Kako Delo „osvobaja“ Mag

V prejšnjem blogu sem objavil svoj članek, ki sem ga napisal za prvo letošnjo številko Maga, zadnjo pod vodstvom Silvestra Šurle. Odkar je ta tednik prevzel novi odgovorni urednik Veso Stojanov in ga ustrezno kadrovsko okrepil, v njem še niste prebrali nobenega mojega prispevka. Verjetno se sprašujete, zakaj. Najprej sem bil na dopustu tri tedne, saj sem se moral spočiti od napetosti zaradi vseh dogodkov, ki so se zvrstili potem, ko smo se novinarji Maga uprli politično-kapitalskim pritiskom predsednice in podpredsednika nadzornega sveta Dela, končali pa so se tako, da so za novega šefa Maga nastavili urednika po svoji podobi. Veso Stojanov je funkcijo sprejel, čeprav smo ga novinarji soglasno zavrnili, čeprav sta ga k umiku pozvala tako aktiv novinarjev Dela kot društvo novinarjev Slovenije in čeprav se je proti njegovem imenovanju izrekla celo evropska novinarska federacija. Kljub temu da je bil podpisnik peticije proti cenzuri in političnim pritiskom, nas v boju za novinarsko avtonomijo ni podprl kot član nadzornega sveta iz vrst novinarjev niti kot predsednik sveta delavcev Dela. To so nesporna dejstva, ki jih ne more zanikati.
Po vrnitvi z dopusta me je korektno sprejel, dogovorila sva se, da bom napisal članek o koaliciji, kazalo je, da se bo morda kljub vsemu dalo sodelovati z njim. Drugače je bilo s Šurlo, ki je moral prvi dan na zagovor k direktorju, drugi dan pa je dobil opozorilo, da ga bodo, če bo še naprej javno kritiziral družbo Delo in zaposlene v njej, vrgli iz službe. Kolega je namreč na svoji spletni strani napisal nekaj kritičnih besed o novem Magu, pa so zagnali cel cirkus. Po münchenski deklaraciji o pravicah novinarjev, na katero prisega tudi statut Dela, je novinar bolj odgovoren svojim bralcem kot delodajalcu. Za svoje marljivo in izjemno uspešno delo ni dobil nobene nagrade niti javne zahvale ne. Ko je Šurla vodil Mag, se je prodaja povečala za dva do tri tisoč izvodov, branost pa za skoraj dvajset tisoč. Mag je postajal zgodba o uspehu, res pa se je njegova branost povečala tudi zaradi tega, ker so se ostali časopisi, med njimi Delo, vrnili na stare, precej enoumne tirnice. Tretji dan je Šurla prejel sklep o premestitvi na brezplačnik Total tedna, uradno zaradi kadrovske popolnitve in konsolidacije tednika. Vrhunski gospodarski novinar, ki je odkrival afere Rdeči križ, operacijske mize, nepravilnosti pri gradnji avtocest, je bil premeščen na časopis, kjer večinoma pišejo o misicah, o gospodarskem kriminalu pa sploh nič! Zaradi tega sem javno protestiral, na njegovo prošnjo, ker so njemu zavezali usta, jaz pa sem še vedno predstavnik zastopstva novinarjev Maga. Moja moralna dolžnost je, da podprem svojega dolgoletnega sodelavca, za katerega mi je bilo v veliko čast delati z njim. Dal sem tudi izjavo za nacionalno televizijo in ko sva se s Šurlo vrnila v uredništvo Maga, sta me začela nadirati odgovorni urednik Veso Stojanov in njegova namestnica Mateja Babič. Človeka, ki sta prevzela Mag izključno po volji kapitala in z njim povezane politike, sta se začela razglašati za edina legitimna predstavnika zaposlenih. Podpisnika peticije zoper cenzuro in pritiske sta vpričo vse redakcije izvajala verbalni teror nad mano, novinarjem Igorjem Kršinarjem, ki tiste peticije sicer nisem podpisal, ker je bila polna manipulacij in neresnic.
Tako ravnanje mojih novih nadrejenih me je močno prizadelo. Počutil sem se ponižan na raven zadnjega hlapca v neki vasi. Ponižala pa sta me dva moralno sporna človeka: Stojanov zaradi spornega prevzema Maga, Babičeva zaradi člankov, v katerih je pihala na dušo družini Šrot, ki prek Pivovarne Laško lastniško obvladuje Delo. Zvečer sem zbolel: začel sem se tresti, čutil sem povišani utrip srca, bolel me je želodec, šlo mi je na bruhanje, vrtoglavica... Razlog seveda ni bila viroza, ampak hud stres, ki sem ga doživel na delovnem mestu. Naslednji dan je bilo še huje: bolj kot sem se približal stavbi Črna vdova, kjer sta uredništvi Dela in Maga, bolj mi je šlo na bruhanje. Po nasvetu svoje žene sem se, preden bi moral v službo, oglasil pri svoji osebni zdravnici, ki me je poslala na bolniško s pomirjevali in antidepresivi. Odpravil sem se domov, spal celo popoldne, čez soboto in nedeljo pa naredil temeljit premislek. Ali se bom pustil, da z mano ravnajo nespoštljivo in poniževalno? Ali bom poslej moral prositi za vsako svojo besedo, vsako svojo izjavo, vsak svoj članek? Ali sem za svojo bolezen kriv sam ali šefa, ki sta me nadrla in nesramno ponižala pred drugimi sodelavci? Odločil sem se za pritožbo delovni inšpekciji, ker pa ta običajno dela zelo počasi, sem v vednost svojo pritožbo poslal varuhinji človekovih pravic in vsem sedmim poslancem, ki so člani komisije za peticije in človekove pravice, ter njeni sekretarki. Nobenega medija o svoji pritožbi nisem obvestil, ker je to moja zasebna zadeva in pravica.
Zadeva je prišla v javnost naslednji teden, ko je poslanka SDS Eva Irgl, ena od članic omenjene komisiji, na tiskovni konferenci povedala, da so prejeli mojo pismo, ki sem ga naslovil na delovno inšpekcijo. Verjamem, da mi je hotela in da mi želi najbolje, saj je pozvala inšpekcijo in varuhinjo k ukrepanju. Nato se je zgodila zahteva za sklic izredne seje na temo šikaniranje novinarjev Maga, ki je nisem zahteval jaz, ampak poslanci, ki jih je pač skrbelo za razmere v uredništvu Maga. Sam sem zgolj obvestil parlamentarno komisijo, ki se ukvarja s človekovimi pravicami, v upanju, da bo inšpektorje podvizala k ukrepanju. To se je tudi zgodilo in s tem sem dosegel svoje, če pa se je potem komisija odločila, da o psihičnem nasilju na Magu skliče posebno sejo in me nanjo povabi, je to njena legitimna pravica. Sam sem se je udeležil iz spoštovanja do izvoljenih predstavnikov ljudstva, ki jih skrbi za moje počutje in so mi stali ob strani v trenutku, ko sem to najbolj potreboval. Poslance sem še ustno seznanil s svojo zgodbo, na lastne oči so lahko videli, da govorim iskreno, in da to niso „izmišljotine in neumnosti“, kot je javno izjavil Veso Stojanov. On se skupaj z Babičevo seje ni udeležil, ker nista želela sodelovati pri „politični farsi, ki sta jo sprožila novinar Igor Kršinar in poslanka Eva Irgl“.
Je politična farsa, če nekdo zboli zaradi tega, ker ga je šef v službi nadiral pred celotnim kolektivom? Tako nesramne izjave pa res nisem pričakoval. Namesto javnega opravičila mi je moj „tlačitelj“ namenil še žaljivke. Sam je bil ob prebiranju blogov Silvestra Šurle neskončno užaljen, ker si je drznil kritizirati njegovo veličino, mene pa lahko javno žali in si izmišlja teorije zarote, v katere vsaj uradno sam ne verjame. Njegova prva kolumna v Magu je nosila naslov Stran od zarot, zdaj pa on govori o zaroti mene in Irglove proti ne vem čemu. Za nobeno zaroto ne gre, jaz sem se kot državljan pritožil zaradi psihičnega nasilja na delovnem mestu. Tej pravici mi nihče ne more oporekati. Upam, da bo tele vrstice prebral tudi direktor Dela Peter Puhan, in da na odgovornost ne bo poklical mene, ampak Stojanova in Babičevo! Če Delo res „misli širše“, kot to javno razglaša...