sobota, 09. februar 2008

Nova medijska podoba( MAG št 1 - 2008)

Zadnje spremembe na medijski krajini kažejo, da se časopisni prostor zapira in da se vnovič uveljavlja medijsko enoumje. Monopol nad časopisnim trgom je prevzela politična opcija, ki je do leta 2005 držala roko nad mediji in skozi njihovo lastninjenje poskrbela za trajno obvladovanje. Medtem ko je nekdanja vladajoča stranka ohranila vpliv v Dnevniku, družba pod vodstvom njenega člana pa postala večinska lastnica časopisne hiše, so novi lastniki Dela in Večera poskrbeli, da sta se obe časopisni hiši vrnili v stare tirnice. Primerjava nekaterih preteklih in sedanjih dogodkov kaže, da imata pri ključnih spremembah v medijih prste vmes bivši predsednik države Milan Kučan in nekdanji generalni sekretar LDS Gregor Golobič, zdaj prvak stranke Zares.


Kadrovske in vsebinske spremembe v časopisnih hišah Delo in Večer so se zgodile prav v času preurejanja levega političnega bloka: nekdanja vladajoča stranka LDS je razpadla, nastalo je združenje in nato stranka Zares, ki jo je prevzel dolgoletni funkcionar LDS Gregor Golobič, vodilna stranka v tem bloku je postala SD Boruta Pahorja. Pivovarna Laško je povsem prevzela Delo, tako da je kupila tudi delnice paradržavnih skladov, ki sta jih imela v časopisni hiši.

Kučan in Šrot. Izkazalo se je, da sta Sod in Kad deleža prodala v nasprotju z interesi vlade, ki prek njiju upravlja državno premoženje. Državna sekretarka Andrijana Starina Kosem, ki je tudi vodila nadzorni svet kapitalske družbe, je po tej prodaji postala predsednica nadzornega sveta Dela; na položaj jo je imenovala Pivovarna Laško, ki je prej od skladov kupila delnice časopisne hiše. Desetega junija je sledilo odmevno pismo Starinove, v katerem je nanizala vrsto obtožb zoper predsednika vlade Janeza Janšo in zagotovila, da bo sama varovala in nadzorovala uredniško avtonomijo medijev, s čimer je pravzaprav napovedala posege vanjo. Predsednik uprave laške pivovarne Boško Šrot se je 20. junija med dopustom na Peklenskih otokih pri Hvaru sestal z bivšim predsednikom Milanom Kučanom. Dogodek so podrobno opisale Finance, ki se sklicujejo na dva vira in tudi na uradno potrditev Kučanove svetovalke Špele Furlan, ki je srečanje opisala kot naključno. Po njeni razlagi je Kučan med sprehodom po Palmižani v restavraciji zagledal Šrota, ga šel pozdravit, okrog naj bi bilo vsaj dvajset ljudi, izmenjala sta nekaj besed in družno spila kozarec vode, vse skupaj pa menda ni trajalo več kot pet minut… Da morda srečanje vendarle ni bilo naključno, kažejo spremembe v časopisni hiši Delo, katere lastnica je Pivovarna Laško: najprej so odstopili odgovornega urednika Petra Jančiča, nato direktorja Danila Slivnika, nazadnje so za novega odgovornega urednika Maga imenovali Vesa Stojanova, ki (poleg tega, da je član nadzornega sveta, v katerem bi moral zastopati interese novinarjev) sodi v diametralno nasprotni vrednotni krog tistemu, iz katerega izhaja dvanajstletna uredniška politika tednika.

Ozadja menjav na Večeru. Sočasno so se spremembe zvrstile tudi v časopisni hiši Večer, kjer je direktorja Milana Predana zamenjal Uroš Skuhala, o katerem so mediji pisali, da spada v krog Andrijane Starina Kosem. Večer je s Pivovarno Laško lastniško povezan prek večinskega lastnika Infond holdinga, ki je največji lastnik pivovarne, in Dela, ki je lastnik petine Večera. »Koliko so bili razlogi za mojo zamenjavo politični, bosta pokazala čas in prihodnja uredniška usmeritev časopisa,« je na naše vprašanje odgovoril Predan. Zanimiva je primerjava dogodkov iz leta 2000, ko se je Predan poslovil s položaja odgovornega urednika Večera. Podobno kot zdaj, v času Janševe vlade, se je tedaj zgodila zamenjava v času Bajukove, v obeh primerih so jo izvedli ljudje, ki so bili bližje opoziciji. Največja lastnica Večera je bila takrat NKBM, ki je obvladovala tudi Infond. Upravo banke je vodil Jože Glogovšek, ki je hkrati predsedoval nadzornemu svetu Večera; imenovala ga je prejšnja, Drnovškova vlada, torej LDS, v kateri je užival sloves glavnega kadrovika generalni sekretar Gregor Golobič. Predanu se je uradno iztekel mandat, toda pred tem je prejel vabilo predsednika države Milana Kučana na kosilo, vendar ga je zavrnil, ker se je prav takrat v parlamentu odločalo o Bajukovi vladi. Podrobnosti je nekaj mesecev pozneje v intervjuju za Mag razkrila urednica notranjepolitične redakcije na Večeru Darka Zvonar Predan: »To smo razumeli kot neke vrste politični pritisk, ki bi nam lahko pri določenem številu bralcev vzel košček verodostojnosti. Tako smo se odločili na uredniškem kolegiju in večina se je s tem strinjala. Drži tudi, da je po imenovanju nove glavne urednice predsednikovo vabilo prišlo še enkrat in da ga je sprejela.« Na kosilo je pripeljala še direktorja in uredniško ekipo, v kateri je bila takrat tudi Predanova. In o čem se je Kučan želel pogovoriti z Večerovimi uredniki? »Bilo je zelo zanimivo in poučno. Predsednik je imel govor, v katerem nas je posvaril pred tujim kapitalom, v Večerovem primeru predvsem pred avstrijskim.« Natančneje, šlo je za avstrijsko tiskarno Leykam, ki je vstopila v lastništvo Večera in ga želela prevzeti. Ker je tiskarna povezana s časopisno hišo Styria, se je torej Kučan bal, da bosta on oziroma LDS izgubila vpliv nad uredniško politiko.

Nadzorovana prodaja delnic. Podobna skrb za »svobodo tiska« se je v istem obdobju pokazala v časopisni hiši Delo. Julija 2000 je direktor kapitalske družbe Jože Lenič, ki ga je na to mesto postavila prejšnja vlada LDS, pozneje pa Bajukova odstavila, preprečil morebitni vladni prevzem Dela, tako da je prodal 5,5-odstotni delež Kada Gorenju, borzni hiši Cobito in Emoni Maximarket, ki so jih vodili ljudje, politično bližje LDS. Takratni predsednik uprave Gorenja Jože Stanič je štiri leta pozneje postal ustanovni član Kučanovega Foruma 21. Zelo pomenljiva ob tem dogodku je ugotovitev znanih strokovnjakinj za medije Sandre Bašić Hrvatin in Brankice Petković v knjigi In temu pravite medijski trg? s podnaslovom Vloga države v medijskem sektorju v Sloveniji, pred kratkim izdani pri Mirovnem inštitutu: »S to prodajo se je pokazalo, da je medijska lastnina (vsaj v očeh države) predvsem politična lastnina.« Avtorici opisujeta tudi okoliščine, ki so privedle do uredniške zamenjave v Večeru in iz katerih je razvidno, da se je v lastninjenje časopisa vseskozi vpletala politika, ki je skrbno pazila, komu bodo prodali delnice zaposleni. »Mali delničarji so prodali delnice leta 2000 zaradi informacije, da želita avstrijski Leykam in Styria kupiti Večer. Takratna večinska lastnica, banka v stoodstotni državni lasti NKBM, se je na politični ukaz z državnega vrha (takrat je bila na oblasti še LDS; op. p.) odločila za intervencijo. Skoraj desetkrat višja cena delnice je vplivala na to, da so mali delničarji začeli prodajati delnice, kupovala pa jih je država sama prek banke v svoji lasti, ki je tako postala večinska lastnica.« Tiskarna Leykam je sicer povečevala delež v Večeru, vendar ga ni mogla nikoli prevzeti. Leta 2005 je svoj 19,9-odstotni delež prodala Delu, čeprav naj bi ji Styria za celoten (27-odstotni) sveženj v Večeru ponujala približno polovico več kot Delo. Zakaj je Leykam delnice prodal cenejšemu ponudniku, je še vedno skrivnost. Zanimivo pa je, da je Starinova v svojem razvpitem pismu omenila, da je premier Janez Janša zahteval, naj se Večer proda Avstrijcem, kar kaže na politične posle v zvezi s tem časopisom.

Časopisi kot plen. Ključna je ugotovitev Bašićeve in Petkovićeve, da je lastninjenje glavnih slovenskih časopisnih hiš (Dela, Dnevnika in Večera) večinoma potekalo v obdobju vladavine LDS in da so postali lastniki teh podjetij družbe, ki jih vodijo osebe, politično povezane s takratno vladajočo stranko: »Politično povezana podjetja so med procesom lastninjenja brez javnih razpisov kupovala in prodajala deleže v medijih v skladu s političnimi interesi ljudi, ki so ta podjetja upravljali. (…) Medijski lastniki, kot del politične elite, uporabljajo svojo lastnino kot močno pogajalsko sredstvo – v odnosu do države in njenih institucij ali skupnih pripadnikov elite.« Slednje zlasti velja za Delo, ki je zdaj v lasti Pivovarne Laško, kar potrjujejo namigi, kako naj bi pivovarna njegovo uredniško politiko leta 2006 prilagodila željam Janševe vlade, po sporu z njo pa Kučanu in Golobiču. Toda sama zgodovina lastninjenja Dela kaže, da si je LDS želela trajno podrediti tudi osrednji slovenski dnevnik. »Pregled prerazporejanja lastniških deležev v Delu med letoma 1999 in 2003 nam pokaže, da je bil temeljni cilj nakupovanja in prodaje delnic preprečiti, da bi desni lastnik (Krekova družba) pridobil več kot polovični delež, saj bi mu to omogočilo vplivati na uredniško politiko,« sta zapisali Bašićeva in Petkovićeva. Ali če preberemo drugače: vladajoča leva politika se je bala, da sama ne bi več mogla vplivati na uredniško politiko Dela, kajti lastnik določa upravo in ta odgovornega urednika (po novem urednike imenuje in razrešuje kar nadzorni svet), ta pa lahko poskrbi, da o politiki pišejo pravi novinarji. Ko je Krekova družba leta 2003 svoj 25-odstotni delež v dokaj nenavadnih okoliščinah prepustila Pivovarni Laško, je ta po mnenju strokovnjakov delnice preplačala. Predsednik uprave DZS Bojan Petan, ki je medtem lastninil Dnevnik, je na vprašanje časnika Finance odgovoril: »Verjamem, da so Laščani kupili Delo zase.« Njegovo napoved so potrdili nadaljnji dogodki, saj je pivovarna z odvisnimi družbami svoj delež v največji časopisni hiši povečevala, dokler je ni popolnoma prevzela. Toda njen vpliv na uredniško politiko se je kazal že leta 2005, ko je sprožila pobudo za zamenjavo takratnega odgovornega urednika. Da so pivovarno motili nekateri novinarski članki o njenem prevzemu pivovarne Union, je pisal tudi Delov novinar Vojko Flegar v svojem spletnem časopisu Razgledi: »Fanta, je dejal odgovorni urednik Dela Darijan Košir svojima namestnikoma Mišu Renku in Vojku Flegarju, iz Laškega je prišlo sporočilo, Šega (Robert, takrat predsednik nadzornega sveta Dela in svetovalec uprave Pivovarne Laško) je telefoniral Nataši (Šuklje Velkavrh, takrat članici uprave Dela s Tomažem Perovičem kot predsednikom): Še eno tako, pa letite vsi trije s Perovičem vred.« Pol leta pozneje so res leteli, takrat je pivovarna domnevno sklenila dogovor z eno politiko, poldrugo leto pozneje pa očitno z drugo.

Politične povezave lastnikov medijev. Toda tudi laška pivovarna ni povsem politično nedolžna. Kot piše v knjigi In temu vi pravite medijski trg?, je njena največja lastnica finančna družba Infond holding, med lastniki pa so še tri (AC Kapital, Perutnina Ptuj in Probanka), ki so bližje levemu političnemu polu. Skupaj s Centrom naložbe, ki je v večinski lasti skrivnostne družbe Kolonel (po pisanju medijev so v resnici njeni lastniki vodilni v Pivovarni Laško z Boškom Šrotom na čelu), obvladujejo 53 odstotkov delnic Infond holdinga. Konec decembra je družba Center naložbe objavila ponudbo za prevzem še 46 odstotkov tega finančnega holdinga, s čimer bo posredno postala večinska lastnica Večera. V času, ko se je NKBM umaknila iz Infonda, je banko vodil član Kučanovega foruma Črtomir Mesarič, ki je bil hkrati predsednik nadzornega sveta Večera. Zato najbrž ni naključje, da je Infond in prek njega Večer prišel v prave roke, še preden je nova vlada zamenjala vodstvo banke.

Časopisna hiša Dnevnik je medtem postopno prešla v večinsko last podjetja DZS, ki ga vodi član LDS Bojan Petan. V Magu smo pisali, da je Sod v času, ko je finančno ministrstvo vodil Tone Rop, zelo nepregledno prodal delnice v Dnevniku DZS, druga podjetja, denimo KD Group, ki so bila pripravljena za delnice plačati več, pa preprosto obšel. Da je bila ta prodaja opravljena pod ceno, se je izkazalo, ko je KD Group kasneje za svoj delež, ki ga je prodal Styrii, za delnico iztržil precej več. Poznejši premiki v lastniški sestavi Dnevnika so pokazali, da je šlo pri prodaji za odločilni delež, na osnovi katerega je Petan nato z delniškimi parkirišči (denimo družbo Rent A, ki je prek Turističnega podjetja Portorož povezana z DZS) leta 2003 že presegel večinski prag, in tako postal 51,05-odstotni lastnik časopisne hiše. Neodločeno je ostalo lastninjenje Primorskih novic, ki so od leta 2004 dnevnik. Čeprav bi jih lahko obvladovala vlada prek paradržavnih skladov in povezanih lastnikov, je odločanje zaradi neznanih razlogov prepustila lokalni politiki; uredniška politika vladi ni posebno naklonjena. Za nobeno medijsko hišo, ki izdaja dnevni časopis, pa ne bi mogli trditi, da je lastniško povezana z desno politično opcijo.

Resnica o civilni družbi na RTVS. O tem, kako so politiki levega bloka pritiskali na medije, je bilo že veliko napisanega. Dogajalo se ni samo v časopisnih hišah, ampak tudi na nacionalni radioteleviziji. Ko je svet RTVS, domnevno sestavljen iz predstavnikov civilne družbe, vodil nekdanji predsednik združene liste Janez Kocijančič, sta imela največ težav s pripravo novinarskih prispevkov Jože Možina in Rajko Gerič, o čemer so kljub vsemu poročali tudi drugi mediji. Zaradi poskusa cenzure je takrat z mesta odgovornega urednika informativnega programa odletel Uroš Lipušček. Možina je pred meseci javno izjavil, da je na uredniško politiko TVS poleg Kocijančiča vplival Golobič. Nekateri novinarji pa so povedali, da so imeli težave s Kučanom. Ko se je oblast zamenjala, je parlament z zakonom spremenil sestavo programskega sveta RTVS, na katero ima sicer zdaj odločujoč vpliv, toda direktor in odgovorni urednik televizije sta postala novinarja, ki sta pod prejšnjo oblastjo doživljala največ političnih pritiskov. To je najbolj moteče prav za stranke, ki so se prej vmešavale v uredniško politiko nacionalne televizije in se menda že pripravljajo na veliko čistko v primeru zmage na jesenskih volitvah.

Oglaševanje kot posredna cenzura. Politika pa ni vplivala na medije zgolj prek lastnikov ali z osebnimi posegi, temveč tudi prek oglaševalcev. Slovenija je tako majhen časopisni trg, da je lahko finančni položaj ali celo obstoj nekega medija odvisen od oglaševanja, zato lastniki medijev zelo radi podlegajo politično motiviranim pritiskom oglaševalcev. Spomnimo na primer novinarja Stanislava Kovača, ki je 1996. v Mladini pisal o nepravilnostih v Kučanovi volilni kampanji štiri leta prej in objavil članek z naslovom Utaja davkov. Kot je pozneje večkrat izjavil, je zaradi tega tednik izgubil velikega oglaševalca, sam pa je bil kot avtor »deležen raznovrstnih pritiskov, ki so se stopnjevali do te mere, da sem bil pozvan, naj se oglasim pri predsedniku države Kučanu«. Mladina ne objavlja (več) kritičnih člankov o Kučanu in še naprej raje napada desno politično opcijo. Bašićeva in Petkovićeva v svoji knjigi omenjata tudi težave takratnega lastnika Maga Danila Slivnika z oglaševalci, ki so bili zvesti vodilni levi politiki, ki jo je Mag kritiziral. Po naših virih je bilo takrat menda vse odvisno od dobre volje generalnega sekretarja LDS Golobiča, ki mu je ukvarjanje z mediji in kadrovsko politiko prepustil premier Janez Drnovšek. Podobno naj bi po nastopu Janševe vlade veljalo za medijske hiše, ki ji niso bile naklonjene, zlasti Dnevnik in Mladina se pritožujeta, da imata manj oglasov kot prej. Država in paradržavna podjetja, to velja za vse dosedanje vlade, oglašujejo v medijih skladno s političnimi interesi. Enako velja za vsa druga podjetja, ki niso v lasti države, so pa povezana bodisi z levo bodisi z desno politiko. Zmanjševanje ali zavračanje oglaševanja zaradi politično drugačnih stališč medija Bašićeva in Petkovićeva štejeta za posredno (finančno oziroma ekonomsko) cenzuro. Toda po analogiji, kot naj bi to počela sedanja vlada, so to počele vlade pod vodstvom LDS in precej dlje časa. Glede na to, da imajo podjetja večinoma v lasti osebe, povezane z nekdanjo vladajočo politiko, pa se lahko krivda za domnevno posredno cenzuro porazdeli med oba politična pola. Veliko hujši problem bo torej nastal, če bo po volitvah leta 2008 oblast znova prevzela leva politika, saj bodo večino slovenskih podjetij lastniško obvladovale z njo povezane osebe, ki bodo dajale medijem oglase, največje medijske hiše pa že danes lastniško obvladujejo osebe, ki so politično povezane z Milanom Kučanom in Gregorjem Golobičem. Ali bodo novinarji takrat sploh še lahko nadzirali oblast?

13 komentarjev:

Anton pravi ...

Novinar Kršinar! Ne dovolite,da vam "skakljajo"po živcih nesposobni pisuni,ki znajo napisati samo to kar jinm naročijo njihovi vzdrževalci statusa.

Veseli me,da bom lahko spet prebral kakšno pošteno ugotovitev in poštene misli.Odkar sem odpovedal DELO in MAG,pač poiščem novice in mnenja drugje,tudi na spletu.

Srečno in hrabro naprej.

AlesKo pravi ...

Čestitam za blog in prvi prispevek.
LP, AK

John pravi ...

Ja nekaj sred je bilo sedaj kr turobnih!

John pravi ...

Vse jo OK, vendar je treba za blog malo manj pisat - web ni papir. Vsi blogerji preberite si tole:

http://www.useit.com/papers/webwriting/

Biserka pravi ...

Igor, čestitam za tvoj današnji pogumni nastop pred komisijo DZ za peticijo, na kateri so obravnavali primer psihičnega nasilja na MAGU. Tvoje iskreno in resnično pogumno dejanje izstopa in ga sploh ni mogoče primerjati z ostalimi novinarskimi primeri, ki so jih nekateri člani komisije želeli vključiti v isti okvir. Le kako bi v resnici izgledalo, če bi na isti komisiji poleg psihičnega nasilja nad tabo obravnavali še peticijo novinarjev, na kateri je na sedmem mestu zapisano ime Vesa Stojanova,sedanjega odgovornega urednika na MAGU, ter tudi ime Mateje Babič,njegove pomočnice?

John pravi ...

Za AVTORJA:

Obstaja razlika kako bralci zajemamo podatke in informacije (tiskovine in ekran) Tako tiskovine tipično berem medtem ko pa internet strani skeniram.
Sem recimo MAG bral v miru na WCju ali na plaži. Prav tako sem bral MAG lepo po vrsti... vzel sem si čas.
Seveda je vse drugače z članki na spletu. Branje ni več linearno, ampak skačem po webu in iščem zanimive prispevke.
Pri tem ko pridem na stran hitro poskeniram preberem samo osnove in grem naprej. Tako se samo v primeru ke je res vse turobno "povrnem" na prejšnje strani.

Za pisce je torej pomembno da razumejo MEDIJ. Dober blog je libertalec.blogspot.com. Zakaj?

Objavlja skoraj vsaj dan (ali vsak drug). Se pravi če grem na stran dvakrat na teden - vedno dobim nekaj materiala. Uporabi se MEDIJ - linki do youtube, do drugih strani.

Bloger ima izdelano neko strategijo in termine, kdaj kaj objavi - prav tako pozna pričakovanja svojih bralcev. Je kratek jedrnat. Če koga zanima več mu pa poda link. Če obstaja vsebinska praznina objavi neko svojo "resnico" se pravi nek "hint".

Tako tudi najbolj zaposleni med službo lahko na hotri pokukamo na ta blog in vedno najdemo kaj zanimivega. Pri drugih pa na žalost nimamo toliko časa da bi vse prebrali.

Več o tem na www.useit.com

dani pravi ...

Igor,

madona, saj si seob kazanju Aspirinov pozabil ornk razjokat - veš, da kamere tega ne bi prezrle....

Poleg podrobnih opisov "ta levih" čukov, ki kao obvladujejo medije - si povsem prezrl - kako te vidimo mi drugi, ki nismo ne levi ne desni - za moj okus si povsem impregniran desničarsko-vazalski pro-vladni prilizovalec, ki se sedaj ob nakazovanju spremembe oblasti - delaš "mučenika" s Šurlo vred - a boš vso reč vnovčeval tako kot - Petek?

Biserka pravi ...

Dani, kar si zapisal za Igorja, si morda kar sam. Ali ni v tebi nič lepega, da tako grdo etiketiraš? Namesto da se ukvarjaš z drugimi, se raje poglobi sam vase, pred »izletom« v globino lastnega duha pa si lahko prebereš še Sliko Doriana Graya (oscar Wilde).

John pravi ...

za: Dani
odpokaj s te strani, če želiš nekoga žaliti se predstavi z polnim imenom in odgovornostjo ali pa utihni za vedno...

Jack pravi ...

Spoštovani gospod Kršinar,

tudi sam bi vam čestital za pogum, ki ste ga izkazali in prišli z resnico na dan.

Želim vam uspešno okrevanje in čimprejšnjo vrnitev na delo.

Lep pozdrab

ne se dat stari pravi ...

Pogumno dejanje g.Kršinar!Samo ne se dat!Če ste bili do sedaj kdaj v člankih prizanesljivi,zdaj ni več čas za to.Udarite sodrgo z vsemi topovi nazaj.

agent pravi ...

Članek je odličen. Čestitam tudi za pričanje pred komisijo. Na sralce a la Dani pa se ni treba ozirati.

alpe pravi ...

Čestitke za blog - predvsem pa za vašo pogumno in pokončno držo! Ko bi bilo v novinarskih vrstah - in nasploh - več takšnih, bi bilo marsikaj drugače!

Ostanite bojevnik za resnico! Na podleže, ki uživajo v vašem trpljenju, pa se ne ozirajte...

Vse dobro!