti nastopil na volitvah: najprej z Janezom Sodržnikom, ki je ustanovil svojo stranko Ljubljana, moje mesto, vendar po izpadu iz ljubljanskega mestnega sveta ni več aktualen. Tudi Stojan Auer iz Maribora je ustanovil svojo stranko Lista za pravičnost in razvoj, s katero se zdaj skuša potegovati v parlament. Ali bosta lokalna veljaka tudi tokrat našla skupni jezik, še ni znano, a tudi če jima bo, to najbrž ne bo dovolj.
Popovič je lahko najbolj resno računal na volilno bazo na Obali, saj je tam dosegel uspeh na lokalnih volitvah, toda po sporu z izolskim županom Tomislavom Klokočovnikom mu je tudi tam spodletelo. Koprski župan je na lokalnih volitvah leta 2006 dosegel zenit, saj si je podvojil podporo volivcev. Ko je leta 2002 prvič nastopil kot županski kandidat, je v prvem krogu prejel 39,9 odstotka, v drugem krogu pa 50,9. Štiri leta pozneje je že v prvem krogu zmagal z zavidljivih 70,27 odstotka. Njegova lista Koper je naš, ki je leta 2002 dobila okoli 23 odstotkov, pa je prejela več kot 51 odstotkov glasov. Zmago sta slavila tudi njegova kandidata v Izoli in Piranu, oba sta zmagala v drugem krogu, njuni stranki pa sta prejeli 24 odstotkov (Izola je naša) oziroma 23 odstotkov (Piran je naš). Popovič se je skorajda razpočil od napovedi, da bo brez problemov prišel v parlament.
Toda po sporu s Klokočovnikom ne more več računati na njegove volivce, ampak samo na svoje, ki jih je bistveno manj. Na izrednih volitvah je Klokočovnikovo stranko Izola je naša volilo več kot 27 odstotkov (še več kot pred dvema letoma), medtem ko Popovičevo Slovenija je naša dobrih sedem odstotkov. Čeprav je Popoviču ostal zvest piranski župan Tomaž Gantar, pa je menda tudi njemu precej padla podpora, tako da z njegovo kandidaturo na državnih volitvah ne more preveč računati. Poznavalci razmer na Obali napovedujejo, da Popaju tudi špinača ne more več pomagati in da bo dosegel slabši rezultat kot na državnih volitvah pred štirimi leti.
Ponujanje za kandidata
Popovič tako ne more računati na vstop v parlament brez pomoči katere od sedanjih parlamentarnih strank, predvsem vladnih, ker je z opozicijskimi že ves čas v sporu. Če je še pred pol leta v oddaji Vroči stol na TVS ostro zavrnil špekulacije, da se dogovarja o koaliciji z SLS, češ da bo on sam brez pomoči kogarkoli prišel v parlament, pa je zdaj slišati drugačne informacije. Kot pravijo naši viri, se je sam ponujal prvaku SLS Bojanu Šrotu za kandidaturo na njihovi listi in pri tem zagotavljal, da bo na Obali dobil več kot 25 tisoč glasov (vseh volivcev je menda okoli 70 tisoč), toda celo celjski župan ga ni jemal resno. Pozneje naj bi se z istimi argumenti ponujal še prvaku Desusa Karlu Erjavcu, ki ga menda prav tako ni vzel resno. Na listi Pečetove Lipe verjetno ne bo nastopil, ker ima ta stranka prenizek rating in je preveč protivladna.
Njegova ambicija, da bi kandidiral za poslanca na listi SDS, pa je prav tako splavala po vodi, saj je stranka v Kopru že izbrala kandidata (predsednika uprave Luke Koper Roberta Časarja). Poleg tega velja kot samosvoj in nezanesljiv človek za neke vrste tempirano bombo, za katero se ne ve, kje in kdaj bo eksplodirala. Prvič se je to zgodilo ob lanski proslavi obletnice odhoda zadnjega vojaka jugoslovanske armade, ko je prireditev bojkotiral zaradi tega, ker je bil tam Lojze Peterle oziroma ker je bil vodja Peterletovega volilnega štaba Marko Pogorevc, ki ga je kot generalni direktor policije zaprl, po odločbi vrhovnega sodišča nezakonito.
Bomba pred proslavo
Za drugo takšno eksplozijo je poskrbel pred letošnjo proslavo ob vrnitvi Primorske Sloveniji, za katero je bilo pred tremi leti na njegovo željo dogovorjeno, da bo v Kopru. Državni sekretar Aleksander Zorn, ki je vodja komisije za proslave, se je s sestanka pri koprskemu županu 3. julija vrnil z bledim obrazom, saj je iz pogovora razbral, da vlada ni zaželena v Kopru. Popovič nam je zaplet takole pojasnil: »Očitno nekdo skuša spreti mene in Janšo pred volitvami. Jaz sem večkrat povedal, da podpiram predsednika vlade, ne pa vseh njegovih ministrov. Podpiram vlado, ne pa tudi vseh njenih odločitev. Denimo, te o pokrajinah zagotovo ne, zato razmišljamo o referendumu za enotno primorsko pokrajino. Na tem sestanku sem povedal, da ne vidim nobene težave pri organizaciji proslave in da smo pripravljeni pomagati po svojih močeh. Prijateljsko pa sem Zorna kot predstavnika največje vladne stranke opozoril na to, da bo proslava en teden pred volitvami, tam pa se bodo zvrstili tudi levi politiki od Kučana naprej. Rekel sem, da ne vem, če je za njih dobro, da ljudje Kučanu ploskajo, Janši pa ne.«
Zorn tega očitno ni razumel kot prijateljski nasvet, saj je koprskemu županu napisal pismo, v katerem ga je pozval, naj se izjasni, ali je proslava v Kopru zaželena ali ne. Zanimivo pa je, da se je Popovič šele po dveh tednih, ko so o zapletu poročali mediji, potegnil nazaj in pisno povabil vlado, da v Kopru priredi proslavo. Seveda obstajajo tudi špekulacije, da je bil Popovič jezen na SDS, ker ga ne želi uvrstiti na svojo listo, zdaj, ko je dobil po nosu v Izoli, pa želi vnovič dobre odnose.
Neuradno je sicer slišati, da je SDS v sporu med Popovičem in Klokočovnikom nekoliko bolj naklonjena slednjemu, saj je tudi predsednik izolske SDS Bojan Zadel vseskozi ostal zvest svojemu županu. Po drugi strani pa je dolgoletni šef koprske SDS Igor Colja ostal na Popovičevi strani, zato naj bi ga na izrednem zboru odstavili, prav tako ni več kandidat na državnih volitvah. Med bolj pomembnimi veljaki SDS je koprskemu županu najbolj naklonjen bivši poslanec Pavel Rupar, vendar so tudi njega »odrezali«. Popoviču tako ostaja kot zadnja možna opcija koalicija z SLS, težava pa je v tem, da bi morala v tem primeru o pridružitvi SJN k predvolilni koaliciji odločati še stranka mladih, ki v primorski volilni enoti stavi na izvolitev tolminskega župana Uroša Brežana. Tudi sicer je vprašanje, koliko Popovičevih urbanih volivcev bi podprlo stranko s kmečkim in konservativnim pedigrejem ter koliko članov ljudske stranke je sploh navdušenih nad nepredvidljivim koprskim županom, za katerega krožijo govorice, da bo svoj mandat predčasno končal v zaporu.

Okvir
Volitve v Izoli
Primerjava volitev v izolski občinskih svet pred dvema letoma in letos kaže, da je največji zmagovalec župan Tomislav Klokočovnik, največji poraženec pa stranka SD, ki je izgubila kar dva mandata. Svojevrstno presenečenje je tudi, da je Popovičevi stranki uspelo priti v občinski svet. Izola je naša je pred dvema letoma prejela 24,06 odstotka glasov (šest mandatov), letos pa 27,26 (sedem mandatov). SD je s 22,95 (šest mandatov) padla na 19,68 odstotka glasov (pet mandatov). K temu je treba prišteti še listo Mladi za Izolo, ki so pred dvema letoma prejeli 6,13 odstotka oziroma enega svetnika, ki se je pozneje pridružil SD. Mef in Izolani se je povzpel iz 4,76 odstotka (en mandat) na 8,24 odstotka glasov (dva mandata). Četrta stranka je postala Popovičeva SJN, ki je prejela 7,37 odstotka (dva mandata). Sledi Desus, ki je malce poslabšal rezultat, iz 6,96 odstotka (dva mandata) na 6,23 (en mandat), Zares s 5,81 odstotka (en mandat), SDS je padel z 6,89 (dva mandata) na 4,92 odstotka (en mandat), Oljka pa je dosegla 4,53 odstotka (en mandat). Iz mestnega sveta je izpadla lista Izolani, zbudi se (prej so imeli en mandat), medtem ko LDS (prej dva svetnika) na volitvah ni nastopila.


Colja proti Popoviču (Reporter 12)

V prejšnji številki Reporterja smo navedli napačen podatek, da naj bi vodja koprskega odbora SDS Igor Colja ostal zvest županu Borisu Popoviču in da naj bi zaradi tega prišlo do sprememb v vodstvu mestnega odbora. Colja nam je povedal, da se je s Popovičem razšel že pred lokalnimi volitvami leta 2006, toda kljub temu je SDS podprla njegovo vnovično kandidaturo za poslanca. Po zmagi SDS na državnih volitvah leta 2004 je koprski župan za profesionalnega podžupana imenoval Coljo, ki sicer ni imel formalnih zadolžitev, skrbel pa je za njegove stike z ministrstvi. Kot je pozneje izvedel od posameznih ministrov, je Popovič stike uporabljal za izsiljevanja na kadrovskem področju, ker pa mu to ni uspevalo, je nazadnje s podžupanskega mesta razrešil Coljo. Popovič naj bi mu očital, da novači občinske uradnike za svojo stranko, kar se je Colji zdelo absurdno. Čeprav sta se razšla pol leta pred lokalnimi volitvami, o sporu ni obvestil javnosti. Še več, SDS je podprla Popovičevo vnovično župansko kandidaturo, ta pa naj bi stranki obljubil, da bo iz njenih vrst imenoval podžupana. Po volitvah je na obljubo pozabil oziroma je trdil, da ni nikoli nič obljubil. Po Coljevih besedah se je začelo celo šikaniranje članov SDS v Kopru. Dejstvo pa je, da je mestni odbor SDS v Kopru v četrtek, 24. julija, izvolil novo vodstvo in da je namesto Igorja Colje stranko prevzel Igor Šircelj. Colja se je poslovil na lastno željo in zato ni več kandidiral, bil pa je izvoljen za predsednika nadzorne komisije mestnega odbora. Nekateri sicer namigujejo, da bo koprska SDS z novim predsednikom bolje sodelovala z županom, dejstvo pa je, da so se odnosi med prvakom stranke Slovenija je naša in SDS ohladili in to ne samo na Obali.