Črno vdovo zapušča pet novinarjev

Torek, 15. aprila, dan D. Okoli pol desetih dopoldne je v tajništvo predsednika uprave Dela Petra Puhana prikorakal novinar Maga Nenad Glücks in mu prinesel kuverto. Svetlolasa tajnica ga je jezno pogledala, ko je zahteval potrdilo, da je prejela dopis za predsednika uprave, toda kljub temu mu je ugodila. Nekaj časa pozneje je v tajništvo predsednika uprave Dela prišla še novinarka Maga Biserka Karneža Cerjak, ki je prav tako pustila kuverto s pismom za predsednika uprave. Okoli pol dvanajstih sem to storil še pisec teh vrstic, novinar Maga Igor Kršinar, ki sem za razliko od svojih predhodnikov celo uspel srečati Petra Puhana. Bil je nejevoljen, zlasti ko sem svetlolasko prosil za avtogram. „Ali ste prinesli s seboj potrdilo?“je jezno odvrnila, potem pa po namigu predsednika uprave odprla kuverto, iz nje potegnila enega od dvojnikov pisem ter se podpisala. Puhan je očitno že vedel za vsebino pisma. Novinarji Maga smo mu predlagali sporazumno prekinitev delovnega razmerja s 30. aprilom letos. Po kosilu je tajnico predsednika uprave obiskal še Silvester Šurla, odstavljeni v. d. odgovornega urednika Maga, ki je bil 1. februarja nezakonito premeščen v redakcijo brezplačnika Total tedna. V njegovem pismu ni bilo predloga za sporazumno prekinitev delovnega razmerja, ampak je upravo kar enostavno obvestil, da odhaja s koncem aprila. Dan za tem je v Puhanovo tajništvo vstopil še en novinar: Ivan Puc, urednik notranje politike na Delu in nekdanji novinar Maga. Tudi on je zaprosil za sporazumno prekinitev delovnega razmerja.

Do popoldneva ni bilo ne duha ne sluha, ali nam bo predsednik uprave karkoli odgovoril. Najdrznejši med nami, Nenad Glücks, ga je poklical kar po mobilnem telefonu, a ga ni dobil. Puhan mu je poslal sms sporočilo z vsebino: „Pokličem pozneje.“ Nenad mu je odgovoril: „OK“ Kako uro pozneje ga je Puhan res poklical in na vprašanje, ali nam bo odgovoril na naše pismo, je odvrnil, da bomo prejeli pisni odgovor in da bo v njem zahteval trimesečni odpovedni rok. Ko nam je Glücks to pripovedoval, smo se od smeha držali za trebuhe. Peter Puhan, ki je 23. oktobra lani prikorakal na Delo direktno z mesta generalnega direktorja Slovenskih železnic, sam ni upošteval zahtevanega šestmesečnega odpovednega roka, ampak je takoj naslednji dan zavihtel v novo službo in nadzorni svet Slovenskih železnic obvestil o svojem odhodu. Ker so bili nadzorniki šokirani in so hoteli, da železnice vodi do imenovanja novega generalnega direktorja, je začel vpiti odvetnik Stojan Zdolšek, podpredsednik nadzornega sveta Dela, in se zgražati, kako jim Janševa vlada nagaja. Zdaj pa Puhan, najbrž po nasvetu ASK in Zdolška, saj nič ne stori mimo njune volje, od nas navadnih novinarjev zahteva trimesečni rok in nam nagaja. Če bi si vsaj podrobneje prebral določila zakona o delovnem razmerju (91.člen), po katerem za delavce, ki niso zaposleni v majhnem podjetju (Delo ima najmanj 200 novinarjev), velja kvečjemu enomesečni odpovedni rok. No, vsekakor smo se mi odločiti oditi že prej in glede na to, da se z delodajalci v zadnjih mesecih nismo dobro razumeli, ne vidimo problemov, da nas ne bi pustili oditi, saj bi se nas tako elegantno znebili.

Ker odgovora uprave nisem prejel vse do danes, četrtka, 17. aprila, sem se odločil znova obiskati direktorjevo svetlolasko in ji izročil še en dopis, v katerem se ga obvestil, da s 30. aprilom prekinjam delovno razmerje s časopisno družbo Delo. Pojasnil sem še, da delovno razmerje prekinjam iz zdravstvenih razlogov in zaradi nespoštovanja 4. odstavka 8. člena v pogodbi o zaposlitvi. Delovi pravniki naj kar sami preberejo, kaj tam piše, bralcem pa lahko vendarle zaupam: „Delodajalec je dolžan novinarju zagotavljati prijazno delovno okolje in ga varovati pred izpostavljenostjo nezaželenem ravnanju na delu, ki ogroža dostojanstvo novinarja. Delodajalec mora varovati in spoštovati osebnost novinarja in ščititi novinarjevo zasebnost.“

Po vsem, kar se nam je zgodilo konec lanskega leta in v začetku letošnjega leta, nisem prepričan, da je delodajalec spoštoval določila iz pogodbe o zaposlitvi. Ali lahko štejemo za varovanje in spoštovanje novinarjevega dostojanstva, če dva glavna nadzornika skušata posegati v vsebino revije (zdaj najbrž to brez problemov počneta), če zaradi tega izsiljujeta v. d. odgovornega urednika, če imenujejo novega odgovornega urednika ob ostrem nasprotovanju celotnega novinarskega kolektiva, če to imenovanje povzroči prepolovitev prodane naklade revije, če uprava nezakonito premešča novinarje v druge redakcije, če ustrahujejo novinarje, ki nasprotujejo njihovim odločitvam, če predsednica nadzornega sveta javno blati te novinarje v drugem mediju? O svojih zdravstvenih razlogih pa sem že veliko javno povedal, ne samo, da moram zaradi dogodkov na Magu jemati antidepresive, poslabšalo se mi je tudi stanje v zvezi z boleznijo na ščitnici. Zares hvala lepa za tako prijazno delovno okolje!

Z Delove hiše odhajam že drugič. Prvič sem odkorakal konec leta 2000 in nato odšel na Mag. O razlogih za odhod sem podrobno govoril v intervjuju za zasavsko televizijo ETV, ki je shranjen na desnem robu spletne strani in si ga lahko predvajate. Tokrat odhajam z Maga in z Dela, ki je prevzelo Mag ter ga vsebinsko predrugačilo. Po vsem tem, kar se nam je tam zgodilo, ne bi mogel ostati. Prva letošnja številka Maga, zadnja pod vodstvom Silvestra Šurle, se je prodala v višini 13.700 izvodov, zdaj je prodaja revija menda padla že pod 7.000. Ne pomagajo mu niti reklame na televiziji niti grozljivke, ki jih prilagajo skupaj z njim. Novi Mag je lahko resna konkurenca Alfredu Hitchkocku. Obstoj Maga je še samo vprašanje časa, vprašanje je že, če bo sploh uspel preživeti do volitev. SLS in Lipi ne bo pomagal priti v parlament, zato so nadzorniki oziroma pivovarski lastniki sklenili v ta namen uporabiti še Slovenske novice, kamor so že nastavili črnolasko Patricijo Šašek, nekdanjo Janševo piarovko, ki je potem odšla skupaj z ASK k mogočnemu pivovarju. Kariere starih Magovih novinarjev so postale ogrožene, saj ne vemo, v katerem zakotnem kotičku Delove hiše bomo pristali, kar se je že zgodilo Šurli, ki so ga premestili v redakcijo časopisa, za katerega večina Slovencev ne ve, da sploh obstaja.

No, črna zgodba Črne vdove bo kmalu za nami, saj se ne bomo pustili ustrahovati ASK, Stojanu Zdolšku, Bošku Šrotu in njihovim političnim botrom, pač pa bomo prvega maja izstopili iz tega vlaka groze. Natanko po 13 letih, ko je Delo zapustila Slivnikova četica in ustanovila Mag, odhaja Šurlova ekipa. Kmalu bomo začeli izdajati novi politično-informativni tednik, sredstva zanj pa je zagotovila ugledna medijska hiša, ki nam zagotavlja tudi avtonomijo. Odgovorni bomo le svojim bralcem: če nas bodo brali, bomo obstali na časopisnem trgu. Mi se bomo potrudili, da vas ne bomo razočarali. Presenečenje vas čaka sredi maja!

P. S. Kam gremo, pa ste si lahko že prebrali v enem od spletnih medijev.

http://www.vest.si/2008/04/16/magovci-v-reporter/