torek, 26. februar 2008

V spomin na pokojnega predsednika

Slovenija je izgubila simpatičnega in preudarnega voditelja ter zanimivega človeka, saj jo je zapustil veliko prezgodaj. Nekdanjega predsednika dr. Janeza Drnovška so pokopali v družinski grob na pokopališču v Zagorju ob Savi. Njegova življenjska pot se je iztekla v soboto, 23. februarja, na njegovem domu v Zaplani pri Vrhniki. O njegovi veliki priljubljenosti pričajo dolge vrste pred vpisom v žalno knjigo. Kot novinar sem imel priložnost predsednika večkrat srečati, o njem sem napisal veliko člankov in z njim opravil tudi nekaj intervjujev. Nazadnje sem imel z njim intervju dan pred ustanovitvijo Gibanja za pravičnost in razvoj konec maja 2006. Sprejel me je v kapelici protokolarnega objekta Brdo pri Kranju. Čeprav je izjavljal, da se počuti zdravega, je bil videti precej shujšan in bled. Takrat mi je med neuradnim pogovorom dejal, da bom v njegovih letih tudi jaz vegetarijanec. No, bomo videli. Nazadnje sem ga srečal ob predstavitvi njegove zadnje knjige Bistvo sveta v ljubljanskem parku Tivoli, takrat je bil videti precej bolje. Čeprav sem ga v svojih člankih večkrat kritiziral, sem ga spoštoval kot človeka in politika. Konec oktobra sem v Magu napisal svoj prispevek z oceno obdobja Janeza Drnovška v slovenski politiki. Objavljam ga v nadaljevanju.


Konec Drnovškove ere

Izteka se obdobje Janeza Drnovška v slovenski politiki. Začel je kot predsednik jugoslovanskega predsedstva, nadaljeval kot prvi mož vlade samostojne Slovenije, kjer je trikrat zmagal na parlamentarnih volitvah, končuje pa z mandatom predsednika republike, ki ga ne namerava več ponoviti. Če je kot premier želel združevati in presegati politične bloke, je na čelu države doživel osebnostni preobrat in se razglasil za duhovnega vodjo. Njegovo soliranje v zunanji politiki je privedlo do spora z vlado Janeza Janše, ki je oba oslabil. Po zaprisegi svojega naslednika se bo preselil v pisarno bivšega predsednika Milana Kučana.

Politično kariero je začel leta 1986, ko je bil izvoljen za delegata v skupščini socialistične republike Slovenije ter v zboru republik in pokrajin zvezne skupščine SFRJ. Tam so ga opazili zagorski člani zveze socialistične mladine in ga leta 1989 evidentirali kot možnega kandidata za člana jugoslovanskega predsedstva. V okviru postopkov takratne Socialistične zveze delovnega ljudstva, ki je bila v komunističnem režimu krovna politična organizacija, je bil izbran v ožji krog skupaj z uradnim kandidatom Markom Bulcem. Toda ker se je slovenska javnost prav takrat politično prebujala in zahtevala neposredne volitve, je SZDL omogočila javno izrekanje o kandidatih, na katerem pa je Drnovšek Bulca premagal s 56 odstotki glasov. Republiška skupščina je voljo ljudstva upoštevala, in tako je sedež Staneta Dolanca v Beogradu zasedel dotlej neznani finančnik iz Izlak pri Zagorju.

Pogajalec z vojsko. Med vodenjem takrat skupne države je predstavljal lik zahodno usmerjenega politika (čeprav je gostil vrh neuvrščenih), sodil je med zagovornike demokratizacije in modernizacije političnega in gospodarskega sistema. Partijskih kongresov se ni udeleževal, podpiral je slovenske osamosvojitvene korake. Ko je slovenska socialistična skupščina sprejemala ustavna dopolnila, ki so okrepila slovensko suverenost, je bil navzoč tudi Drnovšek. Potem ko je v Sloveniji na demokratičnih volitvah prevzela oblast Demosova koalicija, je premierju Lojzetu Peterletu predstavil Jeffreyja Sachsa, ki je s svojimi nasveti pomagal pri privatizaciji. Temna lisa v njegovem predsedovanju je udeležba na proslavi ob šeststoti obletnici kosovske bitke na Gazimestanu, kjer je bil glavni govornik Slobodan Milošević. Pozneje jo je opravičeval kot potezo, ki mu je omogočila, da je s srbskimi oblastmi sklenil dogovor o odpravi koncentracijskih taborišč v tej pokrajini. Nekateri so mu pozneje očitali, da je kot predsednik podpisal akt o koncentracijskih taboriščih za albanske »separatiste«, vendar tega niso mogli dokazati. Drnovšku pa pripisujejo izjemne zasluge med slovenskim osamosvajanjem zaradi njegovih stikov s srbskim predsednikom predsedstva SFRJ Borisavom Jovićem in obrambnim ministrom Veljkom Kadijevićem, ki mu ju je uspelo prepričati, da se je jugoslovanska vojska po izgubljeni vojni umaknila iz Slovenije.

Ta ugled je dobro unovčil po osamosvojitvi, ko je ostal brez državnih in političnih funkcij. Najprej se je govorilo, da ga je Peterle povabil za zunanjega ministra, namesto Dimitrija Rupla, s katerim sta bila na bojni nogi, nato se je omenjal kot kandidat za predsednika republike, pri čemer bi bil lahko resen tekmec Milanu Kučanu. Naposled so ga v LDS, ki je nastala iz ZSMS, prepričali, da je prevzel njihovo stranko. Zgodilo se je 22. marca 1992, točno mesec pozneje je bil med glasovanjem o konstruktivni nezaupnici Peterletu izvoljen za novega predsednika vlade. Pred tem sta položaj neuspešno naskakovala Marko Voljč in Igor Bavčar. Drnovška so poleg LDS podprli še prenovitelji (bivši komunisti), socialisti, demokrati, neodvisni ter del socialdemokratov Jožeta Pučnika in zelenih. Z njimi je nato sestavil prehodno vlado in na jesenskih volitvah svojo LDS popeljal do zmage. Glede na to, kako klavrno je ta stranka propadla, ko jo je zapustil, se poraja vprašanje, kakšna bi bila slovenska politika, če bi Drnovšek prevzel katero od Demosovih, saj je menda obstajala tudi taka ponudba.

Zgodba o sredini. Kot premier je skušal delovati povezovalno in presegati nasprotja med levo in desno sredino. Prvo vlado je sestavil skupaj s Peterletovimi krščanskimi demokrati, Pučnikovimi socialdemokrati, te je nato prevzel Janša, in nekdanjimi komunisti, ki so se preimenovali v združeno listo in s premierjem podpisali poseben sporazum o sodelovanju. Toda Drnovškova »uravnoteženost« se je podrla po združitvi LDS z demokrati, socialisti in ekosocialnimi zelenimi, ki je pripeljala do afere Depala vas in odstavitve Janše s položaja obrambnega ministra. Sledilo je nemirno obdobje, Peterletova SKD je nenehno grozila z izstopom iz koalicije, dokler ni vlade zapustila združena lista, opozicija je prirejala protikorupcijske shode. Drnovšek je dajal videz poslušnega aparatčika predsednika Kučana, ki je iz ozadja vlekel niti, čeprav se mu je ves čas skušal izmuzniti iz nadzora. Na volitvah leta 1996 je LDS znova zmagala, toda razmerje v parlamentu med levosredinskimi in pomladnimi strankami je bilo izenačeno. Drnovšku je k izvolitvi pomagal 46. glas, ki ga je prispeval poslanec SKD Ciril Pucko. Ta danes pravi, da je želel omogočiti koalicijo LDS, SLS in SKD, v kateri bi imela prva premierja, preostali dve pa večino. Koalicijsko vlado LDS z ZLSD, Desusom in SNS je državni zbor zavrnil. Govorilo se je tudi o koaliciji tri plus ena (pomladni trojček in LDS), toda najbolj ji je nasprotoval Peterle. Nazadnje je Drnovšek sklenil koalicijo s SLS Marjana Podobnika, ki ga je na predvolilnem televizijskem soočenju pošiljal »domov«, za utež pa sta vzeli še Desus. Ta vlada je bila za Drnovška najbolj naporna, saj je Podobnik nastopal s populističnim besednjakom (»frčalo bo perje«), leta 2000 pa mu je sporočil, da zaradi združitve SLS s SKD prekinja koalicijsko pogodbo.

Po izstopu SLS iz koalicije je Drnovšek predlagal nove ministre in na njihovo izvolitev vezal zaupnico vladi. Ker je ni dobil, je odšel v opozicijo. Toda zaradi sporov v Bajukovi vladni ekipi je na volitvah leta 2000 znova zmagala LDS in prejela celo več kot 36 odstotkov glasov. Zadnjo Drnovškovo vlado so sestavljali LDS, ZLSD, Desus in močno oslabljena SLS. Čeprav so nekdanji ministri LDS Bajukovi vladi pred volitvami očitali kadrovske čistke, so po njih sami ravnali enako. Tako Drnovšek ni bil najbolj prepričljiv v zavzemanju za preseganje politične dvopolnosti. Različna bodo ostala tudi mnenja o njegovi odgovornosti za družbeno in gospodarsko stanje v državi. Stališča vidnih mož stranke so bila večkrat v nasprotju z njegovimi. Po drugi strani smo slišali, da se Drnovšek z operativno oblastjo vsaj nazadnje ni veliko ukvarjal, ampak je to prepuščal Gregorju Golobiču, Tonetu Ropu in Igorju Bavčarju: prvi je skrbel za kadrovske zadeve in medije, drugi za gospodarstvo, tretji za sodelovanje s strankami. Prav tako se je govorilo, da je Drnovšek počival v protokolarni brunarici na Brdu pri Kranju, medtem ko je tekoče posle namesto njega opravljal kar Rop, ki je tudi skliceval vladne seje. Za njegov glavni dosežek v tem obdobju pa štejejo aktivnosti, ki so privedle do sprejetja Slovenije v EU in Nato (čeprav bi vanj ob drugačni politiki lahko prišli že leta 1996), ter skorajšnji sporazum o meji s Hrvaško, od katerega je nazadnje sosednja država odstopila.

Predsednik ali guru? Po Drnovškovi izvolitvi za predsednika države se je začela krhati tudi njegova »koalicija« z LDS. Tako je pred volitvami svojega naslednika Ropa večkrat javno kritiziral, posebno glede vprašanja izbrisanih, prav tako se mu ni zdelo dobro, da je iz koalicije odslovil SLS in nato še zunanjega ministra Rupla. Ob sklenitvi pristopne pogodbe z EU se je celo zapletel v prestižni boj z Ropom, kateri jo bo podpisal, nazadnje sta v Atene odpotovala oba. Nekateri so v teh dejanjih videli njegov prispevek k poznejšemu volilnemu porazu LDS, saj se stranka ni več izenačevala z njegovo avtoriteto. Veliko bolje se je razumel s prvakom opozicijske SDS Janezom Janšo, saj je sprejel njegovo pobudo glede pogovorov o prihodnosti Slovenije. Ko je ta zmagal na volitvah in prevzel vlado, sta dobro leto zgledno sodelovala, saj je Drnovšek podprl zamisel o vladnih reformah in napotitev vojaških inštruktorjev v Irak. Trije predsedniki, države, vlade in državnega zbora, so celo priredili skupen novoletni sprejem novinarjev.

Toda obdobje partnerstva z novo vlado se je izteklo konec leta 2005, ko je Drnovšek začel pisati pisma svetovnim voditeljem, se zavzel za priznanje neodvisnosti Kosova in rešitev humanitarne krize v Sudanu, kjer je nazadnje v zaporu obtičal njegov »odposlanec« Tomo Križnar. Prej odljuden politik je po novem obiskoval slovenske kraje in se družil s preprostimi ljudmi, izstopil je iz LDS in ustanovil gibanje za pravičnost in razvoj. Nekateri opozicijski politiki so v njem videli možnost uveljavitve politične alternative premierju Janši, vendar se to ni zgodilo. Medtem se je Drnovšek preselil iz prestolnice na Zaplano, začel zagovarjati zdravo življenje, odrekel se je mesni hrani in se sam lotil peke kruha, priznal je nezakonsko hčer, obiskoval in sprejemal je duhovne voditelje. V njegov novi slog so sodila tudi potovanja v eksotične kraje, med katerimi sta največ pozornosti vzbudila obiska v Boliviji in Indiji. Čez veliko lužo se je udeležil indijanske inavguracije bolivijskega predsednika Eva Moralesa, ki je za demokratične države sporen zaradi prijateljevanja z venezuelskim diktatorjem Hugom Chavezom in kubanskim Fidelom Castrom, v Indiji pa duhovne olimpijade tamkajšnjih gurujev. Naposled se je tudi sam v intervjuju na nacionalni televiziji predstavljal za duhovnega vodjo Slovencev. Zaradi potovanj, ki so nas stala okoli 120 milijonov tolarjev, in drugih izdatkov (precej radodaren je bil do nekaterih gostov, denimo skupine Indijancev iz Bolivije in srbskega prestolonasledniškega para) je prekoračil proračunska sredstva in tako nazadnje ni imel niti za plačilo elektrike, vode in snažilke. Ker mu vlada sprva ni dodelila zahtevane dodatne vsote za opravljanje funkcije, jo je začel javno kritizirati. Napovedoval je, da se bo na državniški obisk v Španijo odpravil z avtoštopom, toda nazadnje tja sploh ni šel, čeprav mu je vlada zagotovila nekaj dodatnega denarja. Svoje kritike in življenjske napotke je objavljal tudi na spletni strani svojega gibanja, kjer je med drugim napovedal, da bo zemlja poplavljena, vendar je zapis kmalu umaknil s spleta. Izdal je tri knjige s svojimi mislimi in jih prodajal za med. Javnost pa je razburila njegova pomilostitev Danila Kovačiča in nekaterih preprodajalcev mamil, pri čemer si je vzel absolutno pravico, ki mu jo sicer daje zakon. Nekdanjega direktorja Hita je pomilostil zaradi izjemnih dosežkov za njegovo okolje, zamolčal pa je, da je Hit financiral Drnovškovo fondacijo Pharos. Nazadnje se je z vlado sprl še zaradi državnih proslav; najprej ni želel nastopiti kot govornik na osrednji državni proslavi, nato si je premislil, a ker je komisija našla novega govornika, je proslavo bojkotiral in jo primerjal z avtoritarnimi režimi.

Bolezen. Mnogi domnevajo, da je Drnovškov osebnostni preobrat posledica njegove hude bolezni. Leta 1999 so mu operativno odstranili rakavo ledvico. Jeseni 2001 so zdravniki posumili, da se bolezen razvija na pljučih in jetrih. Šlo naj bi za posebno obliko raka, ki napreduje zelo počasi, zdravljenje z običajnimi terapijami pa ni mogoče. Kot je izjavil za hrvaški tednik Nacional, je pomoč poiskal pri alternativnem zdravilcu Oskarju Keleminoviću ter po njegovih nasvetih spremenil življenjski slog in prehrano. Kljub temu pa so medicinske preiskave tudi v letih 2003 in 2004 kazale na iste težave. Od predlani, ko so se metastaze celo razširile, sploh ni več obiskal zdravnika, s tem pa je omajal zaupanje v medicinsko stroko. Samega sebe je prepričal, da je dovolj, če si bolezen izbriše iz glave, zdravo živi in se zdravo prehranjuje. Toda ugledni zdravniki, kot sta dr. Zvonimir Rudolf in dr. Pavel Poredoš, sta podvomila, da bi lahko predsednik ozdravel zgolj z zdravim načinom življenja. Kirurga dr. Toneta Velikonjo je ta Drnovškova izjava tako razjezila, da mu je napovedal, da konec leta 2007 »ne bo več tlačil zemlje«. Drnovšek se je sicer zgrudil na lanski proslavi pred dnevom državnosti, vendar slabost ni bila nujno posledica bolezni. Od letošnjega poletja, ko je obiskoval slovenske in tuje samostane, se na televiziji skoraj ni pojavljal. Nazadnje je prejšnji četrtek obiskal onkološki inštitut, ob tem pa javnosti sporočil, da pri zdravljenju raka ne pomaga nobena alternativna medicina, in obsodil zdravilce, ki odirajo bolnike in jim prodajajo lažno upanje. Način predsednikovega govora nam sporoča, da njegovo zdravstveno stanje ni najboljše, kar je morda glavni razlog za odhod iz politike.


IGOR KRŠINAR
igor.krsinar@mag.si


http://www.mag.si/index.php?option=com_content&task=view&id=1468&Itemid=55

1 komentar:

sedmi pravi ...

Živijo Igor!

Sem prav vesel,da smo dobili tvoj blog.Ker Stojana odkar v.d.ni več Šurla,ne kupujem več, sta poleg še nekaterih vajina bloga velika popestritev mojega zajemanja informacij.Mladina je trobilo g.Bivšega Predsednika,Demokracija pa Giovanija J. Magatija tako da se nanju ne zanašam preveč.Me pa zanima nekaj,Miheljak piše, da je Drnovšek označil Janšo za princa teme in s tako pomagal opoziciji,ko je bila sama popolnoma razorožena in brezzoba,Judova o tem, da je za objavo mnenja o Kosovu,ki ga je v Sobotni prilogi izrazil g.bivši predsednik,posredoval-zahteval sam Mar-keš,ti o tem,da se je obdobje partnerstva z novo vlado in razumevanja z Giovanijem J.Magatijem izteklo konec leta 2005,namreč to ali je "ljubezen" med Janezoma pravzaprav sploh bila kdaj pristna?In,če je bila, kaj se je iz nje rodilo?Mislim, da so otroci kot so prodaja Mercatorja pod ceno,spodletel prevzem Dela s strani G.J.M,afera Sova,Onkološki inštitut prej sad ljubezni med G.J.M.-jem in gospodom bivšim predsednikom.Kaj pa meniš ti?
Sem bil pa močno presenečen,ko sem gledal Sarkićev posnetek Večerove zabave in sta se pogovarjala o višini plač.Nisem mogel verjeti,da z Šurlo kvalitetno delata za tako bagatelo.Moram povedati,da vaju zaradi tega cenim še bolj,in vama želim vsaj nekajkratnik bagatele. l.p. gger