Mandatarjevi sporni kandidati (Reporter 26)

igor.krsinar@revija-reporter.si

Od kod naj bi imela Kresalova več sposobnosti in izkušenj kot Erjavec, ki je štiri leta vodil resor za obrambo, pred tem pa je bil državni sekretar v ministrstvu za pravosodje?


Z izvolitvijo Boruta Pahorja za mandatarja se bo končno začel postopek za oblikovanje vlade. Njegovo imenovanje se je zavleklo zaradi težav pri koalicijskih dogovorih in iskanju ministrskih imen. Največje težave ima zlasti pri iskanju kandidatov za zunanje zadeve, za gospodarstvo in za delo. Javnost pa razburjajo tudi nekateri možni kandidati, ki so se pojavljali v medijih, še posebej Katarina Kresal kot zunanja ministrica, Gregor Golobič kot minister za visoko šolstvo in znanost, Majda Širca kot ministrica za kulturo in Robert Ličen kot gospodarski minister. Po drugi strani pa je po mnenju strank trojčka Karl Erjavec neprimeren za ministra v državotvornem resorju, čeprav ima med vsemi še največ izkušenj v izvršilni veji oblasti.

Medtem se v javnosti pojavlja nova kombinacija možnih ministrskih imen. Tako naj bi Kresalova postala ministrica za notranje zadeve, medtem ko bi zunanje zadeve prevzel nekdo iz diplomatskih krogov. Karl Erjavec zdaj ni več primeren niti za notranjega niti za pravosodnega ministra, medtem ko je ponujeno ministrstvo za delo zavrnil. S tem ima Pahor očitno še največ težav, saj mrzlično išče kandidata ali kandidatko. Tudi Matej Lahovnik tega resorja ni sprejel, prav tako pa je zavrnil resor za gospodarstvo. »Čudežni deček iz Velenja« je ob tem raztrgal še koalicijsko pogodbo, ki je po njegovem preveč konkretna v premalo pomembnih zadevah, premalo pa v najpomembnejših. Mladi ekonomist pogreša konkretne ukrepe v primeru hujše recesije in večje brezposelnosti. Tako za zdaj ostaja v parlamentu, nekateri pa vendarle menijo, da si bo premislil in da s kritikami zgolj zbuja pozornost.
Sporni menedžer
Gospodarski resor je še vedno »naprodaj«. Pahor je na predstavitvi alternativne ministrske ekipe 31. avgusta letos kot kandidata SD za ta gospodarskega ministra predstavil Roberta Lična, svetovalca predsednika uprave Gorenja Franja Bobinca za kakovost. Njegovo ime se je večkrat pojavljalo v primeru, če bi Lahovnik prevzel ministrstvo za delo in socialo, ob tem pa je bilo slišati precej kritik glede njegove ustreznosti. Ličen naj bi bil kot direktor Steklarne Rogaške odgovoren za njen potop. Menedžerske izkušnje si je najprej nabiral na Tobačni Ljubljana, od koder je odšel za izvršnega direktorja v podjetju Akrapovič. Tam je leta 2005 dosegel priznanje Mladi menedžer, ki mu jo je dodelilo združenje menedžer. Po petih letih se je »prijateljsko razšel« z Akrapovičem, pri čemer je najbolj zanimivo to, da je odšel za nižjo plačo za predsednika uprave Steklarne Rogaška, ki je bila v popolnoma razsutem stanju. Obeti so bili dobri, v intervjuju za Dnevnik se je hvalil: »Rešili smo Steklarno Rogaška« in si leta 2007 prislužil nagrado Najmenedžer revije Menedžer. Na eni od okroglih miz z gospodarstveniki je med drugim izjavil, da bomo morda čez leta pisali o uspešnosti Steklarne Rogaška. Še istega leta je bila njegova misija v tem podjetju končana, ker je v steklarni prišlo do prisilne poravnave. Poslovil se je prej kot v dveh letih, pri čemer je prisilno poravnavo označil kot uspeh. Na vodilno mesto je znova prišel Davor Šenija, ki je steklarno že vodil leta 2004. Nekateri Lična obtožujejo, da ni bil najboljši možni menedžer, drugi pa ga zagovarjajo, ker naj bi vsaj za silo popravil škodo, ki jo je pred njim povzročil Bojan Bevc, ki so ga zaradi gospodarskega kriminala ovadili tako v Sloveniji kot na Hrvaškem.
Vsekakor so glasovi kritikov prišli tudi do Pahorja in tako je neuradno slišati, da naj bi Lična kot gospodarskega ministra vendarle odpisal, zato menda mrzlično išče drugega kandidata. Med drugim naj bi ta resor ponujal gospodarstvenicama Tatjani Fink (Trimo Trebnje) in Cvetki Selšek (SKB banka), vendar naj bi ga zavrnili. Po drugih virih naj bi resor ponujal Andreju Horvatu, nekdanjemu državnemu sekretarju za razvoj, ki je sicer izvisel kot možni minister za razvoj (namesto njega bo ta resor prevzel Mitja Gaspari), toda tudi ta naj bi ponudbo zavrnil. Nekateri menijo, da je še vedno užaljen, drugi pa, da se zaveda, da je ta resor veliko težji od razvoja.
Neizkušena državotvorna ministrica
Kot neslana šala je bila slišati informacija, da se je Katarina Kresal Pahorju ponudila za zunanjo ministrico, ta pa nad to idejo ni najbolj navdušen. Kresalova namreč nima nobenih izkušenj v diplomaciji ali zunanji politiki, političarka pa je postala junija lani, ko je bila izvoljena za predsednico LDS. Pred tem je delala kot odvetnica v odvetniški pisarni svojega partnerja Mira Senice, specializirana za gospodarsko pravo. Na enem od predvolilnih soočenj na TV Slovenija je na vprašanje, kdaj so bile prve demokratične volitve, odgovorila, da leta 1992. Ko se ji je publika smejala, pa je izdahnila: »A sem ga spet kaj osejala?« Pozneje se je opravičevala, da so bile tega leta res prve volitve v državni zbor oziroma da so bile leta 1992 prve demokratične volitve v samostojni Sloveniji. Dve leti prej še ni imela volilne pravice, tako tudi ni mogla glasovati na referendumu za samostojno Slovenijo. Za Demos, ki je zmagal na prvih demokratičnih volitvah, očitno še ni slišala. Podobno naj bi se obnašala na srečanjih predsednikov parlamentarnih strank s premierjem Janezom Janšo na temo odnosi s sosedno Hrvaško. Naši viri pravijo, da dolgo časa sploh ni vedela, kaj so glavni zunanjepolitični problemi in da je praviloma odgovarjala, da se mora posvetovati s kolegi v stranki. Potem ko je vendarle pridobila nekaj osnov, pa je na soočenjih ponavljala na pamet naučene fraze. Podobno tudi v primeru tajkunov, ki so se po njenem rodili v pisarni Janeza Janše, čeprav smo novinarji o njih pisali že veliko let prej. Morda pa dama nima časa za branje časopisov in revij, tudi na svojih letalskih izletih v svetovna modna središča ne. Kljub temu ji pripisujejo veliko možnosti, da bi ta resor vendarle prevzela.
V primeru, če Pahorju uspe najti kandidata za zunanjega ministra med diplomati (nazadnje naj bi bila v igri Sanja Štiglic, vodja stalne slovenske misije pri OZN v New Yorku), naj bi Kresalova prevzela notranji resor, ki naj bi ga Pahor sprva obljubil Karlu Erjavcu v zameno za izgubljeno obrambo. Seveda ni znano, od kod naj bi imela Kresalova za ta resor več sposobnosti in izkušenj kot Erjavec, ki je vodil štiri leta zelo podoben resor, pred tem pa je bil državni sekretar v ministrstvu za pravosodje in tako rekoč desna roka ministra Iva Bizjaka. Tudi ta resor je za Erjavca zaseden, ker je predviden Alešu Zalarju, prav tako iz LDS. Erjavec naj bi bil neprimeren za obrambnega, notranjega in pravosodnega ministra zaradi afere Patria, pri čemer ni nobenega konkretnega dokaza, da bi bilo v tem poslu karkoli narobe, sploh pa da bi bil Erjavec kakorkoli vpleten vanj. Tako je Pahor prišel do paradoksalnega položaja, ko stranki LDS s petimi poslanci ponuja dva državotvorna resorja, stranki Desus s sedmimi poslanci pa tri nedržavotvorne, dva navadna in enega celo brez listnice. Še bolj paradoksalno je, da poslanska skupina Desus to ponudbo sprejema z odprtimi rokami, čeprav gre za ponižanje njihove stranke, zlasti pa njihovega predsednika. Zelo verjetno pa gre za maščevanje politično-gospodarske povezave, ker je Erjavec pri izbiri ponudnika oklepnikov obšel Zdenka Pavčka, dolgoletnega člana LDS, ki še vedno uživa podporo vseh LDS-ovih frakcij v trojčku. Nova vlada mu bo že nekako »popravila krivico« zaradi izpada obljubljenega dohodka, ki ga je izgubil, ker je Erjavec na podlagi mednarodnega razpisa izbral Patrio in ne Pavčkove Sistemske tehnike.

Mediji in glavni oglaševalci bi bili znova v rokah Gregorja Golobiča.

Ultra minister
Zaradi gospodarsko-političnih navez bi bilo sporno tudi imenovanje Gregorja Golobiča za ministra za visoko šolstvo in znanost. Kot je znano, je bil prvak Zares pred vrnitvijo v politiko poslovni direktor Ultre, ki se ukvarja predvsem z industrijsko elektroniko. Podjetje je že v času, ko je bil Golobič eden od vodilnih politikov LDS in glavni kadrovik vladajoče koalicije, poslovno sodelovalo s številnimi povečini državnimi podjetji in državnimi inštitucijami, kar je celo samo navajalo v svojih propagandnih in poslovnih aktih. Dobivalo je tudi znatna sredstva neposredno iz državnega proračuna prek natečajev in razpisov različnih ministrstev, ki so jih vodili politiki iz LDS. Najbolj tesno pa je Ultra sodelovala z Mobitelom, nad katerim je držal svojo roko Golobič. Ko je bil kot diplomirani filozof z bogatimi političnimi izkušnjami imenovan za poslovnega direktorja Ultre, so se njeni posli z državo še okrepili. Eden od primerov takšnih poslov je sistem Talk Track (za sledenje, komunikacijo in upravljanje vozil), ki ga je Ultra razvila za Pošto. Na prvem razpisu so se pojavili trije ponudniki, po razveljavitvi pa samo še Ultra. Mnogi so se spraševali, zakaj pošta sploh potrebuje tak sistem. V resnici je bolj potrebovala denar Ultra oziroma LDS. Zelo podobna zgodba se je pred kratkim zgodila v Mestni občini Ljubljana, kjer je bila Ultra izbrana za izvajanje storitev za delovanje sistema enotne mestne kartice, čeprav je podjetje Četrta pot ponudilo storitev po bistveno nižji ceni, a je kljub temu odpadlo iz razpisa. Odločilne naj bi bile povezave med županom Zoranom Jankovićem in stranko Zares, v kateri so tudi nekateri njegovi svetniki. Če bo Golobič minister za znanost in tehnologijo, bo torej Ultri padla »sekira v med«. Golobičeve lovke pa bodo znova osvojile tudi Telekom in vse z njim povezane družbe. Znano je, da je bil nekdanji direktor Mobitela Anton Majzelj zvest Golobičev kader, podobno velja tudi za direktorja Debitela Boruta Razdevška, ki je lahko konkurenčno družbo ustanovil zgolj zaradi prijateljsko-strankarskih navez. Pričakovati je, da bodo družbe iz skupine Telekom in Mobitel poslej zelo pazile, kateremu mediju bodo dale svoj oglas, sicer bodo lahko imele (zares) probleme z brezkompromisnim ministrom Gregorjem.
Nekulturna kandidatka
Golobič pa bo dosegel veliki uspeh, če bo njegovi stranki pripadlo še ministrstvo za kulturo, ki ga bo v tem primeru najverjetneje prevzela Majda Širca. Znano je, da je stranka Zares že pripravila predloge za spremembe zakona o RTVS, ki bi javni zavod znova vrnil (njihovi) civilni družbi, podobno pa naj bi uredili tudi status STA. Mediji in glavni oglaševalci bi bili znova v rokah njihove stranke. Majda Širca pa bi bila kot ministrica sporna zaradi izjav, ki jih je dajala v zvezi z mediji in v zvezi s političnimi tekmeci. Vedno je nasprotovala oblikovanju bolj pluralne medijske krajine, kjer se ne bi slišal samo glas njihove civilne družbe, ampak tudi tiste, ki je bližje njihovim političnim nasprotnikom. Ko je sklad za medije razdeljeval sredstva, je najbolj povzdignila glas, kadar so jih prejela Nova revija, Demokracija in (bivši) Mag. Pri tem je kot svoje argumente navajala neresnična dejstva in insinuacije. »Je kaj zdrave pameti v tem, da gre 50 tisoč evrov Delu za konsolidacijo Maga, če pa je bil s škodljivo prodajo državnega deleža v Mercatorju že davno konsolidiran,« se je spraševala junija lani, torej nekaj mesecev pred tem, ko so se na takratne novinarje Maga začeli vršiti pritiski kapitala, in pol leta, preden smo doživeli prevzem s strani uredniško-novinarske ekipe, ki je po svojem političnem prepričanju še najbližje stranki Zares. Vsekakor pa je Majda Širca grdo zavajala v zvezi z Magom. Delo je dobilo denar za Mag podobno kot Dnevnik za Objektiv, česar pa poslanka Zares ni problematizirala. Mag ni bil konsolidiran s prodajo Mercatorja, ker ga je Delu prodala družba Salomon 2000, ki z Mercatorjem in Janševo vlado nima nobene zveze. Glede na njene izjave lahko sklepamo, kakšen bo njen odnos do njej nevšečnih medijev, med katerimi je gotovo tudi nova revija Reporter.
Majda Širca pa je neprimerna tudi zaradi svojih nekulturnih izjav v času predvolilne kampanje, zaradi česar so jo kritizirali celo njej všečni mediji. V zvezi z Janezom Janšo je denimo zapisala, da je »obramboslovec, človek iz marmorja, popolnoma aseksualno bitje, ki bi mu človek erekcijo pripisal le v primerih, ko se mi izlije gnev, ne pa ljubezen do drugega.« Za Karla Erjavca pa, da je »tak otrok, ki se napihnjeno igra vojake, istočasno in ravno tako puranje igra pokojninsko vestalko« ter da bi mu »eno primazala ne glede na zaklinjanje varuhinje.« Kako se bosta gledala, če bosta slučajno oba kot ministra sedela za Pahorjevo mizo?
Tekma s časom
Sicer pa obstaja tudi verjetnost, da bo namesto Širce kulturno ministrstvo prevzel »večni« direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik. V tem primeru bi v vlado vstopila druga Golobičeva kandidatka, in sicer za javno upravo Irma Pavlinič Krebs, nad katero pa v SD niso najbolj navdušeni. Možno je tudi, da bosta obe ministrici, zlasti če v vladi ne bo Lahovnika in Branka Lobnikarja, ki je Golobičev kandidat za notranjega ministra. Ker Pahor ne najde kandidata za ministra za delo (njegova alternativna ministrica Andreja Črnak Meglič zanj ni prava izbira), ta resor ponuja Desusu, kjer se Erjavec ne vidi, zato pa so toliko bolj navdušeni poslanci Desusa. Drugi resor za Desus naj bi bilo okolje in prostor, kjer ima sicer SD kandidata Franca Lobnika, profesorja na biotehniški fakulteti, ali pa zdravje, ki bi v imenu Desusa prevzel Dorijan Marušič, v imenu SD pa najbrž Borut Miklavčič, nekdanji direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Za lokalno samoupravo kandidat ni znan, vendar če bi ta resor brez listnice ohranili, bi najbrž morali spremeniti zakon o vladi in vladni kabinet razširiti, ali pa bi ga združili z uradom za Slovence po svetu, ki morajo po zakonu obvezno dobiti svojega ministra. Vsekakor Pahorjeva pot do nove vlade ne bo lahko. Če jo bo hotel prevzeti v dveh mesecih od volitev (kot pred štirimi leti Janez Janša), ima časa samo še dva tedna.

Reporter, 10. novembra 2008