Naše gore Karadžići (Reporter 11)

Po aretaciji srbskega vojnega zločinca Radovana Karadžića mednarodna roka pravice čaka še na njegovega pajdaša Ratka Mladića, poveljnika vojske Republike srbske, ki je po nalogu Karadžića in Slobodana Miloševića izvajala etnično čiščenje ter pobijala, zapirala in mučila nesrbsko prebivalstvo v zasedenih ozemljih. Po uradnih ocenah naj bi vojna v Bosni in Hercegovini terjala več kot sto tisoč žrtev, okoli pol milijona ljudi je moralo zapustiti svoje domove. Toda račun za krvavo bajko je vendarle prišel v obliki obtožnic na mednarodnem sodišču za vojne zločine v Haagu.

Čeprav Slovenci delimo veselje skupaj z bošnjaškimi in hrvaškimi žrtvami, pa sami nismo nikoli uspeli obračunati z enako težkimi zločini, ki so se v imenu komunistične ideologije zgodili po koncu druge svetovne vojne. Tudi takrat je bilo po uradnih ocenah pokončanih več kot sto tisoč ljudi, večinoma razoroženih vojakov protipartizanskega tabora, nekaj pa tudi civilistov, med njimi so bile tudi ženske in otroci. Med pobitimi na slovenskih poljih smrti je bilo tudi najmanj 13 tisoč Slovencev, ki so jih bodisi vrnili zavezniki bodisi pripeljali novi oblastniki iz njihovih domov v taborišča in nato v smrt. Od padca komunizma je minilo že 18 let, a so rablji ostali nekaznovani. Krivci so znani, saj je zločine organiziralo vodstvo partije prek svoje tajne službe Ozne, izvršili pa so jih vojaki Jugoslovanske armade in domači knojevci, bivši partizani. Nedavno so zgodovinarji odkrili pismo Edvarda Kardelja, vodilnega slovenskega komunista na jugoslovanski ravni, Borisu Kidriču, predsedniku slovenske (komunistične) vlade, da čiščenje poteka prepočasi. Glavni naročnik povojnih pokolov, vodja jugoslovanske partije Josip Broz Tito, je v istem času na enem svojih javnih nastopov vpil, da izdajalci ne bodo več dolgo gledali čudovitih planin, saj je roka pravica večino od njih že dosegla. Odgovorni za ta okrutna dejanja imajo še vedno svoje spomenike po slovenskih mestih. Boris Kidrič celo pred vlado, Edvard Kardelj s krdelo brezobličnih proletarcev pa pred parlamentom.

Podobno je s sodnim pregonom zoper (po)vojne hudodelce, saj se ni skrivil niti las na glavi nikomur, ki je organiziral ali realiziral genocid po koncu druge svetovne vojne. Kazensko ovadbo zoper Mitjo Ribičiča, ki je najvišji še živeči nekdanji funkcionar zloglasne Ozne, je v čudnih okoliščinah sodišče zavrglo. Opozicijske poslance (SD, LDS, Zares) pa je najbolj zmotilo to, da je o vsebini kazenske ovadbe poročala nacionalna televizija. Glede na to, da se v Sloveniji nekateri politiki obnašajo kot mladiči slovenskih Karadžićev, nas ne sme čuditi, če ponekod v Srbiji vojne zločince častijo kot narodne heroje.

Reporter, 28. 7. 2008

Teza: vojni zločinec. Antiteza: zdravilec. Sinteza: obtoženec.