ponedeljek, 16. november 2009

Slovenian Government fired editor of Slovenian Press Agency

Dear Friends of the Freedom of the Press,

I would like to inform you about the case of Borut Meško, who was the editor-in-chief of the STA (Slovenian Press Agency) and against whom the Director of the STA Bojan Veselinovič terminated his contract of employment. The real reason (which Veselinovič naturally denies) is that Meško is not »politically compatible« with media-policy aspirations of the current Slovenian government.

Bojan Veselinovič was appointed as the STA Director on 26 March this year by the decision of Borut Pahor's Government since the State is 100% owner of the STA. Veselinovič took the position of the Director on 2 April this year and soon began to interfere in the editorial work and was mobbing the editor Borut Meško to force him into resignation. Because of the pressure and constant mobbing, Meško went to a longer sick leave in May. After returning to work, the pressure on the chief editor continued, and in early October, the Director proposed dismissal and termination of the contract of employment.

The Association of Journalists and Commentators (Združenje novinarjev in publicistov) believes that the reasons for harassment of Meško are thoroughly political.

Veselinovič was an open supporter of the left (ex-communist) political option prior to being appointed as the STA Director. He is also one of the signatories and main initiators of the »Petitions against the political pressure and censorship«, directed against Janez Janša's right centrist government in autumn 2007, a year before the parliamentary election in 2008, which brought to power the satellite parties of the ex-communist regime (SD - the so-called “social democrats“ , LDS - the so called “liberal democrats“ , Zares /eng. =truly, indeed/ - the party of leftist ex-LDS members, DeSUS - the ex-communist pensioner party).

Meško as the editor-in-chief made possible from the very beginning of his mandate in July 2007 that STA journalists finally published also the reports and interviews about new findings in investigation on the totalitarian heritage of Slovenian post-communist society and politics (mass grave finding in Huda jama mine, near Laško in spring 2008, etc.), which was never in the focus of STA news and reports from the founding of agency in 1991 on. These reports and interviews were in fact very irritating for actual coalition government and their supporters in the so-called „civil society“ (communist veteran organisations, pro-communist academics and journalists association „Društvo novinarjev Slovenije“ etc.). It is to emphasize that Meško as a young journalist was one of the first of them who reported about misgovernment of the ex-communist regime, abuse of power and the communist mass liquidations after the Second World War in former socialist Yugoslavia for »Mladina« weekly magazine long ago, already at the end of the eighties, in the times of so-called „Slovenian Spring“ - (Slovenian art of Czech „velvet revolution“).

Meško was appointed to the position of the STA chief editor in July 2007 by the previous director Ms Alenka Paulin, who was as Master of communication sciences appointed to this position by Janez Janša's right centrist government. Although Ms Paulin was one of the ex-PR of Janša's SDS party, former STA editor-in-chief Nadja Podobnik was able to continue her work at the STA as the deputy of the editor-in-chief. While Meško losed his job, on the basis of Veselinovič’s constructed accusations.

On the other hand, the Association of Journalists and Commentators has no indication that any full employed journalist lost his job in STA on behalf of director who was appointed by the Janša's government.

In case of Meško, according to the Association of Journalists and Commentators, Prime Minister Borut Pahor is responsible since his government set Veselinovič to the position of the Director of the STA. For the situation in the media, which is 100-percent owned by the State and where the director is appointed by the Government, the responsibility is on the Government and Prime minister. For harassment of subordinate editors and journalists, for political pressure and censorship on this media is to blame the government and Pahor personally.

Therefore, the President of the Association of Journalists and Commentators Igor Kršinar on press conference on 20. 10. 2009 publicly accused the Prime Minister Borut Pahor of political pressure, censorship, mobbing and dismissal of journalists on the STA, who is not preferred by the government of Borut Pahor and director Bojan Veselinovič. Pahor dismisses the allegations against him, saying that the government has no power to interfere in the internal relations within the STA and that Meško can go to the Court, if he considers that termination of employment is unlawful. The Association of Journalists and Commentator believes that Pahor lies: since the government is the only shareholder of the STA and has the authority to appoint the director, it is also responsible for the legality of the work in this agency.

The Association of Journalists and Commentators believes that Pahor's Government is sending a threatening message to journalists, saying they will lose job unless they support the leftist political option and Pahor's government. Two years ago the STA employed some journalists who are more inclined to current opposition in Slovenia so they risk that they will lose their job in a similar manner as Meško. It is also possible that the government wants the case of Meško as an example to scare other journalists to make them more inclined toward Pahor's government and leftist political option.

In Slovenia, this option has the ownership and editorial control of the three largest Slovenian dailies; »Delo«, »Večer« and »Dnevnik«: their owners have very close ties to the leftist political parties and their editors support the leftist political option. The chief editor of the central Slovenian newspaper Delo Darijan Košir e.g. - before the election in 2008 - openly declared to the readers that the newspaper supports „political change“ and Borut Pahor. This happened after the ex-owner of Delo Boško Šrot (Pivovarna Laško brewery CEO) commanded the editor influence of Delo to the supporters of Pahor and their political allies.

It is to mention that Delo had previously destroyed independence of the editorial board of the weekly Mag as a right centrist magazine, as reported otherwise. Anyone who does not think like the political Left is not in accordance with the newspaper Delo editorial policy, monopolised by the leftist political option.

Even the Association of Journalists of Slovenia (Društvo novinarjev Slovenije), led by the editor of Mladina weekly Grega Repovž, serves primarily to the interests of the leftist (ex-communist) political parties, which are on the power for most of the time since 1990. In Meško's case, Repovž gave his support to Veselinovič (and of course to Borut Pahor's government) rather than to the editor, who was going to lose his job. Association of Journalists of Slovenia is therefore governmental para-civil society. Without exaggeration we can say, the Association of Journalists and Commentators is the only independent journalist organization in Slovenia. Since governmental Repovž’s Association is also long standing member of the international journalists organizations, our association has little chance to attract attention to the real media situation in Slovenia, so we ask to report about the described case.

Thank you for your attention,

Igor Kršinar

President of the Association of Journalists and Commentators / Združenje novinarjev in publicistov



Izjava na tiskovni konferenci ZNP 5. novembra 2009

Kot je znano, je direktor STA Bojan Veselinovič 3. novembra odpustil odgovornega urednika Boruta Meška. Kot je tudi znano, je Bojana Veselinoviča za direktorja STA imenovala vlada Boruta Pahorja 26. marca letos. Tako kot je prejšnjo direktorico Alenko Paulin imenovala vlada Janeza Janše. Razlika med obema vladama in obema njenima direktorjema je bistvena: medtem ko prejšnja Janševa direktorica ni odpustila nobenega urednika ali novinarja, prejšnja odgovorna urednica Nadja Podobnik je nadaljevala delo kot namestnica odgovornega urednika, je sedanji Pahorjev direktor odgovornega urednika z izmišljenimi krivdnimi razlogi vrgel na cesto. In je danes, ko je dan boja novinarjev proti političnim ali kapitalskim pritiskom, brez socialne podpore in zdravstvenega varstva.

Premier Borut Pahor se tako lahko postavi ob bok svojega italijanskega kolega Silvia Berlusconija. Podobno kot Berlusconi meče na cesto italijanske novinarje, Pahor odpušča slovenskega novinarja. Tako kot je za stanje v italijanskih državnih medijih odgovoren Berlusconi, je za stanje v slovenskih državnih medijih odgovoren Pahor. Zato bi tudi v evropskem parlamentu podobno kot razpravljajo o obsodbi Italije zaradi Berlusconijeve krnitve medijske svobode, morali razpravljati tudi o obsodbi Slovenije zaradi Pahorjeve krnitve medijske svobode.

Odpustiti urednika iz tiskovne agencije v 100-odstotni državni lasti pomeni grožnja za preostale vladi nevšečne novinarje, da se bo enako zgodilo tudi njim, če ne bodo na liniji Pahorjevega direktorja. To pomeni še več političnih pritiskov, še več cenzure in samocenzure, s tem pa tudi oženje novinarske svobode. V Sloveniji je medijska svoboda že tako ozka, ker tri največje slovenske časopise lastniško in uredniško obvladujejo prijatelji in somišljeniki Pahorjeve vlade, kmalu pa se bo Pahorjeva vladajoča koalicija polastila še nacionalne RTV.

Zaradi oženja medijske svobode in pluralnosti se je Združenje novinarjev in publicistov odločilo, da bo o primeru Meško obvestilo mednarodne inštitucije, mednarodne novinarske organizacije in organizacije, ki se ukvarjajo z zaščito človekovih pravic. Obvestili bomo tudi varuhinjo človekovih pravic v Sloveniji. Pričakujemo, da bomo primer Meško, ki je pravzaprav problem pomanjkanja medijske svobode in pluralnosti v Sloveniji, lahko predstavili tudi komisiji za človekove pravice v državnem zboru. Zato pozivamo poslance, da tej problematiki posvetijo javno razpravo, preden bodo to storili njihovi kolegi v evropskem parlamentu.

Igor Kršinar, predsednik Združenja novinarjev in publicistov

http://www.rtvslo.si/slovenija/primer-mesko-pahorja-lahko-postavimo-ob-bok-berlusconiju/216202

Izjava predsednika ZNP Igorja Kršinarja v primeru Borut Meško na
tiskovni konferenci ZNP 20.10.2009:


G. Borut Pahor je na eni od tiskovnih konferenc SD pred volitvami pozval novinarje, naj ga v primeru političnih pritiskov katerega kola od predstavnikov njegove vlade ali stranke nemudoma javno obvestimo s tiskovno konferenco. Izpolnjujemo torej njegovo predvolilno obljubo:

Pahorjeva vlada je 26. marca letos za direktorja STA, ki je v 100-odstotni lasti države, imenovala Bojana Veselinoviča. Ta je direktorsko mesto prevzel 2. aprila. Takoj za tem sledi mobbing
oziroma šikaniranje odgovornega urednika Boruta Meška, ki ga je na ta položaj imenovala prejšnja direktorica. Maja mora Meško zaradi šikaniranja s strani Veselinoviča na daljši bolniški dopust, medtem ko ga nadomešča Uroš Urbanija. Prejšnji teden dobi Meško obvestilo o
razrešitvi z mesta odgovornega urednika in prekinitvi delovnega razmerja iz krividnih razlogov, ki pa so v resnici politični.
Če bo Meško izgubil službo, bo zato odgovoren Borut Pahor kot predsednik vlade, ki je na položaj direktorja STA na svoji seji imenovala Veselinoviča. Sprenevedanja ne more biti in tudi ne
prelaganja odgovornosti. Za razmere v mediju, ki je v 100-odstotni lasti države in kjer direktorja imenuje vlada neposredno na seji, je odgovorna vlada, za njeno delo pa predsednik vlade. Za šikaniranje podrejenih urednikov in novinarjev, za vsak politični pritisk, za vsako cenzuro člankov na tem mediju, je kriva Pahorjeva vlada in Pahor osebno.
Zatorej predsednika vlade Boruta Pahorja javno obtožujem političnih pritiskov, cenzure, mobbinga in odpuščanja novinarjev, ki niso po meri vladnega nameščenca Bojana Veselinoviča.

http://www.revija-reporter.si/index.php?option=com_content&task=view&id=2098&Itemid=59

http://www.revija-reporter.si/index.php?option=com_content&task=view&id=2106&Itemid=59

http://www.revija-reporter.si/index.php?option=com_content&task=view&id=2101&Itemid=59

www.znp.si



ponedeljek, 03. avgust 2009

Da ne bomo spet na istem (izjava za Večer)

"Vsekakor je dobro, da bo Boško Šrot nehal zlorabljati medije, se pa bojim, da jih bo začel Gregor Golobič, pa bomo spet na istem," vpliv vsaj formalne Šrotove detronizacije v Pivovarni Laško na bodočnost Dela in prek tega časopisa tudi Večera, ki sta oba v laški verigi, v svojem imenu komentira novi predsednik Združenja novinarjev in publicistov, novinar tednika Reporter Igor Kršinar. Ni prepričan, ali zadnji premiki pomenijo konec (medijske) tajkunizacije. Po Kršinarju bi bila najboljša prodaja Dela in Večera resni tuji časopisni hiši, ki ne imela zveze s slovensko politiko. Delo pa bi po njegovem moralo že zdavnaj prodati svoj delež v Večeru, ki je mimogrede sporen, ker diši po medijskem monopolu, in je že mesece pod lupo varuha konkurence.
(Večer, 1.8. 2009/ Mediji pod pivovarji, garažerji…)

sreda, 01. julij 2009

Kako je Miheljak ostal brez besed

Objavljam komentar, ki je razjezil Golobičevega ministranta v Dnevniku Vlada Miheljaka, ter vse odzive nanj.

Od Miloševića do Veselinoviča
O čistkah na STA in drugih medijih
Komentira: Igor Kršinar
Pred evropskimi volitvami si je novi direktor STA Bojan Veselinovič privoščil nenavadno potezo: odgovornemu uredniku Borutu Mešku je izdal pisno opozorilo pred odpovedjo delovnega razmerja iz krivdnih razlogov. Očita mu, da ni pravočasno pripravil in na uredniškem kolegiju predstavil, kako naj uredništvo spremlja evropske volitve. Veselinovič trdi, da je Meško to storil šele po začetku kampanje, slednji pa odgovarja, da so o projektu razpravljali že na začetku leta in potem še večkrat, njegova namestnika pa sta zadevo organizacijsko pripravila. Nastal je torej konstrukt, kako obračunati z urednikom, ki ga je nastavila prejšnja direktorica, pri tem pa izbrancu leve politike v stilu miloševićevskih jogurt revolucij asistira skupina novinarjev, ki se uredniku želi maščevati zgolj zaradi drugačnega (političnega) prepričanja. Zaradi ponavljajočih se pritiskov direktorja je moral Meško na bolniško. Združenje novinarjev in publicistov je podprlo odgovornega urednika, prorežimsko društvo novinarjev pa se sklicuje na mnenje celotnega novinarskega kolektiva, ki za zdaj še ni popolnoma izraženo, čeprav se že vnaprej ve, da se bo »zgodil narod«.
Če bo Meško tožil svojega delodajalca zaradi mobinga, seveda sodišče zagotovo ne bo za mnenje spraševalo ljudi, ki pri zadevah niso sodelovali, ampak tiste, ki so. In če bo ugotovilo, da je Veselinovič res izvajal mobing nad podrejenim delavcem, bo to resen problem tudi za vlado Boruta Pahorja. Ta je namreč 26. marca letos imenovala novega direktorja STA in je zato neposredno odgovorna za razmere v tem mediju. V Primorskih novicah, kjer je država lastnica prek nekaterih podjetij, so nekatere novinarje, ki se jim niso zdeli politično primerni, prestavili v druge redakcije, npr. iz notranjepolitične v kulturno. Zato bo zanimivo opazovati, kaj se bo dogajalo na STA oziroma če bo obračunu nad odgovornim urednikom sledilo še obračunavanje z uredniki in novinarji, ki so se zaposlili v času direktorice, ki jo je imenovala prejšnja vlada.
Naj se Pahor še tako spreneveda, da se z mediji ne ukvarja, dejstvo je, da njegovi kadri po medijih že delajo čistko. Danes Primorske novice in STA, jutri Radio in TV. Vse v skladu z elektronskim sporočilom, pod katerega je bil pred leti podpisan Vlado Miheljak, da je treba medije »počistiti v nulo«, da ne bo več nobenih sledov po »kadrih Janševe vlade«.

Citat: Vlada Boruta Pahorja je 26. marca imenovala novega direktorja STA in je zato neposredno odgovorna za razmere v tem mediju.

Reporter 22, 1. junija 2009

Prvi Miheljakov odziv:
http://www.dnevnik.si/debate/kolumne/1042271689

Odgovor Miheljaku:
http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042271891

Drugi Miheljakov odziv:
http://www.dnevnik.si/debate/komentarji/1042273668

Drugi odgovor Miheljaku:
http://www.dnevnik.si/debate/pisma_bralcev/1042275317

Tretji Miheljakov odziv:
Le zakaj ga ni? Čakamo...

ponedeljek, 22. junij 2009

Novo vodstvo Združenja novinarjev in publicistov

Nov predsednik ZNP Natisni Pošlji prijatelju
sobota, 20. junij 2009
Tekst: ZNP, Foto: Silvester Šurla
Teaser
Združenje novinarjev in publicistov (ZNP) je na izrednem občnem zboru izvolilo Igorja Kršinarja za novega predsednika združenja.
Združenje novinarjev in publicistov (ZNP) je po odstopu Petra Jančiča z mesta predsednika ZNP na izrednem občnem zboru v Ljubljani izvolilo Igorja Kršinarja, novinarja tednika Reporter, za novega predsednika združenja. Za podpredsednico ZNP je bila izvoljena publicistka Zlata Krašovec.

Vir: Reporter

Upravni svet združenja poleg predsednika in podpredsednice sestavljajo še tajnik Borut Meško ter člana Nenad Glücks in dr. Matej Makarovič. Nadzorni odbor vodi Vida Gorjup Posinkovič, njegova člana pa sta še Tino Mamič in Metod Berlec.
http://www.znp.si/index.php/Glavne-novice/Krsinar-predsednik-ZNP.html

http://www.times.si/?slot=396&cluster=19

http://www.facebook.com/home.php#/profile.php?id=1547934437


ponedeljek, 18. maj 2009

Svoboda tiska ali čistk? (Reporter 19)

Ali Slovenija zasluži oceno države z medijsko svobodo ob dejstvu, da največje tri časopisne hiše obvladujeta dva tajkuna iz kroga blizu sedanje oblasti?

Komentira: Igor Kršinar
Tretjega maja smo praznovali svetovni dan svobode tiska. Po oceni ameriške organizacije Freedom House je Slovenija med državami z medijsko svobodo, na lestvici je zasedla 49. mesto, skupaj z Španijo, Poljsko in Granado, precej bolje kot naši sosedi Hrvaška in Italija, ki sta v kategoriji držav z delno medijsko svobodo. Pa si Slovenija res zasluži boljšo oceno? Lani se je zgodil sovražni uredniški prevzem tednika Mag, zaradi česar smo se večina novinarjev odpravili na novi projekt Reporter. Delo je do konca leta zdesetkalo prodano naklado Maga in po enem letu je prenehal obstajati kot samostojna revija na trgu. V isti časopisni hiši so pred volitvami objavljali kopico laži, urednika, ki je odpovedal poslušnost, pa so z disciplinskim postopkom odpustili. Ali Slovenija zasluži oceno države z medijsko svobodo ob dejstvu, da največje tri časopisne hiše obvladujeta dva tajkuna iz kroga blizu sedanje oblasti? Eden izmed njiju je bil dolgoletni član stranke LDS in velja za dolgoletnega prijatelja Gregorja Golobiča, zdaj predsednika stranke Zares. Drugi je potem, ko je obračunal z novinarji Maga, pred volitvami zahteval, naj na Delu podpirajo Pahorja in še naprej »rušijo« Janšo. Vlada, ki so jo tajkuni pred volitvami rušili, ni imela za seboj nobenega dnevnika, ki bi jo branil. In če to prelijemo v sedanje razmere: imamo zgolj provladne dnevnike, dva približno nevtralna in nobenega, ki bi bil na strani politične opcije, ki je zdaj v opoziciji. Takšno stanje je posledica majhnosti slovenskega naroda, ker novi časopisi težko obstanejo na trgu, medtem ko se stari niso uravnoteženo olastninili. Oblast, ki je vladala do volitev leta 2004, je poskrbela, da so se jih polastili založniki, ki so bili njihovi politični podporniki, poznejša vlada pa ni imela moči, da bi položaj spremenila vsaj malo sebi v prid. Nedvomno bi bilo za novinarje veliko več svobode, če bi imeli izbiro delati pri bolj levem ali bolj desnem založniku. Izbirajo lahko le med različno usmerjenimi tedniki z nižjo naklado, kar pomeni večje tveganje. Medtem vladajoča politika napoveduje nove medijske spremembe oziroma prevzem položajev tam, kjer jih še ne obvladuje povsem. Novi direktor STA menda že skrbi, da bi bilo nekaterih tem (povojni poboji), intervjujev (Ljubo Sirc) in povzetkov tujega tiska (FAZ) čim manj. Za nacionalno RTV pripravljajo novi zakon, ker pa bo to trajalo preveč dolgo, že zdaj blatijo vodstvo in obračunavajo z »ne-njihovimi« novinarji. Na Primorskih novicah so te dni odstavili tri urednike, napovedujejo se že premestitve novinarjev. Bo Slovenija pod Pahorjevo vlado še uživala tako visoko mesto na lestvici svobode tiska?
Reporter, 4. maja 2009

torek, 28. april 2009

Resolucija Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu

P6_TA-PROV(2009)0213

Evropska zavest in totalitarizem

PE423.032

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 2. aprila 2009 o evropski zavesti in totalitarizmu

Evropski parlament,

– ob upoštevanju Splošne deklaracije Združenih narodov o človekovih pravicah,

– ob upoštevanju Resolucije št. 206(III)A o genocidu, ki jo je dne 9. decembra 1948 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov,

– ob upoštevanju členov 6 in 7 Pogodbe o Evropski uniji,

– ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

– ob upoštevanju Okvirnega sklepa 2008/913/PNZ z dne 28. novembra 2008 o boju proti nekaterim oblikam in izrazom rasizma in ksenofobije s kazenskopravnimi sredstvi[1],

– ob upoštevanju Resolucije št. 1481 parlamentarne skupščine Sveta Evrope z dne 26. januarja 2006 o potrebi po mednarodni obsodbi zločinov totalitarnih komunističnih režimov,

– ob upoštevanju svoje deklaracije ob razglasitvi 23. avgusta kot evropskega dneva spomina na žrtve stalinizma in nacizma, sprejete dne 23. septembra 2008[2],

– ob upoštevanju svojih številnih resolucij o demokraciji in spoštovanju temeljnih pravic in svoboščin, vključno z resolucijo z dne 12. maja 2005 ob 60. obletnici konca druge svetovne vojne v Evropi 8. maja 1945[3], resolucijo z dne 23. oktobra 2008 o spominu na žrtve namerno povzročene lakote (holodomor)[4] in resolucijo z dne 15. januarja 2009 o Srebrenici[5],

– ob upoštevanju komisij za resnico in pravičnost, ustanovljenih v različnih delih sveta, ki ljudem, ki so živeli v številnih nekdanjih avtoritarnih in totalitarnih režimih, pomagajo preseči razlike in doseči spravo,

– ob upoštevanju izjav, ki so jih predsednik Parlamenta in politične skupine dali 4. julija 2006, sedemdeset let po državnem udaru generala Franca v Španiji,

– ob upoštevanju člena 103(4) svojega Poslovnika,

A. ker se zgodovinarji strinjajo, da zgodovinskih dejstev ni mogoče razlagati povsem objektivno in ker ne obstajajo objektivna zgodovinska poročila; ker poklicni zgodovinarji ne glede na to uporabljajo znanstvena orodja za preučevanje preteklosti in poskušajo biti čim bolj nepristranski;

B. ker noben politični organ ali politična stranka nima izključne pravice do razlage zgodovine in ker ti organi in stranke ne morejo trditi, da so objektivni,

C. ker se uradnih političnih razlag zgodovinskih dejstev ne bi smelo vsiljevati z večinskimi odločitvami v parlamentih; ker parlament ne more sprejemati zakonodaje za preteklost,

D. ker je osrednji cilj procesa evropskega združevanja zagotoviti, da se spoštujejo temeljne pravice in načela pravne države, in ker so bili s členoma 6 in 7 Pogodbe o Evropski uniji zagotovljeni primerni mehanizmi za uresničitev tega cilja,

E. ker lahko napačne razlage zgodovine spodbujajo politike izključevanja in tako napeljujejo k sovraštvu in rasizmu,

F. ker je treba ohraniti spomin na tragično preteklost Evrope, da se počastijo žrtve, obsodijo storilci in položijo temelji za spravo, ki bo temeljila na resnici in spominu,

G. ker je bilo v totalitarnih in avtoritarnih režimih dvajsetega stoletja v Evropi pregnanih, zaprtih, mučenih in ubitih na milijone žrtev; ker je vseeno treba priznati holokavst za edinstven primer v zgodovini,

H. ker je bil nacizem glavna zgodovinska izkušnja Zahodne Evrope in ker so v srednje- in vzhodnoevropskih državah izkusili tako komunizem kot nacizem; ker je treba spodbujati razumevanje za dvojno diktatorsko zapuščino teh držav,

I. ker je bilo evropsko združevanje sprva odgovor na trpljenje, ki sta ga povzročili dve svetovni vojni in nacistična tiranija, ki je pripeljala do holokavsta in širjenja totalitarnih in nedemokratičnih komunističnih režimov v srednji in vzhodni Evropi, bilo pa je tudi način preseganja globokih delitev in sovražnosti v Evropi s sodelovanjem, združevanjem, končanjem vojne in zagotavljanjem demokracije v Evropi,

J. ker je bil proces evropskega združevanja uspešen in je naposled pripeljal do Evropske unije, ki združuje države srednje in vzhodne Evrope, ki so živele pod komunističnimi režimi od konca druge svetovne vojne do zgodnjih devetdesetih let, in ker je pred tem pristop Grčije, Španije in Portugalske, ki so trpele pod dolgotrajnimi fašističnimi režimi, pomagal utrditi demokracijo v južnem delu Evrope,

K. ker Evropa ne bo združena, če ne bo sposobna oblikovati enotnega pogleda na svojo zgodovino, če ne bo priznala nacizma, stalinizma ter fašističnih in komunističnih režimov kot skupne zapuščine in če ne bo izvedla poštenih in poglobljenih razprav o njihovih zločinih v prejšnjem stoletju,

L. ker leta 2009 ponovno združena Evropa praznuje 20. obletnico razpada komunistične diktature v srednji in vzhodni Evropi in padca berlinskega zidu, kar bi morala biti priložnost za krepitev zavesti o preteklosti in priznanje vloge demokratičnih pobud državljanov, kot tudi spodbuda za krepitev občutka skupnosti in združenosti,

M. ker je pomembno tudi, da pomnimo tiste, ki so dejavno nasprotovali totalitarni vladavini in ki bi morali zaradi svoje požrtvovalnosti, zvestobe idealom, časti in poguma imeti mesto v zavesti Evropejcev kot junaki totalitarne dobe,

N. ker je z vidika žrtev vseeno, kateri režim jih je iz kakršnega koli razloga prikrajšal za svobodo, jih mučil ali ubijal,

1. izraža spoštovanje do vseh žrtev totalitarnih in nedemokratičnih režimov v Evropi in se poklanja vsem, ki so se borili proti tiraniji in zatiranju;

2. obnavlja svojo zavezanost miroljubni in uspešni Evropi, ki temelji na vrednotah, kot so spoštovanje človekovega dostojanstva, svoboda, demokracija, enakost, načela pravne države in spoštovanje človekovih pravic;

3. poudarja pomen ohranjanja spomina na preteklost, saj brez resnice in spomina ni sprave; ponovno potrjuje svoje enotno stališče proti vsem oblikam totalitarne vladavine ne glede na ideološko ozadje;

4. opozarja, da so se zadnji zločini proti človečnosti in dejanja genocida v Evropi dogajali še julija 1995 ter da je za boj proti nedemokratičnim, ksenofobičnim, avtoritarnim ali totalitarnim idejam in težnjam potrebna stalna budnost;

5. poudarja, da je treba za okrepitev evropske zavesti o zločinih, ki so jih zagrešili totalitarni in nedemokratični režimi, podpirati dokumentiranje in pričevanja o nemirni evropski preteklosti, saj brez spomina ne more biti sprave;

6. obžaluje, da se 20 let po razpadu komunističnih diktatur v srednji in vzhodni Evropi v nekaterih državah članicah še vedno neupravičeno omejuje dostop do dokumentov, ki so pomembni za posameznike ali potrebni za znanstvene raziskave; poziva vse države članice, naj si resnično prizadevajo za odprtje arhivov, tudi arhivov nekdanjih notranjih varnostnih služb, tajne policije in obveščevalnih služb, čeprav je treba zagotoviti, da se to ne bo izrabljalo za politične namene;

7. odločno in jasno obsoja vse zločine proti človeštvu in množične kršitve človekovih pravic, ki so jih zagrešili vsi totalitarni in avtoritarni režimi; žrtvam teh zločinov in njihovim družinskim članom izraža sočutje, razumevanje in priznanje za njihovo trpljenje;

8. izjavlja, da je evropsko združevanje kot model miru in sprave svobodna izbira narodov Evrope, da se zavežejo skupni prihodnosti, in da je Evropska unija posebej odgovorna za spodbujanje in varovanje demokracije, spoštovanja človekovih pravic in načel pravne države, ne le v Evropski uniji, ampak tudi zunaj nje;

9. poziva Komisijo in države članice, naj si še naprej prizadevajo za krepitev pouka evropske zgodovine, ter poudarijo zgodovinski dosežek evropskega združevanja in ostro nasprotje med tragično preteklostjo ter miroljubnim in demokratičnim družbenim redom današnje Evropske unije;

10. je prepričan, da bi ustrezno ohranjanje zgodovinskega spomina, obsežno prevrednotenje evropske zgodovine in vseevropsko priznanje vseh zgodovinskih vidikov sodobne Evrope okrepilo evropsko združevanje;

11. glede tega poziva Svet in Komisijo, naj podpreta in zagovarjata dejavnosti nevladnih organizacij, kot je organizacija Memorial v Ruski federaciji, ki se aktivno ukvarjajo z raziskovanjem in zbiranjem dokumentov, povezanih z zločini iz stalinističnega obdobja;

12. ponovno izraža svojo dosledno podporo okrepljenemu mednarodnemu pravosodju;

13. poziva k vzpostavitvi platforme evropskega spomina in vesti, ki bi zagotovila podporo pri povezovanju in sodelovanju med nacionalnimi raziskovalnimi inštituti, specializiranimi za totalitarno zgodovino, in k ustanovitvi vseevropskega dokumentacijskega/spominskega centra za žrtve vseh totalitarnih režimov;

14. poziva h krepitvi obstoječih zadevnih finančnih instrumentov, da bi podprli strokovne zgodovinske raziskave, povezane z zgoraj opisanimi vprašanji;

15. poziva k razglasitvi 23. avgusta za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, da bomo lahko dostojanstveno in nepristransko počastili njihov spomin;

16. je prepričan, da je končni cilj razkritja in ocene zločinov, ki so jih zagrešili komunistični totalitarni režimi, sprava, ki jo je mogoče doseči s priznanjem odgovornosti, prošnjo za odpuščanje in spodbujanjem moralne prenove;

17. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, parlamentom držav članic, vladam in parlamentom držav kandidatk, vladam in parlamentom držav, pridruženih Evropski uniji, ter vladam in parlamentom držav članic Sveta Evrope.




[1] UL L 328, 6.12.2008, str. 55.

[2] Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0439.

[3] UL C 92 E, 20.4.2006, str. 392.

[4] Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0523.

[5] Sprejeta besedila, P6_TA(2009)0028.

http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+TA+P6-TA-2009-0213+0+DOC+XML+V0//SL

četrtek, 09. april 2009

Titova voščena lutka (Reporter 14)

Z mestnim svetnikom in pisateljem Petrom Božičem sem imel vse do nedavnega korektne odnose, dokler me ni po volitvah nadiral, češ da je Janša pokvarjena fašistična baraba, ker je podvomil o korektnosti volitev na nekaj ljubljanskih voliščih. Seveda mu takrat nisem mogel ničesar dopovedati, niti tega, da zato nisem kriv, niti da to sploh ni sporno. Ko so denimo na zahtevo Ala Gora, tekmeca Georgea Busha, spet preštevali glasovnice na Floridi, ga zaradi tega nihče ni obtoževal fašizma.

Toda Božičeva pobuda, da bi novo cesto v Ljubljani imenovali po jugoslovanskem komunističnem diktatorju, ima vsa znamenja fašizma. Pobuda ne samo da razdvaja Slovence na Titove privržence in nasprotnike, ampak žali vse njegove žrtve. Je žaljiva do več kot sto tisoč ljudi, ki so jih po drugi svetovni vojni pomorili in skrivaj zakopali. Med njimi niso bili zgolj kolaboranti, ki jim tega greha niso nikoli dokazali na sodiščih, ampak tudi drugi nasprotniki komunističnega režima in pripadniki meščanskega sloja, civilisti, med njimi tudi ženske in otroci. Da je pobuda o Titovi cesti prišla v javnost nekaj tednov po odkritju trupel v Hudi jami, kjer so Titovi osvoboditelji na grozljiv način pobili ljudi, nekatere celo še žive zazidali v Barbarin rov, je še toliko bolj skrajno neokusno, nehumano in nedemokratično. Izgovori, da Tito za poboje ni vedel, pa so smešni, saj je leta 1944 dal šefu slovenske Ozne Ivanu Mačku navodilo, da je treba po vojni takoj likvidirati vse nasprotnike, v času likvidacij pa je obiskal Slovenijo in se srečal z najbolj odgovornimi zanje. Na mitingu v Ljubljani je celo javno povedal, da je večino »izdajalcev« že dosegla maščevalna roka in da tudi preostali ne bodo več videli naših čudovitih polj in planin.

Titovo nasilje se je nadaljevalo še dolgo po drugi svetovni vojni. Najprej je na politično montiranih procesih nasprotnike obsojal na smrt, nato na delovna taborišča in na dolge zaporne kazni. V zadnjem desetletju njegove tiranije je bilo po podatkih zgodovinarja Jožeta Pirjevca (Jugoslavija 1918 – 1992) v »samoupravnem socialističnem raju« več kot 4000 političnih zapornikov. Koliko ljudi je umrlo na Golem otoku in drugih njegovih prevzgajališčih, ni natančno znano. Med njimi je bila tudi večina obsojenih na dachavskih procesih z lažno obtožbo, da so bili kot taboriščniki sodelavci gestapa. Ker je Božič sam preživel drugo svetovno vojno v izseljenskem taborišču, bi moral imeti pieteto do vseh, ki so trpeli tako v nacističnih kot komunističnih lagerjih ali celo obojih. Zato ga je lahko zaradi te pobude vsaj pošteno sram!

Reporter, 6. aprila 2009

Glej tudi spletno stran revije Reporter

sobota, 21. februar 2009

Ples grobarjev Maga

"Ne bom grobar Maga", je izjavil Veso Stojanov ob predstavitvi svoje kandidature za odgovornega urednika Maga. Te njegove besede še vedno hranijo na Vest.si. A ravno to je postal, potem ko je proti volji uredništva prevzel Mag in ga nato spremenil v skrajno levičarsko trobilo Pivovarne Laško. Seveda tega niti najmanj ne obžaluje niti se ne sramuje, čeprav se je pred njegovim prihodom (pravzaprav preden se je razvedelo, da sta nadzornika ASK in Stojan Zdolšek izvajala pritiske na prejšnjega v. d. odgovornega urednika, nato pa za novega odgovornega urednika ustoličila prav tako člana nadzornega sveta iz vrst zaposlenih Vesa Stojanova) Mag prodajal med 13 in 14 tisoč izvodi tedensko, po njegovem prevzemu in spremembi uredniške politike pa je začela prodaja strmo padati, dokler se po enem letu ni ustavila pod 4 tisoč izvodi. To je zgodba o uspehu Boška Šrota, ASK in Vesa Stojanova z njegovo novo novinarsko ekipo! V enem letu so uničili revijo, ki je izhajala od leta 1995. Zdaj bo Mag izhajal kot priloga ponedeljkovega Dela v posmeh tistim, ki ga niso znali prodajati na trgu. Tako kot niso znali brezplačnika Total tedna, tednika Več, športnega dnevnika As in še kaj bi se našlo v zgodovini uspehov Dela.
No, Vesu Stojanovu se je izid zadnje številke Maga kot revije zdelo vredno proslaviti in v torek, 17. februarja, torej dan pred izidom zadnje številke, je v uredništvu Maga častil z nekaj pločevinkami laškega piva, pred novinarji se je posul s pepelom, češ škoda da Delo ne bo več izdajalo tako dobre revije, zanimivo pa je, da so mu novinarji, tisti novi, ki so prišli z njim "boriti se proti cenzuri in političnim pritiskom" so mu podarili veliko sliko fotomontaže Vesa Stojanova v Maovi uniformi, ki jo je pred letom dni na svoji spletni strani objavil Silvester Šurla. Tole, ki jo vidite:
mao1.jpg
Naslednji dan smo lahko prebrali njegov zadnji uvodnik z naslovom Slovo, kjer je napisal razloge, zakaj je propadel Mag. On seveda ni nič kriv, tudi ne odločitev, da so Magu spremenili uredniško politiko oziroma politično usmeritev, glavni krivec so - verjeli ali ne - bralci, ki njihov "visokokvaliteten" izdelek niso hoteli kupiti: "A kaže, da slovenski medijski prostor za kaj takega še ni dovolj zrel. Na žalost so postale enostranske, senzacionalistične, praviloma rumene in zabavljaške teme tiste, ki pritegnejo več bralstva. Resnejše vsebine in mediji morajo počakati na boljše čase." Podobno, kot je karikiral (vzhodno)nemški pisatelj Berthold Brecht, sistem je dober, zamenjati je treba ljudi. Veso Stojanov, ki je diplomiral iz Buharina (ruskega boljševika, ki je spoznal, da se je treba obnašati tržno, potem pa ga je Stalin ustrelil), se poserje na trg in bralce. Človek, ki je novinar 25 let, očitno piše sam sebi in ne bralcem, no morda piše še političnim gospodarjem in kapitalistom, ki jih podpirajo. Res neverjetno.
Drugi krivec za propad Maga je po Vesu Stojanovu "slab sloves in karma, ki ju je imel stari, Slivnikov Mag zunaj ozkega kroga bralcev, zato so mnogi iz nevednosti, prepričanja ali kakršnihkoli drugih vzrokov sedanji Mag še vedno istovetili s starim". Če bi bilo zapisano res, potem Mag nikoli ne bi propadel, ker pa bralci niso tako neumni, kot jih ima za neumne Veso, so začeli odpovedovati revijo takoj, ko so jo prevzeli novinarski levičarski talibani na čelu z Vesom Stojanovom. Slivnikov Mag je imel na začetku izhajanja več kot 2o tisoč prodanih izvodov vsak teden, potem je prodana naklada iz različnih razlogov padala in tako je trinajst let pozneje, ko ga je kupilo Delo, imel naklado čez devet tisoč izvodov (vir: SOZ revidirana prodana naklada). Z novim lastnikom je najprej prodaja padla na nekaj čez osem tisoč izvodov, po ukinitvi revije Več oziroma njeni združitvi z Magom pa je spet zrastla na čez 11 tisoč. Potem ko jo je poleti 2007 prevzel Šurla, pa je bila povprečna prodana naklada 12.900 izvodov, najvišja prodaja pa je bila 14.400 izvodov. Veso Stojanov s svojo novo ekipo ni nikoli dosegel te številke, čeprav se je hvalil, kako bo iz Maga naredil slovenski Der Spiegel.
Ne boste verjeli, toda tretji razlog za propad Maga je po Vesu Stojanovu gospodarska kriza. Začela se je šele jeseni, medtem ko je začela prodana naklada Magu padati že takoj, ko je prevzel uredništvo, torej na začetku lanskega leta. Ampak na koncu je vsak izgovor prikladen. Tudi če bi bila gospodarska prosperiteta, Mag ne bi dolgo izhajal. Stojanov si je priboril takšno plačo, ki jo pred njim ni imel noben Magov odgovorni urednik, tudi njegova namestnica je že na Delu imela precej visoko plačo in težko je verjeti, da ne bi imela na Magu še boljše, enako pa velja tudi za druge novinarje, ki sta jih z Dela privlekla na Mag. Visoke plače pomenijo visoke stroške, na Magu so zaposlili nove novinarje, ko smo stari odšli, in to kar precej. Pridobili so tudi veliko zunanjih komentatorjev, ki tudi niso bili poceni. Novinarji so hodili v tujino in od tam pisali prispevke za Mag, ob tem pa vlekli visoke dnevnice. Stroški so bili neverjetno visoki, prodaja pa katastrofalno nizka. In potem je razlog za propad svetovna gospodarska kriza. Ha ha ha!
Poleg Stojanova se je razglabljanja o propadu Maga lotil še kolumnist Simon Kardum, ki je znan po tem, da je v devetdesetih letih v Slovenskih novicah prvaka največje opozicijske stranke Janeza Janšo imenoval "drekec pekec". Zdaj on soli pamet o ravni pisanja v informativnem, raziskovalnem in komentatorskem smislu. In podobno kot Veso piše sam zase, ne pa za bralce: "Ali je kot ključna merila za uspešnost medija upravičeno mogoče šteti le branost, gledanost in poslušanost?" Ne vem, katera merila bi rad uporabil, morda politično primernost. Kardum se spravi celo na novinarje prejšnje uredniške ekipe: "Kot vemo, je prejšnja ekipa lansirala novo reportersko gnezdo in v njem začela valiti ista jajca kot prej v Črni vdovi. Normalno, tako obarvane pisanke so privabile natanko iste goreče bralce, ki jih je prej pogrevalo in pregrevalo njihovo antikomunajzarstvo, antikučanovstvo in antitajkunstvo. Anti skratka." No, glede jajc, jih očitno na Reporterju prodajamo precej bolje, kot novi Magovci svoja kukavičja jajca, sicer Maga ne bi ukinili kot samostojne edicije. Je pa res, da smo antikomunajzarji in antitajkuni, kot naši bralci, navsezadnje imamo v ustavi zapisano svobodo javnega izražanja. Če je Kardum prokomunajzar, prokučanovec in protajkun, ima tudi sam do tega ustavno pravico. Alternativa prevladujočemu "pro" novinarstvu je seveda "anti". Kar pa ne pomeni, anti vsemu. Stari Magovci, ki smo zdaj na Reporterju, smo denimo vseskozi bili ZA vstop v EU in Nato, ZA zahodno demokracijo v Sloveniji, kar vključuje tudi medijski pluralizem, torej ZA enake možnosti vseh političnih pogledov v medijih. Se razume v različnih medijih. Ampak Kardum seveda ne more iz svoje prokomunajzarske kože, pa bi bi imel samo en časopis: "Ne vem sicer, ali ste že razmišljali o tem, da morebiti sploh ne bi bilo slabo, če bi imeli v Sloveniji en sam dnevnik." Ein Volk, Ein Reich,... Ein Stalin!
P. S. Zapise iz Maga sem res citiral, ampak zadnjič, ker je zadnja številka! Pravi Mag pa je seveda umrl takrat, ko ga je prevzel Veso Stojanov skupaj s sopodpisniki peticije proti cenzuri in političnim pritiskom. Slava podpisnikom!

Komentar za TVSLO 3 (Hrvaška)

Tole sem povedal za TVSLO 3 v torek, 17. februarja, ko se je odločanje o ratifikaciji neke mednarodne pogodbe iz parlamenta preselilo na ulico. Čeprav se je Marjan Podobnik pozneje umaknil, pa minorna stranka slovenskega naroda še naprej zbira podpise za referendum pod pretvezo, da je odgovorna samo slovenskemu narodu. Ja, za božjo voljo, zakaj smo pa potem imeli volitve in na njih izvolili svoje predstavnike?

Komentar za RTVSLO 3 (Hrvaška)

Medtem ko sta državni zbor in državni svet prižgala zeleno luč za pridružitev Hrvaške zvezi Nato, je Marjan Podobnik skupaj z nepomembno zunajparlamentarno stranko slovenskega naroda predložil 2500 podpisov za začetek zbiranja 40.000 podpisov volivcev za referendum. Politik, ki sploh ni kandidiral na volitvah, in stranka, za katero je na zadnjih volitvah glasovalo vsega skupaj 0,25 odstotka volivcev, sta tako blokirali odločitev demokratično izvoljenih predstavnikov ljudstva, še več, zaustavila sta ratifikacijo mednarodne pogodbe, ki jo je 26 članic Nata sklenilo s Hrvaško in Albanijo. Če se bo v Sloveniji začel postopek zbiranja podpisov za referendum, bomo težko pravočasno ratificirali pogodbo za širitev Nata do aprila, ko bo praznovanje 60. obletnice te zveze. Zlasti če bo Podobniku in njegovim somišljenikom uspelo zbrati 40.000 podpisov in bomo o vstopu sosednje države v Nato odločali na referendumu. V tem primeru bo morala celotna zveza Nato počakati na izide referenduma v Sloveniji in v primeru ugodnega izida preložiti širitev na jesen. Seveda se lahko podobna zgodba ponovi tudi v primeru, če bo prišlo do ustreznega dogovora med Slovenijo in Hrvaško, na podlagi katerega bo naša država umaknila rdečo luč na pridružitev sosede v Evropsko unijo, pa se s tem zopet ne bo strinjala kakšna slovenska nepomembna politična skupina. Po slovenski zakonodaji lahko vsakdo, ki ima pet minut časa, vloži 2500 podpisov in ustavi ratifikacijo mednarodne pogodbe ter zafrkava ves svet. Gospe in gospodje poslanci, mar ne bi bil čas, da razmislite o ustrezni spremembi zakona o referendumu?

četrtek, 12. februar 2009

Konec revije Mag

"Revija Mag od 1. marca ne bo več izhajala kot samostojna edicija, ampak bo postala redna ponedeljkova priloga časnika Delo. Tako želimo dodatno obogatiti vsebino časopisa Delo in obenem z višjo naklado povečati doseg Maga." Peter Penko, tiskovni predstavnik Dela.

Naslednjo sredo bo izšla zadnja številka revije Mag, deset dni pozneje se bo rodila Delova priloga Mag in se bo pridružila prilogam Ona, Delo in dom, Polet, Vikend magazin. Vodstvo Dela, ki je pokopalo tednik, zdaj svoj neuspeh propagira kot uspeh, češ, zdaj se bo prodajalo najmanj 50 tisoč priloženih magcev. Ob pokopu tega tednika so ga na trgu prodali manj kot 4000 izvodov, medtem ko se je še novembra leta 2007 prodajal med 13 in 14 tisoč izvodi tedensko. Odhajajoči Mag stane 2,50 evra, kolikšna bo tržna vrednost priloge Mag? Razlika med običajno ceno Dela in novo ponedeljkovo ceno, ki bo kakih 20 centov višja. Mag bo vreden 20 centov! Res velik uspeh velike menedžerke ASK in veliki triumf Berlusconija iz Laškega, ki pravemu Berlusconiju ne seže niti do gležnjev! Koliko časa se bodo ti ljudje norčevali iz samih sebe?
Kako je potekal začetek konca te zgodbe, pa si lahko preberete na tem linku:
http://www.vest.si/2009/02/11/mag-kot-priloga-dela/

In še en zelo dober prispevek na to temo:
http://www.pozareport.si/?Id=novosti_arhiv
(KOLAPS MAGA UREDNIK STOJANOV ZAPIJA V DALMACIJI)

petek, 06. februar 2009

Komentar za TVSLO 3 (Partnerstvo)

Medtem ko prvak Zaresa Gregor Golobič obstrukcijo Janševe SDS primerja s simboličnim požigom parlamenta, so opozicijske stranke odgovorile na vladni paket 30-tih ukrepov za premagovanje gospodarske in finančne krize. Kot je znano, so prejšnjo sredo vse parlamentarne stranke sklenile ustni dogovor o sodelovanju pri pripravi protikriznih ukrepov. V skladu s tem dogovorom lahko opozicijske stranke dajejo pripombe k vladnim predlogom pred njihovo formalno obravnavo na vladi in v parlamentu. S tem ko vlada zagotavlja sodelovanje opozicije pri pomembnih gospodarskih ukrepih, preprečuje, da bi se finančni in gospodarski krizi pridružila še politična kriza. Zato so izjave nekaterih vladnih veljakov, da ne potrebujemo partnerstva za razvoj, ker največja opozicijska stranka ne uživa zaupanja, iz trte izvite.
Ustni dogovor o sodelovanju pri odpravi gospodarske krize ni nadaljevanje Partnerstva za razvoj, ki ga je premier Borut Pahor obljubil opozicijskemu prvaku Janezu Janši. V Partnerstvu za razvoj so vladne in opozicijske stranke skupaj izvajale Strategijo razvoja Slovenije, izjema sta bili LDS in Zares, ki sta sodelovanje že takrat zavračali, medtem ko zdaj Pahorjeva vlada opoziciji ponuja bistveno ožji dialog . Obstrukcija v državnem zboru zaradi nesprejetega proračuna za leto 2007 zato nima nobene zveze s sporazumom, ki se nanaša izključno na protikrizne ukrepe.
Bi bilo morda Gregorju Golobiču in Katarini Kresal ljubše, če bi jim opozicija »metala polena pod noge« tudi pri protikriznih ukrepih in ob tem še dodatno razburila socialno najbolj ogrožene sloje? Kako bi vladajoči politiki prepričali državljane, da morajo zategovati pasove, medtem ko tajkuni še naprej dobivajo bančna posojila, Marjan Kramar pa se je z vrha NLB poslovil z milijonom evrov nagrade? Ob tako visokih zneskih so tudi Pahorjeve samoplačniške kavice in kosila zgolj drobiž.

Pripevek je bil objavljen na TV SLO 3 (parlamentarni kanal), 4.2.2009
http://www.rtvslo.si/play/v-zivo-tv-slovenija-3/tv.slo3/

sreda, 21. januar 2009

Od Maga do Reporterja

»Odgovornost novinarja do javnosti je nad katero koli drugo odgovornostjo, zlasti nad odgovornostjo do delodajalca ali oblasti.« (Preambula münchenske deklaracije o pravicah in dolžnostih novinarjev)

Revija Reporter se je rodila kot odgovor na sovražni politični prevzem tednika Mag. Njen največji uspeh je, da je njena prodana naklada večja kot Magova, preden ga je kupilo Delo, in celo več kot dvakrat višja od prodane naklade Maga s spremenjeno uredniško politiko. Bralci so torej sledili novinarjem, ne pa lastnikom preurejene revije oziroma novinarji smo sledili bralcem in ne diktatu lastnika. Upor novinarjev Maga se je končal tako, da smo novinarji zaradi spora z lastnikom poiskali drugega založnika in začeli ustvarjati novo revijo. Te poteze ni storil nihče izmed podpisnikov tako imenovane novinarske peticije, ki je v času Janševe vlade zaokrožila svet. Nasprotno, nekateri med njimi so celo aktivno sodelovali pri političnem preurejanju Maga in dušenju upora tamkajšnjih novinarjev.

Obračun z novinarji Maga

Konec leta 2007 se je zgodilo, kar si pred tem ne bi mogli predstavljati niti v sanjah. Nadzorni svet Dela, ki je leto prej kupilo Mag, je od vršilca dolžnosti odgovornega urednika Silvestra Šurle zahteval spremembo uredniške politike, in sicer so nadzorniki pričakovali, da bo tudi Mag napadal takratnega premierja Janeza Janšo. Ker se urednik ni uklonil pritiskom, je stekel postopek za njegovo zamenjavo. Vodstvo časopisne hiše se je tega lotilo skrajno formalistično, za odgovornega urednika je objavilo javni razpis, čeprav ne prej ne pozneje na tak način niso nikoli izbrali odgovornega urednika Dela ali katere koli druge njegove edicije. Seveda je šlo za vnaprej dogovorjen scenarij, po katerem vršilec dolžnosti Silvester Šurla ni bil izbran, ampak novinar in urednik Dela Veso Stojanov, ki je prihajal iz nasprotnega idejnega in svetovnonazorskega pola kot bralci Maga. Ti so zato že ob napovedi zamenjave urednika začeli odjavljati revijo, zato sem kot predstavnik zastopstva novinarjev Maga o tem obvestil nadzorni svet, vendar se za ta opozorila še zmenil ni. Nasprotno, eden od dveh predstavnikov zaposlenih v tem nadzornem svetu Tomaž Prpič (drugi je bil Veso Stojanov) mi je zagotavljal, da je predsednica nadzornega sveta Andrijana Starina Kosem (ASK) tako odlična gospodarstvenica, da se bosta tako Magu kot Delu cedila »med in mleko«, ter da se bo pod novim odgovornim urednikom število bralcev in prodanih izvodov povečalo. Mag naj bi celo postal slovenska različica nemškega Der Spiegla. Zgodilo se je ravno nasprotno: poteza »velike menedžerke« ASK se je izkazala za nekaj podobnega, kot prodajanje »ptičjega mleka« oziroma kot če bi muslimanom prodajali svinjino.

Stojanov je že v svoji prvi kolumni z naslovom Stran od zarot začrtal novo uredniško politiko in se v njej norčeval iz dotedanjega pisanja Maga. Novi Mag je začel ponujati teorije zarote skrajnih levičarjev, v katerih kot glavni negativni lik nastopa prvak SDS Janez Janša. Zamenjava uredniške politike pa je razjarila bralce in ti so še bolj množično odpovedovali Mag, vse od takrat število prodanih izvodov strmo pada; ta padec se še vedno ni ustavil. Iz približno 13 tisoč prodanih izvodov je že v prvih tednih prodaja Maga padla pod deset tisoč izvodov (zdaj je po naših virih padla celo pod pet tisoč). Bralci z letno naročnino niso mogli takoj odpovedati revije, mesečni naročniki pa so lahko odpovedali Mag šele marca. Zavedali smo se, da je to pot v pogubo, ki nam jo je namenila maščevalna bivša državna sekretarka ASK z blagoslovom laškega tajkuna Boška Šrota, ki je prek Pivovarne Laško lastnik časopisne hiše Delo.

Zadnji protest

Ker se je novi odgovorni urednik zavedal, da stare ekipe ne bo mogel obvladati, je s seboj pripeljal še štiri »levičarsko« usmerjene novinarje, med njimi tudi svojo namestnico Matejo Babič. Hkrati je dosegel, da so Silvestra Šurlo zaradi kritičnih zapisov na svoji spletni strani odstranili iz uredništva in ga pod pretvezo, da potrebujejo novinarje s svežimi idejami, proti njegovi volji premestili na brezplačnik Total tedna, ki je čez pol leta prenehal izhajati. Zaradi nezakonite premestitve sem protestiral kot predstavnik zastopstva novinarjev, zaradi česar sta me Stojanov in Babičeva nadrla ter mi odrekala legitimnost. Pozneje sta v izjavi za javnost zapisala, da nisem predstavljal vsega kolektiva, kajti Mag naj bi ustvarjalo okoli dvajset ljudi, vključno s tajnico in lektorji ter novimi novinarji in honorarnimi sodelavci, katerih pa nisem vprašal za dovoljenje za protest. Seveda jih nisem vprašal, saj tega niti nisem bil dolžan storiti. O protestu sem se posvetoval zgolj s tistimi novinarji, katere so v upravi opredelili kot uredništvo v skladu z zakonom o medijih in ti so tudi izrazili svoje mnenje o kandidatu za odgovornega urednika, ki je bilo, kot je znano, soglasno proti imenovanju Vesa Stojanova. Po tem zakonu so kot novinarji z glasovalno pravico opredeljeni zgolj redno zaposleni novinarji, po statutu Dela pa sta tak status imela še likovni urednik in fotoreporter, skupaj torej sedem oseb. Novi novinarji se niso posebej pridružili zastopstvu, ker so smatrali, da to z imenovanjem odgovornega urednika ne obstaja več, poleg tega je bila njihova premestitev na Mag kot tudi sama nasilna sprememba uredniške politike protipravna.

Po münchenski deklaraciji o pravicah in dolžnostih novinarjev, na katero se sklicuje tudi kolektivna pogodba za poklicne novinarje (8. člen) in statut Dela, bi se moral delodajalec o vsakem posegu pogovoriti z uredništvom, česar pa ni storil. V 4. točki deklaracije o pravicah novinarjev piše: »Uredništvo mora biti obveščeno o vsaki pomembni odločitvi, ki bi utegnila vplivati na življenje podjetja. Pred končno odločitvijo vsakem ukrepu, ki zadeva sestavo uredništva (zaposlovanje, odpuščanje, premeščanje ali napredovanje zaposlenih), se mora delodajalec najmanj posvetovati z njim.« Edini ukrep, o katerem je uprava Dela obvestila zastopstvo novinarjev in zahtevalo njegovo mnenje, je imenovanje odgovornega urednika, vse ostalo je uprava naredila mimo takratnega novinarskega kolektiva v Magu. Novinarji, ki so prišli nasilno prevzeti Mag, so torej s svojim dejanjem poteptali najvišja etična načela novinarskega poklica, trije med njimi so celo podpisniki novinarske peticije o cenzuri in političnih pritiskih: Veso Stojanov, Mateja Babič in Gorazd Utenkar. To vse pove o njihovi avtonomni in profesionalni novinarski drži ter o sami peticiji, ki so jo podpisali.

Na to dejstvo bi tudi javno opozoril, če se mi zaradi verbalnega nasilja dveh nadrejenih ne bi tako poslabšalo moje zdravstveno stanje, da sem moral naslednji dan obiskati zdravnico, ki me je za en mesec poslala v bolniški stalež. O psihičnem nasilju na delovnem mestu sem nato obvestil pristojnega inšpektorja za delo, varuhinjo človekovih pravic in parlamentarno komisijo za peticije in človekove pravice. Pred slednjo so me povabili, inšpektor za delo me je poklical po telefonu in nato opravil inšpekcijski pregled na Delu, varuhinja pa se je o ukrepih pozanimala. Odgovorni urednik Stojanov se je iz dogodka norčeval in napisal kolumno z naslovom Tri minute maginga. Dejstvo pa je, da je inšpektor za delo ugotovil, da je imela nespoštljiva komunikacija »vse znake verbalnega nasilja« in jo je ocenil kot »obliko nadlegovanja delavca na delovnem mestu« (odločbo v celoti objavljam v prilogi). Delodajalec je moral odločbo javno objaviti, kar je storil tako, da je odločbo zgolj obesil pred dvigalom. Po enem mesecu sem zaprosil še za dva tedna dopusta in se nato vrnil na delovno mesto, kjer so me vendarle sklenili pustiti pri miru.

Odhod na Reporter

Medtem me je Šurla že obvestil, da je našel založnika za novo revijo in pričel zbirati ekipo. Ker smo pogodbe za novo zaposlitev podpisali šele na začetku aprila, smo odpovedi dali šele takrat. Predlagali smo prekinitev delovnem razmerja s koncem meseca, česar pa nam uprava ni odobrila. Vedeli smo, da gre za tekmo s časom in da bo novi projekt uspešen, če se bo pojavil pravočasno, da bodo bralci še lahko povezali novo revijo s staro Magovo ekipo. Uprava nam je dovolila oditi šele po treh mesecih, torej sredi poletja, ko bi si založnik lahko zaradi prevelikega tveganja projekta premislil in bi vsi ostali na cesti. Če bi vztrajali na Magu, pa bi nas čakala negotova prihodnost, saj časopise s premalo bralcev prej ali slej ukinejo, novinarje pa razporedijo ali celo odpustijo. Iz tega razloga nismo imeli druge izbire, kot da vztrajamo pri svoji odločitvi, zato smo napisali upravi, da pogodbo o zaposlitvi na Delu odpovedujemo enostransko. Ko smo 3. maja prišli na novo delovno mesto, nam na Delu niso hoteli vrniti delovnih knjižic. Poleg tega je Delo rezerviralo ime revije Reporter, katere ustanovitev smo že prej najavili v drugih medijih. Po vsem tem, ko so nam uničili perspektivno delovno mesto v prejšnji službi, nam niso pustili niti oditi in so nas še naprej šikanirali. Nismo se vdali, ampak smo kljub temu ustvarjali prve članke za novo revijo.

Tako je 19. maja izšla prva številka revije Reporter, ki se je prodala v presenetljivih več kot 15 tisoč izvodih, kar je za novo revijo s političnim profilom neverjeten dosežek. Teden dni pozneje je prišlo še do ustreznega dogovora z Delom, ki smo ga novinarji Reporterja podpisali s predsednico nadzornega sveta ASK in predsednikom uprave Petrom Puhanom. Delo nam je prekinilo delovna razmerja in se odpovedalo blagovni znamki Reporter. Zanimivo je, da je ravno tedaj v Delu prišlo do novega preobrata v uredniški politiki Dela, in sicer je Boško Šrot svojim »podložnikom« tokrat naročil, da morajo podpirati Boruta Pahorja (torej SD) in še naprej rušiti Janeza Janšo; prejšnjega odgovornega urednika, ki je bil po besedah ASK preveč naklonjen Gregorju Golobiču (torej Zares) pa so odstavili.

Reporter je našel svojo tržno nišo, z njegovo prodajo je zadovoljen tudi založnik, problem so oglasi, ki jih v reviji skorajda ni videti. Na začetku so nas zavračali z obrazložitvijo, da se oglaševalski kolači razdeljujejo na začetku leta, s spremembo oblasti pa je oglaševalce začela motiti uredniška politika Reporterja, ki ni v sozvočju z novo, levo oblastjo. Tu pa tam se zgodi kakšen klic iz politike, s katerim skušajo vplivati na uredniško politiko in se pri tem sklicujejo na oglase. Dogaja se to, kar se kljub predvolilnim obljubam novega premierja ne bi smelo dogajati. Sicer pa še obstajajo možnosti, da stare vzorce nadomestijo novi, toda verjetno bo treba za to kaj storiti. Predsednik vlade bi moral pozvati gospodarske družbe, ki so pod vplivom države, naj oglašujejo tudi pri tisku, ki piše drugače. Brez svobode tiska namreč ni demokracije.


Prispevek je objavljen v spletnem časopisu Združenja novinarjev in publicistov www.znp.si. Druge razprave v zvezi z mediji si lahko preberete na povezavi http://www.znp.si/index.php/Strokovne-razprave/

petek, 16. januar 2009

Komentar za TV SLO 3 o kadrovanju Pahorjeve vlade

Predsedniki vladnih strank so na koalicijskem srečanju razpravljali o kadrovskih zadevah. Če bi obveljale predvolilne obljube premierja Boruta Pahorja, takega sestanka sploh ne bi nikoli bilo, kajti prvak SD-ja je večkrat zagotovil, da se bo politika umaknila iz gopodarstva. Celo po izvolitvi za mandatarja je obljubil, da se bo kadrovski cunami ustavil pred vrati direktorjev direktoratov, a vendar temu ni tako. Po kadrovskem števcu največje opozicijske stranke je bilo razrešenih že 28 javnih uslužbencev, kar sicer ne bi bilo sporno, če sedanji premier ne bi obljubljal drugačne prakse. Nekatere so odstopili, zoper druge so ukrepali v skladu z zakonom, kot se je izrazil generalni sekretar vlade Milan M. Cvikl. Njihova mesta naj bi zasedli bolj kompetentni in strokovni ljudje, tako kot denimo nekdanji minister Janez Kopač, ki je na čelu direktorata za energetiko nadomestil doktorja jedrske tehnologije. Podobno se politika ni umaknila z vrha NLB, kamor je bil mimo razpisa in še pred ustanovitvijo kadrovsko-akreditacijskega sveta izbran kandidat LDS za poslanca Draško Veselinovič, ki je kot šef Ljubljanske borze skoraj ostal brez licence. Se bo premier Borut Pahor ugriznil v jezik in posul s pepelom?

P. S. To je moj drugi komentar za parlamentarni kanal TV Slovenija oziroma TVS 3, kjer so me povabili k rednemu sodelovanju. Objavljal jih bom praviloma vsaka dva tedna. Ta komentar je bil objavljen v torek, 13. januarja (v času po osrednjem TV Dnevniku, pred Odmevi in nato še naslednje dopoldne). TVS 3 nima arhiva na spletu, neposredno jo lahko spremljate na tem linku: http://www.rtvslo.si/play/v-zivo-tv-slovenija-3/tv.slo3/