Revija Reporter se je rodila kot odgovor na sovražni politični prevzem tednika Mag. Njen največji uspeh je, da je njena prodana naklada večja kot Magova, preden ga je kupilo Delo, in celo več kot dvakrat višja od prodane naklade Maga s spremenjeno uredniško politiko. Bralci so torej sledili novinarjem, ne pa lastnikom preurejene revije oziroma novinarji smo sledili bralcem in ne diktatu lastnika. Upor novinarjev Maga se je končal tako, da smo novinarji zaradi spora z lastnikom poiskali drugega založnika in začeli ustvarjati novo revijo. Te poteze ni storil nihče izmed podpisnikov tako imenovane novinarske peticije, ki je v času Janševe vlade zaokrožila svet. Nasprotno, nekateri med njimi so celo aktivno sodelovali pri političnem preurejanju Maga in dušenju upora tamkajšnjih novinarjev.
Obračun z novinarji Maga
Konec leta 2007 se je zgodilo, kar si pred tem ne bi mogli predstavljati niti v sanjah. Nadzorni svet Dela, ki je leto prej kupilo Mag, je od vršilca dolžnosti odgovornega urednika Silvestra Šurle zahteval spremembo uredniške politike, in sicer so nadzorniki pričakovali, da bo tudi Mag napadal takratnega premierja Janeza Janšo. Ker se urednik ni uklonil pritiskom, je stekel postopek za njegovo zamenjavo. Vodstvo časopisne hiše se je tega lotilo skrajno formalistično, za odgovornega urednika je objavilo javni razpis, čeprav ne prej ne pozneje na tak način niso nikoli izbrali odgovornega urednika Dela ali katere koli druge njegove edicije. Seveda je šlo za vnaprej dogovorjen scenarij, po katerem vršilec dolžnosti Silvester Šurla ni bil izbran, ampak novinar in urednik Dela Veso Stojanov, ki je prihajal iz nasprotnega idejnega in svetovnonazorskega pola kot bralci Maga. Ti so zato že ob napovedi zamenjave urednika začeli odjavljati revijo, zato sem kot predstavnik zastopstva novinarjev Maga o tem obvestil nadzorni svet, vendar se za ta opozorila še zmenil ni. Nasprotno, eden od dveh predstavnikov zaposlenih v tem nadzornem svetu Tomaž Prpič (drugi je bil Veso Stojanov) mi je zagotavljal, da je predsednica nadzornega sveta Andrijana Starina Kosem (ASK) tako odlična gospodarstvenica, da se bosta tako Magu kot Delu cedila »med in mleko«, ter da se bo pod novim odgovornim urednikom število bralcev in prodanih izvodov povečalo. Mag naj bi celo postal slovenska različica nemškega Der Spiegla. Zgodilo se je ravno nasprotno: poteza »velike menedžerke« ASK se je izkazala za nekaj podobnega, kot prodajanje »ptičjega mleka« oziroma kot če bi muslimanom prodajali svinjino.
Stojanov je že v svoji prvi kolumni z naslovom Stran od zarot začrtal novo uredniško politiko in se v njej norčeval iz dotedanjega pisanja Maga. Novi Mag je začel ponujati teorije zarote skrajnih levičarjev, v katerih kot glavni negativni lik nastopa prvak SDS Janez Janša. Zamenjava uredniške politike pa je razjarila bralce in ti so še bolj množično odpovedovali Mag, vse od takrat število prodanih izvodov strmo pada; ta padec se še vedno ni ustavil. Iz približno 13 tisoč prodanih izvodov je že v prvih tednih prodaja Maga padla pod deset tisoč izvodov (zdaj je po naših virih padla celo pod pet tisoč). Bralci z letno naročnino niso mogli takoj odpovedati revije, mesečni naročniki pa so lahko odpovedali Mag šele marca. Zavedali smo se, da je to pot v pogubo, ki nam jo je namenila maščevalna bivša državna sekretarka ASK z blagoslovom laškega tajkuna Boška Šrota, ki je prek Pivovarne Laško lastnik časopisne hiše Delo.
Zadnji protest
Ker se je novi odgovorni urednik zavedal, da stare ekipe ne bo mogel obvladati, je s seboj pripeljal še štiri »levičarsko« usmerjene novinarje, med njimi tudi svojo namestnico Matejo Babič. Hkrati je dosegel, da so Silvestra Šurlo zaradi kritičnih zapisov na svoji spletni strani odstranili iz uredništva in ga pod pretvezo, da potrebujejo novinarje s svežimi idejami, proti njegovi volji premestili na brezplačnik Total tedna, ki je čez pol leta prenehal izhajati. Zaradi nezakonite premestitve sem protestiral kot predstavnik zastopstva novinarjev, zaradi česar sta me Stojanov in Babičeva nadrla ter mi odrekala legitimnost. Pozneje sta v izjavi za javnost zapisala, da nisem predstavljal vsega kolektiva, kajti Mag naj bi ustvarjalo okoli dvajset ljudi, vključno s tajnico in lektorji ter novimi novinarji in honorarnimi sodelavci, katerih pa nisem vprašal za dovoljenje za protest. Seveda jih nisem vprašal, saj tega niti nisem bil dolžan storiti. O protestu sem se posvetoval zgolj s tistimi novinarji, katere so v upravi opredelili kot uredništvo v skladu z zakonom o medijih in ti so tudi izrazili svoje mnenje o kandidatu za odgovornega urednika, ki je bilo, kot je znano, soglasno proti imenovanju Vesa Stojanova. Po tem zakonu so kot novinarji z glasovalno pravico opredeljeni zgolj redno zaposleni novinarji, po statutu Dela pa sta tak status imela še likovni urednik in fotoreporter, skupaj torej sedem oseb. Novi novinarji se niso posebej pridružili zastopstvu, ker so smatrali, da to z imenovanjem odgovornega urednika ne obstaja več, poleg tega je bila njihova premestitev na Mag kot tudi sama nasilna sprememba uredniške politike protipravna.
Po münchenski deklaraciji o pravicah in dolžnostih novinarjev, na katero se sklicuje tudi kolektivna pogodba za poklicne novinarje (8. člen) in statut Dela, bi se moral delodajalec o vsakem posegu pogovoriti z uredništvom, česar pa ni storil. V 4. točki deklaracije o pravicah novinarjev piše: »Uredništvo mora biti obveščeno o vsaki pomembni odločitvi, ki bi utegnila vplivati na življenje podjetja. Pred končno odločitvijo vsakem ukrepu, ki zadeva sestavo uredništva (zaposlovanje, odpuščanje, premeščanje ali napredovanje zaposlenih), se mora delodajalec najmanj posvetovati z njim.« Edini ukrep, o katerem je uprava Dela obvestila zastopstvo novinarjev in zahtevalo njegovo mnenje, je imenovanje odgovornega urednika, vse ostalo je uprava naredila mimo takratnega novinarskega kolektiva v Magu. Novinarji, ki so prišli nasilno prevzeti Mag, so torej s svojim dejanjem poteptali najvišja etična načela novinarskega poklica, trije med njimi so celo podpisniki novinarske peticije o cenzuri in političnih pritiskih: Veso Stojanov, Mateja Babič in Gorazd Utenkar. To vse pove o njihovi avtonomni in profesionalni novinarski drži ter o sami peticiji, ki so jo podpisali.
Na to dejstvo bi tudi javno opozoril, če se mi zaradi verbalnega nasilja dveh nadrejenih ne bi tako poslabšalo moje zdravstveno stanje, da sem moral naslednji dan obiskati zdravnico, ki me je za en mesec poslala v bolniški stalež. O psihičnem nasilju na delovnem mestu sem nato obvestil pristojnega inšpektorja za delo, varuhinjo človekovih pravic in parlamentarno komisijo za peticije in človekove pravice. Pred slednjo so me povabili, inšpektor za delo me je poklical po telefonu in nato opravil inšpekcijski pregled na Delu, varuhinja pa se je o ukrepih pozanimala. Odgovorni urednik Stojanov se je iz dogodka norčeval in napisal kolumno z naslovom Tri minute maginga. Dejstvo pa je, da je inšpektor za delo ugotovil, da je imela nespoštljiva komunikacija »vse znake verbalnega nasilja« in jo je ocenil kot »obliko nadlegovanja delavca na delovnem mestu« (odločbo v celoti objavljam v prilogi). Delodajalec je moral odločbo javno objaviti, kar je storil tako, da je odločbo zgolj obesil pred dvigalom. Po enem mesecu sem zaprosil še za dva tedna dopusta in se nato vrnil na delovno mesto, kjer so me vendarle sklenili pustiti pri miru.
Medtem me je Šurla že obvestil, da je našel založnika za novo revijo in pričel zbirati ekipo. Ker smo pogodbe za novo zaposlitev podpisali šele na začetku aprila, smo odpovedi dali šele takrat. Predlagali smo prekinitev delovnem razmerja s koncem meseca, česar pa nam uprava ni odobrila. Vedeli smo, da gre za tekmo s časom in da bo novi projekt uspešen, če se bo pojavil pravočasno, da bodo bralci še lahko povezali novo revijo s staro Magovo ekipo. Uprava nam je dovolila oditi šele po treh mesecih, torej sredi poletja, ko bi si založnik lahko zaradi prevelikega tveganja projekta premislil in bi vsi ostali na cesti. Če bi vztrajali na Magu, pa bi nas čakala negotova prihodnost, saj časopise s premalo bralcev prej ali slej ukinejo, novinarje pa razporedijo ali celo odpustijo. Iz tega razloga nismo imeli druge izbire, kot da vztrajamo pri svoji odločitvi, zato smo napisali upravi, da pogodbo o zaposlitvi na Delu odpovedujemo enostransko. Ko smo 3. maja prišli na novo delovno mesto, nam na Delu niso hoteli vrniti delovnih knjižic. Poleg tega je Delo rezerviralo ime revije Reporter, katere ustanovitev smo že prej najavili v drugih medijih. Po vsem tem, ko so nam uničili perspektivno delovno mesto v prejšnji službi, nam niso pustili niti oditi in so nas še naprej šikanirali. Nismo se vdali, ampak smo kljub temu ustvarjali prve članke za novo revijo.
Tako je 19. maja izšla prva številka revije Reporter, ki se je prodala v presenetljivih več kot 15 tisoč izvodih, kar je za novo revijo s političnim profilom neverjeten dosežek. Teden dni pozneje je prišlo še do ustreznega dogovora z Delom, ki smo ga novinarji Reporterja podpisali s predsednico nadzornega sveta ASK in predsednikom uprave Petrom Puhanom. Delo nam je prekinilo delovna razmerja in se odpovedalo blagovni znamki Reporter. Zanimivo je, da je ravno tedaj v Delu prišlo do novega preobrata v uredniški politiki Dela, in sicer je Boško Šrot svojim »podložnikom« tokrat naročil, da morajo podpirati Boruta Pahorja (torej SD) in še naprej rušiti Janeza Janšo; prejšnjega odgovornega urednika, ki je bil po besedah ASK preveč naklonjen Gregorju Golobiču (torej Zares) pa so odstavili.
Reporter je našel svojo tržno nišo, z njegovo prodajo je zadovoljen tudi založnik, problem so oglasi, ki jih v reviji skorajda ni videti. Na začetku so nas zavračali z obrazložitvijo, da se oglaševalski kolači razdeljujejo na začetku leta, s spremembo oblasti pa je oglaševalce začela motiti uredniška politika Reporterja, ki ni v sozvočju z novo, levo oblastjo. Tu pa tam se zgodi kakšen klic iz politike, s katerim skušajo vplivati na uredniško politiko in se pri tem sklicujejo na oglase. Dogaja se to, kar se kljub predvolilnim obljubam novega premierja ne bi smelo dogajati. Sicer pa še obstajajo možnosti, da stare vzorce nadomestijo novi, toda verjetno bo treba za to kaj storiti. Predsednik vlade bi moral pozvati gospodarske družbe, ki so pod vplivom države, naj oglašujejo tudi pri tisku, ki piše drugače. Brez svobode tiska namreč ni demokracije.
Prispevek je objavljen v spletnem časopisu Združenja novinarjev in publicistov www.znp.si. Druge razprave v zvezi z mediji si lahko preberete na povezavi http://www.znp.si/index.php/Strokovne-razprave/
9 komentarjev:
Lepo, občudujem vašo voljo in z veseljem prebiram Reporter in občudujem Musterjeve karikature.
Zanima pa me vloga Ane Jud v času nastajanja novega tednika Reporterja in po njenem odhodu. Ko je kar izginila in nihče ni nič povedal. Mnogo nas je bilo, ki smo najprej prebrali v Reporterju, prav njeno kolumno.
Sama pravi da vam je ogromno pomagala vi(Šurla in ostali) pa ste ji zarinili nož v hrbet, tudi zapisala je da ste nekaj slabega govorili o njej. Silvester Šurla pravi, da je odšla prostovoljno in da ni pred nikomer pokleknil in mu tudi verjamem(verjetno imasta precej drugačne vrednote), vendar pa me vseeno zanima kaj točno se je takrat dogajalo. Težko se je odločiti komu boš verjel, ko pa si do predkratkim verjl vsem.
Menim, da bi bilo dobro da bi še nekdo iz Reporterja napisal kaj o njej, ker drugače imamo samo njeno mnenje. Ki se velikokrat zdi zaletavo in maščevalno, čeprav verjetno ni. In se tudi zdi, da ima zagotovo prav, ker vi nič ne napišete.
lp.
Tudi že sam sem večkrat opazil, da nima dokazov in da se velikokrat obnaša otročje(nekateri pravijo, da to morda izvira iz otroštva).
Kaj takega, da ni hotela objaviti vašega komentarja se mi zdi skoraj neverjetno, ker vedno govori drugače. Ampak velikokrat se moraš sprijazniti s tem, da neka oseba, ki se ti je zdela zelo, zelo, zelo, zelo, zelo dobra ni tako dobra.
Enkrat, ko se govoril z neko starejšo gospo,ki redno bere Reporter je rekla, da se ji zdi čudno, da Šurla nič ne napiše o Ani Jud in da je to verjetno zato, ker se noče spuščati na pritlehen nivo in je nima želje blatiti.
S tem, ko ste povedali, da vam ni hotela objaviti komentarja in, da ste ji ponudili zadnjo stran, ki je ni hotela ste mi precej odprli oči. Še to me zanima. Pravi, da bi vam lahko njena odvetnica zastonj pomagala in vam ne bi bilo treba objaviti Makarovičevega poprvka. Ali to drži? No, pa tudi če, menim, da to ne bi bila prava pot.
lp.
Če imate še kakšno vprašanje, mi ga, prosim, zastavite na moj mejl igor.krsinar@gmail.com. O dotični osebi pa javno ne želim polemizirati, zato svoj odgovor, namenjen izključno gospodu ddddd, umikam iz spleta. Vse, kar sem pa zapisal, je res.
to bi lahko že takoj napisali..ne pa da pišete in brišete..
a je res vsaj tisto o copy-paste, kar je ana napisala na http://www.anajud.eu
ana vam je priskrbela kar veliko obiska na blogu..od zadnjih 100 klikov jih je 85 z njenega bloga.. vir: http://www.sitemeter.com/?a=stats&s=s44igorkrsinar&r=11&v=1
Jaz ne komentiram tega, kar piše na drugih straneh o meni. To, kar sem zapisal jaz, pa je res. Izbrisal sem pa zato, ker ne želim javne polemike o tem. Šlo je izključno za odgovor mojemu bralcu.
Objavite komentar