Peterica izbranih (Reporter 20)

Igor.krsinar@revija-reporter.si
Po oblikovanju levega trojčka SD-Zares-LDS so se začela pogajanja za širitev bodoče vladne koalicije z Desusom in SLS. Prva se je že odločila za vstop v koalicijo, druga pa se bo o tem odločala na današnji seji izvršilnega odbora. Videti je, da Bojan Šrot ne namerava odstopiti z mesta prvaka SLS, čeprav je stranki poslabšal rezultat. Njegovemu vstopu v koalicijo so naklonjeni tudi v največji časopisni hiši v lasti njegovega brata Boška Šrota, ki že ves čas sestavlja koalicijo proti Janezu Janši. Medtem se je v levem trojčku začelo merjenje moči med Borutom Pahorjem in Gregorjem Golobičem. Ljubljenec Milana Kučana in Zorana Jankovića skuša doseči položaj glavnega kadrovika v novi, Pahorjevi vladi, od mandatarjeve moči ali nemoči pa je odvisno, ali mu bo to uspelo.
Čeprav volilni rezultati še niso uradno potrjeni, je znano, da je relativna zmagovalka letošnjih volitev SD in da bo njen prvak Borut Pahor dobil mandat za sestavo vlade. Prav tako je razumljivo, da bo jedro vladne koalicije sestavljal tako imenovani trojček, druge stranke pa bodo pridružene. Ali bo to SLS ali Desus ali kar obe, v tem trenutku ni znano, je pa jasno, da se SDS Janeza Janše vrača v opozicijo. V prejšnjem tednu se je v časopisih, ki jih nadzira politična opcija levega trojčka, špekuliralo, da je SLS bolj zaželen partner od Desusa, vendar naj bi po naših virih iz SD take informacije prihajale iz Golobičevega kroga. Glede na zapise v teh časopisih naj bi Zares dobil kar štiri resorje, medtem ko LDS in Desus (ter SLS, če se bo pridružil) po dva. Če bi se to uresničilo, bi partnerji dobili skupaj deset ministrstev, kar pomeni, da bi relativni zmagovalki volitev ostalo samo šest ali sedem resorjev. V SD pa želijo število resorjev v vladi kvečjemu zmanjšati, ne povečati. Po drugi strani bi bil Desus glede na volilni rezultat prikrajšan, če bi dobil toliko ministrov, kot denimo LDS. Če pa bi dobil tri resorje, kot je sprva zahteval prvak Karl Erjavec, bi za SD kot glavno koalicijsko stranko ostalo še manj ministrskih sedežev. Zato je Desus stopil korak nazaj in zdaj zahteva »en resor več kot LDS«. Kot smo izvedeli, naj bi bilo v teh zapletih čutiti prstne odtise Gregorja Golobiča, ki naj bi želel Desusu ponuditi status pridruženega partnerja in neenakovrednega strankam trojčka, ker se jim ni pridružil že pred volitvami in ker je, kot je pisalo v enem od »njegovih« časopisov, kolaboriral z Janševo vlado. Zares ima tudi svoj pristop do oblikovanja vlade, po katerem rezultati na volitvah ne bi šteli, ampak strokovna usposobljenost kandidatov za ministra, iz česar je razbrati, da bi bili tisti, ki bi jih predlagal Golobič, bolj sposobni od tistih, ki jih predlaga Pahor. Golobičevo »supermoštvo« še zdaj posmehljivo gleda na Pahorjeve ministrske kandidate, ki jih je SD predstavila pred volitvami.
Merjenje moči
Po drugi strani pa je težko pričakovati, da se bodo Pahorjevi možje pustili komandirati Gregorju Golobiču, ki je na volitvah zbral več kot trikrat manj glasov kot oni. Zlasti, ker se spominjajo, kako se je obnašal Golobič kot glavni pogajalec za sestavo Drnovškove vlade leta 2000. Takrat je Drnovškov LDS zbral 36 odstotkov glasov, Pahorjev ZLSD 12 odstotkov, Zagožnov SLS 9, Desus pa 5 odstotkov. Na podlagi takratnega razmerja moči je dobila združena lista tri resorje in mesto predsednika državnega zbora (to je postal Pahor), SLS je dobila prav tako tri resorje, Desus pa nobenega. Zato lahko Golobičev Zares na podlagi sedanjih rezultatov pričakuje kvečjemu tri mesta v izvršilni veji oblasti, Desus dva, LDS pa zgolj enega (in toliko tudi SLS). Vse omenjene stranke skupaj bi tako zasedle skupaj šest oziroma sedem resorjev, tako da bi za SD še vedno ostalo deset ministrstev oziroma nekoliko manj, če bi se odločili za zmanjšanje resorjev v vladi.
Za to se zavzema tudi podpredsednik SD Igor Lukšič, ki bi združil resorja za šolstvo in za visoko šolstvo ter za notranje ministrstvo in javno upravo. Zmanjšal bi tudi število ministrstev brez listnice, po njegovem bi bilo dovolj eno, in sicer za razvoj, ki bi ga vodil Mitja Gaspari in bi imel položaj podpredsednika vlade oziroma namestnika predsednika vlade. Gaspari naj bi skrbel ne samo za usklajevanje gospodarskih resorjev, ampak tudi za usklajevanje med resorji v primeru evropskih zadev. Kot je poudaril, je to njegovo stališče, ne pa nujno tudi stališče predsednika Boruta Pahorja, ki bo o vsem končno odločil. Lukšič meni, da bi morali pri razdelitvi resorjev upoštevati razmerje moči v državnem zboru, kjer ima SD 29 poslancev, Zares 9 in LDS 5; enak ključ naj velja tudi za koalicijske partnerje, ki se bodo pridružili pozneje. To pomeni, tri ministre Zares, dva Desus, po enega pa LDS in SLS. In katerih resorjev ne bo SD pustila iz svojih rok? »V vseh dosedanjih mandatih je veljalo, da ima vodilna koalicijska stranka vedno ministra za šolstvo, logično je, da ima tudi finančnega ministra, čeprav je bilo v zadnji vladi drugače, tudi zunanji minister je od leta 1994 prihajal iz vodilne stranke. Res pa je v Avstriji in Nemčiji to mesto rezervirano za partnersko stranko.« Na vprašanje, ali bo mesto zunanjega ministra prevzel Golobič, je odgovoril, da to ni v njegovi pristojnosti, zato tega ne ve. Pripomnil pa je, da bi morala tako Golobič kot Kresalova prevzeti naloge v eni od izvršnih funkcij, torej ministrski funkciji.
Kadrovikove nove zadolžitve
Če bo Golobič zares postal zunanji minister v Pahorjevi vladi, bodo v Zaresu zelo zadovoljni. Tako nam je potrdil tajnik stranke Bogdan Biščak, ki je dodal, da govori zgolj o svojem imenu in da ne pozna stališča predsednika Golobiča. Slišati je namreč, da oranžnega prvaka nič kaj ne mika, da bi za Pahorjevo druščino igral neke vrste slovenskega Joschko Fischerja. Raje bi imel kakšno funkcijo v vladi, kjer ne bi imel konkretne zadolžitve in bi se lahko ukvarjal z zakulisnim kadrovanjem – torej položaj ministra brez resorja s kakšno neobičajno nalogo, recimo za nove tehnološke izzive ali podobno. Na to pa Pahorjeva skupina ne bo pristala, ki se želi znebiti velikega kadrovika s potmi po svetu, vprašanje pa je, ali bo Pahor bolj poslušal svoje zveste sodelavce ali vplivneže iz Kučanovega foruma. Druga ponudba Golobiču naj bi bila mesto predsednika državnega zbora, vendar je slišati, da bi ta funkcija kadrovika dolgočasila. Še zlasti v primeru konfliktov s poslanci največje opozicijske stranke SDS. Za mesto predsednika državnega zbora je predviden starosta SD Miran Potrč, ki ima sicer izkušnje z vodenjem skupščine pred letom 1990. Resorja, ki bi ju lahko dobili »novi politiki« v Zares sta še notranje ministrstvo (Branko Lobnikar) in gospodarstvo (Matej Lahovnik), manj pa je verjetno, da bi jim prepustili kulturo (Majda Širca), saj imajo sami boljšega kandidata, »večnega« direktorja Cankarjevega doma Mitjo Rotovnika, ki je poleg tega še član Kučanovega Foruma 21. Možno pa je, da bi med ministri pristal tudi Pavel Gantar, čeprav ga večina vidi v parlamentu. Podobno je z Ivom Vajglom, za katerega je slišati, da ne bo zunanji minister niti državni sekretar, če bo minister Golobič.
Zgrešena investicija
V veliko večjih težavah je prvakinja LDS Katarina Kresal, saj ne bo mogla zadovoljiti vseh gospodarskih botrov, ki so pred volitvami investirali v njeno stranko. Če bo dobila samo en resor, potem se bo morala odločiti, ali bo sama prevzela resor za pravosodje ali bo to Aleš Zalar, ona pa bo ostala v državnem zboru. Ne sicer kot predsednica državnega zbora, lahko pa bi bila njegova podpredsednica. V primeru, če bi Zalarja »posvojila« katera druga koalicijska stranka, bi Kresalova lahko prevzela ministrstvo za notranje zadeve. Popolnoma nerealne pa so njene sanje, da bi bila zunanja ministrica, saj takega resorja ne more dobiti nekdo, ki s svojo stranko komajda prileze v parlament. Ali jo bo med njenimi nakupi v prestižnih tujih butikih (kamor naj bi se sicer s svojim partnerjem vozila za najetim zasebnim letalom) spremljal državni varnostnik, pa je odvisno od tega, kakšen resor bo dobila. Notranji ga ima, pravosodni pa ne, čeprav je menda veliko kandidatov, ki bi jo radi varovali. Za Jožefa Školča ni upanja, da bi bil minister za kulturo. Za slab uspeh LDS se lahko zahvali ženski, ki jo je sam izbral za predsednico. Zdaj sam ni niti poslanec. Podobno tudi ne nekdanji car parlamenta Tone Anderlič, ki lahko na poslansko klop upa v primeru, če bo Kresalova ministrica in če se bo Draško Veselinovič odpovedal nadomestnemu poslanskemu sedežu.
Puč v Desusu
Kako bo končal Desus, je stvar pogajanj. Njegov predsednik Karl Erjavec bi želel obdržati obrambni resor, čemur pa v trojčku niso najbolj naklonjeni. Težava so tudi nekateri njegovi poslanci, zlasti Franc Žnidaršič in Vili Rezman, ki z izjavami v stilu »nikoli več z Janšo« slabijo pogajalske pozicije. Ko je denimo Erjavec napovedal, da bo za vstop v vlado zahteval tri resorje, se je oglasil Žnidaršič in rekel, da sta dovolj dva, s tem pa pokazal, da Erjavec nima polne podpore stranke, čeprav ji je priboril najboljši rezultat v zgodovini. Žnidaršič bi raje videl kako podpredsedniško mesto v državnem zboru, na katerem ne izključuje niti sebe. Rezman bi raje videl, da bi Desus dobil resorja za zdravstvo in socialo kot za obrambo. Videti je, kot da je nekdo zaslužnemu Erjavcu uprizoril »levi« puč. Verjetno bo prvak Desusa kmalu nehal vztrajati pri obrambi in bo lahko le upal, da bo dobil kak drug resor. Za poslanca ni bil izvoljen, ker ga je v njegovi volilni enoti prehitel slovenjgraški župan Matjaž Zanoškar. Slišati je, da bodo Desusu na koncu ponudili dva resorja: izbirali bodo lahko med socialo in zdravstvom, Erjavca pa bodo ponižali z resorjem, ki niti približno ni enakovreden obrambi. Ena od možnosti je okolje in prostor, kjer SD nima resnega kandidata, pa tudi nihče se zanj preveč ne zanima. Verjetno bo Desus izbral zdravstvo, saj ima dva možna kandidata: nekdanjega direktorja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Boruta Miklavčiča in nekdanjega državnega sekretarja Dorjana Marušiča. SD bi obrambo zaupala Ljubici Jelušič, socialo pa Andreji Črnak Meglič, ki pa ni edina možna kandidatka.
Načrti Pivovarne Laško
V SLS je stvar bolj zapletena, saj stranka ni popolnoma enotna glede vstopa v vlado. Če bi v vladi dobili več kot en resor, bi bile možnosti večje, toda to za sabo potegne druga razmerja sil v koaliciji. Prvak Bojan Šrot naj bi se zavzemal za vstop v vlado, pri čemer bi tudi sam postal eden od ministrov, podobno razmišlja tudi večina županov, razen mariborskega Franca Kanglerja, ki je izjavil, da bi bila opozicija boljša odločitev. Podobno razmišljajo tudi podpredsednik Janez Podobnik, predsednik sveta stranke Jakob Presečnik in zdaj že bivši predsednik glavnega odbora Aleš Primc. Starosta SLS Franc Zagožen je tako kot leta 2000 prepričan, da je bolje biti v vladi z levo večino kot v opoziciji z močno Janševo stranko. Šrot in Pahor sta se prejšnji teden srečala ob kavici, vsebina pogovorov pa naj bi bila zasebne narave. Morda bo Pahor izpolnil kakšno obljubo Bošku Šrotu, s katerim se je srečal na prireditvi pivo in cvetje. Tudi Šrotovi časopisi spodbujajo vstop SLS v Pahorjevo vlado in obračunavajo z nasprotniki Bojana Šrota v stranki. Čeprav je prvak SLS pred volitvami večkrat javno napovedal, da bo odstopil oziroma ponudil odstop, če bo stranka dosegla slabši rezultat kot leta 2004 ali če ne bo izvoljen za poslanca, se to ni zgodilo. Zdi se, da bo snedel besedo in jo zalil z laškim pivom. V enem od časopisov svojega brata je namreč takole napadel Aleša Primca, ki ga poziva, da naj bo mož beseda in organom stranke ponudi svoj odstop: »Prav bi vsekakor bilo, da bi se Aleš Primc kritično zazrl v svoj volilni rezultat, saj SLS v volilnem okraju, kjer je kandidiral, v vsej svoji zgodovini ni dosegel tako slabega rezultata. Dobil je manj kot dvesto glasov. To je, bi lahko rekli, družina in nekaj prijateljev. Hkrati sem pa, seveda, vesel, da sem kot kandidat za poslanca, čeprav nisem bil izvoljen, stranki prinesel največ glasov – skoraj pet tisoč.«
Kot pravi stari ljudski pregovor, lastna hvala se pod mizo valja! Šrot je prikril, da je kandidiral v dveh volilnih okrajih, zato je lahko prejel največje število glasov. Toda na ravni države je dosegel najslabši rezultat v zgodovini, zato so tudi drugi kandidati SLS po volilnih okrajih, vključno z njegovo izbranko Katarino Karlovšek, ki je kandidirala v Domžalah, dosegli najslabši rezultat v zgodovini stranke. Zato tudi ni pričakovati, da bi na današnji seji izvršilnega odbora stranki ponudil odstop, pa čeprav ga je zahteval tudi eden od zelo uglednih županov in poslancev v prejšnjem sklicu Mihael Prevc, ki zaradi Šrotovega slabšega rezultata ni mogel priti v parlament. K odstopu ga poziva tudi Presečnik, ne pa tudi Kangler. V primeru odstopa bi organi stranke lahko sklicali kongres in v dveh mesecih izvolili novega ali istega predsednika. Če želijo aktivirati priljubljenega Radovana Žerjava, morajo pohiteti. Če želi Šrot v vlado, pa ne bo odstopil. V najslabšem primeru bo na sedež stranke spet prinesel zaboje z laškim pivom in člani SLS se bodo naslednje jutro zbudili v Pahorjevi vladi. Toda čez štiri leta bodo volivci znova izstavili račun in takrat jim niti Boškovi časopisi več ne bo mogli pomagati prilesti čez parlamentarni prag.

Kandidati za ministre
Objavljamo imena oseb, ki se pojavljajo kot možni kandidati za ministre v Pahorjevi vladi. Predsednik SD Borut Pahor je 30. avgusta predstavil 17 ministrskih kandidatov z opombo, da vsi med njimi ne bodo ministri, ker bo vlada koalicijska. Podpredsednik vlade naj bi bil Mitja Gaspari, ker ta funkcija po ustavi ni mogoče, zato naj bi bil vodja resorja brez listnice za usklajevanje področij financ, gospodarstva in sociale. Skoraj zagotovo bosta v vladi sedela podpredsednik Igor Lukšič (šolstvo) in neformalni Pahorjev naslednik Patrick Vlačič (promet). Finance naj bi prevzel Franci Križanič, gospodarstvo Robert Ličen, razvoj Andrej Horvat. Obrambo naj bi vodila Ljubica Jelušič, javno upravo Bojan Bugarič, ministrica za delo naj bi bila Andreja Črnak Meglič, kulturo Mitja Rotovnik, kmetijstvo Milan Pogačnik, pravosodje Lojze Ude, Ivan Svetlik visoko šolstvo in znanost. Presenečenje so bili kandidatka za notranjo ministrico Vlasta Nussdorfer, za zdravstvo Božidar Voljč, za okolje in prostor Franc Lobnik in za zunanje zadeve Ciril Štokelj, ki se je že pred volitvami temu položaju odpovedal, zato je ta resor zdaj na razpolago koalicijskim partnerjem. SD bo najmanj pogrešila še notranje ministrstvo, pravosodje, zdravje ter okolje in prostor. Zares ima kandidate Mateja Lahovnika (za gospodarstvo), Branka Lobnikarja (notranje zadeve), Pavla Gantarja (visoko šolstvo ali okolje in prostor), Janeza Kopača (okolje in prostor), Irmo Pavlinič Krebs (javna uprava), Majdo Širca (kultura), Iva Vajgla (zunanje zadeve) in seveda Gregorja Golobiča (karkoli). V LDS se poleg Katarine Kresal (pravosodje, notranje zadeve, gospodarstvo, zunanje zadeve) omenjata še kandidata Aleš Zalar (pravosodje) in Jožef Školč (kultura). Najbolj znani kandidat Desusa je Karl Erjavec (obramba, pravosodje, delo), v SLS pa se govori o Radovanu Žerjavu (promet), Janezu Podobniku (okolje in prostor), Bojanu Šrotu (karkoli), Ivanu Žagarju (lokalna samouprava) in Sonji Bukovec (kmetijstvo).
Če bo Lukšič izvoljen za ministra, bo namesto njega v parlament prišel Milan M. Cvikl, namesto Golobiča pa Cveta Zalokar Oražem.
Reporter, 30. septembra 2008