petek, 21. marec 2008

Maoistkini veliki načrti

Predsednik uprave Dela d. d.

gospod Peter Puhan


Spoštovani!


V torek, 18. marca, sem se po mesecu dni bolniške in dveh tednih dopusta vrnil v svojo službo v uredništvo tednika Mag. Odgovorni urednik Veso Stojanov me je korektno sprejel, povabil me je v svojo pisarno na pogovor, kjer sva med drugim razpravljala tudi o odprtih vprašanjih medsebojnih odnosov. Povedal mi je, da ga moti predvsem moj zadnji blog, ki je bil pravzaprav odziv na intervju podpredsednika nadzornega sveta Dela Stojana Zdolška v Mladini, jaz pa sem mu povedal, da zame predvsem ostaja sporna njegova kolumna Tri minute maginga, v kateri se norčuje iz dogodkov, ki so privedli do moje bolezni in več kot enomesečnega zdravljenja. Za razliko od mojih blogov, ki jih dnevno prebere nekaj deset ljudi, je njegovo kolumno prebralo več tisočev bralcev Maga. Poleg tega mi ni objavil odgovora na njegovo kolumno, do katerega imam sicer po zakonu in ustavi pravico. Ne glede na to sem sklenil potegniti črto čez najin konflikt in mu zagotovil, da ne nameravam več polemizirati z nikomer iz časopisne hiše Delo, vkolikor me ne bo nihče več poniževal ali kako drugače žalil. Pozneje pa sem izvedel, da je šlo za dogovor s figo v žepu in da je zoper mene in moje sodelavce klevetala njegova namestnica Mateja Babič. Uredniku nekega drugega medija je med drugim omenila, da vas, predsednika uprave, prepričuje, da me premestite na drugo delovno mesto in da ne morem več spremljati notranje politike, kajti po tem, ko sem, kot je dejala, pred parlamentarno komisijo za človekove pravice kazal tablete, sem se po njenem diskreditiral pred poslanci in me zato ne more (ona!) več poslati v parlament. Uredniku drugega medija je tudi opravljala nekatere svoje podrejene in nekatere svoje nekdanje sodelavce na Delu, mu razlagala, kdo hodi kam na kakšno terapijo, kako je nekdo len in dela samo eno uro v službi , kako je neka novinarka hodila v parlament ˇkazat joške“ itd. Za moje sodelavce, ki so bili novinarji Maga že pred uredniškimi spremembami (Jurčičeve nagrajence) je napovedovala, kako se bo vseh znebila in da bo za vsakega našla razlog za odstranitev. Glede na to, da je te stvari razlagala uredniku drugega medija, bi se prav lahko zgodilo, da bi vse to zapisal v svojem mediju, zaradi česar bi bili oškodovani novinarji iz časopisne hiše Delo, ki jo vodite. Toda na srečo se to ni zgodilo, saj celo urednik drugega medija premore več razsodnosti kot namestnica odgovornega urednika Maga. A to ni vse. Ko je popoldne preverjala „paginacijo“ za naslednjo številko Maga, jo je zmotila napoved, da naj bi jaz napisal tristranski članek. Napako je zagrešil urednik deska, ki očitno ni vedel, da mi je odgovorni urednik rekel, da ta teden ne bom pisal članka, ker so že vse teme razdeljene. Babičeva pa je za napako začela kriviti mene in pred urednikom deska vpila, da se nisem z nikomer dogovoril za članek in da ona že ne bo dovolila, da bi napisal članek za Mag. Tako mi je povedalo več takrat navzočih sodelavcev. Res zanimiva nova praksa torej, da prejemaš plačo, zato da ne pišeš člankov!

Moram priznati, da se z Babičevo nisem nikoli posebej dobro razumel, čeprav sva bila na fakulteti sošolca. Spomladi lani me je denimo v parlamentu ustavil nekdanji premier Tone Rop in se mi pritožil, ker naj bi Babičeva Gregorju Golobiču, sedanjemu predsedniku stranke Zares, govorila, da naj bi bil on, torej Rop, moj glavni vir pri pisanju člankov o LDS. To seveda ni bilo res, zato me je prosil, naj jo prepričam, da teh stvari ne bo več širila med njegovimi političnimi kolegi. Ko sem na ta pogovor opozoril Babičevo, je rekla, da so si politiki vse skupaj izmislili. No, jaz vsekakor ne verjamem, da mi je govorila resnico, saj politik v tem primeru ni imel razloga za laž. Pozneje je ob prevzemu uredniških poslov Silvestra Šurlo vprašala, ali sva si že našla novi službi, torej on in jaz. Odkar je namestnica odgovornega urednika tednika Mag, me nikoli ni pozdravila, odzdravila ali kakorkoli govorila z mano. Izjema je znani dogodek 31. januarja, ko se je pridružila Vesu Stojanovu v nadiranju zaradi protestne izjave, ki sem jo sestavil in poslal medijem zaradi nezakonite premestitve Silvestra Šurle. Tudi ko sem se sedaj vrnil iz dopusta oziroma bolniške, z mano ni spregovorila niti besede. Je pa očitno drugim ljudem veliko govorila o meni in jim razlagala o svojih načrtih z mano.

Spoštovani gospod predsednik uprave, ne vem sicer, kaj boste odločili v zvezi z mojo prihodnostjo v časopisni hiši Delo, pričakujem pa, da me boste pred sprejetjem odločitve povabili na pogovor in me vprašali za moje želje. Opozoril bi vas rad na izjavo varuhinje človekovih pravic dr. Zdenke Čebašek Travnik, ko je decembra lani sprejela novinarje Maga. Dejala nam je, da bi vsaka odpustitev, premestitev, sprememba delokroga, znižanje plače ali poslabšanje delovnega položaja, pomenila kršitev človekovih pravic in delovnega prava ter da moramo v tem primeru o tem obvestiti njo in delovno inšpekcijo. Tako je ravnal Silvester Šurla, ko ste ga brez njegovega soglasja premestili v drugo edicijo Dela, in tako sem ravnal tudi jaz, ko sem moral zaradi psihičnega nasilja na delovnem mestu poiskati zdravniško pomoč in se zdraviti še cel mesec. Če boste tudi mene premestili proti moji volji, se bom prisiljen znova obrniti po pomoč na delovno inšpekcijo, varuhinjo človekovih pravic in parlamentarno komisijo za človekove pravice. Prepričan sem, da bi o tem primeru razpravljal tudi odbor za šolstvo, kulturo in medije, ki ga vodi Branko Grims in glede na to, da bi sejo spremljali tudi drugi mediji, to gotovo ne bi koristilo ugledu časopisne hiše Delo. Ne vztrajam pri tem, da za vsako ceno ostanem pri tedniku Mag, zlasti če mi tam ne želijo zagotoviti prijazno delovno okolje, nikakor pa ne soglašam s tem, da kot novinar ne bi več smel spremljati področja notranje politike, ki ga sicer spremljam najmanj od leta 1991.Glede na to, da sem članke o notranji politiki pisal tudi za Delo in za Sobotno prilogo Dela, nekatere moje članke iz Maga pa so povzeli tudi drugi mediji (tudi obe največji slovenski televiziji), lahko zatrjujem, da svoje delo opravljam uspešno. Premestitev iz področja notranje politike na drugo področje bi zato predstavljala diskriminacijo mene kot novinarja. Prepričan sem, da časopisni hiši Delo ne bi koristilo, če bo nad nekaterimi svojimi novinarji izvajala diskriminacijo zaradi političnih ali svetovnonazorskih razlogov in to leta 2008. Mislim, da je čas fašizma minil, ne glede na to, kakšne so želje nekaterih skrajnežev v novinarskih vrstah.

Lep pozdrav,

Igor Kršinar, novinar tednika Mag

1 komentar:

agent pravi ...

Igor, upam, da si na Požareportu prebral Požarjev zadnji komentar. Bil je namreč s tov. Matejo Babič na kavi. Verjetno mu je rekla tudi kaj o tebi. Sicer pa od "bodibilderke" ni bilo drugega za pričakovat.