Ali bo od Maga ostal le še „maging“?

Uredništvo tednika Mag

Spoštovani!

Prosim, da v skladu z ustavo in zakonom o medijih objavite moj odgovor na kolumno Tri minute maginga izpod peresa odgovornega urednika Vesa Stojanova. Odgovor lahko objavite tudi v rubriki, ki je namenjena za odgovore in pisma bralcev.

Lep pozdrav, Igor Kršinar

Ali bo od Maga ostal le še „maging“?

Presenečen sem nad tem, da je odgovorni urednik Maga Veso Stojanov v svoji zadnji kolumni opisoval interne zadeve v mediju, ki je v zasebni lasti, in v njej obračunaval s podrejenim novinarjem in svojimi predhodniki, ki med bralci revije še vedno uživajo zelo visoko zaupanje. Kar zadeva dogodka, ki ga odgovorni urednik zaničljivo imenuje „tri minute maginga“, pa imam zakonsko pravico do odgovora in predstavitve svojega pogleda na zadevo.

Dejstvo je, da sem 4. februarja delovno inšpekcijo obvestil o psihičnem nasilju na mojem delovnem mestu v uredništvu tednika Mag, ki je privedlo do tega, da sem moral poiskati zdravniško pomoč in sem trenutno še vedno na bolniškem staležu, kjer se zdravim. V zvezi z mojo prijavo psihičnega nasilja na delovnem mestu sem naknadno inšpektorju za delo Ivanu Malešu podal še podroben opis dogodka. V njej sem napisal naslednje: „Kot je znano, je do spora na delovnem mestu prišlo 31. januarja zaradi protestne izjave zaradi premestitve sodelavca Silvestra Šurle, ki sem jo napisal kot predstavnik novinarjev in jo poslal vsem medijem. Okoli 14. ure sem se skupaj z njim vrnil v redakcijo in sedel za svojo delovno mizo. Kmalu za tem se je v uredništvo vrnil še odgovorni urednik Veso Stojanov. Ko me je opazil, je stopil do moje delovne mize in mi rekel, da se želi nekaj z mano pogovoriti. Vstal sem s stola in se napotil proti njemu s predlogom, da greva v njegovo pisarno. Zavrnil me je, rekoč, da bomo to uredili pred vsemi v uredništvu, nato pa je name začel vpiti, ker sem poslal protestno izjavo, ne da bi vprašal za mnenje vse zaposlene v uredništvu. Dejal je še, da sem to storil zadnjič in da se to ne bo več dogajalo in podobno. Natančne komunikacije se pravzaprav ne spominjam, ker sem bil šokiran nad vpitjem urednika. Povedal pa sem, da sem to storil kot predstavnik zastopstva novinarjev Maga, za kar sem bil izvoljen, in na prošnjo Silvestra Šurle, takrat še novinarja Maga. Nato je pristopila še Mateja Babič in me začela zasliševati, koga vse sem vprašal za dovoljenje, da pošljem protestno izjavo. Odgovoril sem, da sem vprašal kolege iz stare ekipe Maga, ki so bili v uredništvu že v času urednikovanja Silvestra Šurle in da ti še vedno sestavljajo večino v uredništvu. Babičeva se s tem ni strinjala in je name vpila, da moram napisati popravek, češ da sem vse zapisal v svojem imenu in podobno. Stojanov pa je trdil, da nisem predstavnik novinarjev in da je to veljalo le za čas postopka izbire novega odgovornega urednika. Oglasil se je še Šurla in povedal, da to ni res in da sem še vedno predstavnik novinarjev. Ker pa sta Stojanov in Babičeva še naprej izmenično vpila name, pa jima je Šurla še očital, da se obnašata kot esesovca v koncentracijskih taboriščih. Nato sta začela vpiti še nanj, Stojanov mu je očital, da se obnaša kot otrok, ki so mu vzeli igračo in podobno. Meni sta na koncu naložila nalogo, da moram demantirati protestno izjavo in poimensko navesti, kdo med novinarji podpira moj protest. To sem tudi storil, čeprav mi je kolega svetoval, da tega mi niti ni treba storiti, saj sem izvoljeni predstavnik zastopstva novinarjev v skladu z zakonom o medijih in statutom Dela.
V zvezi s svojim predstavništvom moram povedati še naslednje: kot predstavnika zastopstva me ni nihče razrešil, zastopstvo pa sestavljajo po statutu Dela izključno redno zaposleni novinarji.
Koliko med novimi novinarji je redno zaposlenih, me niso obvestili, čeprav bi morali po münchenski deklaraciji, ki je sestavni del aneksa h kolektivni pogodbi za novinarje od leta 1991 dalje in se nanjo sklicuje tudi statut Dela, za mnenje o zaposlitvi novih novinarjev vprašati uredništvo. Po isti deklaraciji bi morali za mnenje o premestitvi ali odpustitvi novinarja prav tako obvestiti uredništvo, torej vse redno zaposlene novinarje,česar prav tako niso storili. Poznejša izjava Mateje Babič, da uredništvo sestavlja več kot dvajset ustvarjalcev, med katerimi so redni in honorarni novinarji, lektorji in tehnično osebje, ki da niso bili o protestu obveščeni, je zato zavajajoča in kaže na njeno nepoznavanje statuta družbe Delo.(Opomba: za razliko od mene Stojanov in Babičeva nista navedla, kateri člani uredništva soglašajo z njuno izjavo.)
Toda pri moji prijavi psihičnega nasilja ne gre za to. Tudi če bi teoretično imela Babičeva prav, me skupaj z odgovornim urednikom ne bi smela nadirati pred celotno redakcijo. Še posebej, ker sem sam želel, da se o sporu pogovorim z odgovornim urednikom na štiri oči v njegovi pisarni. Tako pa sem njun nastop doživljal kot ponižanje pred celotnim kolektivom, v katerem so bili tudi novi novinarji, ki sta jih Stojanov in Babičeva po prevzemu Maga pripeljala s seboj. Pozneje sem izvedel, da je bila moja sodelavka Biserka Karneža Cerjak deležna zasliševanja s strani Babičeve, zakaj je navedena med podpisanimi novinarji, če je v času protesta ni bilo v redakciji. Odgovorila je, da mi je po telefonu dovolila, da protestiram tudi v njenem imenu, čemur pa je Babičeva še naprej oporekala in jo skušala prepričati, da sem manipuliral z njo. Zvečer sem postal vse bolj vznemirjen, poleg tresenja, mi je bilo slabo, bolel me je želodec, nisem mogel večerjati. Žena je opazila, da imam povečan srčni utrip in ker sem se naslednje jutro počutil še slabše, čutil sem tudi vrtoglavico, mi je svetovala, naj namesto v službo odidem k zdravnici, ta pa naj presodi, če sem sploh sposoben priti v službo. Moja osebna zdravnica je ugotovila, da sem doživel prehud stres in me poslala na bolniško, predpisala pa mi je še antidepresive in pomirjevala. Povedala mi je, da bodo antidepresivi učinkovali šele po treh tednih in da jih bom moral jemati še nekaj mesecev po okrevanju, da se ne bi bolezen ponovila.

Za pritožbo delovni inšpekciji sem se odločil po tehtnem premisleku preko vikenda. Pritožil sem se, ker sem se počutil ponižanega, imel sem občutek, da bodo v službi z menoj ravnali kot s hlapcem, ne pa kot z novinarjem z dolgoletno in uspešno kariero ter ki je zavezan izključno svojim bralcem. Po münchenski deklaraciji je zavezanost novinarja javnosti pred zavezanostjo delodajalcu in
državi. S pritožbo, ki sem jo poslal v vednost tudi varuhinji človekovih pravic in članom parlamentarne komisije za človekove pravice, mi je nekoliko odleglo, ker sem se ponižanju v službi uprl in se postavil v bran svojih pravic in svojega osebnega dostojanstva.“

IGOR KRŠINAR, novinar Maga