četrtek, 31. julij 2008

Naše gore Karadžići (Reporter 11)

Po aretaciji srbskega vojnega zločinca Radovana Karadžića mednarodna roka pravice čaka še na njegovega pajdaša Ratka Mladića, poveljnika vojske Republike srbske, ki je po nalogu Karadžića in Slobodana Miloševića izvajala etnično čiščenje ter pobijala, zapirala in mučila nesrbsko prebivalstvo v zasedenih ozemljih. Po uradnih ocenah naj bi vojna v Bosni in Hercegovini terjala več kot sto tisoč žrtev, okoli pol milijona ljudi je moralo zapustiti svoje domove. Toda račun za krvavo bajko je vendarle prišel v obliki obtožnic na mednarodnem sodišču za vojne zločine v Haagu.

Čeprav Slovenci delimo veselje skupaj z bošnjaškimi in hrvaškimi žrtvami, pa sami nismo nikoli uspeli obračunati z enako težkimi zločini, ki so se v imenu komunistične ideologije zgodili po koncu druge svetovne vojne. Tudi takrat je bilo po uradnih ocenah pokončanih več kot sto tisoč ljudi, večinoma razoroženih vojakov protipartizanskega tabora, nekaj pa tudi civilistov, med njimi so bile tudi ženske in otroci. Med pobitimi na slovenskih poljih smrti je bilo tudi najmanj 13 tisoč Slovencev, ki so jih bodisi vrnili zavezniki bodisi pripeljali novi oblastniki iz njihovih domov v taborišča in nato v smrt. Od padca komunizma je minilo že 18 let, a so rablji ostali nekaznovani. Krivci so znani, saj je zločine organiziralo vodstvo partije prek svoje tajne službe Ozne, izvršili pa so jih vojaki Jugoslovanske armade in domači knojevci, bivši partizani. Nedavno so zgodovinarji odkrili pismo Edvarda Kardelja, vodilnega slovenskega komunista na jugoslovanski ravni, Borisu Kidriču, predsedniku slovenske (komunistične) vlade, da čiščenje poteka prepočasi. Glavni naročnik povojnih pokolov, vodja jugoslovanske partije Josip Broz Tito, je v istem času na enem svojih javnih nastopov vpil, da izdajalci ne bodo več dolgo gledali čudovitih planin, saj je roka pravica večino od njih že dosegla. Odgovorni za ta okrutna dejanja imajo še vedno svoje spomenike po slovenskih mestih. Boris Kidrič celo pred vlado, Edvard Kardelj s krdelo brezobličnih proletarcev pa pred parlamentom.

Podobno je s sodnim pregonom zoper (po)vojne hudodelce, saj se ni skrivil niti las na glavi nikomur, ki je organiziral ali realiziral genocid po koncu druge svetovne vojne. Kazensko ovadbo zoper Mitjo Ribičiča, ki je najvišji še živeči nekdanji funkcionar zloglasne Ozne, je v čudnih okoliščinah sodišče zavrglo. Opozicijske poslance (SD, LDS, Zares) pa je najbolj zmotilo to, da je o vsebini kazenske ovadbe poročala nacionalna televizija. Glede na to, da se v Sloveniji nekateri politiki obnašajo kot mladiči slovenskih Karadžićev, nas ne sme čuditi, če ponekod v Srbiji vojne zločince častijo kot narodne heroje.

Reporter, 28. 7. 2008


Teza: vojni zločinec. Antiteza: zdravilec. Sinteza: obtoženec.

Radovan Karadžić

ponedeljek, 21. julij 2008

Barbika in tajkun (www.revija-reporter.si)




Na letošnjem praznovanju častilcev laškega piva se je ob pivovarskem baronu Bošku Šrotu znašel prvak SD Borut Pahor. Alternativni premier je našel čas, da je obiskal najbolj razvpitega slovenskega tajkuna, ki je na sporen način polastninil za poldrugo milijardo evrov vredno premoženje, nadzoruje največjo slovensko »korporacijo« od proizvodnje pijač do njihove prodaje na trgovskih policah, poleg tega pa še največjo slovensko in štajersko časopisno hišo, prek katerih skuša posegati še v slovensko politiko.

Po izjavah odstavljenega odgovornega urednika Dela Janeza Markeša mu je Boško Šrot na nekem kosilu v pivovarni Union naročil, da je treba podpirati Pahorja in rušiti Janšo oziroma mu je dal vedeti, da bi bila Pahorjeva zmaga na volitvah koristna za korporacijo v njegovi lasti. Pahor se je nato sprenevedal, da s Šrotovimi izjavami in uredniško zamenjavo na Delu nima nič oziroma da nima nobene povezave s prvim možem korporacije okoli Pivovarne Laško.

Morda mu kdo celo verjame, toda po fotografiji z letošnje prireditve Pivo in cvetje bo težko ostal verodostojen. V družbi Boška Šrota, ki mu nekaj zapoveduje, je bil tudi poslanec Matjaž Han, sicer župan Radeč, za katerega se je v času uredniške zamenjave na Delu govorilo, da ga je obiskala njegova (nekdanja) sokrajanka Andrijana Starina Kosem, zdaj predsednica nadzornega sveta Dela. Kaj je bila tema tega ali prejšnjega pogovora, bomo najbrž zvedeli po volitvah, če se bo Pahorju uspelo dokopati na premierski položaj. Očitno pa sta moža zakopala bojno sekiro izpred pol leta, ko je Šrot pisal Pahorju ostro javno pismo in ga v njem okrcal zaradi preveč popustljivih stališč do premierja Janeza Janše. Morda je šlo takrat za taktiko ali pa tudi ne, dejstvo je, da je Pahorjeva stranka pozneje zaostrila stališča do Janševe vlade. Boško Šrot je torej s svojim ostrim pismo in javnim izstopom iz SD torej vendarle dosegel svoj namen.


Verjeti je, da je Pahor že tedaj vodil preračunljivo politiko. Nesporazum z Boškom Šrotom mu je koristil, saj je prav takrat tajkun obračunaval z enim od slovenskih medijev v njegovi lasti. Bilo je pred predsedniškimi volitvami, ko sem prvaka SD obiskal v njegovi pisarni in se mu med pogovori o politiki potožil zaradi vmešavanja nadzornega sveta v novinarsko avtonomijo. Ker je bil Šrot član njegove stranke, sem ga odkrito vprašal, ali je kakorkoli povezan z omenjenimi pritiski. Odgovoril je, da ni in da na Boška Šrota nima nobenega vpliva, priznal pa je, da se je nedavno z njim pogovarjal po telefonu, vendar ne o Magu ali Delu. Glede pritiskov na uredništvo Maga pa mi je svetoval, naj se tem odločno upremo in da bo, če bo postal premier, novinarje posebej pozval, naj o pritiskih, če se bodo dogajali, javno spregovorijo.


Kmalu za tem je sledilo Šrotovo pismo in izstop iz stranke, kar je nakazovalo, da moža res nista v najboljših odnosih. Pričakovali smo, da nas bo Pahor podprl v spopadu z veliko močnejšim lastnikom, a se žal to ni zgodilo. Izgovarjal se je na to, da se ne želi vmešavati v novinarstvo in da je prav, da se politiki ne opredeljujejo o sporih v medijih.


No, nekateri politiki so nas vendarle odkrito podprli, ne samo iz desne, ampak tudi iz leve opcije, žal pa nam to ni veliko pomagalo, razen moralno (morda je bolj njih opralo kakršnih koli sumov). Prvaka SD je bolj skrbelo, da bi njegovo stranko kakorkoli vpletali v obračun z novinarji, zato me je poklical in spraševal, če kakorkoli držijo izjave poslanca SDS Branka Grimsa, da je v ozadju obračuna z nami stranka SD, vendar mu te informacije nisem mogel potrditi, ker se tudi niso ujemale z našimi viri. Takrat se je govorilo predvsem o hvaljenju Stojana Zdolška, takratnega podpredsednika nadzornega sveta Dela, da so Laščani dali koncesijo nad mediji Gregorju Golobiču oziroma stranki Zares (poleg tega, da sta se na Paklenskih otokih srečala Boško Šrot in Milan Kučan).


Kakšno vlogo je imel Pahor pri preurejanju medijskega prostora oziroma če jo je imel, ta hip ne moremo odgovoriti. Ga pa njegov obisk pri glavnem medijskem rablju spravlja v čudno luč. So se Pahorjevi priskledniki res dogovorili z Boškom Šrotom, da bodo njegovi mediji pred volitvami podprli njihovega kandidata za mandatarja? Je bilo v ozadju dogovorov še karkoli drugega, kar bo obvarovalo največjega slovenskega tajkuna pred morebitnim kazenskim pregonom ali mu še povečalo gospodarski imperij? Vprašanje pa je, ali bi podpora Šrotovih medijev Pahorju bolj koristila ali škodovala. Če bi se volivci odločali izključno po nareku medijev, potem Janševa stranka nikoli ne bi mogla zmagati na volitvah in nato sestaviti vlado.


Vprašanje je tudi, ali prvemu možu stranke, ki se razglaša za socialdemokratsko in delavsko, sploh koristi pojavljanje v družbi najmogočnejšega slovenskega (turbo)kapitalista. Verjeti je, da ne, končno oceno pa bodo na volitvah podali volivci. Še pred meseci je kazalo, da Pahorjeve zmage ne more nihče ogroziti, zdaj pa sta SDS in SD javnomnenjsko povsem izenačeni. Če bo Boško Šrot preveč podpiral Boruta Pahorja, volivci ne bomo več imeli izbire ali Janša ali Pahor, temveč ali Janša ali Boško Šrot!

Teaser

Boško Šrot: "Poslušaj, Borut, tebe bom pa jaz nastavil!"

www.revija-reporter.si

Pokrajine, epilog drugič (Reporter 8)

Pokrajina, moja Slovenija

Čeprav se je referenduma po pokrajinah udeležilo nekaj več kot desetina slovenskih volivcev, naj bi to bila za vlado primerna podlaga za to, da naj bi še zadnjič pred začetkom volilne kampanje poskusila prepričati poslance v sprejetje pokrajinskih zakonov. Težko pa ji bo to tudi uspelo. Nedvomno je, da so udeleženci referenduma izrazili zelo podobno voljo kot pred tem njihovi občinski predstavniki. Po drugi strani pa je jasno, da opozicija rezultata ne bo priznala kot merodajnega in da zato ne bo prišlo do ustrezne dvotretjinske večine poslancev državnega zbora. Počakati bo torej treba na volitve in na novo sestavo državnega zbora, ki se bo nato spopadal s pokrajinskim vozlom.

Na nekatera vprašanja je sedanja vladajoča koalicija nedvomno odgovorila, med njimi vsekakor, kakšne naj bodo pokrajine. Podobno kot župani in občinski svetniki so se tudi volivci odločili za več manjših pokrajin in ne za manj velikih pokrajin. Tisti, ki svoje volje niso izrazili, niso sporočili ničesar. Verjamem, da mnogim to ni všeč, zlasti ne stroki, ki je v prejšnjem mandatu priporočila uvedbo osmih pokrajin. Tudi sam osebno sem se najbolj navdušil nad konceptom šestih (pretežno zgodovinskih) pokrajin, ki ga je predlagala Nova Slovenija: primorska, gorenjska, osrednjeslovenska, dolenjska, štajerska in pomurska. Te bi bile primerljive z regijami v sosednjih državah, kar je zdaj kvečjemu Slovenija. Očitno pa smo Slovenci navajeni živeti v majhnih mestih, majhnih občinah, majhni državi in zato tudi manjših pokrajinah. Manjše število večjih pokrajin bi najbrž lažje sprejeli v primeru, če bi že pred tem obstajalo šest do osem upravnih enot. Toda od leta 1994 dalje, ko se je začela reforma lokalne samouprave, se prejšnje vlade, ki jih je vodila LDS, niso odločile za ustrezno zmanjšanje upravnih enot.

Zdaj, ko je ta priložnost izgubljena, bo težko obiti voljo ljudstva oziroma če je komu ljubše, voljo občin. Razdelitev na 14 ali celo 15 pokrajin je zato postala realnost. Odprto ostaja samo še vprašanje, kako razdeliti osrednjeslovensko pokrajino brez Ljubljane. Južni del bi se lahko povezal v skupno Notranjsko-Dolenjsko pokrajino, toda severni del bi težko povezali v eno celoto in ga bo treba delno priključiti Gorenjski, nato pa razmisliti o eni kamniško-zasavski pokrajini ali o dveh, kamniški in zasavski pokrajini. To pomeni, da bi v skrajnem primeru dobili 14 pokrajin plus Ljubljano, kar navsezadnje ne bi bila katastrofa. In ko bodo pokrajine oblikovane, bodo lažje določene tudi njihove pristojnosti. Nato bodo lahko poslanci razmišljali še o ustreznem preoblikovanju državnega sveta v zbor pokrajin ali pa ustrezni spremembi volilnih enot, ki bi lahko sovpadale s pokrajinami.

P. S. Vlada je medtem že predlagala nov predlog o 14 pokrajinah. Žal sta občini Medvode in Vodice del Kamniško-zasavske pokrajine, čeprav imata več skupnega z Gorenjsko.