Z mestnim svetnikom in pisateljem Petrom Božičem sem imel vse do nedavnega korektne odnose, dokler me ni po volitvah nadiral, češ da je Janša pokvarjena fašistična baraba, ker je podvomil o korektnosti volitev na nekaj ljubljanskih voliščih. Seveda mu takrat nisem mogel ničesar dopovedati, niti tega, da zato nisem kriv, niti da to sploh ni sporno. Ko so denimo na zahtevo Ala Gora, tekmeca Georgea Busha, spet preštevali glasovnice na Floridi, ga zaradi tega nihče ni obtoževal fašizma.
Toda Božičeva pobuda, da bi novo cesto v Ljubljani imenovali po jugoslovanskem komunističnem diktatorju, ima vsa znamenja fašizma. Pobuda ne samo da razdvaja Slovence na Titove privržence in nasprotnike, ampak žali vse njegove žrtve. Je žaljiva do več kot sto tisoč ljudi, ki so jih po drugi svetovni vojni pomorili in skrivaj zakopali. Med njimi niso bili zgolj kolaboranti, ki jim tega greha niso nikoli dokazali na sodiščih, ampak tudi drugi nasprotniki komunističnega režima in pripadniki meščanskega sloja, civilisti, med njimi tudi ženske in otroci. Da je pobuda o Titovi cesti prišla v javnost nekaj tednov po odkritju trupel v Hudi jami, kjer so Titovi osvoboditelji na grozljiv način pobili ljudi, nekatere celo še žive zazidali v Barbarin rov, je še toliko bolj skrajno neokusno, nehumano in nedemokratično. Izgovori, da Tito za poboje ni vedel, pa so smešni, saj je leta 1944 dal šefu slovenske Ozne Ivanu Mačku navodilo, da je treba po vojni takoj likvidirati vse nasprotnike, v času likvidacij pa je obiskal Slovenijo in se srečal z najbolj odgovornimi zanje. Na mitingu v Ljubljani je celo javno povedal, da je večino »izdajalcev« že dosegla maščevalna roka in da tudi preostali ne bodo več videli naših čudovitih polj in planin.
Titovo nasilje se je nadaljevalo še dolgo po drugi svetovni vojni. Najprej je na politično montiranih procesih nasprotnike obsojal na smrt, nato na delovna taborišča in na dolge zaporne kazni. V zadnjem desetletju njegove tiranije je bilo po podatkih zgodovinarja Jožeta Pirjevca (Jugoslavija 1918 – 1992) v »samoupravnem socialističnem raju« več kot 4000 političnih zapornikov. Koliko ljudi je umrlo na Golem otoku in drugih njegovih prevzgajališčih, ni natančno znano. Med njimi je bila tudi večina obsojenih na dachavskih procesih z lažno obtožbo, da so bili kot taboriščniki sodelavci gestapa. Ker je Božič sam preživel drugo svetovno vojno v izseljenskem taborišču, bi moral imeti pieteto do vseh, ki so trpeli tako v nacističnih kot komunističnih lagerjih ali celo obojih. Zato ga je lahko zaradi te pobude vsaj pošteno sram!
Reporter, 6. aprila 2009
Glej tudi spletno stran revije Reporter
Ni komentarjev:
Objavite komentar