Vzpon in zaton Maga

Odvetnik Stojan Zdolšek, podpredsednik nadzornega sveta družbe Delo, si je v intervjuju za tednik Mladina privoščil manipulacijo in diskreditacijo kolega Silvestra Šurle, ki je do 9. januarja urejal tednik Mag. Na vprašanje, kako komentira obtožbe nekaterih sodelavcev Maga, da sta se z Andrijano Starino Kosem, predsednico nadzornega sveta Dela, vpletala v uredniško politiko, je odgovoril: „Veliko je bilo tovrstnih izjav. Mag je pač ena od edicij, ki jih izdaja Delo. Za Mag veljajo enaki standardi, kot veljajo za vse ostale edicije, ki jih izdaja družba. Če takratni vršilec dolžnosti odgovornega urednika Maga Silvester Šurla ni bil pripravljen sprejeti teh standardov, je to njegov osebni problem. Našli smo urednika, ki je te standarde sprejel, in Mag danes normalno funkcionira. To, da lastniki določajo široke okvire uredniške politike, ni nič nenavadnega. Nič protipravnega. Tudi urednik Financ Peter Frankl je na Vročem stolu zelo jasno povedal, da se je treba o uredniški politiki, njenih okvirih, dogovoriti z lastnikom. Očitno je to standard tudi švedskega kapitala, ki je lastnik Financ.“

Po izrečenemu sodeč se Zdolšku zdi povsem razumljivo, da se lastnik vmešava v vsebino medija, ki ga izdaja; še več, to so po njegovem standardi, ki veljajo za vse edicije, ki jih izdaja družba Delo. Mar to pomeni, da tudi odgovornim urednikom Dela, Slovenskih novic, Nedela in Totala tedna naslavljajo zahteve, s kom naj naredijo intervjuje in s kom ne, se zgražajo nad „intelektualno podhranjenimi“ novinarskimi prispevki ter jih prepričujejo, da je vlada kriva za inflacijo in da so tajkuni koristni za Slovenijo? Ne verjamem, da se švedski lastniki na tak način pogovarjajo z odgovornim urednikom Financ Petrom Franklom. Z nekdanjim vršilcem dolžnosti Silvestrom Šurlo sva bila sodelavca, vse odkar sem se leta 2001 pridružil Magu, sedela sva tako rekoč za skupno mizo, zato ne verjamem, da bi si preprosto izmislil, kaj sta želela nadzornika od njega. Kot sem zapisal že v prejšnjem blogu, me je konec septembra obvestil, da je ASK želela, da napiše članek, v katerem naj bi „sesul“ kritike Pivovarne Laško oziroma da pritrdi tistim, ki menijo, da pivovarna ne zlorablja monopolnega položaja na trgu. Šurla članka ni napisal, ker je vedel, da bodo sledile nove in nove zahteve. Res, nadzornika še naprej nista bila zadovoljna s pisanjem Maga. Kot sem izvedel, je ASK motil članek o RTVS, ki naj bi bil intelektualno podhranjen, Zdolška naj bi zmotil članek, ki je bil naklonjen STA, ker si je ta drznila grdo pisati o Markyju, kot je imenoval odgovornega urednika Dela, ni mu bil všeč intervju z Borisom Popovičem in vprašanja, ki jih je novinarka Maga naslovila na njegovega klienta Tomislava Klokočovnika. Takrat sta posebej zaradi tega zahtevala sestanek s Šurlo, ki pravzaprav sploh ni vedel, kakšna vprašanja je novinarka poslala Klokočovniku. ASK je zmotilo moje vprašanje v intervjuju z Milanom Zverom, ali je še članica SDS. Šurli je dejala, da naj drugič Kršinar kar njo to vpraša. Mimogrede sem slišal, da to ni bila edina stvar, ki jo je zmotila pri mojem pisanju. Zdolška naj bi zmotil moj intervju s predsednico LDS Katarino Kresal, zaradi česar je zahteval, da opravimo intervjuje tudi z drugimi predsedniki strank. Precej nejevolje pa je bilo menda tudi zaradi (že prej objavljenega) mojega prispevka Preobrat v aferi Sova, v katerem sem objavil vsebino zvočnih zapisov na zgoščenkah, na katerih je Sova shranila posnete pogovore med Janezom Janšo in Ivom Sanaderjem iz leta 2004. Prav tako nadzornika nista bila navdušena nad Šurlovimi članki o menedžerskih odkupih, želela sta bolj kritičen odnos do vlade, zlasti do premierja Janeza Janše itd. So morda takšni tudi pogovori med predstavniki lastnika in drugimi odgovornimi uredniki Delovih edicij? Se o takih stvareh pogovarja tudi Frankl s svojimi švedskimi založniki? Dvomim!

No, ker Šurla ni bil pripravljen sprejeti takšnih standardov, nadzornika nista "rešila njegovega statusa", ampak je namesto tega nadzorni svet sprejel javni razpis za odgovornega urednika, za katerega je bilo vnaprej jasno, da je že dogovorjen. Veso Stojanov, ki je v nadzornem svetu predstavljal delavce Dela, je po mojih informacijah od družbe Delo zahteval odškodnino zaradi krivic, ki so se mu menda zgodile v času Danila Slivnika. V izogib sodnemu sporu mu je Zdolšek ponudil primerno odškodnino, to je mesto odgovornega urednika Maga z zelo visoko plačo. Kakšna je, ne vem natančno, sem pa slišal, da so neki urednici ponujali 4000 evrov za to, da bi prevzela Mag, a je ponudbo zavrnila. Šurla je tednik Mag urejal za približno trikrat nižjo plačo, dobival je simbolični dodatek za delo urednika. Tudi ni imel namestnika, ki bi dodatno obremenjeval proračun Maga.

Kot zatrjuje Zdolšek, so našli urednika, ki sprejema standarde, ki jih od njega pričakujeta z ASK. Ne bom špekuliral, ali to pomeni, da mu narekujeta vsebino in izbirata intervjuvance, dejstvo pa je, da se je politična usmerjenost tednika Mag spremenila in da so ga posledično zaradi tega zapustili mnogi bralci, ki so ga pred tem prebirali predvsem zaradi tega, ker je ponujal drugačen pogled na politične dogodke v državi. Novih bralcev je očitno premalo oziroma jih skorajda ni, sicer prodana naklada ne bi tako drastično padla. Prvo letošnjo številko, zadnjo pod vodstvom Šurle, so prodali okoli 13.700 izvodov, sedmo, ki je izšla sredi februarja, pa le še okoli 8.500. Torej se je prodaja zmanjšala za več kot 5200 izvodov, kar je za več kot tretjino. Mag je padel na raven izpred dveh let, preden je Delova naročniška služba zanj začela pridobivati naročnike tednika Več in drugih edicij Dela.

Eksperimentiranje ASK in Stojana Zdolška se očitno ni obneslo, zato na Delu celo razmišljajo o možnosti, da bi Mag kar ukinili in začeli izdajati kakšno drugo revijo. Tednik Več je končal pri 6500 prodanih izvodih, potem so ugotovili, da jim prinaša zgolj izgubo. Tedniku Mag je kazalo veliko bolje, ko so ga prevzeli Delovi novinarji, pa je sledila katastrofa. Dvomim, da bo uspešen njihov tretji projekt. Toda ključno je to, da sta za zaton tednika Mag odgovorna ASK in Stojan Zdolšek. Če bi ga pustila pri miru, bi se Mag verjetno prodajal z več kot 14 tisoč izvodi, morda bi se približal 20 tisočim. Tako pa sta povzročila, da je eden od pomembnih slovenskih medijev, ki je vse od leta 1995 razveseljeval številne bralce, zdaj na robu propada. Ogrozila sta tudi delovna mesta in poklicno kariero Magovih novinarjev, saj ne verjamem, da bomo dobili novo zaposlitev v notranjepolitični redakciji Dela. Silvestra Šurlo je denimo uprava prerazporedila v Total tedna, kjer ne more več pisati o tajkunih in menedžerskih odkupih podjetij. Bosta za to poslovno škodo, ki sta jo povzročila družbi Delo, odgovarjala? Ali se bo prej za tretjino zmanjšala še prodaja Dela in Slovenskih novic?

P. S. Mag je verjetno edini medij v Sloveniji, ki ni niti z besedico poročal, da so kar štirje njegovi novinarji in njegov bivši urednik dobili Jurčičevo nagrado. Pomenljivo!