Če se bo Pahorjeva vlada odločila za odkup največjega slovenskega trgovca, bo to gotovo večji škandal kot njegova prodaja v času Janševe vlade.
igor.krsinar@revija-reporter.si
Bodoča vlada Boruta Pahorja je pred hudo preizkušnjo, kako bo preganjala gospodarski kriminal in hkrati sodelovala z gospodarstveniki, ki so jo pred volitvami gmotno podpirali. Z gospodarskim lobijem najbolj zlizana LDS Katarine Kresal bo prevzela notranje in pravosodno ministrstvo, ki bosta imela odločilen vpliv na pregon gospodarskega kriminala. Gospodarski minister Matej Lahovnik (Zares) in finančni minister France Križanič (SD), ki sta v preteklosti sodelovala s Pivovarno Laško, pa bosta odločala o prodaji državnega premoženja, kopičenju kapitala in varstvu konkurence. Tudi mandatar Borut Pahor se ni jasno izrekel, ali bo država odkupila nazaj Mercator, ki ga zdaj prodaja njegov predvolilni podpornik Boško Šrot.
Prvi mož Pivovarne Laško in z njo povezanih družb se za zdaj lahko počuti varnega. Na naše vprašanje, kakšni so bili postopki policije v primeru kazenskih ovadb zoper odgovorne iz skupine Pivovarne Laško in za katera kazniva dejanja gre, smo dobili odgovor: »Kriminalisti Sektorja kriminalistične policije PU Ljubljana v zadevi še zbirajo obvestila v predkazenskem postopku, zato vam več podatkov ne more posredovati.«
Izbira prvega pendreka
Upati je, da na njihovo delo ne bo vplivala zamenjava na notranjem ministrstvu in vodstvu policije. Kot je znano, je prvi mož policije Jože Romšek že odstopil in napovedal, da bo uniformo dokončno odložil 9. januarja, ko odhaja v pokoj. Medtem pa je že stekel postopek izbire njegovega naslednika: rok za prijavo kandidatov na ta položaj se izteče 24. novembra, potem pa bo pristojna strokovna komisija uradniškega sveta ugotovila, kateri izmed prijavljenih kandidatov izpolnjujejo strokovna merila. Med njimi bo nova notranja ministrica Katarina Kresal izbrala novega generalnega direktorja policije. Verjeti je, da bo izbrala takšnega, ki bo z njo čim bolj kompatibilen oziroma bo po volji njene stranke in Pahorjeve vlade. Postopek izbire se lahko zavleče en mesec, do takrat pa bo posle še naprej opravljal stari generalni direktor. Če Kresalovi to ne bo všeč, ga bo lahko predčasno razrešila in imenovala vršilca dolžnosti. To bo lahko utemeljila tako ali drugače, dejanski vzrok pa bo lahko tudi opustitev preiskave zoper gospodarske podpornike trojčka SD-Zares-LDS, med katerimi je tudi Boško Šrot.
Na to nevarnost so opozorili tudi v največji opozicijski stranki SDS, kjer so na njihovi spletni strani med drugim zapisali, da se s tem, ko je oba represivna resorja (za notranje zadeve in za pravosodje) dobila v roke ista stranka obeta »hiter konec boja proti organiziranemu gospodarskemu kriminalu. Tajkuni odpirajo šampanjce.« Poleg Katarine Kresal, ki bo lahko po svoji podobi izbrala generalnega policijskega direktorja, bo pravosodni minister Aleš Zalar lahko vladi predlagal novega generalnega državnega tožilca, kot nekdanji prvi mož ljubljanskega sodišča pa bo lahko neformalno vplival na delo tožilcev in sodnikov. Sicer pa prvi tožilki Barbari Brezigar mandat izteče leta 2011, pred tem pa jo bo zelo težko razrešiti, razen če bi Zalar našel krivdne razloge.
Mercatorjeva najboljša soseda
Kresalova se je na očitke SDS odzvala z izjavo, da jih bo demantirala s svojim delom. Zelo se bo morala potruditi, da bo prepričljiva, saj je s svojim dosedanjim ravnanjem demantirala kvečjemu svojo izjavo. Ko je komentirala aktualne zaplete v zvezi z Mercator, je zagovarjala podobna stališča kot njen življenjski partner Miro Senica, katerega odvetniška pisarna zastopa »najboljšega soseda« v tožbi proti uradu za varstvo konkurence. Predsednica LDS je izjavila, da je odločba informacijske pooblaščenke glede podatkov, zaseženih v treh trgovskih družbah (Mercator, Spar, Tuš), potrdila, da je urad za varstvo konkurence kršil ustavo. Ob tem se je izgovarjala, da ni sporno, da komentira zadevo, v kateri odvetniška pisarna njenega partnerja zastopa Mercator v primeru, ko še ni zaključen. Podobno je bilo njeno stališče tudi v zadnjem primeru ob polemikah, ali naj država odkupu nazaj delež Mercatorja, ki ga zaradi gospodarske krize prodaja Boško Šrot: »Poslovno dogajanje znotraj Pivovarne Laško težko komentiramo, zagotovo pa prodaja našega največjega trgovca tujemu trgovcu v času gospodarske krize za slovensko gospodarstvo ne more biti dobra odločitev. Upravičena je lahko bojazen, da bodo na trgovskih policah izdelke slovenskih dobaviteljev zamenjali izdelki tujih proizvajalcev, še posebej v teh težjih časih, kar bo lahko dodatno negativno vplivalo na prodajo izdelkov domačih podjetij s tem tudi proizvodnjo in posledično povečalo nezaposlenost. Smo v časih, ko bi bilo potrebno naše gospodarstvo aktivneje ščititi, pri čemer bi veljalo razmisliti tudi o morebitnem nakupu Mercatorja s strani države po ugodni ceni in kasnejši prodaji, ko bo gospodarska situacija boljša, po višji ceni, kar bi bilo dobro tudi za vse davkoplačevalce.«
Varuhinja tajkunov
Zelo podobno stališče ima v zvezi z Mercatorjem tudi Draško Veselinovič, predsednik odbora za finance LDS. Tako je v najbolj brani sobotni prilogi v lasti Pivovarne Laško razmišljal: »da bi bilo smiselno, da bi država v teh razmerah morda kupila nazaj kakšno napol privatizirano podjetje in tudi nekaj malega tistih najpomembnejših, ki kotirajo na ljubljanski borzi in so tja prišla nenačrtovana in brez (nerazumljive) državne tržne podpore. Prodala (ampak tokrat resnično, seveda) bi jih takrat, ko bi bile čez kakšni dve leti razmere ugodnejše.« Veselinovič je sicer predsednik uprave Deželne banke Slovenije, ki je lastniško povezana s KD Group, na čelu katere je Matjaž Gantar, predsednik gospodarskega odbora LDS. V njem deluje tudi Tone Turnšek, nekdanji predsednik uprave Pivovarne Laško, sedaj zgolj njen nadzornik, za katerega se ugiba, ali je bil res toliko neumen, da je ves imperij Pivovarne Laško po prevzemu Uniona, Fructala, Radenske in Dela zaupal v trajno last svojemu nasledniku Bošku Šrotu ali pa je vendarle tudi sam eden od skritih lastnikov vsega skupaj. Matjaž Gantar bo svojo visoko ceno za prestop v vrste LDS skoraj zagotovo že kmalu izstavil, ko bo država spet prodajala kakšno premoženje. Znano je, da ga najbolj zanima lastništvo v bankah in njegove sanje bodo lahko kmalu postale resničnost, če bo Veselinovič prevzel NLB, kjer se februarja prihodnje leto izteče funkcija predsednika uprave Marjanu Kramarju. Težko je verjeti, da se bo zgolj zadovoljil s poslansko klopjo, za katero bi sedel kot nadomestni poslanec po izvolitvi Katarine Kresal za ministrice, ampak jo bo najbrž prepustil Tonetu Anderliču.
Na pomoč Katarine Kresal pa lahko računa še predsednik uprave Istrabenza Igor Bavčar, katerega članstvo v LDS se mu je obrestovalo že pri oblikovanju koalicijskega sporazuma. Medtem ko sta se SD in Zares zavzemala za združitev HSE in Gen energije (združeno družbo naj bi prevzel Vlado Dimovski), je temu nasprotovala LDS, saj ima v zvezi z Genom svoje načrte tudi Bavčar, katerega Istrabenz je solastnik njegove hčerinske družbe Gen-I. V koalicijskem sporazumu tako zdaj piše, da bodo »proučili in spremenili organiziranost Holdinga Slovenske elektrarne (HSE) in Gen energije, d. o. o., da bi ju povezali ter tako zagotovili, da trženje cenejše električne energije vpliva pozitivno na ceno elektrike za vsa slovenska gospodinjstva in industrijo.« Po naših podatkih članske knjižice LDS še ni vrnil niti predsednik uprave DZS Bojan Petan, ki se raje kot z izdajanjem Dnevnika (ta je sicer uredniško bližje Gregorju Golobiču) ukvarja s Termami Čatež, katerih večinski lastnik je postala njegova DZS. Enako velja za predsednika uprave Viator-Vectorja in z njim povezanih družb, med njimi je tudi Sistemska tehnika, ki v času Janševe vlade ni prišla do donosnega posla z vojaškimi oklepniki. Zaščito Katarine Kresal in Pahorjeve vlade pa bo verjetno uživali tudi Romana Pajenk, direktorica »tajkunske« Probanke, Cvetka Selšek (SKB), Roman Glaser (Perutnina Ptuj), Danilo Toplek (Talum v večinski lasti Elesa), ki je sicer član SD, in še mnogi drugi njihovi podporniki...
Več v 27. številki revije Reporter, 17. novembra 2008
http://www.revija-reporter.si/arhiv/2008/stevilka_27_leto_2008.html
četrtek, 27. november 2008
torek, 18. november 2008
Mandatarjevi sporni kandidati (Reporter 26)
igor.krsinar@revija-reporter.si
Od kod naj bi imela Kresalova več sposobnosti in izkušenj kot Erjavec, ki je štiri leta vodil resor za obrambo, pred tem pa je bil državni sekretar v ministrstvu za pravosodje?
Z izvolitvijo Boruta Pahorja za mandatarja se bo končno začel postopek za oblikovanje vlade. Njegovo imenovanje se je zavleklo zaradi težav pri koalicijskih dogovorih in iskanju ministrskih imen. Največje težave ima zlasti pri iskanju kandidatov za zunanje zadeve, za gospodarstvo in za delo. Javnost pa razburjajo tudi nekateri možni kandidati, ki so se pojavljali v medijih, še posebej Katarina Kresal kot zunanja ministrica, Gregor Golobič kot minister za visoko šolstvo in znanost, Majda Širca kot ministrica za kulturo in Robert Ličen kot gospodarski minister. Po drugi strani pa je po mnenju strank trojčka Karl Erjavec neprimeren za ministra v državotvornem resorju, čeprav ima med vsemi še največ izkušenj v izvršilni veji oblasti.
Medtem se v javnosti pojavlja nova kombinacija možnih ministrskih imen. Tako naj bi Kresalova postala ministrica za notranje zadeve, medtem ko bi zunanje zadeve prevzel nekdo iz diplomatskih krogov. Karl Erjavec zdaj ni več primeren niti za notranjega niti za pravosodnega ministra, medtem ko je ponujeno ministrstvo za delo zavrnil. S tem ima Pahor očitno še največ težav, saj mrzlično išče kandidata ali kandidatko. Tudi Matej Lahovnik tega resorja ni sprejel, prav tako pa je zavrnil resor za gospodarstvo. »Čudežni deček iz Velenja« je ob tem raztrgal še koalicijsko pogodbo, ki je po njegovem preveč konkretna v premalo pomembnih zadevah, premalo pa v najpomembnejših. Mladi ekonomist pogreša konkretne ukrepe v primeru hujše recesije in večje brezposelnosti. Tako za zdaj ostaja v parlamentu, nekateri pa vendarle menijo, da si bo premislil in da s kritikami zgolj zbuja pozornost.
Sporni menedžer
Gospodarski resor je še vedno »naprodaj«. Pahor je na predstavitvi alternativne ministrske ekipe 31. avgusta letos kot kandidata SD za ta gospodarskega ministra predstavil Roberta Lična, svetovalca predsednika uprave Gorenja Franja Bobinca za kakovost. Njegovo ime se je večkrat pojavljalo v primeru, če bi Lahovnik prevzel ministrstvo za delo in socialo, ob tem pa je bilo slišati precej kritik glede njegove ustreznosti. Ličen naj bi bil kot direktor Steklarne Rogaške odgovoren za njen potop. Menedžerske izkušnje si je najprej nabiral na Tobačni Ljubljana, od koder je odšel za izvršnega direktorja v podjetju Akrapovič. Tam je leta 2005 dosegel priznanje Mladi menedžer, ki mu jo je dodelilo združenje menedžer. Po petih letih se je »prijateljsko razšel« z Akrapovičem, pri čemer je najbolj zanimivo to, da je odšel za nižjo plačo za predsednika uprave Steklarne Rogaška, ki je bila v popolnoma razsutem stanju. Obeti so bili dobri, v intervjuju za Dnevnik se je hvalil: »Rešili smo Steklarno Rogaška« in si leta 2007 prislužil nagrado Najmenedžer revije Menedžer. Na eni od okroglih miz z gospodarstveniki je med drugim izjavil, da bomo morda čez leta pisali o uspešnosti Steklarne Rogaška. Še istega leta je bila njegova misija v tem podjetju končana, ker je v steklarni prišlo do prisilne poravnave. Poslovil se je prej kot v dveh letih, pri čemer je prisilno poravnavo označil kot uspeh. Na vodilno mesto je znova prišel Davor Šenija, ki je steklarno že vodil leta 2004. Nekateri Lična obtožujejo, da ni bil najboljši možni menedžer, drugi pa ga zagovarjajo, ker naj bi vsaj za silo popravil škodo, ki jo je pred njim povzročil Bojan Bevc, ki so ga zaradi gospodarskega kriminala ovadili tako v Sloveniji kot na Hrvaškem.
Vsekakor so glasovi kritikov prišli tudi do Pahorja in tako je neuradno slišati, da naj bi Lična kot gospodarskega ministra vendarle odpisal, zato menda mrzlično išče drugega kandidata. Med drugim naj bi ta resor ponujal gospodarstvenicama Tatjani Fink (Trimo Trebnje) in Cvetki Selšek (SKB banka), vendar naj bi ga zavrnili. Po drugih virih naj bi resor ponujal Andreju Horvatu, nekdanjemu državnemu sekretarju za razvoj, ki je sicer izvisel kot možni minister za razvoj (namesto njega bo ta resor prevzel Mitja Gaspari), toda tudi ta naj bi ponudbo zavrnil. Nekateri menijo, da je še vedno užaljen, drugi pa, da se zaveda, da je ta resor veliko težji od razvoja.
Neizkušena državotvorna ministrica
Kot neslana šala je bila slišati informacija, da se je Katarina Kresal Pahorju ponudila za zunanjo ministrico, ta pa nad to idejo ni najbolj navdušen. Kresalova namreč nima nobenih izkušenj v diplomaciji ali zunanji politiki, političarka pa je postala junija lani, ko je bila izvoljena za predsednico LDS. Pred tem je delala kot odvetnica v odvetniški pisarni svojega partnerja Mira Senice, specializirana za gospodarsko pravo. Na enem od predvolilnih soočenj na TV Slovenija je na vprašanje, kdaj so bile prve demokratične volitve, odgovorila, da leta 1992. Ko se ji je publika smejala, pa je izdahnila: »A sem ga spet kaj osejala?« Pozneje se je opravičevala, da so bile tega leta res prve volitve v državni zbor oziroma da so bile leta 1992 prve demokratične volitve v samostojni Sloveniji. Dve leti prej še ni imela volilne pravice, tako tudi ni mogla glasovati na referendumu za samostojno Slovenijo. Za Demos, ki je zmagal na prvih demokratičnih volitvah, očitno še ni slišala. Podobno naj bi se obnašala na srečanjih predsednikov parlamentarnih strank s premierjem Janezom Janšo na temo odnosi s sosedno Hrvaško. Naši viri pravijo, da dolgo časa sploh ni vedela, kaj so glavni zunanjepolitični problemi in da je praviloma odgovarjala, da se mora posvetovati s kolegi v stranki. Potem ko je vendarle pridobila nekaj osnov, pa je na soočenjih ponavljala na pamet naučene fraze. Podobno tudi v primeru tajkunov, ki so se po njenem rodili v pisarni Janeza Janše, čeprav smo novinarji o njih pisali že veliko let prej. Morda pa dama nima časa za branje časopisov in revij, tudi na svojih letalskih izletih v svetovna modna središča ne. Kljub temu ji pripisujejo veliko možnosti, da bi ta resor vendarle prevzela.
V primeru, če Pahorju uspe najti kandidata za zunanjega ministra med diplomati (nazadnje naj bi bila v igri Sanja Štiglic, vodja stalne slovenske misije pri OZN v New Yorku), naj bi Kresalova prevzela notranji resor, ki naj bi ga Pahor sprva obljubil Karlu Erjavcu v zameno za izgubljeno obrambo. Seveda ni znano, od kod naj bi imela Kresalova za ta resor več sposobnosti in izkušenj kot Erjavec, ki je vodil štiri leta zelo podoben resor, pred tem pa je bil državni sekretar v ministrstvu za pravosodje in tako rekoč desna roka ministra Iva Bizjaka. Tudi ta resor je za Erjavca zaseden, ker je predviden Alešu Zalarju, prav tako iz LDS. Erjavec naj bi bil neprimeren za obrambnega, notranjega in pravosodnega ministra zaradi afere Patria, pri čemer ni nobenega konkretnega dokaza, da bi bilo v tem poslu karkoli narobe, sploh pa da bi bil Erjavec kakorkoli vpleten vanj. Tako je Pahor prišel do paradoksalnega položaja, ko stranki LDS s petimi poslanci ponuja dva državotvorna resorja, stranki Desus s sedmimi poslanci pa tri nedržavotvorne, dva navadna in enega celo brez listnice. Še bolj paradoksalno je, da poslanska skupina Desus to ponudbo sprejema z odprtimi rokami, čeprav gre za ponižanje njihove stranke, zlasti pa njihovega predsednika. Zelo verjetno pa gre za maščevanje politično-gospodarske povezave, ker je Erjavec pri izbiri ponudnika oklepnikov obšel Zdenka Pavčka, dolgoletnega člana LDS, ki še vedno uživa podporo vseh LDS-ovih frakcij v trojčku. Nova vlada mu bo že nekako »popravila krivico« zaradi izpada obljubljenega dohodka, ki ga je izgubil, ker je Erjavec na podlagi mednarodnega razpisa izbral Patrio in ne Pavčkove Sistemske tehnike.
Mediji in glavni oglaševalci bi bili znova v rokah Gregorja Golobiča.
Ultra minister
Zaradi gospodarsko-političnih navez bi bilo sporno tudi imenovanje Gregorja Golobiča za ministra za visoko šolstvo in znanost. Kot je znano, je bil prvak Zares pred vrnitvijo v politiko poslovni direktor Ultre, ki se ukvarja predvsem z industrijsko elektroniko. Podjetje je že v času, ko je bil Golobič eden od vodilnih politikov LDS in glavni kadrovik vladajoče koalicije, poslovno sodelovalo s številnimi povečini državnimi podjetji in državnimi inštitucijami, kar je celo samo navajalo v svojih propagandnih in poslovnih aktih. Dobivalo je tudi znatna sredstva neposredno iz državnega proračuna prek natečajev in razpisov različnih ministrstev, ki so jih vodili politiki iz LDS. Najbolj tesno pa je Ultra sodelovala z Mobitelom, nad katerim je držal svojo roko Golobič. Ko je bil kot diplomirani filozof z bogatimi političnimi izkušnjami imenovan za poslovnega direktorja Ultre, so se njeni posli z državo še okrepili. Eden od primerov takšnih poslov je sistem Talk Track (za sledenje, komunikacijo in upravljanje vozil), ki ga je Ultra razvila za Pošto. Na prvem razpisu so se pojavili trije ponudniki, po razveljavitvi pa samo še Ultra. Mnogi so se spraševali, zakaj pošta sploh potrebuje tak sistem. V resnici je bolj potrebovala denar Ultra oziroma LDS. Zelo podobna zgodba se je pred kratkim zgodila v Mestni občini Ljubljana, kjer je bila Ultra izbrana za izvajanje storitev za delovanje sistema enotne mestne kartice, čeprav je podjetje Četrta pot ponudilo storitev po bistveno nižji ceni, a je kljub temu odpadlo iz razpisa. Odločilne naj bi bile povezave med županom Zoranom Jankovićem in stranko Zares, v kateri so tudi nekateri njegovi svetniki. Če bo Golobič minister za znanost in tehnologijo, bo torej Ultri padla »sekira v med«. Golobičeve lovke pa bodo znova osvojile tudi Telekom in vse z njim povezane družbe. Znano je, da je bil nekdanji direktor Mobitela Anton Majzelj zvest Golobičev kader, podobno velja tudi za direktorja Debitela Boruta Razdevška, ki je lahko konkurenčno družbo ustanovil zgolj zaradi prijateljsko-strankarskih navez. Pričakovati je, da bodo družbe iz skupine Telekom in Mobitel poslej zelo pazile, kateremu mediju bodo dale svoj oglas, sicer bodo lahko imele (zares) probleme z brezkompromisnim ministrom Gregorjem.
Nekulturna kandidatka
Golobič pa bo dosegel veliki uspeh, če bo njegovi stranki pripadlo še ministrstvo za kulturo, ki ga bo v tem primeru najverjetneje prevzela Majda Širca. Znano je, da je stranka Zares že pripravila predloge za spremembe zakona o RTVS, ki bi javni zavod znova vrnil (njihovi) civilni družbi, podobno pa naj bi uredili tudi status STA. Mediji in glavni oglaševalci bi bili znova v rokah njihove stranke. Majda Širca pa bi bila kot ministrica sporna zaradi izjav, ki jih je dajala v zvezi z mediji in v zvezi s političnimi tekmeci. Vedno je nasprotovala oblikovanju bolj pluralne medijske krajine, kjer se ne bi slišal samo glas njihove civilne družbe, ampak tudi tiste, ki je bližje njihovim političnim nasprotnikom. Ko je sklad za medije razdeljeval sredstva, je najbolj povzdignila glas, kadar so jih prejela Nova revija, Demokracija in (bivši) Mag. Pri tem je kot svoje argumente navajala neresnična dejstva in insinuacije. »Je kaj zdrave pameti v tem, da gre 50 tisoč evrov Delu za konsolidacijo Maga, če pa je bil s škodljivo prodajo državnega deleža v Mercatorju že davno konsolidiran,« se je spraševala junija lani, torej nekaj mesecev pred tem, ko so se na takratne novinarje Maga začeli vršiti pritiski kapitala, in pol leta, preden smo doživeli prevzem s strani uredniško-novinarske ekipe, ki je po svojem političnem prepričanju še najbližje stranki Zares. Vsekakor pa je Majda Širca grdo zavajala v zvezi z Magom. Delo je dobilo denar za Mag podobno kot Dnevnik za Objektiv, česar pa poslanka Zares ni problematizirala. Mag ni bil konsolidiran s prodajo Mercatorja, ker ga je Delu prodala družba Salomon 2000, ki z Mercatorjem in Janševo vlado nima nobene zveze. Glede na njene izjave lahko sklepamo, kakšen bo njen odnos do njej nevšečnih medijev, med katerimi je gotovo tudi nova revija Reporter.
Majda Širca pa je neprimerna tudi zaradi svojih nekulturnih izjav v času predvolilne kampanje, zaradi česar so jo kritizirali celo njej všečni mediji. V zvezi z Janezom Janšo je denimo zapisala, da je »obramboslovec, človek iz marmorja, popolnoma aseksualno bitje, ki bi mu človek erekcijo pripisal le v primerih, ko se mi izlije gnev, ne pa ljubezen do drugega.« Za Karla Erjavca pa, da je »tak otrok, ki se napihnjeno igra vojake, istočasno in ravno tako puranje igra pokojninsko vestalko« ter da bi mu »eno primazala ne glede na zaklinjanje varuhinje.« Kako se bosta gledala, če bosta slučajno oba kot ministra sedela za Pahorjevo mizo?
Tekma s časom
Sicer pa obstaja tudi verjetnost, da bo namesto Širce kulturno ministrstvo prevzel »večni« direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik. V tem primeru bi v vlado vstopila druga Golobičeva kandidatka, in sicer za javno upravo Irma Pavlinič Krebs, nad katero pa v SD niso najbolj navdušeni. Možno je tudi, da bosta obe ministrici, zlasti če v vladi ne bo Lahovnika in Branka Lobnikarja, ki je Golobičev kandidat za notranjega ministra. Ker Pahor ne najde kandidata za ministra za delo (njegova alternativna ministrica Andreja Črnak Meglič zanj ni prava izbira), ta resor ponuja Desusu, kjer se Erjavec ne vidi, zato pa so toliko bolj navdušeni poslanci Desusa. Drugi resor za Desus naj bi bilo okolje in prostor, kjer ima sicer SD kandidata Franca Lobnika, profesorja na biotehniški fakulteti, ali pa zdravje, ki bi v imenu Desusa prevzel Dorijan Marušič, v imenu SD pa najbrž Borut Miklavčič, nekdanji direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Za lokalno samoupravo kandidat ni znan, vendar če bi ta resor brez listnice ohranili, bi najbrž morali spremeniti zakon o vladi in vladni kabinet razširiti, ali pa bi ga združili z uradom za Slovence po svetu, ki morajo po zakonu obvezno dobiti svojega ministra. Vsekakor Pahorjeva pot do nove vlade ne bo lahko. Če jo bo hotel prevzeti v dveh mesecih od volitev (kot pred štirimi leti Janez Janša), ima časa samo še dva tedna.
Reporter, 10. novembra 2008
Od kod naj bi imela Kresalova več sposobnosti in izkušenj kot Erjavec, ki je štiri leta vodil resor za obrambo, pred tem pa je bil državni sekretar v ministrstvu za pravosodje?
Z izvolitvijo Boruta Pahorja za mandatarja se bo končno začel postopek za oblikovanje vlade. Njegovo imenovanje se je zavleklo zaradi težav pri koalicijskih dogovorih in iskanju ministrskih imen. Največje težave ima zlasti pri iskanju kandidatov za zunanje zadeve, za gospodarstvo in za delo. Javnost pa razburjajo tudi nekateri možni kandidati, ki so se pojavljali v medijih, še posebej Katarina Kresal kot zunanja ministrica, Gregor Golobič kot minister za visoko šolstvo in znanost, Majda Širca kot ministrica za kulturo in Robert Ličen kot gospodarski minister. Po drugi strani pa je po mnenju strank trojčka Karl Erjavec neprimeren za ministra v državotvornem resorju, čeprav ima med vsemi še največ izkušenj v izvršilni veji oblasti.
Medtem se v javnosti pojavlja nova kombinacija možnih ministrskih imen. Tako naj bi Kresalova postala ministrica za notranje zadeve, medtem ko bi zunanje zadeve prevzel nekdo iz diplomatskih krogov. Karl Erjavec zdaj ni več primeren niti za notranjega niti za pravosodnega ministra, medtem ko je ponujeno ministrstvo za delo zavrnil. S tem ima Pahor očitno še največ težav, saj mrzlično išče kandidata ali kandidatko. Tudi Matej Lahovnik tega resorja ni sprejel, prav tako pa je zavrnil resor za gospodarstvo. »Čudežni deček iz Velenja« je ob tem raztrgal še koalicijsko pogodbo, ki je po njegovem preveč konkretna v premalo pomembnih zadevah, premalo pa v najpomembnejših. Mladi ekonomist pogreša konkretne ukrepe v primeru hujše recesije in večje brezposelnosti. Tako za zdaj ostaja v parlamentu, nekateri pa vendarle menijo, da si bo premislil in da s kritikami zgolj zbuja pozornost.
Sporni menedžer
Gospodarski resor je še vedno »naprodaj«. Pahor je na predstavitvi alternativne ministrske ekipe 31. avgusta letos kot kandidata SD za ta gospodarskega ministra predstavil Roberta Lična, svetovalca predsednika uprave Gorenja Franja Bobinca za kakovost. Njegovo ime se je večkrat pojavljalo v primeru, če bi Lahovnik prevzel ministrstvo za delo in socialo, ob tem pa je bilo slišati precej kritik glede njegove ustreznosti. Ličen naj bi bil kot direktor Steklarne Rogaške odgovoren za njen potop. Menedžerske izkušnje si je najprej nabiral na Tobačni Ljubljana, od koder je odšel za izvršnega direktorja v podjetju Akrapovič. Tam je leta 2005 dosegel priznanje Mladi menedžer, ki mu jo je dodelilo združenje menedžer. Po petih letih se je »prijateljsko razšel« z Akrapovičem, pri čemer je najbolj zanimivo to, da je odšel za nižjo plačo za predsednika uprave Steklarne Rogaška, ki je bila v popolnoma razsutem stanju. Obeti so bili dobri, v intervjuju za Dnevnik se je hvalil: »Rešili smo Steklarno Rogaška« in si leta 2007 prislužil nagrado Najmenedžer revije Menedžer. Na eni od okroglih miz z gospodarstveniki je med drugim izjavil, da bomo morda čez leta pisali o uspešnosti Steklarne Rogaška. Še istega leta je bila njegova misija v tem podjetju končana, ker je v steklarni prišlo do prisilne poravnave. Poslovil se je prej kot v dveh letih, pri čemer je prisilno poravnavo označil kot uspeh. Na vodilno mesto je znova prišel Davor Šenija, ki je steklarno že vodil leta 2004. Nekateri Lična obtožujejo, da ni bil najboljši možni menedžer, drugi pa ga zagovarjajo, ker naj bi vsaj za silo popravil škodo, ki jo je pred njim povzročil Bojan Bevc, ki so ga zaradi gospodarskega kriminala ovadili tako v Sloveniji kot na Hrvaškem.
Vsekakor so glasovi kritikov prišli tudi do Pahorja in tako je neuradno slišati, da naj bi Lična kot gospodarskega ministra vendarle odpisal, zato menda mrzlično išče drugega kandidata. Med drugim naj bi ta resor ponujal gospodarstvenicama Tatjani Fink (Trimo Trebnje) in Cvetki Selšek (SKB banka), vendar naj bi ga zavrnili. Po drugih virih naj bi resor ponujal Andreju Horvatu, nekdanjemu državnemu sekretarju za razvoj, ki je sicer izvisel kot možni minister za razvoj (namesto njega bo ta resor prevzel Mitja Gaspari), toda tudi ta naj bi ponudbo zavrnil. Nekateri menijo, da je še vedno užaljen, drugi pa, da se zaveda, da je ta resor veliko težji od razvoja.
Neizkušena državotvorna ministrica
Kot neslana šala je bila slišati informacija, da se je Katarina Kresal Pahorju ponudila za zunanjo ministrico, ta pa nad to idejo ni najbolj navdušen. Kresalova namreč nima nobenih izkušenj v diplomaciji ali zunanji politiki, političarka pa je postala junija lani, ko je bila izvoljena za predsednico LDS. Pred tem je delala kot odvetnica v odvetniški pisarni svojega partnerja Mira Senice, specializirana za gospodarsko pravo. Na enem od predvolilnih soočenj na TV Slovenija je na vprašanje, kdaj so bile prve demokratične volitve, odgovorila, da leta 1992. Ko se ji je publika smejala, pa je izdahnila: »A sem ga spet kaj osejala?« Pozneje se je opravičevala, da so bile tega leta res prve volitve v državni zbor oziroma da so bile leta 1992 prve demokratične volitve v samostojni Sloveniji. Dve leti prej še ni imela volilne pravice, tako tudi ni mogla glasovati na referendumu za samostojno Slovenijo. Za Demos, ki je zmagal na prvih demokratičnih volitvah, očitno še ni slišala. Podobno naj bi se obnašala na srečanjih predsednikov parlamentarnih strank s premierjem Janezom Janšo na temo odnosi s sosedno Hrvaško. Naši viri pravijo, da dolgo časa sploh ni vedela, kaj so glavni zunanjepolitični problemi in da je praviloma odgovarjala, da se mora posvetovati s kolegi v stranki. Potem ko je vendarle pridobila nekaj osnov, pa je na soočenjih ponavljala na pamet naučene fraze. Podobno tudi v primeru tajkunov, ki so se po njenem rodili v pisarni Janeza Janše, čeprav smo novinarji o njih pisali že veliko let prej. Morda pa dama nima časa za branje časopisov in revij, tudi na svojih letalskih izletih v svetovna modna središča ne. Kljub temu ji pripisujejo veliko možnosti, da bi ta resor vendarle prevzela.
V primeru, če Pahorju uspe najti kandidata za zunanjega ministra med diplomati (nazadnje naj bi bila v igri Sanja Štiglic, vodja stalne slovenske misije pri OZN v New Yorku), naj bi Kresalova prevzela notranji resor, ki naj bi ga Pahor sprva obljubil Karlu Erjavcu v zameno za izgubljeno obrambo. Seveda ni znano, od kod naj bi imela Kresalova za ta resor več sposobnosti in izkušenj kot Erjavec, ki je vodil štiri leta zelo podoben resor, pred tem pa je bil državni sekretar v ministrstvu za pravosodje in tako rekoč desna roka ministra Iva Bizjaka. Tudi ta resor je za Erjavca zaseden, ker je predviden Alešu Zalarju, prav tako iz LDS. Erjavec naj bi bil neprimeren za obrambnega, notranjega in pravosodnega ministra zaradi afere Patria, pri čemer ni nobenega konkretnega dokaza, da bi bilo v tem poslu karkoli narobe, sploh pa da bi bil Erjavec kakorkoli vpleten vanj. Tako je Pahor prišel do paradoksalnega položaja, ko stranki LDS s petimi poslanci ponuja dva državotvorna resorja, stranki Desus s sedmimi poslanci pa tri nedržavotvorne, dva navadna in enega celo brez listnice. Še bolj paradoksalno je, da poslanska skupina Desus to ponudbo sprejema z odprtimi rokami, čeprav gre za ponižanje njihove stranke, zlasti pa njihovega predsednika. Zelo verjetno pa gre za maščevanje politično-gospodarske povezave, ker je Erjavec pri izbiri ponudnika oklepnikov obšel Zdenka Pavčka, dolgoletnega člana LDS, ki še vedno uživa podporo vseh LDS-ovih frakcij v trojčku. Nova vlada mu bo že nekako »popravila krivico« zaradi izpada obljubljenega dohodka, ki ga je izgubil, ker je Erjavec na podlagi mednarodnega razpisa izbral Patrio in ne Pavčkove Sistemske tehnike.
Mediji in glavni oglaševalci bi bili znova v rokah Gregorja Golobiča.
Ultra minister
Zaradi gospodarsko-političnih navez bi bilo sporno tudi imenovanje Gregorja Golobiča za ministra za visoko šolstvo in znanost. Kot je znano, je bil prvak Zares pred vrnitvijo v politiko poslovni direktor Ultre, ki se ukvarja predvsem z industrijsko elektroniko. Podjetje je že v času, ko je bil Golobič eden od vodilnih politikov LDS in glavni kadrovik vladajoče koalicije, poslovno sodelovalo s številnimi povečini državnimi podjetji in državnimi inštitucijami, kar je celo samo navajalo v svojih propagandnih in poslovnih aktih. Dobivalo je tudi znatna sredstva neposredno iz državnega proračuna prek natečajev in razpisov različnih ministrstev, ki so jih vodili politiki iz LDS. Najbolj tesno pa je Ultra sodelovala z Mobitelom, nad katerim je držal svojo roko Golobič. Ko je bil kot diplomirani filozof z bogatimi političnimi izkušnjami imenovan za poslovnega direktorja Ultre, so se njeni posli z državo še okrepili. Eden od primerov takšnih poslov je sistem Talk Track (za sledenje, komunikacijo in upravljanje vozil), ki ga je Ultra razvila za Pošto. Na prvem razpisu so se pojavili trije ponudniki, po razveljavitvi pa samo še Ultra. Mnogi so se spraševali, zakaj pošta sploh potrebuje tak sistem. V resnici je bolj potrebovala denar Ultra oziroma LDS. Zelo podobna zgodba se je pred kratkim zgodila v Mestni občini Ljubljana, kjer je bila Ultra izbrana za izvajanje storitev za delovanje sistema enotne mestne kartice, čeprav je podjetje Četrta pot ponudilo storitev po bistveno nižji ceni, a je kljub temu odpadlo iz razpisa. Odločilne naj bi bile povezave med županom Zoranom Jankovićem in stranko Zares, v kateri so tudi nekateri njegovi svetniki. Če bo Golobič minister za znanost in tehnologijo, bo torej Ultri padla »sekira v med«. Golobičeve lovke pa bodo znova osvojile tudi Telekom in vse z njim povezane družbe. Znano je, da je bil nekdanji direktor Mobitela Anton Majzelj zvest Golobičev kader, podobno velja tudi za direktorja Debitela Boruta Razdevška, ki je lahko konkurenčno družbo ustanovil zgolj zaradi prijateljsko-strankarskih navez. Pričakovati je, da bodo družbe iz skupine Telekom in Mobitel poslej zelo pazile, kateremu mediju bodo dale svoj oglas, sicer bodo lahko imele (zares) probleme z brezkompromisnim ministrom Gregorjem.
Nekulturna kandidatka
Golobič pa bo dosegel veliki uspeh, če bo njegovi stranki pripadlo še ministrstvo za kulturo, ki ga bo v tem primeru najverjetneje prevzela Majda Širca. Znano je, da je stranka Zares že pripravila predloge za spremembe zakona o RTVS, ki bi javni zavod znova vrnil (njihovi) civilni družbi, podobno pa naj bi uredili tudi status STA. Mediji in glavni oglaševalci bi bili znova v rokah njihove stranke. Majda Širca pa bi bila kot ministrica sporna zaradi izjav, ki jih je dajala v zvezi z mediji in v zvezi s političnimi tekmeci. Vedno je nasprotovala oblikovanju bolj pluralne medijske krajine, kjer se ne bi slišal samo glas njihove civilne družbe, ampak tudi tiste, ki je bližje njihovim političnim nasprotnikom. Ko je sklad za medije razdeljeval sredstva, je najbolj povzdignila glas, kadar so jih prejela Nova revija, Demokracija in (bivši) Mag. Pri tem je kot svoje argumente navajala neresnična dejstva in insinuacije. »Je kaj zdrave pameti v tem, da gre 50 tisoč evrov Delu za konsolidacijo Maga, če pa je bil s škodljivo prodajo državnega deleža v Mercatorju že davno konsolidiran,« se je spraševala junija lani, torej nekaj mesecev pred tem, ko so se na takratne novinarje Maga začeli vršiti pritiski kapitala, in pol leta, preden smo doživeli prevzem s strani uredniško-novinarske ekipe, ki je po svojem političnem prepričanju še najbližje stranki Zares. Vsekakor pa je Majda Širca grdo zavajala v zvezi z Magom. Delo je dobilo denar za Mag podobno kot Dnevnik za Objektiv, česar pa poslanka Zares ni problematizirala. Mag ni bil konsolidiran s prodajo Mercatorja, ker ga je Delu prodala družba Salomon 2000, ki z Mercatorjem in Janševo vlado nima nobene zveze. Glede na njene izjave lahko sklepamo, kakšen bo njen odnos do njej nevšečnih medijev, med katerimi je gotovo tudi nova revija Reporter.
Majda Širca pa je neprimerna tudi zaradi svojih nekulturnih izjav v času predvolilne kampanje, zaradi česar so jo kritizirali celo njej všečni mediji. V zvezi z Janezom Janšo je denimo zapisala, da je »obramboslovec, človek iz marmorja, popolnoma aseksualno bitje, ki bi mu človek erekcijo pripisal le v primerih, ko se mi izlije gnev, ne pa ljubezen do drugega.« Za Karla Erjavca pa, da je »tak otrok, ki se napihnjeno igra vojake, istočasno in ravno tako puranje igra pokojninsko vestalko« ter da bi mu »eno primazala ne glede na zaklinjanje varuhinje.« Kako se bosta gledala, če bosta slučajno oba kot ministra sedela za Pahorjevo mizo?
Tekma s časom
Sicer pa obstaja tudi verjetnost, da bo namesto Širce kulturno ministrstvo prevzel »večni« direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik. V tem primeru bi v vlado vstopila druga Golobičeva kandidatka, in sicer za javno upravo Irma Pavlinič Krebs, nad katero pa v SD niso najbolj navdušeni. Možno je tudi, da bosta obe ministrici, zlasti če v vladi ne bo Lahovnika in Branka Lobnikarja, ki je Golobičev kandidat za notranjega ministra. Ker Pahor ne najde kandidata za ministra za delo (njegova alternativna ministrica Andreja Črnak Meglič zanj ni prava izbira), ta resor ponuja Desusu, kjer se Erjavec ne vidi, zato pa so toliko bolj navdušeni poslanci Desusa. Drugi resor za Desus naj bi bilo okolje in prostor, kjer ima sicer SD kandidata Franca Lobnika, profesorja na biotehniški fakulteti, ali pa zdravje, ki bi v imenu Desusa prevzel Dorijan Marušič, v imenu SD pa najbrž Borut Miklavčič, nekdanji direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Za lokalno samoupravo kandidat ni znan, vendar če bi ta resor brez listnice ohranili, bi najbrž morali spremeniti zakon o vladi in vladni kabinet razširiti, ali pa bi ga združili z uradom za Slovence po svetu, ki morajo po zakonu obvezno dobiti svojega ministra. Vsekakor Pahorjeva pot do nove vlade ne bo lahko. Če jo bo hotel prevzeti v dveh mesecih od volitev (kot pred štirimi leti Janez Janša), ima časa samo še dva tedna.
Reporter, 10. novembra 2008
ponedeljek, 10. november 2008
Mandatar (komentar za TV SLO 3)
Končno smo dobili mandatarja Boruta Pahorja. To pa ne pomeni konca njegovih težav pri koalicijskih dogovorih in iskanju ministrov. Nejasno ostaja, zakaj je Katarina Kresal bolj državotvorna od Karla Erjavca, saj ima precej manj izkušenj od obrambnega ministra, poleg tega je LDS dosegla slabši rezultat od Desusa. Glede na to, da naj bi LDS dobila kar dva državotvorna resorja, Desus pa nobenega, je sklepati, da Pahorjeva vlada ne bo koalicija štirih enakopravnih strank, ampak da bo vodilno vlogo imel trojček. Sicer pa se ne ve, ali bo glavno besedo imel premier Pahor ali kar Gregor Golobič, ki bi kot minister za visoko šolstvo in znanost imel dovolj možnosti za delovanje iz ozadja. Pahor mu je že popustil pri napovedani spremembi zakona o RTV Slovenija, kjer o obveznem soglasju opozicije ni več govora. Težav pa nima le z iskanjem zunanjega ministra, ampak tudi gospodarskega in zlasti za delo. Matej Lahovnik mu je dal košarico, ker v koalicijski pogodbi ni dovolj ukrepov za reševanje gospodarske recesije. V kriznih razmerah bi bila verjetno najboljša rešitev velika koalicija, toda deklarativno odprti in povezovalni mandatar je iz pogovorov izključil Janševo SDS.
Parlamentarni kanal (TVS 3), 7. 11. 2008
Parlamentarni kanal (TVS 3), 7. 11. 2008
Prenovljeni izgnanci (Reporter 25)
Šele če bo NSI obdržala evropskega poslanca in se dobro odrezala na lokalnih volitvah, bo lahko računala na vrnitev v parlament.
igor.krsinar@revija-reporter.si
Nova Slovenija bo na izrednem kongresu čez dva tedna prevetrila vodstvo in se nato začela pripravljati na evropske in lokalne volitve. Njeni veljaki so prepričani, da se lahko prenovljena stranka vrne v državni zbor čez štiri leta. Lojze Peterle in Mojca Kucler Dolinar sta se umaknila Ljudmili Novak, iz politike se poslavlja tudi predsednik Andrej Bajuk, ki se več ne udeležuje niti pogovorov o prihodnosti NSI.
Apatije zaradi izpada iz državnega zbora naj bi bilo po zadnji klavzuri konec. Veljaki NSI so strnili vrste in se dogovorili o prihodnosti stranke. Na izrednem kongresu 15. novembra v Ljubljani naj bi stranka nastopila z eno kandidatko za predsednico: evropsko poslanko Ljudmilo Novak, ki je že na zadnjem kongresu leta 2005 kot podpredsednica požela največ glasov delegatov kongresa. Možno je sicer, da se bo za vodenje stranke potegoval še kdo, kajti postopki se zaključujejo dva dni pred kongresom, toda Novakova nedvomno uživa največ podpore med člani, posebej pa so jo podprli izvršilni odbor, podmladek, ženska zveza in še nekaj občinskih odborov. Mojca Kucler Dolinar naj bi predvidoma postala predsednica sveta stranke, Lojze Peterle pa naj bi bil tudi naslednje leto nosilec evropske liste NSI. Prva naj bi se umaknila, ker bo iskala novo službo, stranka pa potrebuje predsednika, ki bo delal cel dan. Peterle pa naj bi (končno) ugotovil, da ne združuje, ampak razdružuje ljudi, s podporo Novakovi pa si je menda zagotovil njeno podporo, da bo na evropskih volitvah nosilec liste. Seveda naj bi nastopila tudi Novakova in še mnogo drugih (močnih) kandidatov, toda realno je pričakovati, da bo v evropski parlament izvoljen kvečjemu eden kandidat.
Obračun z Bajukovo skupino?
Odprta naj bi ostala podpredsedniška mesta in kandidature v izvršilni odbor stranke. Med do zdaj evidentiranimi kandidati za podpredsednika naj bi bili bivši poslanci Anton Kokalj, Martin Mikolič, Jožef Horvat, Alojz Sok (ta naj se na klavzuri kandidaturi odpovedal), bivši poslanki Marjeta Uhan in Majda Zupan, mladinci Peter Kozmos, Andrej Hafner in Matej Tonin (med kandidati prve volilne enote je zbral največ glasov in tako premagal Kokalja). Odprta ostaja tudi možnost, da bi ena od predsednic postala Mojca Kucler Dolinar, če se ne bi potegovala za predsednico sveta stranke, ki je sicer še bolj pomembna funkcija. Sicer pa se po statutu na kongresu voli tri podpredsednike, od tega najmanj eno podpredsednico oziroma najmanj enega podpredsednika.
Odprta ostaja tudi zasedba izvršilnega odbora, kjer se enajst članov voli na kongresu. Po mnenju nekaterih bi morali zaradi izrednih razmer določiti zaprto kandidatno listo (za mandatarski sistem volitev so se sicer zavzemali že v SKD, a ga nikoli niso izvedli), toda vršilka dolžnosti predsednice NSI Ljudmila Novak temu nasprotuje. Dejala je, da bo najbrž predlagala nekaj ljudi z izkušnjami in mladih perspektivnih kandidatov, končno besedo o njihovi izvolitvi pa bo prepustila kongresu. Nekateri že napovedujejo obračun z vsemi Bajukovimi ljudmi, zlasti nad Sokom in Horvatom. Prvi se še ni odločil, ali bo kandidiral v kateri organ, drugi pa razmišlja o kandidaturi za podpredsednika stranke, saj tako želi regijski odbor NSI Prekmurje, ki dosega najboljše volilne rezultate. Lojze Peterle naj ne bi kandidiral za nobeno funkcijo, pri prenovi stranke naj bi pomagal drugače.
Andrej Bajuk je povabljen na kongres, vendar še ni sporočil, ali se ga bo tudi udeležil. Slišati je, da naj sploh ne bi prišel, po nekaterih informacijah pa naj bi prišel zgolj čestitat novi predsednici. Novakova nam je povedala, da je Bajuk obljubil, da bo uredil svoje obveznosti za nazaj in uredil finance, toda sama še nima finančnega pregleda nad stranko, da bi vedela, koliko dolgov je nastalo zaradi volilne kampanje. Vsekakor upa, da bodo našli dovolj sredstev za poravnavo starih računov in da bodo lahko okoli 10 tisoč evrov na mesec, kolikor naj bi jih poslej dobivali iz državnega proračuna, namenili zgolj za delovanje stranke. Delovati bodo morali skromno, saj bo ta vsota zadostovala zgolj za stroške prostorov, obratovanje, prireditve in nekaj slabo plačanih oseb, med katerimi bo tudi glavni tajnik. Tega izbere predsednik oziroma predsednica, potrdi pa ga izvršilni odbor. Novakova za zdaj še ne želi govoriti o kandidatih, ki naj bi jih bilo več. Neuradno smo slišali, da naj bi imel največ možnosti za glavnega tajnika Robert Ilc, predsednik podmladka, ki velja za izjemno dobrega organizatorja dela. Dosedanja glavna tajnica Maruša Novak bo še pred kongresom morala pospraviti kovčke…
Misija nemogoče
Po kongresu naj bi se stranka intenzivno začela pripravljati na evropske volitve, kjer naj bi, kot rečeno, nastopila z zelo močno listo in z Lojzetom Peterletom v glavni vlogi. Če ji bo uspelo obdržati vsaj enega evropskega poslanca, bo lahko računala na uspeh tudi na lokalnih volitvah. Že pred dvema letoma se je odrezala precej slabo, saj je njene svetniške kandidate volilo le 6,33 odstotka volivcev, izvoljenih pa je bilo deset županov, med njimi Alojz Sok v Ormožu in Martin Mikolič v Rogatcu. Če tega rezultata ne bo poslabšala in če bo ostala v evropskem parlamentu, bo lahko računala, da bi dosegla to, kar ni uspelo nobeni izpadli stranki doslej: vrnitev v parlament. Na volitvah leta 2004 je iz parlamenta izpadla stranka mladih, ki je pred letošnjimi volitvami sklenila predvolilno koalicijo z SLS, toda noben njen kandidat na skupni listi ni bil izvoljen za poslanca. Stranka AS, ki je nastala po razkolu v SMS, se je lani pridružila stranki Zares in za poslanca je bil izvoljen njen nekdanji predsednik Franci Kek. Demokrati Slovenije in Zeleni Slovenije, ki se niso pridružili LDS leta 1994, se z vsakimi volitvami še bolj oddaljujejo od parlamenta. Enako velja za »kranjske« liberalce, ki so izpadli leta 1992. Usoda NSI je odvisna predvsem od njene krščanske tradicionalne baze, ki je nekoč volila SKD, letos pa je volila SDS ali ostala doma. Predvsem slednji so ključni za to, ali bo na naslednjih volitvah stranka zbrala vsaj 0,6 odstotka več, kolikor ji je zmanjkalo za vstop v parlament. Veliko pa je odvisno tudi od razvoja dogodkov v SLS: reformirana stranka bi pomenila konec upanja za NSI, če pa jo bo še naprej vodil Bojan Šrot, pa se lahko zgodi, da bosta stranki na naslednjih volitvah zamenjali položaja.
Reporter, 3. novembra 2008
http://public.edition-on.net/links/690_reporter_25.asp
P. S. Svojo kandidaturo je vložil tudi Franci Vovk, izzivalec na kongresu leta 2005. Podpira ga podjetniški krog z bivšim direktorjem Palome Danilom Marinom na čelu.
igor.krsinar@revija-reporter.si
Nova Slovenija bo na izrednem kongresu čez dva tedna prevetrila vodstvo in se nato začela pripravljati na evropske in lokalne volitve. Njeni veljaki so prepričani, da se lahko prenovljena stranka vrne v državni zbor čez štiri leta. Lojze Peterle in Mojca Kucler Dolinar sta se umaknila Ljudmili Novak, iz politike se poslavlja tudi predsednik Andrej Bajuk, ki se več ne udeležuje niti pogovorov o prihodnosti NSI.
Apatije zaradi izpada iz državnega zbora naj bi bilo po zadnji klavzuri konec. Veljaki NSI so strnili vrste in se dogovorili o prihodnosti stranke. Na izrednem kongresu 15. novembra v Ljubljani naj bi stranka nastopila z eno kandidatko za predsednico: evropsko poslanko Ljudmilo Novak, ki je že na zadnjem kongresu leta 2005 kot podpredsednica požela največ glasov delegatov kongresa. Možno je sicer, da se bo za vodenje stranke potegoval še kdo, kajti postopki se zaključujejo dva dni pred kongresom, toda Novakova nedvomno uživa največ podpore med člani, posebej pa so jo podprli izvršilni odbor, podmladek, ženska zveza in še nekaj občinskih odborov. Mojca Kucler Dolinar naj bi predvidoma postala predsednica sveta stranke, Lojze Peterle pa naj bi bil tudi naslednje leto nosilec evropske liste NSI. Prva naj bi se umaknila, ker bo iskala novo službo, stranka pa potrebuje predsednika, ki bo delal cel dan. Peterle pa naj bi (končno) ugotovil, da ne združuje, ampak razdružuje ljudi, s podporo Novakovi pa si je menda zagotovil njeno podporo, da bo na evropskih volitvah nosilec liste. Seveda naj bi nastopila tudi Novakova in še mnogo drugih (močnih) kandidatov, toda realno je pričakovati, da bo v evropski parlament izvoljen kvečjemu eden kandidat.
Obračun z Bajukovo skupino?
Odprta naj bi ostala podpredsedniška mesta in kandidature v izvršilni odbor stranke. Med do zdaj evidentiranimi kandidati za podpredsednika naj bi bili bivši poslanci Anton Kokalj, Martin Mikolič, Jožef Horvat, Alojz Sok (ta naj se na klavzuri kandidaturi odpovedal), bivši poslanki Marjeta Uhan in Majda Zupan, mladinci Peter Kozmos, Andrej Hafner in Matej Tonin (med kandidati prve volilne enote je zbral največ glasov in tako premagal Kokalja). Odprta ostaja tudi možnost, da bi ena od predsednic postala Mojca Kucler Dolinar, če se ne bi potegovala za predsednico sveta stranke, ki je sicer še bolj pomembna funkcija. Sicer pa se po statutu na kongresu voli tri podpredsednike, od tega najmanj eno podpredsednico oziroma najmanj enega podpredsednika.
Odprta ostaja tudi zasedba izvršilnega odbora, kjer se enajst članov voli na kongresu. Po mnenju nekaterih bi morali zaradi izrednih razmer določiti zaprto kandidatno listo (za mandatarski sistem volitev so se sicer zavzemali že v SKD, a ga nikoli niso izvedli), toda vršilka dolžnosti predsednice NSI Ljudmila Novak temu nasprotuje. Dejala je, da bo najbrž predlagala nekaj ljudi z izkušnjami in mladih perspektivnih kandidatov, končno besedo o njihovi izvolitvi pa bo prepustila kongresu. Nekateri že napovedujejo obračun z vsemi Bajukovimi ljudmi, zlasti nad Sokom in Horvatom. Prvi se še ni odločil, ali bo kandidiral v kateri organ, drugi pa razmišlja o kandidaturi za podpredsednika stranke, saj tako želi regijski odbor NSI Prekmurje, ki dosega najboljše volilne rezultate. Lojze Peterle naj ne bi kandidiral za nobeno funkcijo, pri prenovi stranke naj bi pomagal drugače.
Andrej Bajuk je povabljen na kongres, vendar še ni sporočil, ali se ga bo tudi udeležil. Slišati je, da naj sploh ne bi prišel, po nekaterih informacijah pa naj bi prišel zgolj čestitat novi predsednici. Novakova nam je povedala, da je Bajuk obljubil, da bo uredil svoje obveznosti za nazaj in uredil finance, toda sama še nima finančnega pregleda nad stranko, da bi vedela, koliko dolgov je nastalo zaradi volilne kampanje. Vsekakor upa, da bodo našli dovolj sredstev za poravnavo starih računov in da bodo lahko okoli 10 tisoč evrov na mesec, kolikor naj bi jih poslej dobivali iz državnega proračuna, namenili zgolj za delovanje stranke. Delovati bodo morali skromno, saj bo ta vsota zadostovala zgolj za stroške prostorov, obratovanje, prireditve in nekaj slabo plačanih oseb, med katerimi bo tudi glavni tajnik. Tega izbere predsednik oziroma predsednica, potrdi pa ga izvršilni odbor. Novakova za zdaj še ne želi govoriti o kandidatih, ki naj bi jih bilo več. Neuradno smo slišali, da naj bi imel največ možnosti za glavnega tajnika Robert Ilc, predsednik podmladka, ki velja za izjemno dobrega organizatorja dela. Dosedanja glavna tajnica Maruša Novak bo še pred kongresom morala pospraviti kovčke…
Misija nemogoče
Po kongresu naj bi se stranka intenzivno začela pripravljati na evropske volitve, kjer naj bi, kot rečeno, nastopila z zelo močno listo in z Lojzetom Peterletom v glavni vlogi. Če ji bo uspelo obdržati vsaj enega evropskega poslanca, bo lahko računala na uspeh tudi na lokalnih volitvah. Že pred dvema letoma se je odrezala precej slabo, saj je njene svetniške kandidate volilo le 6,33 odstotka volivcev, izvoljenih pa je bilo deset županov, med njimi Alojz Sok v Ormožu in Martin Mikolič v Rogatcu. Če tega rezultata ne bo poslabšala in če bo ostala v evropskem parlamentu, bo lahko računala, da bi dosegla to, kar ni uspelo nobeni izpadli stranki doslej: vrnitev v parlament. Na volitvah leta 2004 je iz parlamenta izpadla stranka mladih, ki je pred letošnjimi volitvami sklenila predvolilno koalicijo z SLS, toda noben njen kandidat na skupni listi ni bil izvoljen za poslanca. Stranka AS, ki je nastala po razkolu v SMS, se je lani pridružila stranki Zares in za poslanca je bil izvoljen njen nekdanji predsednik Franci Kek. Demokrati Slovenije in Zeleni Slovenije, ki se niso pridružili LDS leta 1994, se z vsakimi volitvami še bolj oddaljujejo od parlamenta. Enako velja za »kranjske« liberalce, ki so izpadli leta 1992. Usoda NSI je odvisna predvsem od njene krščanske tradicionalne baze, ki je nekoč volila SKD, letos pa je volila SDS ali ostala doma. Predvsem slednji so ključni za to, ali bo na naslednjih volitvah stranka zbrala vsaj 0,6 odstotka več, kolikor ji je zmanjkalo za vstop v parlament. Veliko pa je odvisno tudi od razvoja dogodkov v SLS: reformirana stranka bi pomenila konec upanja za NSI, če pa jo bo še naprej vodil Bojan Šrot, pa se lahko zgodi, da bosta stranki na naslednjih volitvah zamenjali položaja.
Reporter, 3. novembra 2008
http://public.edition-on.net/links/690_reporter_25.asp
P. S. Svojo kandidaturo je vložil tudi Franci Vovk, izzivalec na kongresu leta 2005. Podpira ga podjetniški krog z bivšim direktorjem Palome Danilom Marinom na čelu.
ponedeljek, 3. november 2008
Pahorjeva prva skušnjava (Reporter 24)
igor.krsinar@revija-reporter.si
Čeprav je bodoči mandatar Borut Pahor pred volitvami zatrjeval, da zakona o RTVS ne bo spreminjal brez soglasja opozicije, je v intervjuju za tokratno številko Reporterja Miran Potrč dejal, bodo zakon spremenili, tudi če bi temu nasprotovala opozicija. Glede na koalicijske pogovore je sklepati, da bo Gregor Golobič skušal obračunati z Igorjem Bavčarjem, čeprav ta uživa podporo Katarine Kresal, medtem ko bodo Boška Šrota pustili pri miru. Vidno užaljen pa naj bi bil tudi nesojeni minister za razvoj Andrej Horvat, saj naj bi njegov resor prevzel Mitja Gaspari, sam pa je ostal praznih rok.
Osnutek koalicijske pogodbe so predsedniki SD, Zares, LDS in Desusa usklajevali še čez vikend. V petek, ko smo zaključevali naše uredništvo, pa je bilo slišati, da naj bi bilo popravkov zelo malo in da so se že pred tem uskladili skoraj o vsem. Kot je v intervjuju za Reporter povedal podpredsednik DZ Miran Potrč, ki je eden od članov pogajalske skupine SD, je zdaj približno tretjina več besedila kot v predlogu koalicijske pogodbe, ki so jo pripravili v največji parlamentarni stranki.
Prva snedena obljuba
Tako naj bi bili povsem usklajeni tudi pri vprašanju medijske zakonodaje, kjer vsi soglašajo s spremembami zakona o RTVS. Kot smo slišali, v osnutku koalicijske pogodbe, ne piše, da bi moralo biti soglasje opozicije pogoj za spremembo zakona. Znano je, da se je Borut Pahor pred volitvami zavzemal za to, da bi to moral biti pogoj, sicer predloga sprememb zakona sploh ne bi dal v parlamentarno proceduro. Med drugim tudi v intervjuju za revijo Reporter 30. junija. Na pripombo novinarja, da za Gregorja Golobiča ne bi bilo potrebno soglasje opozicije, je Pahor odvrnil: »Ne! Pri tem zakonu, ki je dobil referendumsko podporo, moramo dobiti soglasje opozicije.« Popolnoma drugače trdi Potrč v intervjuju za Reporter, ki zanika, da bi Pahor pogojeval spremembo zakona o RTVS s soglasjem opozicije: »Kolikor mi je znano, predsednik Pahor tega ni rekel tako. Ko sem ga posebej vprašal, je dejal, da ni nikoli dal takšne izjave, pač pa da pri taki stvari želimo konstruktivno in odprto sodelovanje opozicije. V nobenem dokumentu, niti v koalicijski pogodbi nismo zapisali, da želimo soglasje opozicije pri spremembi zakona o RTVS…«
Neuradno je sicer slišati, da naj bi Zares že pripravili nov zakon o RTVS, napisala ga naj bi Majda Širca kot njihova kandidatka za ministrico za kulturo. Tudi v krogih SD govorijo o tem, da bi se po novem zakonu politika (parlament, stranke) umaknila iz programskega sveta in da naj bi se vrnila civilna družba, toda ne vsaka (gasilska društva že ne bi imenovala predstavnika v svet RTVS). Podobno naj bi uredili tudi status STA, ki ne bi bila več državna, ampak javna tiskovna agencija. Še posebej, če jo bo zares vodila vidna članica in kandidatka stranke Zares Barbara Verdnik, ki je bila do leta 2006 direktorica Primorskih novic…
Golobič bi obračunal z Bavčarjem
Naslednje zanimivo poglavje v osnutku koalicijske pogodbe je energetika, po nadzoru katere menda hlepi Gregor Golobič. Tako naj bi Zares predlagal, da bi združili oba državna energetska stebra, GEN energijo in HSE (Holding slovenske elektrarne), čemur pa bojda najbolj nasprotuje prvi mož Istrabenza Igor Bavčar. Ker je slednji še vedno član LDS in to očitno ne nepomemben, naj bi ta stranka predlagala ravno nasprotno: da bi GEN in HSE ostala ločena. V SD naj bi našli kompromisno formulo, da se o združevanju samo razmislilo.
Vsekakor pa se Bavčarju pod novo oblastjo ne piše nič dobrega (čeprav bo njegova LDS v vladi), saj naj bi gospodarski minister postal Matej Lahovnik, prek njega pa naj bi obračunal z njim Golobič. Lahovnik se menda še vedno spreneveda kot kakšna kmečka nevesta, saj se ne more odločiti, ali bi bil sploh minister v Pahorjevi vladi. Tako naj bi najprej rekel, da ne bi bil minister za gospodarstvo, ampak za delo in socialo, ko naj bi mu to ponudil Pahor, pa naj bi znova izrazil željo po gospodarskem resorju. Zdaj bojda pričakuje, da ga bo Pahor posebej prosil, da prevzame ta resor. Pahorjeva zadrega je v tem, da je pred volitvami kot kandidata za gospodarskega ministra predlagal Roberta Ličena, ki velja za problematičnega gospodarstvenika, saj mu očitajo, da je »potopil« Steklarno Rogaška. Toda bolj zanimivo je vprašanje, zakaj bo Pahorjeva vlada obračunala z Bavčarjem, ne pa tudi z Boškom Šrotom, ki velja za še bolj problematičnega tajkuna. Kot pravijo naši viri, z njim ni mogel obračunati že Janez Janša, zato je težko pričakovati, da bi to uspelo Borutu Pahorju. No, če pred volitvami ne bi videli fotografije s prireditve Pivo in cvetje, kjer sta bila skupaj Pahor in Šrot, bi morda to še verjeli…
Gaspari spodrinil Horvata
Če Golobičev »čudežni deček« vendarle ne bi prevzel gospodarskega resorja, bi si lahko Pahor pomagal z užaljenim ekonomistom Andrejem Horvatom. Sprva je bilo načrtovano, da bo Mitja Gaspari podpredsednik vlade, Horvat pa minister za razvoj. Zato naj bi se kolegom, s katerimi naj bi sodeloval v okviru OECD (Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj), že predstavljal kot bodoči minister in jim delil svoje vizitke, nato pa se je Pahor odločil, da podpredsednikov vlade ne bo imel in je ministrstvo za razvoj ponudil Gaspariju, ki bi prevzel še vladno službo za evropske zadeve. Zdaj menda Horvatu ponuja ministrstvo za lokalno samoupravo in regionalni razvoj, a ga ne želi sprejeti, ker se mu zdi to ponižujoče.
Seveda je sploh vprašanje, ali bo Pahor sploh obdržal ministra za to področje, saj ima lahko po zakonu o vladi samo dva ministra brez listnice in eden izmed njih bo Gaspari, drugi minister pa bi skladno z zakonom o sodelovanju s Slovenci po svetu moral pripadati temu področju. Zadrego bi bilo mogoče rešiti tako, da bi pač drugi minister brez listnice vodil več vladnih služb, med njimi tako za Slovence po svetu kot tudi za lokalno samoupravo in regionalni razvoj. Možno je tudi, da bo Slovence po svetu »pokrival« bodisi premier bodisi zunanji ali kateri drugi minister, dokler pač ne bodo spremenili zakona. Treba pa je vedeti, da so ministra za Slovence po svetu, za katerega si je najbolj prizadeval poslanec SDS Franc Pukšič, »zakuhali« tudi mnogi poslanci SD, med njimi najbolj Samo Bevk.
Obstaja tudi možnost, da bodo bodoči koalicijski partnerji pred sestavo vlade spremenili zakon o vladi, tako da bo razvoj postalo »pravo« ministrstvo, poleg tega pa bi povečali število resorjev brez listnice ali združili nekatere druge resorje (visoko šolstvo in šolstvo ter notranje zadeve in javno upravo). Toda slednje je težko izvedljivo, Pahor pa si želi, da bi bilo ministrstev manj, ne pa več. Po veljavnem zakonu o vladi je 15 ministrstev in največ dva ministra brez listnice.
Bo Golobič navadni minister?
Teh 17 mest naj bi si neuradno razdelili tako, da bi upoštevali rezultate na volitvah, pri čemer bi LDS dobil dva ministra, Desus dva ali tri, Zares tri ali štiri, preostanek pa SD, pri čemer bi koalicijsko matematiko obšli s kakšnim strokovnjakom, ki ne bi spadal v katero od strank. Ker je Zares že dobil predsednika državnega zbora, mu po mnenju SD pripadajo trije in ne štirje ministri. Eden izmed njih naj bi bil Golobič, pri čemer ni znano, ali bo »običajen« minister ali brez listnice s specifičnimi zadolžitvami. Slednje bi bilo možno le s spremembami zakona o vladi. Če ne želi prevzeti zunanje ministrstvo, bi bil minister za javno upravo ali za okolje in prostor (glede na to, da zelo veliko govori o prehodu v nizkoogljično družbo). Za javno upravo imajo v Zares kandidatko Irmo Pavlinič Krebs, vendar so v SD nanjo izrekli veto. Za notranje zadeve so predlagali podpredsednika Branka Lobnikarja, toda zdaj kaže, da naj bi ta resor pripadel Karlu Erjavcu, ki se menda že hvali, da se je tako zmenil s Pahorjem. Kot je znano, je Erjavec najprej pogojeval pogajanja s tem, da ostane obrambni minister, nato so v Desusu popustili in so zahtevali enega od treh državotvornih resorjev plus enega več kot LDS. Tretje ministrsko mesto za Zares bi bila kultura, ki naj bi jo prevzela Majda Širca, ki je v zadnjih mesecih znana pa zelo nekulturnih izjavah v zvezi z Erjavcem in Janšo.
Desus naj bi dobil še ministrstvo za zdravstvo, kjer se kot najbolj resen kandidat omenja Dorijan Marušič, ki je bil že državni sekretar na tem resorju. Tretje ministrstvo je uganka, ena od možnosti bi bilo tudi za Slovence po svetu, čeprav bi bilo za Desus gotovo najbolj zanimiva sociala. LDS naj bi zagotovo dobila za pravosodnega ministra Aleša Zalarja, medtem ko Katarina Kresal še vedno vztraja pri zunanjem ministrstvu, čeprav ima premalo izkušenj tako na domačem kot tujem političnem parketu. Nekateri veleposlaniki že napovedujejo protestno pismo, če bo Kresalova res postala njihova šefinja, zato tudi Pahor nad tem ni najbolj navdušen in kandidata išče med veleposlaniki. Ena od možnosti naj bi bil Samuel Žbogar, nekdanji veleposlanik v ZDA, še prej pa državni sekretar ministra Dimitrija Rupla, ko je bil ta še v vladi LDS. Druga možnost naj bi bil Ernest Petrič, nekdanji veleposlanik na Dunaju, ki pa je zdaj ustavni sodnik, zato se zdi ta nerealna. Seveda bi bilo potem treba ustrezno poskrbeti za Kresalovo in nekateri kot možno rešitev omenjajo resor za Slovence po svetu, vendar bi najbrž bilo to zanjo premalo.
Težave z ženskami
Favoriti SD so znani: Mitja Gaspari – za razvoj, Franci Križanič – za finance, Igor Lukšič – za šolstvo, Patrick Vlačič – za promet in zveze, Ljubica Jelušič – za obrambo. Visoko šolstvo in znanost naj bi vodil nekdanji dekan FDV Ivan Svetlik, neuradno je slišati, da bo samostojen resor ostal predvsem zaradi tega, ker bi se sicer lahko zgodilo, da bi Lukšič ostal zunaj vlade. Zapleta se pri ministrstvu za delo in socialo, kjer Pahor ne želi Andreje Črnak Meglič in išče drugo kandidatko. Nekdanja državna sekretarka Lidija Apohal Vučkovič naj bi vabilo odklonila, zdaj naj bi bili v igri članica uprave KAD Helena Bešter in nekdanja državna sekretarka Nataša Belopavlovič. Prvi sicer očitajo odgovornost zaradi luknje pri dodatnem pokojninskem zavarovanju, drugi pa starost. Med moškimi kandidati se omenja ekonomist Tine Stanovnik, ampak Pahor želi več žensk, kot jih je bilo v Janševi vladi. Za zdaj naj bi imel v rokavu tri možne ministrice: Jelušičevo (SD), Širco (Zares) in Kresalovo (LDS). Najbolje, da kot v Fellinijevem filmu Amarcord spleza na drevo in zavpije: »Hočem žensko!«
Reporter, 27. oktobra 2008
http://public.edition-on.net/links/675_reporter_24.asp
Čeprav je bodoči mandatar Borut Pahor pred volitvami zatrjeval, da zakona o RTVS ne bo spreminjal brez soglasja opozicije, je v intervjuju za tokratno številko Reporterja Miran Potrč dejal, bodo zakon spremenili, tudi če bi temu nasprotovala opozicija. Glede na koalicijske pogovore je sklepati, da bo Gregor Golobič skušal obračunati z Igorjem Bavčarjem, čeprav ta uživa podporo Katarine Kresal, medtem ko bodo Boška Šrota pustili pri miru. Vidno užaljen pa naj bi bil tudi nesojeni minister za razvoj Andrej Horvat, saj naj bi njegov resor prevzel Mitja Gaspari, sam pa je ostal praznih rok.
Osnutek koalicijske pogodbe so predsedniki SD, Zares, LDS in Desusa usklajevali še čez vikend. V petek, ko smo zaključevali naše uredništvo, pa je bilo slišati, da naj bi bilo popravkov zelo malo in da so se že pred tem uskladili skoraj o vsem. Kot je v intervjuju za Reporter povedal podpredsednik DZ Miran Potrč, ki je eden od članov pogajalske skupine SD, je zdaj približno tretjina več besedila kot v predlogu koalicijske pogodbe, ki so jo pripravili v največji parlamentarni stranki.
Prva snedena obljuba
Tako naj bi bili povsem usklajeni tudi pri vprašanju medijske zakonodaje, kjer vsi soglašajo s spremembami zakona o RTVS. Kot smo slišali, v osnutku koalicijske pogodbe, ne piše, da bi moralo biti soglasje opozicije pogoj za spremembo zakona. Znano je, da se je Borut Pahor pred volitvami zavzemal za to, da bi to moral biti pogoj, sicer predloga sprememb zakona sploh ne bi dal v parlamentarno proceduro. Med drugim tudi v intervjuju za revijo Reporter 30. junija. Na pripombo novinarja, da za Gregorja Golobiča ne bi bilo potrebno soglasje opozicije, je Pahor odvrnil: »Ne! Pri tem zakonu, ki je dobil referendumsko podporo, moramo dobiti soglasje opozicije.« Popolnoma drugače trdi Potrč v intervjuju za Reporter, ki zanika, da bi Pahor pogojeval spremembo zakona o RTVS s soglasjem opozicije: »Kolikor mi je znano, predsednik Pahor tega ni rekel tako. Ko sem ga posebej vprašal, je dejal, da ni nikoli dal takšne izjave, pač pa da pri taki stvari želimo konstruktivno in odprto sodelovanje opozicije. V nobenem dokumentu, niti v koalicijski pogodbi nismo zapisali, da želimo soglasje opozicije pri spremembi zakona o RTVS…«
Neuradno je sicer slišati, da naj bi Zares že pripravili nov zakon o RTVS, napisala ga naj bi Majda Širca kot njihova kandidatka za ministrico za kulturo. Tudi v krogih SD govorijo o tem, da bi se po novem zakonu politika (parlament, stranke) umaknila iz programskega sveta in da naj bi se vrnila civilna družba, toda ne vsaka (gasilska društva že ne bi imenovala predstavnika v svet RTVS). Podobno naj bi uredili tudi status STA, ki ne bi bila več državna, ampak javna tiskovna agencija. Še posebej, če jo bo zares vodila vidna članica in kandidatka stranke Zares Barbara Verdnik, ki je bila do leta 2006 direktorica Primorskih novic…
Golobič bi obračunal z Bavčarjem
Naslednje zanimivo poglavje v osnutku koalicijske pogodbe je energetika, po nadzoru katere menda hlepi Gregor Golobič. Tako naj bi Zares predlagal, da bi združili oba državna energetska stebra, GEN energijo in HSE (Holding slovenske elektrarne), čemur pa bojda najbolj nasprotuje prvi mož Istrabenza Igor Bavčar. Ker je slednji še vedno član LDS in to očitno ne nepomemben, naj bi ta stranka predlagala ravno nasprotno: da bi GEN in HSE ostala ločena. V SD naj bi našli kompromisno formulo, da se o združevanju samo razmislilo.
Vsekakor pa se Bavčarju pod novo oblastjo ne piše nič dobrega (čeprav bo njegova LDS v vladi), saj naj bi gospodarski minister postal Matej Lahovnik, prek njega pa naj bi obračunal z njim Golobič. Lahovnik se menda še vedno spreneveda kot kakšna kmečka nevesta, saj se ne more odločiti, ali bi bil sploh minister v Pahorjevi vladi. Tako naj bi najprej rekel, da ne bi bil minister za gospodarstvo, ampak za delo in socialo, ko naj bi mu to ponudil Pahor, pa naj bi znova izrazil željo po gospodarskem resorju. Zdaj bojda pričakuje, da ga bo Pahor posebej prosil, da prevzame ta resor. Pahorjeva zadrega je v tem, da je pred volitvami kot kandidata za gospodarskega ministra predlagal Roberta Ličena, ki velja za problematičnega gospodarstvenika, saj mu očitajo, da je »potopil« Steklarno Rogaška. Toda bolj zanimivo je vprašanje, zakaj bo Pahorjeva vlada obračunala z Bavčarjem, ne pa tudi z Boškom Šrotom, ki velja za še bolj problematičnega tajkuna. Kot pravijo naši viri, z njim ni mogel obračunati že Janez Janša, zato je težko pričakovati, da bi to uspelo Borutu Pahorju. No, če pred volitvami ne bi videli fotografije s prireditve Pivo in cvetje, kjer sta bila skupaj Pahor in Šrot, bi morda to še verjeli…
Gaspari spodrinil Horvata
Če Golobičev »čudežni deček« vendarle ne bi prevzel gospodarskega resorja, bi si lahko Pahor pomagal z užaljenim ekonomistom Andrejem Horvatom. Sprva je bilo načrtovano, da bo Mitja Gaspari podpredsednik vlade, Horvat pa minister za razvoj. Zato naj bi se kolegom, s katerimi naj bi sodeloval v okviru OECD (Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj), že predstavljal kot bodoči minister in jim delil svoje vizitke, nato pa se je Pahor odločil, da podpredsednikov vlade ne bo imel in je ministrstvo za razvoj ponudil Gaspariju, ki bi prevzel še vladno službo za evropske zadeve. Zdaj menda Horvatu ponuja ministrstvo za lokalno samoupravo in regionalni razvoj, a ga ne želi sprejeti, ker se mu zdi to ponižujoče.
Seveda je sploh vprašanje, ali bo Pahor sploh obdržal ministra za to področje, saj ima lahko po zakonu o vladi samo dva ministra brez listnice in eden izmed njih bo Gaspari, drugi minister pa bi skladno z zakonom o sodelovanju s Slovenci po svetu moral pripadati temu področju. Zadrego bi bilo mogoče rešiti tako, da bi pač drugi minister brez listnice vodil več vladnih služb, med njimi tako za Slovence po svetu kot tudi za lokalno samoupravo in regionalni razvoj. Možno je tudi, da bo Slovence po svetu »pokrival« bodisi premier bodisi zunanji ali kateri drugi minister, dokler pač ne bodo spremenili zakona. Treba pa je vedeti, da so ministra za Slovence po svetu, za katerega si je najbolj prizadeval poslanec SDS Franc Pukšič, »zakuhali« tudi mnogi poslanci SD, med njimi najbolj Samo Bevk.
Obstaja tudi možnost, da bodo bodoči koalicijski partnerji pred sestavo vlade spremenili zakon o vladi, tako da bo razvoj postalo »pravo« ministrstvo, poleg tega pa bi povečali število resorjev brez listnice ali združili nekatere druge resorje (visoko šolstvo in šolstvo ter notranje zadeve in javno upravo). Toda slednje je težko izvedljivo, Pahor pa si želi, da bi bilo ministrstev manj, ne pa več. Po veljavnem zakonu o vladi je 15 ministrstev in največ dva ministra brez listnice.
Bo Golobič navadni minister?
Teh 17 mest naj bi si neuradno razdelili tako, da bi upoštevali rezultate na volitvah, pri čemer bi LDS dobil dva ministra, Desus dva ali tri, Zares tri ali štiri, preostanek pa SD, pri čemer bi koalicijsko matematiko obšli s kakšnim strokovnjakom, ki ne bi spadal v katero od strank. Ker je Zares že dobil predsednika državnega zbora, mu po mnenju SD pripadajo trije in ne štirje ministri. Eden izmed njih naj bi bil Golobič, pri čemer ni znano, ali bo »običajen« minister ali brez listnice s specifičnimi zadolžitvami. Slednje bi bilo možno le s spremembami zakona o vladi. Če ne želi prevzeti zunanje ministrstvo, bi bil minister za javno upravo ali za okolje in prostor (glede na to, da zelo veliko govori o prehodu v nizkoogljično družbo). Za javno upravo imajo v Zares kandidatko Irmo Pavlinič Krebs, vendar so v SD nanjo izrekli veto. Za notranje zadeve so predlagali podpredsednika Branka Lobnikarja, toda zdaj kaže, da naj bi ta resor pripadel Karlu Erjavcu, ki se menda že hvali, da se je tako zmenil s Pahorjem. Kot je znano, je Erjavec najprej pogojeval pogajanja s tem, da ostane obrambni minister, nato so v Desusu popustili in so zahtevali enega od treh državotvornih resorjev plus enega več kot LDS. Tretje ministrsko mesto za Zares bi bila kultura, ki naj bi jo prevzela Majda Širca, ki je v zadnjih mesecih znana pa zelo nekulturnih izjavah v zvezi z Erjavcem in Janšo.
Desus naj bi dobil še ministrstvo za zdravstvo, kjer se kot najbolj resen kandidat omenja Dorijan Marušič, ki je bil že državni sekretar na tem resorju. Tretje ministrstvo je uganka, ena od možnosti bi bilo tudi za Slovence po svetu, čeprav bi bilo za Desus gotovo najbolj zanimiva sociala. LDS naj bi zagotovo dobila za pravosodnega ministra Aleša Zalarja, medtem ko Katarina Kresal še vedno vztraja pri zunanjem ministrstvu, čeprav ima premalo izkušenj tako na domačem kot tujem političnem parketu. Nekateri veleposlaniki že napovedujejo protestno pismo, če bo Kresalova res postala njihova šefinja, zato tudi Pahor nad tem ni najbolj navdušen in kandidata išče med veleposlaniki. Ena od možnosti naj bi bil Samuel Žbogar, nekdanji veleposlanik v ZDA, še prej pa državni sekretar ministra Dimitrija Rupla, ko je bil ta še v vladi LDS. Druga možnost naj bi bil Ernest Petrič, nekdanji veleposlanik na Dunaju, ki pa je zdaj ustavni sodnik, zato se zdi ta nerealna. Seveda bi bilo potem treba ustrezno poskrbeti za Kresalovo in nekateri kot možno rešitev omenjajo resor za Slovence po svetu, vendar bi najbrž bilo to zanjo premalo.
Težave z ženskami
Favoriti SD so znani: Mitja Gaspari – za razvoj, Franci Križanič – za finance, Igor Lukšič – za šolstvo, Patrick Vlačič – za promet in zveze, Ljubica Jelušič – za obrambo. Visoko šolstvo in znanost naj bi vodil nekdanji dekan FDV Ivan Svetlik, neuradno je slišati, da bo samostojen resor ostal predvsem zaradi tega, ker bi se sicer lahko zgodilo, da bi Lukšič ostal zunaj vlade. Zapleta se pri ministrstvu za delo in socialo, kjer Pahor ne želi Andreje Črnak Meglič in išče drugo kandidatko. Nekdanja državna sekretarka Lidija Apohal Vučkovič naj bi vabilo odklonila, zdaj naj bi bili v igri članica uprave KAD Helena Bešter in nekdanja državna sekretarka Nataša Belopavlovič. Prvi sicer očitajo odgovornost zaradi luknje pri dodatnem pokojninskem zavarovanju, drugi pa starost. Med moškimi kandidati se omenja ekonomist Tine Stanovnik, ampak Pahor želi več žensk, kot jih je bilo v Janševi vladi. Za zdaj naj bi imel v rokavu tri možne ministrice: Jelušičevo (SD), Širco (Zares) in Kresalovo (LDS). Najbolje, da kot v Fellinijevem filmu Amarcord spleza na drevo in zavpije: »Hočem žensko!«
Reporter, 27. oktobra 2008
http://public.edition-on.net/links/675_reporter_24.asp
Naročite se na:
Objave (Atom)
