Dragi bralci, končno je prišel naš trenutek. V ponedeljek, 21. aprila, sem oddal še svoj zadnji prispevek za Mag, tedenski magazin, kjer sem doživljal svoje najlepše novinarske trenutke, hkrati pa doživel tudi svoje največje poklicno razočaranje. Čeprav sem slutil, da se nam lahko nekega dne pripeti sovražni prevzem, sem vendarle upal, da nas bodo politični botri vsakokratnih lastnikov pustili pri miru, ker pač nismo revija z velikim številom bralcev. Trojka Boško Šrot, ASK in Stojan Zdolšek pa so očitno sklenili, da nam ne bodo pustili dihati. Najprej so brutalno prevzeli Mag, na njegovo čelo posadili urednika, ki izhaja iz popolnoma drugačnega vrednotnega kroga kot Magovi bralci, nato so jih začeli posiljevati s svojimi osebnimi političnimi in gospodarskimi frustracijami, prodajo Maga pa prepolovili. Iz 13 do 14 tisoč prodanih izvodov zdaj Mag prodajajo med 6 in 7 tisoč izvodi. Zato že razmišljajo, da bi spremenili še njegovo ime ali ga kar ukinili in namesto njega začeli izdajati nov tednik. Novinarji, ki se s takšnim početjem ne strinjamo, nimamo druge izbire kot zapustiti ta vlak groze. Toda za razliko od nekaterih Delovih novinarjev, ki se niso hoteli sprijazniti z urednikovanjem Petra Jančiča in so zato prebegnili na Dnevnik, smo mi morali sami poiskati investitorja za nov tednik in ga moramo sami postaviti na noge.
A plačanci skrivnostne organizacije Kolonel nam zdaj še tega ne pustijo in od nas zahtevajo, da spoštujemo nekakšen trimesečni odpovedni rok, ker da časopisna družba Delo, ki zaposluje prek 200 novinarjev, ni sposobna prej nadomestiti tri odhajajoče novinarje Maga, enega iz brezplačnika Total tedna in enega iz Dela. Iz svojih okov bi nas spustili šele 15. julija, sredi poletnih počitnic, ko ni več primeren trenutek za izdajo novega časopisa. Takrat bi se znašli na cesti brez vsega. Seveda se jim ne bomo pustili, saj nismo njihovi sužnji ali hlapci, ampak svobodni ljudje in svobodomiselni novinarji. Naš odvetnik Radovan Cerjak je predsednika uprave Dela Petra Puhana obvestil, da ni nobene pravne podlage, da bi se morali držati pogodbe o zaposlitvi, saj je delodajalec sam ne spoštuje s tem, ko nam ne zagotavlja prijaznega delovnega okolja, spoštljivega odnosa in zaščite dostojanstva. Odvetnik mu je tudi napisal, da nam tudi sicer zakon o delovnih razmerjih zagotavlja enomesečni odpovedni rok, čeprav je v kolektivni pogodbi za novinarje zapisan trimesečni. Predsednik uprave Puhan pa mu je odgovoril, da enomesečni odpovedni rok velja samo za delodajalca, medtem ko bi se morali novinarji držati trimesečnega odpovednega roka po kolektivni pogodbi. Običajna pravna praksa je, da za šibkejšo stran v sporu veljajo najbolj ugodna zakonska določila, predvsem pa je zakon nadrejen kolektivni pogodbi. Zanimivo pa je, da si Šrotov klan predstavlja, da bi zakoni morali varovati delodajalce pred delavci, kar se bo očitno Zares zgodilo, če bodo na volitvah zmagale stranke podobnega kova, kot sta Šrotova SLS in Pečetova Lipa. Obe stranki sta namreč pod neposrednim nadzorom Pivovarne Laško oziroma njenega šefa Boška Šrota. Razlika med Boškom in Bojanom Šrotom je pač enaka razliki med velikim in malim pivom. Oba se penita, imata grenek okus, le da je enega več kot drugega. Res pa je tudi, da se s pivom ne da zalivati lipe, pa čeprav je mali Šrot prijazno odstopil pisarno svoje županske pisarne Sašu Pečetu in njegovi druščini, ki je pozneje ustanovila Lipo.
No, ampak pri vsej tej zgodbi je najbolj zanimivo to, da zadnji člen v verigi Šrotovega klana na Delu, predsednik uprave Peter Puhan, še kar naprej vztraja pri trimesečnem odpovednem roku, čeprav je sam z mesta generalnega direktorja Slovenskih železnic odvihral prej kot v 24 urah zatem, ko ga je nadzorni svet pod vodstvom ASK in Stojana Zdolška imenoval za prvega moža Dela. Puhana je vezal šestmesečni odpovedni rok, ki se ga očitno ni držal, čeprav nadzorni svet Slovenskih železnic še ni izbral njegovega naslednika, ker pač ni mogel vedeti, da bo mož odšel v novo službo. Menda bi moral tisti dan, ko je pobegnil na Delo, sprejeti neke štipendiste, ki so se čudili, kako lahko v Slovenskih železnicah glavni človek kar enostavno izgine in odide. Tako hitro, da celo službenega avta ni utegnil prej vrniti... Gospod Puhan očitno spada v tisti del državljanov, ki se ima za bolj enakopravne od drugih, saj dela za Šrotovo druščino oziroma skrivnostno organizacijo Kolonel, za katere pa naj ne bi veljali zakoni slovenske države in pogodbe, na katere se sklicujejo, ko imajo opravka z manj enakopravnimi državljani, ki jih imajo za svoje podložnike. Ko je nadzorni svet Slovenskih železnic pozval Puhana, naj opravi svojo dolžnost generalnega direktorja, dokler ne izberejo njegovega naslednika (za to je potreben javni razpis in ne dobra volja nekega gospodarskega barona), je podpredsednik nadzornega sveta Dela Stojan Zdolšek vpil, da časopisni hiši Delo nagaja Janševa vlada oziroma kar premier Janez Janša. Po isti logiki bi zdaj lahko mi trdili, da nam pri odhodu iz Dela na novi projekt nagaja bivši predsednik Milan Kučan, ki je po pričanju Boška Šrota na koprskem sodišču še nedolgo tega njega prepričeval, naj se pobota z Zoranom Jankovićem. Veliki in mali Šrot namreč zgolj opravljata svojo umazano nalogo za malega velikega moža iz Murgel.
Ne glede na to bralcem sporočam naslednje: takoj po prvomajskih praznikih bomo začeli delati v prostorih Reporterja v šestem nadstropju poslovne zgradbe na Dunajski 22 (tam, kjer so nekoč uradovali vrhovni tožilci in skupina tožilcev za posebne zadeve), pa četudi se zaradi tega podre vsa Delova stolpnica - s Puhanom, ASK in Zdolškom vred. Naj jih veliki Šrot potolaži še kakšno laško flaško. Mi je ne potrebujemo!
P. S. Moj zadnji prispevek v Magu je bil objavljen 23. aprila 2008. Odslej jih boste brali v Reporterju - od 19. maja dalje!
Prihod antibloka
Čeprav so prvaki SD, LDS in Zares, Borut Pahor, Katarina Kresal in Gregor Golobič, zanikali ugibanja o oblikovanju skupne predvolilne koalicije, se vse pogosteje omenjajo kot skupna povolilna koalicija, če bo mandatar iz njihovih vrst. Pahor in Kresalova sta javno zavrnila možnost sklenitve velike koalicije z Janševo SDS, Golobič pa jo dopušča, če bi SDS bistveno spremenila svoj program, kar pa se najverjetneje ne bo zgodilo. Tako se vzpostavlja antiblok sedanji vladni koaliciji, pred čemer je še nedavno svaril prvak Zares.
V ponedeljek so se prvaki treh opozicijskih strank na skupni tiskovni konferenci odzvali na vladni predlog za razpis posvetovalnega referenduma o pokrajinah in napovedali nadaljnje skupne akcije. To pa po njihovih besedah še ne pomeni oblikovanja koalicije bodisi pred volitvami bodisi po njih. Po mnenju Kresalove je skupna tiskovna konferenca primer, kako lahko stranke, ki so zdaj v opoziciji, sodelujejo pri nekaterih vprašanjih, pomembnih za razvoj Slovenije. Golobič je dejal, da vsako sodelovanje med strankami, ki se razlikujejo in so pogosto tekmice, prispeva k temu, da se bolje razumejo in lahko v neki situaciji tudi prej najdejo skupni jezik. Za Pahorja pa ljudem, ki se ozirajo za spremembami, sporočajo, da obstaja upanje za iskanje sorodnosti, ki bi obrodilo tolikšno programsko enotnost, da bi lahko nazadnje pripeljala do sodelovanja. Iz besed prvaka SD tako lahko razumemo, kakšno sestavo koalicije bo predlagal, če bo njegova stranka zmagala na volitvah oziroma če bo kandidatura za mandatarja vlade ponujena njemu.
Splavitev velike koalicije. Pahor je poudaril, da so v tem mandatu od vseh opozicijskih strank najtesneje sodelovali z vlado, saj so podpisali več sporazumov, med njimi partnerstvo za razvoj. V drugi polovici mandata pa so se po njegovem v politiki in ravnanju vlade zgodile precejšnje spremembe, ki ga skrbijo. Že teden prej je na javni tribuni v Novem mestu izjavil: »Za Slovenijo bi bilo pametno, da SD in SDS v prihodnjem mandatnem obdobju ne bi sodelovali. Ena od njiju, ki bo dobila zaupanje ljudi, naj prevzame odgovornost za sestavo vlade, druga naj se umakne v opozicijo.« Tako se je končalo zbliževanje vodilnih slovenskih politikov, ki sta neuradno pripravljala teren za oblikovanje velike koalicije po volitvah. Znano je, da je premier Janez Janša vabil Pahorjevo združeno listo v vladno koalicijo, kar je slednja zavrnila. Prav tako ni skrivnost, da si je Pahor prizadeval za zbliževanje s SDS, zato je tudi poizvedoval, kako tako velika koalicija deluje v Avstriji in Nemčiji. Odnosi med strankami so se ohladili, ko je SD poskočila na javnomnenjskih anketah in ko je vanjo vstopila skupina nekdanjih poslancev LDS z bivšim premierjem Tonetom Ropom na čelu. Janša je svoj odnos do Pahorja ohladil zlasti z izjavo na izredni seji državnega zbora pri glasovanju o zaupnici vladi, ko je za prvaka največje opozicijske stranke dejal, da se mu zaradi njegovega pisma še vedno lepijo prsti, partnerstvo za razvoj pa označil za pokopano. Zanimivo je še, da se je Milan Kučan, ki je v decembrskem intervjuju za Dnevnik izjavil, da ga zares (Zares) mika politika, pojavil na nedavni javni razpravi SD. Poznavalci razmer zatrjujejo, da ne naključno, bivšega predsednika pa je uradno zanimalo, kakšen program ponuja ta stranka. Naši viri v SD so vsaj še pred kakšnim letom dni zatrjevali, da veliki koaliciji z Janševo SDS najbolj nasprotujejo člani, ki sodijo v Kučanov krog, bodisi so mu zvesti bodisi so z njim v stikih. Tako zdaj Pahor napoveduje natanko tisto, kar so od njega zahtevali njegovi donedavni ’nasprotniki’ v stranki – koalicijo programsko sorodnih levosredinskih strank.
Nedorečene besede. Podobne smernice je zaznati v LDS in Zares, čeprav stranki nista pozabili na spore iz časov, ko sta bili še ena. Predsednica LDS Kresalova je pred časom na naše vprašanje o prihodnjih političnih povezavah odvrnila, da je kljub sporom zaradi jemanja kadrov še vedno njihov glavni politični cilj zamenjava Janševe vlade, Zares in SD pa njihova prva izbira pri oblikovanju povolilne koalicije. Kljub temu se govori, da bi utegnila LDS, če bo mandatar za sestavo vlade znova Janša, sprejeti njegovo morebitno povabilo v vlado. Tudi prvak Zares Golobič je pazljivo odgovarjal na vprašanja o morebitnem povolilnem sodelovanju s SDS, saj te možnosti ni povsem izključil. Dodal je: »Glede na programske smernice stranke Zares in glede na tisto, kar je po našem prepričanju treba v Sloveniji spremeniti in kar v veliki meri zadeva dosedanje poteze aktualne vlade in zlasti SDS, je morebitno povolilno sodelovanje Zares z omenjeno stranko zelo težko verjetno.« O povolilni povezavi levosredinskih strank pa je dejal: »V Zares po volitvah stavimo na takšno povezavo strank, ki bi lahko dosegle skupni jezik o ključnih vprašanjih. Če bi tri stranke, ki jih omenjate, na volitvah dosegle večino, je njihovo sodelovanje, po našem mnenju, verjetno. Seveda pa bodo volivci tisti, ki bodo na volitvah jasno povedali, ali želijo politične spremembe in kakšne.« Po mnenju naših virov iz Zares je širitev te koalicije z Desusom ali SLS verjetna le, če SD, Zares in LDS ne bi dobile večine sedežev v državnem zboru. To pomeni, da je tudi Zares snedla lastne besede o preseganju blokovskih delitev, saj nasproti sedanji desnosredinski koaliciji ponuja predvsem levosredinsko alternativo.
Oblikovanje protibloka. Prav tako so zanimive Golobičeve izjave ob vrnitvi v politiko, objavljene v odmevnem intervjuju za Dnevnik 16. decembra 2006, v katerem je oznanil svoj izstop iz LDS, čemur je pozneje po obrokih sledila erozija poslanske skupine LDS. V intervjuju je kritiziral blokovsko delitev slovenske politike in pri tem opozoril: »Prava nevarnost in katastrofa bi pa bila, če bi zdaj, ko se morda le nakazuje evropska normalizacija desno od sredine, na levi formirali nekakšen predvolilni antiblok.« Čeprav vsi veljaki levosredinskih strank zanikajo možnost predvolilne koalicije, se v njihovih zadnjih izjavah in srečanjih kažejo obrisi »formiranja antibloka«, če bi zmagale na volitvah. Vprašanje je tudi, kdo bo imel v njem glavno besedo: Pahor ali Golobič. Še pred kratkim so zlasti iz krogov Zares in Kučanu zvestega dela SD prihajale govorice, da Pahor ni pravi za mandatarja in da bodo to dolžnost zaupali »neodvisnemu« strokovnjaku zunaj stranke. Največkrat se je omenjal Mitja Gaspari. Prvak SD je zato pohitel in se razglasil za možnega mandatarja v primeru zmage njegove stranke, nekdanjemu guvernerju pa ponudil mesto podpredsednika vlade. Zdaj so nesoglasja menda zgladili tako, da je Pahor dokončno opustil zamisel o veliki koaliciji in se začel zbliževati s programsko sorodnimi strankami. Pri tem nekateri opozarjajo, da so se Socialni demokrati povzpeli na javnomnenjskih lestvicah prav v času, ko je njihov prvak razmišljal o veliki koaliciji, zdaj pa drsijo navzdol in se izenačujejo z največjo vladno stranko. Morda pa kdo želi, da bi se začeli izenačevati še z Zares.
IGOR KRŠINAR
http://www.mag.si/index.php?option=com_content&task=blogcategory&id=15&Itemid=27
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar