Pokrajina, moja Slovenija
Čeprav se je referenduma po pokrajinah udeležilo nekaj več kot desetina slovenskih volivcev, naj bi to bila za vlado primerna podlaga za to, da naj bi še zadnjič pred začetkom volilne kampanje poskusila prepričati poslance v sprejetje pokrajinskih zakonov. Težko pa ji bo to tudi uspelo. Nedvomno je, da so udeleženci referenduma izrazili zelo podobno voljo kot pred tem njihovi občinski predstavniki. Po drugi strani pa je jasno, da opozicija rezultata ne bo priznala kot merodajnega in da zato ne bo prišlo do ustrezne dvotretjinske večine poslancev državnega zbora. Počakati bo torej treba na volitve in na novo sestavo državnega zbora, ki se bo nato spopadal s pokrajinskim vozlom.
Na nekatera vprašanja je sedanja vladajoča koalicija nedvomno odgovorila, med njimi vsekakor, kakšne naj bodo pokrajine. Podobno kot župani in občinski svetniki so se tudi volivci odločili za več manjših pokrajin in ne za manj velikih pokrajin. Tisti, ki svoje volje niso izrazili, niso sporočili ničesar. Verjamem, da mnogim to ni všeč, zlasti ne stroki, ki je v prejšnjem mandatu priporočila uvedbo osmih pokrajin. Tudi sam osebno sem se najbolj navdušil nad konceptom šestih (pretežno zgodovinskih) pokrajin, ki ga je predlagala Nova Slovenija: primorska, gorenjska, osrednjeslovenska, dolenjska, štajerska in pomurska. Te bi bile primerljive z regijami v sosednjih državah, kar je zdaj kvečjemu Slovenija. Očitno pa smo Slovenci navajeni živeti v majhnih mestih, majhnih občinah, majhni državi in zato tudi manjših pokrajinah. Manjše število večjih pokrajin bi najbrž lažje sprejeli v primeru, če bi že pred tem obstajalo šest do osem upravnih enot. Toda od leta 1994 dalje, ko se je začela reforma lokalne samouprave, se prejšnje vlade, ki jih je vodila LDS, niso odločile za ustrezno zmanjšanje upravnih enot.
Zdaj, ko je ta priložnost izgubljena, bo težko obiti voljo ljudstva oziroma če je komu ljubše, voljo občin. Razdelitev na 14 ali celo 15 pokrajin je zato postala realnost. Odprto ostaja samo še vprašanje, kako razdeliti osrednjeslovensko pokrajino brez Ljubljane. Južni del bi se lahko povezal v skupno Notranjsko-Dolenjsko pokrajino, toda severni del bi težko povezali v eno celoto in ga bo treba delno priključiti Gorenjski, nato pa razmisliti o eni kamniško-zasavski pokrajini ali o dveh, kamniški in zasavski pokrajini. To pomeni, da bi v skrajnem primeru dobili 14 pokrajin plus Ljubljano, kar navsezadnje ne bi bila katastrofa. In ko bodo pokrajine oblikovane, bodo lažje določene tudi njihove pristojnosti. Nato bodo lahko poslanci razmišljali še o ustreznem preoblikovanju državnega sveta v zbor pokrajin ali pa ustrezni spremembi volilnih enot, ki bi lahko sovpadale s pokrajinami.
P. S. Vlada je medtem že predlagala nov predlog o 14 pokrajinah. Žal sta občini Medvode in Vodice del Kamniško-zasavske pokrajine, čeprav imata več skupnega z Gorenjsko.
Ni komentarjev:
Objavite komentar