Nastop na Radiu Ognjišče 3. 12.2008

http://radio.ognjisce.si/novice/aktualno/

Pogovor o aktualnih političnih temah
4. December 2008

Tokratni Pogovor o smo posvetilni aktualnim političnim temam. Z gosti Igorjem Kršinarjem iz tednika Reporter, Tinotom Mamićem iz dnevnika Primorske novice in teologom Janezom Juhantom smo govorili, kaj bi pomenil morebitni odhod prvaka SDS v tujino, kaj lahko pričakujemo od afere Patria in kakšen posledice lahko prinese imenovanje Dimitrija Rupla za posebnega odposlanca za zunanje zadeve.

Nova vlada je že začela s svojim delom. Predsednik vlade pa je že v prvem uradnem tednu ugriznil v grenko jabolko z imenovanjem nekdanjega zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla za posebnega odposlanca za zunanje zadeve, o čemer ima deljeno mnenje ne le koalicija, ampak tudi opozicija. Po besedah Mamića gre pri imenovanju Rupla za „spor med socialdemokracijo in skrajno levico. Pahor je tukaj šibak in se hoče okrepiti. Z desnimi se ne more okrepiti, lahko pa se okrepi z enim, ki je enkrat lev enkrat desni, kot je, Rupel in tako si je Pahor okrepil pozicijo“. Mamić še dodaja, da Pahor s to potezo misli bolj resno, kot mu je to pripisovala večina analitikov. Kršinar pa je izpostavil, da pri imenovanju Rupla za letečega veleposlanika ne razume poslancev SD-ja, ki imenovanju nasprotujejo. „Oni ne bi bili poslanci brez Pahorja, kaj pa bi bili brez Pahorja, bili bi neka minorna stranka,“ še dodaja Kršinar.

Tino Mamić, Janez Juhant, Alen Salihović, Igor Kršinar

Drugo jabolko spora, ki se kaže v novi vladi, pa je nadaljevanje oziroma razreševanje afere Patria. Finski snovalci oddaje Resnica o Patrii govorijo, da imajo dokaze, da je v afero vpletena črka J, ki je po njihovih trditvah Janez Janša, ki se je po predaji oblasti umaknil. Na vprašanje, ali je ta umik načrtovan zaradi domnevnih dokazov ali pa se za njim res skriva odhod v tujino, Juhant meni, da ne gre ne za eno, ne za drugo zadevo: „Janez Janša se je umaknil bolj zaradi tega, kar se je dogajalo s spremembo oblasti.“ Vsi trije komentatorji so se tudi strinjali, da bi morebitni odhod Janše lahko škodoval stranki.

Janez Juhant, Tino Mamić in Igor Kršinar so govorili tudi o spremembah na medijskem področju ter o sestavi nove vlade. Vabljeni k poslušanju oddaje, ki jo je pripravil Alen Salihović.

Pivo, cvetje in Pahorjeva vlada (Reporter 27)

Če se bo Pahorjeva vlada odločila za odkup največjega slovenskega trgovca, bo to gotovo večji škandal kot njegova prodaja v času Janševe vlade.

igor.krsinar@revija-reporter.si

Bodoča vlada Boruta Pahorja je pred hudo preizkušnjo, kako bo preganjala gospodarski kriminal in hkrati sodelovala z gospodarstveniki, ki so jo pred volitvami gmotno podpirali. Z gospodarskim lobijem najbolj zlizana LDS Katarine Kresal bo prevzela notranje in pravosodno ministrstvo, ki bosta imela odločilen vpliv na pregon gospodarskega kriminala. Gospodarski minister Matej Lahovnik (Zares) in finančni minister France Križanič (SD), ki sta v preteklosti sodelovala s Pivovarno Laško, pa bosta odločala o prodaji državnega premoženja, kopičenju kapitala in varstvu konkurence. Tudi mandatar Borut Pahor se ni jasno izrekel, ali bo država odkupila nazaj Mercator, ki ga zdaj prodaja njegov predvolilni podpornik Boško Šrot.

Prvi mož Pivovarne Laško in z njo povezanih družb se za zdaj lahko počuti varnega. Na naše vprašanje, kakšni so bili postopki policije v primeru kazenskih ovadb zoper odgovorne iz skupine Pivovarne Laško in za katera kazniva dejanja gre, smo dobili odgovor: »Kriminalisti Sektorja kriminalistične policije PU Ljubljana v zadevi še zbirajo obvestila v predkazenskem postopku, zato vam več podatkov ne more posredovati.«
Izbira prvega pendreka
Upati je, da na njihovo delo ne bo vplivala zamenjava na notranjem ministrstvu in vodstvu policije. Kot je znano, je prvi mož policije Jože Romšek že odstopil in napovedal, da bo uniformo dokončno odložil 9. januarja, ko odhaja v pokoj. Medtem pa je že stekel postopek izbire njegovega naslednika: rok za prijavo kandidatov na ta položaj se izteče 24. novembra, potem pa bo pristojna strokovna komisija uradniškega sveta ugotovila, kateri izmed prijavljenih kandidatov izpolnjujejo strokovna merila. Med njimi bo nova notranja ministrica Katarina Kresal izbrala novega generalnega direktorja policije. Verjeti je, da bo izbrala takšnega, ki bo z njo čim bolj kompatibilen oziroma bo po volji njene stranke in Pahorjeve vlade. Postopek izbire se lahko zavleče en mesec, do takrat pa bo posle še naprej opravljal stari generalni direktor. Če Kresalovi to ne bo všeč, ga bo lahko predčasno razrešila in imenovala vršilca dolžnosti. To bo lahko utemeljila tako ali drugače, dejanski vzrok pa bo lahko tudi opustitev preiskave zoper gospodarske podpornike trojčka SD-Zares-LDS, med katerimi je tudi Boško Šrot.
Na to nevarnost so opozorili tudi v največji opozicijski stranki SDS, kjer so na njihovi spletni strani med drugim zapisali, da se s tem, ko je oba represivna resorja (za notranje zadeve in za pravosodje) dobila v roke ista stranka obeta »hiter konec boja proti organiziranemu gospodarskemu kriminalu. Tajkuni odpirajo šampanjce.« Poleg Katarine Kresal, ki bo lahko po svoji podobi izbrala generalnega policijskega direktorja, bo pravosodni minister Aleš Zalar lahko vladi predlagal novega generalnega državnega tožilca, kot nekdanji prvi mož ljubljanskega sodišča pa bo lahko neformalno vplival na delo tožilcev in sodnikov. Sicer pa prvi tožilki Barbari Brezigar mandat izteče leta 2011, pred tem pa jo bo zelo težko razrešiti, razen če bi Zalar našel krivdne razloge.
Mercatorjeva najboljša soseda
Kresalova se je na očitke SDS odzvala z izjavo, da jih bo demantirala s svojim delom. Zelo se bo morala potruditi, da bo prepričljiva, saj je s svojim dosedanjim ravnanjem demantirala kvečjemu svojo izjavo. Ko je komentirala aktualne zaplete v zvezi z Mercator, je zagovarjala podobna stališča kot njen življenjski partner Miro Senica, katerega odvetniška pisarna zastopa »najboljšega soseda« v tožbi proti uradu za varstvo konkurence. Predsednica LDS je izjavila, da je odločba informacijske pooblaščenke glede podatkov, zaseženih v treh trgovskih družbah (Mercator, Spar, Tuš), potrdila, da je urad za varstvo konkurence kršil ustavo. Ob tem se je izgovarjala, da ni sporno, da komentira zadevo, v kateri odvetniška pisarna njenega partnerja zastopa Mercator v primeru, ko še ni zaključen. Podobno je bilo njeno stališče tudi v zadnjem primeru ob polemikah, ali naj država odkupu nazaj delež Mercatorja, ki ga zaradi gospodarske krize prodaja Boško Šrot: »Poslovno dogajanje znotraj Pivovarne Laško težko komentiramo, zagotovo pa prodaja našega največjega trgovca tujemu trgovcu v času gospodarske krize za slovensko gospodarstvo ne more biti dobra odločitev. Upravičena je lahko bojazen, da bodo na trgovskih policah izdelke slovenskih dobaviteljev zamenjali izdelki tujih proizvajalcev, še posebej v teh težjih časih, kar bo lahko dodatno negativno vplivalo na prodajo izdelkov domačih podjetij s tem tudi proizvodnjo in posledično povečalo nezaposlenost. Smo v časih, ko bi bilo potrebno naše gospodarstvo aktivneje ščititi, pri čemer bi veljalo razmisliti tudi o morebitnem nakupu Mercatorja s strani države po ugodni ceni in kasnejši prodaji, ko bo gospodarska situacija boljša, po višji ceni, kar bi bilo dobro tudi za vse davkoplačevalce.«
Varuhinja tajkunov
Zelo podobno stališče ima v zvezi z Mercatorjem tudi Draško Veselinovič, predsednik odbora za finance LDS. Tako je v najbolj brani sobotni prilogi v lasti Pivovarne Laško razmišljal: »da bi bilo smiselno, da bi država v teh razmerah morda kupila nazaj kakšno napol privatizirano podjetje in tudi nekaj malega tistih najpomembnejših, ki kotirajo na ljubljanski borzi in so tja prišla nenačrtovana in brez (nerazumljive) državne tržne podpore. Prodala (ampak tokrat resnično, seveda) bi jih takrat, ko bi bile čez kakšni dve leti razmere ugodnejše.« Veselinovič je sicer predsednik uprave Deželne banke Slovenije, ki je lastniško povezana s KD Group, na čelu katere je Matjaž Gantar, predsednik gospodarskega odbora LDS. V njem deluje tudi Tone Turnšek, nekdanji predsednik uprave Pivovarne Laško, sedaj zgolj njen nadzornik, za katerega se ugiba, ali je bil res toliko neumen, da je ves imperij Pivovarne Laško po prevzemu Uniona, Fructala, Radenske in Dela zaupal v trajno last svojemu nasledniku Bošku Šrotu ali pa je vendarle tudi sam eden od skritih lastnikov vsega skupaj. Matjaž Gantar bo svojo visoko ceno za prestop v vrste LDS skoraj zagotovo že kmalu izstavil, ko bo država spet prodajala kakšno premoženje. Znano je, da ga najbolj zanima lastništvo v bankah in njegove sanje bodo lahko kmalu postale resničnost, če bo Veselinovič prevzel NLB, kjer se februarja prihodnje leto izteče funkcija predsednika uprave Marjanu Kramarju. Težko je verjeti, da se bo zgolj zadovoljil s poslansko klopjo, za katero bi sedel kot nadomestni poslanec po izvolitvi Katarine Kresal za ministrice, ampak jo bo najbrž prepustil Tonetu Anderliču.
Na pomoč Katarine Kresal pa lahko računa še predsednik uprave Istrabenza Igor Bavčar, katerega članstvo v LDS se mu je obrestovalo že pri oblikovanju koalicijskega sporazuma. Medtem ko sta se SD in Zares zavzemala za združitev HSE in Gen energije (združeno družbo naj bi prevzel Vlado Dimovski), je temu nasprotovala LDS, saj ima v zvezi z Genom svoje načrte tudi Bavčar, katerega Istrabenz je solastnik njegove hčerinske družbe Gen-I. V koalicijskem sporazumu tako zdaj piše, da bodo »proučili in spremenili organiziranost Holdinga Slovenske elektrarne (HSE) in Gen energije, d. o. o., da bi ju povezali ter tako zagotovili, da trženje cenejše električne energije vpliva pozitivno na ceno elektrike za vsa slovenska gospodinjstva in industrijo.« Po naših podatkih članske knjižice LDS še ni vrnil niti predsednik uprave DZS Bojan Petan, ki se raje kot z izdajanjem Dnevnika (ta je sicer uredniško bližje Gregorju Golobiču) ukvarja s Termami Čatež, katerih večinski lastnik je postala njegova DZS. Enako velja za predsednika uprave Viator-Vectorja in z njim povezanih družb, med njimi je tudi Sistemska tehnika, ki v času Janševe vlade ni prišla do donosnega posla z vojaškimi oklepniki. Zaščito Katarine Kresal in Pahorjeve vlade pa bo verjetno uživali tudi Romana Pajenk, direktorica »tajkunske« Probanke, Cvetka Selšek (SKB), Roman Glaser (Perutnina Ptuj), Danilo Toplek (Talum v večinski lasti Elesa), ki je sicer član SD, in še mnogi drugi njihovi podporniki...

Več v 27. številki revije Reporter, 17. novembra 2008
http://www.revija-reporter.si/arhiv/2008/stevilka_27_leto_2008.html

Mandatarjevi sporni kandidati (Reporter 26)

igor.krsinar@revija-reporter.si

Od kod naj bi imela Kresalova več sposobnosti in izkušenj kot Erjavec, ki je štiri leta vodil resor za obrambo, pred tem pa je bil državni sekretar v ministrstvu za pravosodje?


Z izvolitvijo Boruta Pahorja za mandatarja se bo končno začel postopek za oblikovanje vlade. Njegovo imenovanje se je zavleklo zaradi težav pri koalicijskih dogovorih in iskanju ministrskih imen. Največje težave ima zlasti pri iskanju kandidatov za zunanje zadeve, za gospodarstvo in za delo. Javnost pa razburjajo tudi nekateri možni kandidati, ki so se pojavljali v medijih, še posebej Katarina Kresal kot zunanja ministrica, Gregor Golobič kot minister za visoko šolstvo in znanost, Majda Širca kot ministrica za kulturo in Robert Ličen kot gospodarski minister. Po drugi strani pa je po mnenju strank trojčka Karl Erjavec neprimeren za ministra v državotvornem resorju, čeprav ima med vsemi še največ izkušenj v izvršilni veji oblasti.

Medtem se v javnosti pojavlja nova kombinacija možnih ministrskih imen. Tako naj bi Kresalova postala ministrica za notranje zadeve, medtem ko bi zunanje zadeve prevzel nekdo iz diplomatskih krogov. Karl Erjavec zdaj ni več primeren niti za notranjega niti za pravosodnega ministra, medtem ko je ponujeno ministrstvo za delo zavrnil. S tem ima Pahor očitno še največ težav, saj mrzlično išče kandidata ali kandidatko. Tudi Matej Lahovnik tega resorja ni sprejel, prav tako pa je zavrnil resor za gospodarstvo. »Čudežni deček iz Velenja« je ob tem raztrgal še koalicijsko pogodbo, ki je po njegovem preveč konkretna v premalo pomembnih zadevah, premalo pa v najpomembnejših. Mladi ekonomist pogreša konkretne ukrepe v primeru hujše recesije in večje brezposelnosti. Tako za zdaj ostaja v parlamentu, nekateri pa vendarle menijo, da si bo premislil in da s kritikami zgolj zbuja pozornost.
Sporni menedžer
Gospodarski resor je še vedno »naprodaj«. Pahor je na predstavitvi alternativne ministrske ekipe 31. avgusta letos kot kandidata SD za ta gospodarskega ministra predstavil Roberta Lična, svetovalca predsednika uprave Gorenja Franja Bobinca za kakovost. Njegovo ime se je večkrat pojavljalo v primeru, če bi Lahovnik prevzel ministrstvo za delo in socialo, ob tem pa je bilo slišati precej kritik glede njegove ustreznosti. Ličen naj bi bil kot direktor Steklarne Rogaške odgovoren za njen potop. Menedžerske izkušnje si je najprej nabiral na Tobačni Ljubljana, od koder je odšel za izvršnega direktorja v podjetju Akrapovič. Tam je leta 2005 dosegel priznanje Mladi menedžer, ki mu jo je dodelilo združenje menedžer. Po petih letih se je »prijateljsko razšel« z Akrapovičem, pri čemer je najbolj zanimivo to, da je odšel za nižjo plačo za predsednika uprave Steklarne Rogaška, ki je bila v popolnoma razsutem stanju. Obeti so bili dobri, v intervjuju za Dnevnik se je hvalil: »Rešili smo Steklarno Rogaška« in si leta 2007 prislužil nagrado Najmenedžer revije Menedžer. Na eni od okroglih miz z gospodarstveniki je med drugim izjavil, da bomo morda čez leta pisali o uspešnosti Steklarne Rogaška. Še istega leta je bila njegova misija v tem podjetju končana, ker je v steklarni prišlo do prisilne poravnave. Poslovil se je prej kot v dveh letih, pri čemer je prisilno poravnavo označil kot uspeh. Na vodilno mesto je znova prišel Davor Šenija, ki je steklarno že vodil leta 2004. Nekateri Lična obtožujejo, da ni bil najboljši možni menedžer, drugi pa ga zagovarjajo, ker naj bi vsaj za silo popravil škodo, ki jo je pred njim povzročil Bojan Bevc, ki so ga zaradi gospodarskega kriminala ovadili tako v Sloveniji kot na Hrvaškem.
Vsekakor so glasovi kritikov prišli tudi do Pahorja in tako je neuradno slišati, da naj bi Lična kot gospodarskega ministra vendarle odpisal, zato menda mrzlično išče drugega kandidata. Med drugim naj bi ta resor ponujal gospodarstvenicama Tatjani Fink (Trimo Trebnje) in Cvetki Selšek (SKB banka), vendar naj bi ga zavrnili. Po drugih virih naj bi resor ponujal Andreju Horvatu, nekdanjemu državnemu sekretarju za razvoj, ki je sicer izvisel kot možni minister za razvoj (namesto njega bo ta resor prevzel Mitja Gaspari), toda tudi ta naj bi ponudbo zavrnil. Nekateri menijo, da je še vedno užaljen, drugi pa, da se zaveda, da je ta resor veliko težji od razvoja.
Neizkušena državotvorna ministrica
Kot neslana šala je bila slišati informacija, da se je Katarina Kresal Pahorju ponudila za zunanjo ministrico, ta pa nad to idejo ni najbolj navdušen. Kresalova namreč nima nobenih izkušenj v diplomaciji ali zunanji politiki, političarka pa je postala junija lani, ko je bila izvoljena za predsednico LDS. Pred tem je delala kot odvetnica v odvetniški pisarni svojega partnerja Mira Senice, specializirana za gospodarsko pravo. Na enem od predvolilnih soočenj na TV Slovenija je na vprašanje, kdaj so bile prve demokratične volitve, odgovorila, da leta 1992. Ko se ji je publika smejala, pa je izdahnila: »A sem ga spet kaj osejala?« Pozneje se je opravičevala, da so bile tega leta res prve volitve v državni zbor oziroma da so bile leta 1992 prve demokratične volitve v samostojni Sloveniji. Dve leti prej še ni imela volilne pravice, tako tudi ni mogla glasovati na referendumu za samostojno Slovenijo. Za Demos, ki je zmagal na prvih demokratičnih volitvah, očitno še ni slišala. Podobno naj bi se obnašala na srečanjih predsednikov parlamentarnih strank s premierjem Janezom Janšo na temo odnosi s sosedno Hrvaško. Naši viri pravijo, da dolgo časa sploh ni vedela, kaj so glavni zunanjepolitični problemi in da je praviloma odgovarjala, da se mora posvetovati s kolegi v stranki. Potem ko je vendarle pridobila nekaj osnov, pa je na soočenjih ponavljala na pamet naučene fraze. Podobno tudi v primeru tajkunov, ki so se po njenem rodili v pisarni Janeza Janše, čeprav smo novinarji o njih pisali že veliko let prej. Morda pa dama nima časa za branje časopisov in revij, tudi na svojih letalskih izletih v svetovna modna središča ne. Kljub temu ji pripisujejo veliko možnosti, da bi ta resor vendarle prevzela.
V primeru, če Pahorju uspe najti kandidata za zunanjega ministra med diplomati (nazadnje naj bi bila v igri Sanja Štiglic, vodja stalne slovenske misije pri OZN v New Yorku), naj bi Kresalova prevzela notranji resor, ki naj bi ga Pahor sprva obljubil Karlu Erjavcu v zameno za izgubljeno obrambo. Seveda ni znano, od kod naj bi imela Kresalova za ta resor več sposobnosti in izkušenj kot Erjavec, ki je vodil štiri leta zelo podoben resor, pred tem pa je bil državni sekretar v ministrstvu za pravosodje in tako rekoč desna roka ministra Iva Bizjaka. Tudi ta resor je za Erjavca zaseden, ker je predviden Alešu Zalarju, prav tako iz LDS. Erjavec naj bi bil neprimeren za obrambnega, notranjega in pravosodnega ministra zaradi afere Patria, pri čemer ni nobenega konkretnega dokaza, da bi bilo v tem poslu karkoli narobe, sploh pa da bi bil Erjavec kakorkoli vpleten vanj. Tako je Pahor prišel do paradoksalnega položaja, ko stranki LDS s petimi poslanci ponuja dva državotvorna resorja, stranki Desus s sedmimi poslanci pa tri nedržavotvorne, dva navadna in enega celo brez listnice. Še bolj paradoksalno je, da poslanska skupina Desus to ponudbo sprejema z odprtimi rokami, čeprav gre za ponižanje njihove stranke, zlasti pa njihovega predsednika. Zelo verjetno pa gre za maščevanje politično-gospodarske povezave, ker je Erjavec pri izbiri ponudnika oklepnikov obšel Zdenka Pavčka, dolgoletnega člana LDS, ki še vedno uživa podporo vseh LDS-ovih frakcij v trojčku. Nova vlada mu bo že nekako »popravila krivico« zaradi izpada obljubljenega dohodka, ki ga je izgubil, ker je Erjavec na podlagi mednarodnega razpisa izbral Patrio in ne Pavčkove Sistemske tehnike.

Mediji in glavni oglaševalci bi bili znova v rokah Gregorja Golobiča.

Ultra minister
Zaradi gospodarsko-političnih navez bi bilo sporno tudi imenovanje Gregorja Golobiča za ministra za visoko šolstvo in znanost. Kot je znano, je bil prvak Zares pred vrnitvijo v politiko poslovni direktor Ultre, ki se ukvarja predvsem z industrijsko elektroniko. Podjetje je že v času, ko je bil Golobič eden od vodilnih politikov LDS in glavni kadrovik vladajoče koalicije, poslovno sodelovalo s številnimi povečini državnimi podjetji in državnimi inštitucijami, kar je celo samo navajalo v svojih propagandnih in poslovnih aktih. Dobivalo je tudi znatna sredstva neposredno iz državnega proračuna prek natečajev in razpisov različnih ministrstev, ki so jih vodili politiki iz LDS. Najbolj tesno pa je Ultra sodelovala z Mobitelom, nad katerim je držal svojo roko Golobič. Ko je bil kot diplomirani filozof z bogatimi političnimi izkušnjami imenovan za poslovnega direktorja Ultre, so se njeni posli z državo še okrepili. Eden od primerov takšnih poslov je sistem Talk Track (za sledenje, komunikacijo in upravljanje vozil), ki ga je Ultra razvila za Pošto. Na prvem razpisu so se pojavili trije ponudniki, po razveljavitvi pa samo še Ultra. Mnogi so se spraševali, zakaj pošta sploh potrebuje tak sistem. V resnici je bolj potrebovala denar Ultra oziroma LDS. Zelo podobna zgodba se je pred kratkim zgodila v Mestni občini Ljubljana, kjer je bila Ultra izbrana za izvajanje storitev za delovanje sistema enotne mestne kartice, čeprav je podjetje Četrta pot ponudilo storitev po bistveno nižji ceni, a je kljub temu odpadlo iz razpisa. Odločilne naj bi bile povezave med županom Zoranom Jankovićem in stranko Zares, v kateri so tudi nekateri njegovi svetniki. Če bo Golobič minister za znanost in tehnologijo, bo torej Ultri padla »sekira v med«. Golobičeve lovke pa bodo znova osvojile tudi Telekom in vse z njim povezane družbe. Znano je, da je bil nekdanji direktor Mobitela Anton Majzelj zvest Golobičev kader, podobno velja tudi za direktorja Debitela Boruta Razdevška, ki je lahko konkurenčno družbo ustanovil zgolj zaradi prijateljsko-strankarskih navez. Pričakovati je, da bodo družbe iz skupine Telekom in Mobitel poslej zelo pazile, kateremu mediju bodo dale svoj oglas, sicer bodo lahko imele (zares) probleme z brezkompromisnim ministrom Gregorjem.
Nekulturna kandidatka
Golobič pa bo dosegel veliki uspeh, če bo njegovi stranki pripadlo še ministrstvo za kulturo, ki ga bo v tem primeru najverjetneje prevzela Majda Širca. Znano je, da je stranka Zares že pripravila predloge za spremembe zakona o RTVS, ki bi javni zavod znova vrnil (njihovi) civilni družbi, podobno pa naj bi uredili tudi status STA. Mediji in glavni oglaševalci bi bili znova v rokah njihove stranke. Majda Širca pa bi bila kot ministrica sporna zaradi izjav, ki jih je dajala v zvezi z mediji in v zvezi s političnimi tekmeci. Vedno je nasprotovala oblikovanju bolj pluralne medijske krajine, kjer se ne bi slišal samo glas njihove civilne družbe, ampak tudi tiste, ki je bližje njihovim političnim nasprotnikom. Ko je sklad za medije razdeljeval sredstva, je najbolj povzdignila glas, kadar so jih prejela Nova revija, Demokracija in (bivši) Mag. Pri tem je kot svoje argumente navajala neresnična dejstva in insinuacije. »Je kaj zdrave pameti v tem, da gre 50 tisoč evrov Delu za konsolidacijo Maga, če pa je bil s škodljivo prodajo državnega deleža v Mercatorju že davno konsolidiran,« se je spraševala junija lani, torej nekaj mesecev pred tem, ko so se na takratne novinarje Maga začeli vršiti pritiski kapitala, in pol leta, preden smo doživeli prevzem s strani uredniško-novinarske ekipe, ki je po svojem političnem prepričanju še najbližje stranki Zares. Vsekakor pa je Majda Širca grdo zavajala v zvezi z Magom. Delo je dobilo denar za Mag podobno kot Dnevnik za Objektiv, česar pa poslanka Zares ni problematizirala. Mag ni bil konsolidiran s prodajo Mercatorja, ker ga je Delu prodala družba Salomon 2000, ki z Mercatorjem in Janševo vlado nima nobene zveze. Glede na njene izjave lahko sklepamo, kakšen bo njen odnos do njej nevšečnih medijev, med katerimi je gotovo tudi nova revija Reporter.
Majda Širca pa je neprimerna tudi zaradi svojih nekulturnih izjav v času predvolilne kampanje, zaradi česar so jo kritizirali celo njej všečni mediji. V zvezi z Janezom Janšo je denimo zapisala, da je »obramboslovec, človek iz marmorja, popolnoma aseksualno bitje, ki bi mu človek erekcijo pripisal le v primerih, ko se mi izlije gnev, ne pa ljubezen do drugega.« Za Karla Erjavca pa, da je »tak otrok, ki se napihnjeno igra vojake, istočasno in ravno tako puranje igra pokojninsko vestalko« ter da bi mu »eno primazala ne glede na zaklinjanje varuhinje.« Kako se bosta gledala, če bosta slučajno oba kot ministra sedela za Pahorjevo mizo?
Tekma s časom
Sicer pa obstaja tudi verjetnost, da bo namesto Širce kulturno ministrstvo prevzel »večni« direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik. V tem primeru bi v vlado vstopila druga Golobičeva kandidatka, in sicer za javno upravo Irma Pavlinič Krebs, nad katero pa v SD niso najbolj navdušeni. Možno je tudi, da bosta obe ministrici, zlasti če v vladi ne bo Lahovnika in Branka Lobnikarja, ki je Golobičev kandidat za notranjega ministra. Ker Pahor ne najde kandidata za ministra za delo (njegova alternativna ministrica Andreja Črnak Meglič zanj ni prava izbira), ta resor ponuja Desusu, kjer se Erjavec ne vidi, zato pa so toliko bolj navdušeni poslanci Desusa. Drugi resor za Desus naj bi bilo okolje in prostor, kjer ima sicer SD kandidata Franca Lobnika, profesorja na biotehniški fakulteti, ali pa zdravje, ki bi v imenu Desusa prevzel Dorijan Marušič, v imenu SD pa najbrž Borut Miklavčič, nekdanji direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Za lokalno samoupravo kandidat ni znan, vendar če bi ta resor brez listnice ohranili, bi najbrž morali spremeniti zakon o vladi in vladni kabinet razširiti, ali pa bi ga združili z uradom za Slovence po svetu, ki morajo po zakonu obvezno dobiti svojega ministra. Vsekakor Pahorjeva pot do nove vlade ne bo lahko. Če jo bo hotel prevzeti v dveh mesecih od volitev (kot pred štirimi leti Janez Janša), ima časa samo še dva tedna.

Reporter, 10. novembra 2008

Mandatar (komentar za TV SLO 3)

Končno smo dobili mandatarja Boruta Pahorja. To pa ne pomeni konca njegovih težav pri koalicijskih dogovorih in iskanju ministrov. Nejasno ostaja, zakaj je Katarina Kresal bolj državotvorna od Karla Erjavca, saj ima precej manj izkušenj od obrambnega ministra, poleg tega je LDS dosegla slabši rezultat od Desusa. Glede na to, da naj bi LDS dobila kar dva državotvorna resorja, Desus pa nobenega, je sklepati, da Pahorjeva vlada ne bo koalicija štirih enakopravnih strank, ampak da bo vodilno vlogo imel trojček. Sicer pa se ne ve, ali bo glavno besedo imel premier Pahor ali kar Gregor Golobič, ki bi kot minister za visoko šolstvo in znanost imel dovolj možnosti za delovanje iz ozadja. Pahor mu je že popustil pri napovedani spremembi zakona o RTV Slovenija, kjer o obveznem soglasju opozicije ni več govora. Težav pa nima le z iskanjem zunanjega ministra, ampak tudi gospodarskega in zlasti za delo. Matej Lahovnik mu je dal košarico, ker v koalicijski pogodbi ni dovolj ukrepov za reševanje gospodarske recesije. V kriznih razmerah bi bila verjetno najboljša rešitev velika koalicija, toda deklarativno odprti in povezovalni mandatar je iz pogovorov izključil Janševo SDS.
Parlamentarni kanal (TVS 3), 7. 11. 2008

Prenovljeni izgnanci (Reporter 25)

Šele če bo NSI obdržala evropskega poslanca in se dobro odrezala na lokalnih volitvah, bo lahko računala na vrnitev v parlament.

igor.krsinar@revija-reporter.si

Nova Slovenija bo na izrednem kongresu čez dva tedna prevetrila vodstvo in se nato začela pripravljati na evropske in lokalne volitve. Njeni veljaki so prepričani, da se lahko prenovljena stranka vrne v državni zbor čez štiri leta. Lojze Peterle in Mojca Kucler Dolinar sta se umaknila Ljudmili Novak, iz politike se poslavlja tudi predsednik Andrej Bajuk, ki se več ne udeležuje niti pogovorov o prihodnosti NSI.

Apatije zaradi izpada iz državnega zbora naj bi bilo po zadnji klavzuri konec. Veljaki NSI so strnili vrste in se dogovorili o prihodnosti stranke. Na izrednem kongresu 15. novembra v Ljubljani naj bi stranka nastopila z eno kandidatko za predsednico: evropsko poslanko Ljudmilo Novak, ki je že na zadnjem kongresu leta 2005 kot podpredsednica požela največ glasov delegatov kongresa. Možno je sicer, da se bo za vodenje stranke potegoval še kdo, kajti postopki se zaključujejo dva dni pred kongresom, toda Novakova nedvomno uživa največ podpore med člani, posebej pa so jo podprli izvršilni odbor, podmladek, ženska zveza in še nekaj občinskih odborov. Mojca Kucler Dolinar naj bi predvidoma postala predsednica sveta stranke, Lojze Peterle pa naj bi bil tudi naslednje leto nosilec evropske liste NSI. Prva naj bi se umaknila, ker bo iskala novo službo, stranka pa potrebuje predsednika, ki bo delal cel dan. Peterle pa naj bi (končno) ugotovil, da ne združuje, ampak razdružuje ljudi, s podporo Novakovi pa si je menda zagotovil njeno podporo, da bo na evropskih volitvah nosilec liste. Seveda naj bi nastopila tudi Novakova in še mnogo drugih (močnih) kandidatov, toda realno je pričakovati, da bo v evropski parlament izvoljen kvečjemu eden kandidat.
Obračun z Bajukovo skupino?
Odprta naj bi ostala podpredsedniška mesta in kandidature v izvršilni odbor stranke. Med do zdaj evidentiranimi kandidati za podpredsednika naj bi bili bivši poslanci Anton Kokalj, Martin Mikolič, Jožef Horvat, Alojz Sok (ta naj se na klavzuri kandidaturi odpovedal), bivši poslanki Marjeta Uhan in Majda Zupan, mladinci Peter Kozmos, Andrej Hafner in Matej Tonin (med kandidati prve volilne enote je zbral največ glasov in tako premagal Kokalja). Odprta ostaja tudi možnost, da bi ena od predsednic postala Mojca Kucler Dolinar, če se ne bi potegovala za predsednico sveta stranke, ki je sicer še bolj pomembna funkcija. Sicer pa se po statutu na kongresu voli tri podpredsednike, od tega najmanj eno podpredsednico oziroma najmanj enega podpredsednika.
Odprta ostaja tudi zasedba izvršilnega odbora, kjer se enajst članov voli na kongresu. Po mnenju nekaterih bi morali zaradi izrednih razmer določiti zaprto kandidatno listo (za mandatarski sistem volitev so se sicer zavzemali že v SKD, a ga nikoli niso izvedli), toda vršilka dolžnosti predsednice NSI Ljudmila Novak temu nasprotuje. Dejala je, da bo najbrž predlagala nekaj ljudi z izkušnjami in mladih perspektivnih kandidatov, končno besedo o njihovi izvolitvi pa bo prepustila kongresu. Nekateri že napovedujejo obračun z vsemi Bajukovimi ljudmi, zlasti nad Sokom in Horvatom. Prvi se še ni odločil, ali bo kandidiral v kateri organ, drugi pa razmišlja o kandidaturi za podpredsednika stranke, saj tako želi regijski odbor NSI Prekmurje, ki dosega najboljše volilne rezultate. Lojze Peterle naj ne bi kandidiral za nobeno funkcijo, pri prenovi stranke naj bi pomagal drugače.
Andrej Bajuk je povabljen na kongres, vendar še ni sporočil, ali se ga bo tudi udeležil. Slišati je, da naj sploh ne bi prišel, po nekaterih informacijah pa naj bi prišel zgolj čestitat novi predsednici. Novakova nam je povedala, da je Bajuk obljubil, da bo uredil svoje obveznosti za nazaj in uredil finance, toda sama še nima finančnega pregleda nad stranko, da bi vedela, koliko dolgov je nastalo zaradi volilne kampanje. Vsekakor upa, da bodo našli dovolj sredstev za poravnavo starih računov in da bodo lahko okoli 10 tisoč evrov na mesec, kolikor naj bi jih poslej dobivali iz državnega proračuna, namenili zgolj za delovanje stranke. Delovati bodo morali skromno, saj bo ta vsota zadostovala zgolj za stroške prostorov, obratovanje, prireditve in nekaj slabo plačanih oseb, med katerimi bo tudi glavni tajnik. Tega izbere predsednik oziroma predsednica, potrdi pa ga izvršilni odbor. Novakova za zdaj še ne želi govoriti o kandidatih, ki naj bi jih bilo več. Neuradno smo slišali, da naj bi imel največ možnosti za glavnega tajnika Robert Ilc, predsednik podmladka, ki velja za izjemno dobrega organizatorja dela. Dosedanja glavna tajnica Maruša Novak bo še pred kongresom morala pospraviti kovčke…
Misija nemogoče
Po kongresu naj bi se stranka intenzivno začela pripravljati na evropske volitve, kjer naj bi, kot rečeno, nastopila z zelo močno listo in z Lojzetom Peterletom v glavni vlogi. Če ji bo uspelo obdržati vsaj enega evropskega poslanca, bo lahko računala na uspeh tudi na lokalnih volitvah. Že pred dvema letoma se je odrezala precej slabo, saj je njene svetniške kandidate volilo le 6,33 odstotka volivcev, izvoljenih pa je bilo deset županov, med njimi Alojz Sok v Ormožu in Martin Mikolič v Rogatcu. Če tega rezultata ne bo poslabšala in če bo ostala v evropskem parlamentu, bo lahko računala, da bi dosegla to, kar ni uspelo nobeni izpadli stranki doslej: vrnitev v parlament. Na volitvah leta 2004 je iz parlamenta izpadla stranka mladih, ki je pred letošnjimi volitvami sklenila predvolilno koalicijo z SLS, toda noben njen kandidat na skupni listi ni bil izvoljen za poslanca. Stranka AS, ki je nastala po razkolu v SMS, se je lani pridružila stranki Zares in za poslanca je bil izvoljen njen nekdanji predsednik Franci Kek. Demokrati Slovenije in Zeleni Slovenije, ki se niso pridružili LDS leta 1994, se z vsakimi volitvami še bolj oddaljujejo od parlamenta. Enako velja za »kranjske« liberalce, ki so izpadli leta 1992. Usoda NSI je odvisna predvsem od njene krščanske tradicionalne baze, ki je nekoč volila SKD, letos pa je volila SDS ali ostala doma. Predvsem slednji so ključni za to, ali bo na naslednjih volitvah stranka zbrala vsaj 0,6 odstotka več, kolikor ji je zmanjkalo za vstop v parlament. Veliko pa je odvisno tudi od razvoja dogodkov v SLS: reformirana stranka bi pomenila konec upanja za NSI, če pa jo bo še naprej vodil Bojan Šrot, pa se lahko zgodi, da bosta stranki na naslednjih volitvah zamenjali položaja.

Reporter, 3. novembra 2008
http://public.edition-on.net/links/690_reporter_25.asp

P. S. Svojo kandidaturo je vložil tudi Franci Vovk, izzivalec na kongresu leta 2005. Podpira ga podjetniški krog z bivšim direktorjem Palome Danilom Marinom na čelu.

Pahorjeva prva skušnjava (Reporter 24)

igor.krsinar@revija-reporter.si

Čeprav je bodoči mandatar Borut Pahor pred volitvami zatrjeval, da zakona o RTVS ne bo spreminjal brez soglasja opozicije, je v intervjuju za tokratno številko Reporterja Miran Potrč dejal, bodo zakon spremenili, tudi če bi temu nasprotovala opozicija. Glede na koalicijske pogovore je sklepati, da bo Gregor Golobič skušal obračunati z Igorjem Bavčarjem, čeprav ta uživa podporo Katarine Kresal, medtem ko bodo Boška Šrota pustili pri miru. Vidno užaljen pa naj bi bil tudi nesojeni minister za razvoj Andrej Horvat, saj naj bi njegov resor prevzel Mitja Gaspari, sam pa je ostal praznih rok.

Osnutek koalicijske pogodbe so predsedniki SD, Zares, LDS in Desusa usklajevali še čez vikend. V petek, ko smo zaključevali naše uredništvo, pa je bilo slišati, da naj bi bilo popravkov zelo malo in da so se že pred tem uskladili skoraj o vsem. Kot je v intervjuju za Reporter povedal podpredsednik DZ Miran Potrč, ki je eden od članov pogajalske skupine SD, je zdaj približno tretjina več besedila kot v predlogu koalicijske pogodbe, ki so jo pripravili v največji parlamentarni stranki.
Prva snedena obljuba
Tako naj bi bili povsem usklajeni tudi pri vprašanju medijske zakonodaje, kjer vsi soglašajo s spremembami zakona o RTVS. Kot smo slišali, v osnutku koalicijske pogodbe, ne piše, da bi moralo biti soglasje opozicije pogoj za spremembo zakona. Znano je, da se je Borut Pahor pred volitvami zavzemal za to, da bi to moral biti pogoj, sicer predloga sprememb zakona sploh ne bi dal v parlamentarno proceduro. Med drugim tudi v intervjuju za revijo Reporter 30. junija. Na pripombo novinarja, da za Gregorja Golobiča ne bi bilo potrebno soglasje opozicije, je Pahor odvrnil: »Ne! Pri tem zakonu, ki je dobil referendumsko podporo, moramo dobiti soglasje opozicije.« Popolnoma drugače trdi Potrč v intervjuju za Reporter, ki zanika, da bi Pahor pogojeval spremembo zakona o RTVS s soglasjem opozicije: »Kolikor mi je znano, predsednik Pahor tega ni rekel tako. Ko sem ga posebej vprašal, je dejal, da ni nikoli dal takšne izjave, pač pa da pri taki stvari želimo konstruktivno in odprto sodelovanje opozicije. V nobenem dokumentu, niti v koalicijski pogodbi nismo zapisali, da želimo soglasje opozicije pri spremembi zakona o RTVS…«
Neuradno je sicer slišati, da naj bi Zares že pripravili nov zakon o RTVS, napisala ga naj bi Majda Širca kot njihova kandidatka za ministrico za kulturo. Tudi v krogih SD govorijo o tem, da bi se po novem zakonu politika (parlament, stranke) umaknila iz programskega sveta in da naj bi se vrnila civilna družba, toda ne vsaka (gasilska društva že ne bi imenovala predstavnika v svet RTVS). Podobno naj bi uredili tudi status STA, ki ne bi bila več državna, ampak javna tiskovna agencija. Še posebej, če jo bo zares vodila vidna članica in kandidatka stranke Zares Barbara Verdnik, ki je bila do leta 2006 direktorica Primorskih novic…
Golobič bi obračunal z Bavčarjem
Naslednje zanimivo poglavje v osnutku koalicijske pogodbe je energetika, po nadzoru katere menda hlepi Gregor Golobič. Tako naj bi Zares predlagal, da bi združili oba državna energetska stebra, GEN energijo in HSE (Holding slovenske elektrarne), čemur pa bojda najbolj nasprotuje prvi mož Istrabenza Igor Bavčar. Ker je slednji še vedno član LDS in to očitno ne nepomemben, naj bi ta stranka predlagala ravno nasprotno: da bi GEN in HSE ostala ločena. V SD naj bi našli kompromisno formulo, da se o združevanju samo razmislilo.
Vsekakor pa se Bavčarju pod novo oblastjo ne piše nič dobrega (čeprav bo njegova LDS v vladi), saj naj bi gospodarski minister postal Matej Lahovnik, prek njega pa naj bi obračunal z njim Golobič. Lahovnik se menda še vedno spreneveda kot kakšna kmečka nevesta, saj se ne more odločiti, ali bi bil sploh minister v Pahorjevi vladi. Tako naj bi najprej rekel, da ne bi bil minister za gospodarstvo, ampak za delo in socialo, ko naj bi mu to ponudil Pahor, pa naj bi znova izrazil željo po gospodarskem resorju. Zdaj bojda pričakuje, da ga bo Pahor posebej prosil, da prevzame ta resor. Pahorjeva zadrega je v tem, da je pred volitvami kot kandidata za gospodarskega ministra predlagal Roberta Ličena, ki velja za problematičnega gospodarstvenika, saj mu očitajo, da je »potopil« Steklarno Rogaška. Toda bolj zanimivo je vprašanje, zakaj bo Pahorjeva vlada obračunala z Bavčarjem, ne pa tudi z Boškom Šrotom, ki velja za še bolj problematičnega tajkuna. Kot pravijo naši viri, z njim ni mogel obračunati že Janez Janša, zato je težko pričakovati, da bi to uspelo Borutu Pahorju. No, če pred volitvami ne bi videli fotografije s prireditve Pivo in cvetje, kjer sta bila skupaj Pahor in Šrot, bi morda to še verjeli…
Gaspari spodrinil Horvata
Če Golobičev »čudežni deček« vendarle ne bi prevzel gospodarskega resorja, bi si lahko Pahor pomagal z užaljenim ekonomistom Andrejem Horvatom. Sprva je bilo načrtovano, da bo Mitja Gaspari podpredsednik vlade, Horvat pa minister za razvoj. Zato naj bi se kolegom, s katerimi naj bi sodeloval v okviru OECD (Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj), že predstavljal kot bodoči minister in jim delil svoje vizitke, nato pa se je Pahor odločil, da podpredsednikov vlade ne bo imel in je ministrstvo za razvoj ponudil Gaspariju, ki bi prevzel še vladno službo za evropske zadeve. Zdaj menda Horvatu ponuja ministrstvo za lokalno samoupravo in regionalni razvoj, a ga ne želi sprejeti, ker se mu zdi to ponižujoče.
Seveda je sploh vprašanje, ali bo Pahor sploh obdržal ministra za to področje, saj ima lahko po zakonu o vladi samo dva ministra brez listnice in eden izmed njih bo Gaspari, drugi minister pa bi skladno z zakonom o sodelovanju s Slovenci po svetu moral pripadati temu področju. Zadrego bi bilo mogoče rešiti tako, da bi pač drugi minister brez listnice vodil več vladnih služb, med njimi tako za Slovence po svetu kot tudi za lokalno samoupravo in regionalni razvoj. Možno je tudi, da bo Slovence po svetu »pokrival« bodisi premier bodisi zunanji ali kateri drugi minister, dokler pač ne bodo spremenili zakona. Treba pa je vedeti, da so ministra za Slovence po svetu, za katerega si je najbolj prizadeval poslanec SDS Franc Pukšič, »zakuhali« tudi mnogi poslanci SD, med njimi najbolj Samo Bevk.
Obstaja tudi možnost, da bodo bodoči koalicijski partnerji pred sestavo vlade spremenili zakon o vladi, tako da bo razvoj postalo »pravo« ministrstvo, poleg tega pa bi povečali število resorjev brez listnice ali združili nekatere druge resorje (visoko šolstvo in šolstvo ter notranje zadeve in javno upravo). Toda slednje je težko izvedljivo, Pahor pa si želi, da bi bilo ministrstev manj, ne pa več. Po veljavnem zakonu o vladi je 15 ministrstev in največ dva ministra brez listnice.
Bo Golobič navadni minister?
Teh 17 mest naj bi si neuradno razdelili tako, da bi upoštevali rezultate na volitvah, pri čemer bi LDS dobil dva ministra, Desus dva ali tri, Zares tri ali štiri, preostanek pa SD, pri čemer bi koalicijsko matematiko obšli s kakšnim strokovnjakom, ki ne bi spadal v katero od strank. Ker je Zares že dobil predsednika državnega zbora, mu po mnenju SD pripadajo trije in ne štirje ministri. Eden izmed njih naj bi bil Golobič, pri čemer ni znano, ali bo »običajen« minister ali brez listnice s specifičnimi zadolžitvami. Slednje bi bilo možno le s spremembami zakona o vladi. Če ne želi prevzeti zunanje ministrstvo, bi bil minister za javno upravo ali za okolje in prostor (glede na to, da zelo veliko govori o prehodu v nizkoogljično družbo). Za javno upravo imajo v Zares kandidatko Irmo Pavlinič Krebs, vendar so v SD nanjo izrekli veto. Za notranje zadeve so predlagali podpredsednika Branka Lobnikarja, toda zdaj kaže, da naj bi ta resor pripadel Karlu Erjavcu, ki se menda že hvali, da se je tako zmenil s Pahorjem. Kot je znano, je Erjavec najprej pogojeval pogajanja s tem, da ostane obrambni minister, nato so v Desusu popustili in so zahtevali enega od treh državotvornih resorjev plus enega več kot LDS. Tretje ministrsko mesto za Zares bi bila kultura, ki naj bi jo prevzela Majda Širca, ki je v zadnjih mesecih znana pa zelo nekulturnih izjavah v zvezi z Erjavcem in Janšo.
Desus naj bi dobil še ministrstvo za zdravstvo, kjer se kot najbolj resen kandidat omenja Dorijan Marušič, ki je bil že državni sekretar na tem resorju. Tretje ministrstvo je uganka, ena od možnosti bi bilo tudi za Slovence po svetu, čeprav bi bilo za Desus gotovo najbolj zanimiva sociala. LDS naj bi zagotovo dobila za pravosodnega ministra Aleša Zalarja, medtem ko Katarina Kresal še vedno vztraja pri zunanjem ministrstvu, čeprav ima premalo izkušenj tako na domačem kot tujem političnem parketu. Nekateri veleposlaniki že napovedujejo protestno pismo, če bo Kresalova res postala njihova šefinja, zato tudi Pahor nad tem ni najbolj navdušen in kandidata išče med veleposlaniki. Ena od možnosti naj bi bil Samuel Žbogar, nekdanji veleposlanik v ZDA, še prej pa državni sekretar ministra Dimitrija Rupla, ko je bil ta še v vladi LDS. Druga možnost naj bi bil Ernest Petrič, nekdanji veleposlanik na Dunaju, ki pa je zdaj ustavni sodnik, zato se zdi ta nerealna. Seveda bi bilo potem treba ustrezno poskrbeti za Kresalovo in nekateri kot možno rešitev omenjajo resor za Slovence po svetu, vendar bi najbrž bilo to zanjo premalo.
Težave z ženskami
Favoriti SD so znani: Mitja Gaspari – za razvoj, Franci Križanič – za finance, Igor Lukšič – za šolstvo, Patrick Vlačič – za promet in zveze, Ljubica Jelušič – za obrambo. Visoko šolstvo in znanost naj bi vodil nekdanji dekan FDV Ivan Svetlik, neuradno je slišati, da bo samostojen resor ostal predvsem zaradi tega, ker bi se sicer lahko zgodilo, da bi Lukšič ostal zunaj vlade. Zapleta se pri ministrstvu za delo in socialo, kjer Pahor ne želi Andreje Črnak Meglič in išče drugo kandidatko. Nekdanja državna sekretarka Lidija Apohal Vučkovič naj bi vabilo odklonila, zdaj naj bi bili v igri članica uprave KAD Helena Bešter in nekdanja državna sekretarka Nataša Belopavlovič. Prvi sicer očitajo odgovornost zaradi luknje pri dodatnem pokojninskem zavarovanju, drugi pa starost. Med moškimi kandidati se omenja ekonomist Tine Stanovnik, ampak Pahor želi več žensk, kot jih je bilo v Janševi vladi. Za zdaj naj bi imel v rokavu tri možne ministrice: Jelušičevo (SD), Širco (Zares) in Kresalovo (LDS). Najbolje, da kot v Fellinijevem filmu Amarcord spleza na drevo in zavpije: »Hočem žensko!«

Reporter, 27. oktobra 2008
http://public.edition-on.net/links/675_reporter_24.asp

Najšibkejša člena (Reporter 22)

Najšibkejša člena Pahorjeve koalicije bosta Golobič in Kresalova.
Komentira: Igor Kršinar

Ko je po volitvah leta 2000 vlado sestavljala LDS, je Gregor Golobič kot njen glavni kadrovik in pogajalec vsem koalicijskim partnerjem tako rekoč vsilil koalicijsko pogodbo po načelu »vzemi ali pusti«, podobno pa se je obnašal tudi pri razdelitvi resorjev. Tako je druga največja koalicijska partnerica, združena lista, dobila tri resorje in predsednika državnega zbora, SLS tri resorje, Desus pa nobenega. Prvak ZLSD Borut Pahor je raje kot ministrski stolček izbral vodenje državnega zbora in si s tem zagotovil še boljšo politično kariero. Po zadnjih volitvah je položaj obrnjen: danes je Pahor tisti, ki je tako močan kot nekoč Golobič in obratno. A vendar se zgodovina ne ponavlja, saj Pahor Golobiču ne vsiljuje koalicijske pogodbe in ministrskih mest. Še več, Golobič Pahorju kaže svoje mišice, čeprav so mu volivci namenili trikrat manjšo moč. Ko je denimo Pahor poslal osnutek koalicijske pogodbe vsem možnim zaveznikom, mu je Golobič še isti dan vrnil z 99 točkami svojih zahtev. Hkrati izjavlja, da ministrskih mest ne bi smeli deliti po ključu poslanskih mandatov, ampak da bi morali sestaviti vlado ne glede na politično pripadnost ministrov. Čudno, da takega stališča ni zastopal že leta 2000, ampak šele zdaj! Za razliko od verjetnega prihodnjega premierja ni sprejel ponujeni položaj predsednika državnega zbora, do te funkcije se je obnašal skrajno žaljivo, kot bi mu ponujali mačka v žaklju. Nazadnje je ta položaj vendarle blagovolil prevzeti Golobičev izbranec Pavel Gantar. Golobič menda prav tako ne želi prevzeti ponujenega zunanjega ministrstva, za katerega bi se »navadni smrtniki« stepli. Raje bi bil neke vrste minister brez resnih obveznosti, da bi imel dovolj časa za kadrovske igrice in politične spletke. Toda njegovi znanci v SD so mu dali vedeti, da bo moral prevzeti resor s konkretno zadolžitvijo, sicer bo kar ostal v poslanskih klopeh. Njegove apetite po oblasti težko prenašajo že njegovi tesni sodelavci. Mateja Lahovnika naj bi dobesedno silil na ministrstvo za gospodarstvo, da bi lahko sam kadroval po gospodarstvu, čemur pa se je ta uprl in bi zato raje prevzel kak drug resor, denimo za delo in socialo. Tam bi ga tudi v SD raje videli, saj je njihova kandidatka Andreja Črnak Meglič bolj kot Pahorju zvesta Milanu Kučanu. Vprašanje pa ostaja, kdo bo zasedel zunanje ministrstvo. Če Pahor ne bo našel ustreznega kandidata, bo v skrajni sili to funkcijo nekaj časa opravljal sam. Katarina Kresal si tega mesta s svojim pičlim volilnim izkupičkom niti najmanj ne zasluži, pripada ji kvečjemu en resor, za pravosodje, vendar se bo morala odločiti, ali ga bo zasedla sama ali Aleš Zalar. V slednjem primeru bo lahko (njegova) državna sekretarka ali vodja poslanske skupine LDS. Potem ko se je po volitvah obnašala kot velika zmagovalka, bo »princeska na zrnu graha« morala pasti na realna tla.
Reporter, 13. oktobra 2008

P. S. Saj človek ne more verjeti, da se Katarina Kresal res ponuja za zunanjo ministrico, istočasno pa voditelji trojčka menijo, da Karl Erjavec ni primeren za obrambnega ministra. Bi vi zaupali tako pomembno državno funkcijo dami z enoletno politično izkušnjo, ki ne ve, kdaj so bile prve demokratične volitve v Sloveniji po drugi svetovni vojni in ki je svojo stranko komajda spravila v parlament?

Šrotova vladna skušnjava (Reporter 22)

SLS bi se lahko zbližala z SDS samo v opoziciji in z drugim predsednikom, denimo z Žerjavom, medtem ko je Bojan Šrot jamstvo, da do tega ne bo prišlo.

igor.krsinar@revija-reporter.si

Prvaku SLS Bojanu Šrotu je uspel veliki met. Svet stranke je odločil, da ne bo izrednega volilnega kongresa. Stranka bi se težko pogovarjala o vstopu v vlado, če vodstvo ne bi imelo polnega mandata. Zdaj je na potezi glavni odbor, ki bo razpravljal o vstopu v vladno koalicijo z levim trojčkom. Ker so župani zainteresirani za vstop v vlado, bo drugačna odločitev presenečenje. V opoziciji bi Šrot težko vodil stranko zunaj parlamenta, zato bi bilo njegove politične kariere hitro konec. S tem pa tudi ambicij pivovarsko-medijskega tajkuna Boška Šrota, ki si želi prek brata Bojana zagotoviti vpliv na Pahorjevo vlado.

Odločitev sveta SLS, da izrednega volilnega kongresa ne bo, je presenetila tudi njegovega predsednika Jakoba Presečnika. Pobudo za izredni kongres, na katerem bi znova volili vse organe stranke, je sicer dal predsednik SLS Bojan Šrot. Zanimivo pa je, da se je teden dni prej v pogovoru s piscem teh vrstic za tako rešitev zavzel Presečnik. Zamisel je bila torej v zraku in ni zrasla v glavi prvaka Šrota, zelo verjetno pa je, da jo je uporabil kot manever za svoj obstanek. Če bi Šrot odstopil, kot je obljubil, in bi kongres glasoval zgolj o novem predsedniku, bi morda tak predlog člani sveta sprejeli. Ker bi se na kongresu glasovali tudi o njih, so ga zavrnili. Na kongresu je namreč izvoljena polovica članov sveta (24 in predsednik), preostalih 24 je predstavnikov regijskih odborov. Razmerje med tistimi, ki so nasprotovali sklicu kongresa, in njegovimi zagovorniki naj bi bilo 25 proti osem. Glavni nasprotnik sklica izrednega kongresa naj bi bil krški župan in novi poslanec Franc Bogovič, ki velja za glavnega Šrotovega podpornika v novi poslanski skupini.
Župani za vstop v vlado
Izvršilni odbor SLS je sicer pred sejo sveta predlagal, da bi izredni kongres potekal 22. novembra v Mariboru. Toda kako bi se stranka pogajala za vstop v vlado, če njeni koalicijski partnerji ne bi vedeli, kdo jo bo vodil po izrednem kongresu? O tej dilemi so se pogovarjali tudi na seji sveta in to naj bi bil glavni razlog, da kongresa ne bo. Na podlagi tega dejstva nekateri že vidijo SLS v Pahorjevi vladi. Če se bo glavni odbor odločil za opozicijo, pa naj bi Bojan Šrot vendarle odstopil, saj bi težko vodil opozicijsko stranko, če sam ni bil izvoljen za poslanca. Toda naši viri menijo, da je takšen scenarij malo verjeten in da je že iz odločitve sveta stranke videti, da se želi stranka pogajati za vstop v vlado, Bojan Šrot pa bi sprejel enega od resorjev. Ključna dilema naj bi bila le, ali zahtevati kmetijski resor ali pa katerega koli drugega razen kmetijskega. Bojan Šrot je izjavil, da bi imela stranka v opoziciji večje možnosti, da se okrepi: »Po drugi strani pa je bila stranka vedno konstruktivna in ji bolje odgovarja vloga graditi kot pa rušiti, kar je običajno vloga opozicije.« S tem je pravzaprav povedal vse.
Glavni zagovorniki vstopa v vlado naj bi bili župani na čelu s Francem Bogovičem, zanimivo je tudi, da naj bi mariborski župan Franc Kangler spremenil stališče in tako neuradno že govori o vstopu v vlado, čeprav uradno temu nasprotuje. Po drugi strani so nasprotniki vstopa v vlado glasnejši, zato prevladuje ocena, da je večina za odhod v opozicijo, toda to je lahko tudi taktika, kajti zagovorniki vstopa v vlado so raje tiho. Naši viri napovedujejo presenetljive mnenjske obrate v nekaterih, ki trenutno glasno zagovarjajo odhod v opozicijo. Nekateri bodo namreč ostali brez službe, denimo podpredsednik Janez Podobnik, ki poleg Jakoba Presečnika in Radovana Žerjava, najbolj glasno nasprotuje vstopu v vlado, ni bil izvoljen za poslanca in ni znano, kaj bo počel, če bo SLS v opoziciji. Zdravniške prakse ne opravlja več kot 18 let, zato vrnitev v poklic ni možna, sam pa je napovedal, da ostaja v politiki. Če bi SLS vstopila v vlado, bi imel možnost, da kandidira za državnega sekretarja ali vsaj za direktorja kakšnega od direktoratov oziroma vladnih služb. Sploh če bo prisluhnil nasvetom strankinega političnega očeta Franceta Zagožna, ki je že vsaj osem let alergičen na Janšo. Manj je verjetno, da bi svoje mnenje spremenila Presečnik in Žerjav, ki imata zagotovljeni poslanski mesti. Presečniku menda ponujajo, da bi prevzel ministrstvo, medtem ko bi na njegovo mesto v parlament prišel Bojan Šrot, ampak to je težko verjetno, saj je Presečnik zaradi zdravstvenih težav (s hrbtenico) zavrnil že možnost sodelovanja v Janševi vladi. Žerjava pa imajo za »projanševega«, saj je znano, da se je kot minister zelo dobro ujel s premierjem Janezom Janšo. Po nekaterih informacijah naj bi mu prvak SDS celo ponujal kandidaturo na listi svoje stranke, a se je Žerjav odločil, da raje ostane v SLS.
Bratovi dogovori s Pahorjem
Mnogi skušajo razlog za slabši uspeh SLS naprtiti SDS, torej krivi so vsi drugi, samo sami ne, zato izgubo poldrugega odstotka večinoma štejejo kot uspeh, ker je stranka sploh prišla v parlament. Javnomnenjske ankete so namreč večinoma kazale, da ne bo zbrala niti zahtevanih štirih odstotkov, zdaj pa je dosegla 5,21 odstotka in za 38 glasov prehitela celo LDS. In ker naj bi bil Janša kriv za slabši uspeh stranke, ni logično, da bi skupaj z njim delili usodo opozicije. V vladi si bodo lahko izbranci iz SLS znova odrezali svoj kos pogače, pa čeprav bodo zanje ostale zgolj drobtine. V ozadju vstopa SLS v vlado naj bi bili predvsem gospodarski sponzorji stranke, zlasti pa Pivovarna Laško z Boškom Šrotom na čelu, ki svojemu bratu vendarle bolj zaupa kot Borutu Pahorju, ki mu je pred volitvami posodil svoje časopise in mu jih lahko v primeru, če ne bo deloval v njegovem interesu, tudi odvzame. Z vstopom Bojana Šrota v Pahorjevo ministrsko ekipo bi imel njegov tajkunski brat vpogled na delovanje vlade, hkrati pa bi lahko prek njega vplival na odločitve vlade.
Morda je bil vstop SLS v Pahorjevo vlado tudi del tajnega predvolilnega dogovora med vodstvom SD in Pivovarne Laško: da so taki pogovori obstajali, smo že poročali v času, ko so zamenjali odgovornega urednika Dela, saj naj bi v tej časopisni hiši odtlej podpirali Pahorja. Prvak SD pa se je pozneje kompromitiral še z obiskom prireditve Pivo in cvetje, na kateri so ga fotografirali skupaj z Boškom Šrotom. Takšen scenarij bi ustrezal tudi pivovarsko-medijskemu tajkunu, saj bi SLS z vstopom v vlado oddaljil od Janševe SDS in tej preprečil sestavo vlado po prihodnjih volitvah, če bo takrat zmagala. Jasno je, da bi se lahko SLS zbližala z SDS samo v opoziciji in z drugim predsednikom, denimo z Žerjavom, medtem ko je Bojan Šrot jamstvo, da do tega ne bo prišlo.
Spet politika sedenja na dveh stolih?
Po drugi strani SD (poleg vpliva na uredniško politiko Šrotovih časopisov) želi s koalicijo z SLS pridobiti vezi z evropsko ljudsko stranko, ki je najmočnejša stranka v EU, njena članica pa je (poleg SDS in NSI) tudi SLS. Vprašanje pa je, kaj bo imela SD od SLS, če najmanj dva od njenih petih poslancev nasprotujejo vstopu SLS v Pahorjevo vlado (poleg Presečnika in Žerjava verjetno tudi Gvido Kres, ki prihaja iz Litije, kjer je župan Franci Rokavec), kar pomeni zelo nestabilne razmere v tej stranki. Zelo verjetno se bo, če bo SLS vstopila v vlado ponovila zgodba iz leta 2000, ko so njeni poslanci s kislimi obrazi podpirali Drnovškovo vlado z LDS v glavni vlogi in stransko igralko ZLSD. Tako se je dogajalo, da so ministri podprli odločitve vlade, poslanci pa ne oziroma ne vsi in so glasovali podobno kot opozicijski SDS in NSI, vse skupaj pa je bilo videti kot sedenje na dveh stolih. Nazadnje je bila SLS izključena iz koalicije, ker je podprla referendum o izbrisanih.
Ni malo ljudi, ki tudi v tem primeru napovedujejo razkol v poslanski skupini SLS ali pa da jo bo zapustil vsaj Žerjav in se pridružil SDS. Druga možnost pa je, da bi ustanovil novo stranko in vanjo pritegnil večino razočaranih članov in simpatizerjev NSI, ki jih ne more zajeti SDS. Ampak to so za zdaj le ugibanja. Dejstvo je, da obstaja velika kapaciteta volivcev krščansko demokratske smeri in če jih SLS ne bo zajela, bodo nastali pogoji za nastanek nove stranke. SLS pa bo kot vladna stranka levega bloka in z vonjem po tajkunskem pivu težko še naslednjič prestopila parlamentarni prag.
Reporter, 13. oktobra 2008
http://public.edition-on.net/links/632_reporter_22.asp

P. S. Glavni odbor je v ponedeljek vendarle zavrnil vstop v koalicijo z SD, Zares in LDS (ter Desus), z 92 proti 63 glasovi, hkrati pa je dal zaupnico Bojanu Šrotu. Večina poslancev je bila za odhod v opozicijo. Se pravi, neke vrste pat pozicija v SLS in nič dobrega za prihodnost pivovarjevega brata.

Slovo od oblasti (Reporter 21)

igor.krsinar@revija-reporter.si

Po volilnem porazu se desnosredinske stranke znova postavljajo na noge. Janez Janša napoveduje, da bo čez štiri leta znova prišel na oblast, toda takrat bo za sestavo koalicijo potreboval še kakšnega partnerja, zato je potrebna konsolidacija v krščansko-ljudskem taboru. SLS in NSi odhajata na predčasni kongres, na katerem bosta izvolili novo vodstvo. Še vedno pa ostaja uganka, ali bo ljudsko stranko premamila ponudba o sodelovanju v Pahorjevi vladi.

Po preštetju volilnih glasovnic iz tujine se razmerje med strankami ni spremenilo. SDS se je na seji izvršilnega odbora sprijaznila s tem, da bo naslednja štiri leta preživela v opoziciji. Čeprav ni zmagala, je izboljšala svoj rezultat izpred štirih let, saj jo je volilo skoraj 30 tisoč volivcev več. Drugače je v SLS, kjer so rezultat poslabšali za poldrugi odstotek. Predsednik Bojan Šrot je zato izvršilnemu odboru sam predlagal izredni volilni kongres, na katerem bi volili vse strankine organe. Ali se bo sam vnovič potegoval za njenega predsednika, pa se ni izjasnil. V Novi Sloveniji si še niso opomogli zaradi izpada iz parlamenta. Na skorajšnjem izrednem kongresu bodo prevetrili vodstvo stranke in tako se že omenjajo trije možni kandidati: Lojze Peterle, Ljudmila Novak in Mojca Kucler Dolinar. Če bodo iz kongresa odšli združeni, morda lahko upajo na boljše čase, čeprav še nobeni stranki ni uspela vrnitev v parlament. Prvi preizkus bodo evropske volitve naslednje leto.
Napake SDS
Na seji izvršilnega odbora SDS je premier Janez Janša omenil tudi notranje vzroke za to, da na volitvah stranka ni dosegla zmage. Čeprav ni bil konkreten, pa se v stranki govori, da je bila ena glavnih napak, ker je septembra, torej tik pred volitvami, stopila v veljavo plačna reforme javnih uslužbencev, med katerimi je bilo veliko nezadovoljnih, ker so zaradi avgustovskega dopusta prejeli manjšo plačo. V stranki je slišati, da je ministru Gregorju Virantu predsednik takoj po volitvah očital to napako, saj bi bilo bolje, če bi ta reforma stopila v veljavo z novim letom ali pa vsaj oktobra. Druga taka strankina napaka naj bi bila njena pasivnost zadnji teden pred volitvami, ko sta ljubljanski župan Zoran Janković in bivši predsednik Milan Kučan mobilizirala volivce v Ljubljani, sami pa se niso odzvali tako, da bi mobilizirali svoje volivce na Štajerskem. Tudi v Ljubljani ni bilo videti mladincev z majicami SDS, medtem ko je bilo videti veliko mladih z rdečimi majicami SD. Tretja napaka naj bi bila, da so zaradi afere patria oziroma finskega dokumentarca z neosnovanimi obtožbami podkupovanja izgubili tri tedne časa, da bi lahko ustrezno odgovorili na predstavljeno alternativno ministrsko ekipo Boruta Pahorja. Tako niso mogli primerjati ministrskih kandidatov: denimo kandidat za gospodarskega ministra SD Robert Ličen naj bi pred prihodom v Gorenje potopil Steklarno Rogaška, zato naj bi bilo vprašanje, v čem je boljši kandidat od aktualnega ministra Andreja Vizjaka. Enako bi lahko primerjali tudi druge Pahorjeve kandidate, toda namesto tega so se ukvarjali z odgovori na očitke, kaj naj bi vse Janševa vlada storila narobe v primeru afere patria. Nekateri so pogrešali tudi boj proti tajkunom zadnji teden pred volitvami: na same aretacije vlada nima vpliva, lahko pa bi bolj jasno in glasno predstavili ukrepe proti koncentraciji lastništva in za ugotavljanje izvora premoženja.
Z nastopi svojega predsednika in podpredsednika Milana Zvera na obeh televizijah so sicer zadovoljni, saj je tam prvak SD Borut Pahor delal veliko večje napake, ki pa ga očitno niso stale zmage. Res je pa, da se na seji niso pogovarjali o tem, ali je bilo pametno, da je predsednik dal intervju za nekatere medije, kot sta Dnevnik in Mladina, kjer je dajal izjave, na podlagi katerega je lahko levica mobilizirala svoje volivce. Čeprav prvak Janša še vedno dopušča možnost, da so nepravilnosti na nekaterih ljubljanskih voliščih lahko vplivale na končni volilni izid, pa se vendarle ni odločil za nadaljevanje spora na vrhovnem sodišču. Če bi morali volivci še enkrat na volišča, bi se lahko še bolj jezno odzvali proti Janševi SDS (spomnimo na primer Škofje Loke, kjer je županski kandidat Dušan Krajnik na ponovljenih volitvah v dveh voliščih prejel še manj glasov), poleg tega morebitni boljši rezultati ne bi bistveno spremenili razmerja sil. Tudi če bi SDS prejela mandat več, ne bi mogla sestaviti vlade, ker je NSI izpadla iz parlamenta, v Desusu pa so se medtem že odločili za vstop v Pahorjevo vlado. SDS bo zdaj v parlamentu konstruktivna opozicija; če jih bo Pahor povabil v partnerstvo za razvoj, bodo verjetno ponudbo sprejeli, čez štiri leta pa bodo skušali ponovno zmagati na volitvah in prevzeti vlado. Seveda bo to težko brez konsolidirane ljudske stranke. NSi so odpisali, saj se nikomur, ki je izpadel iz parlamenta, ni uspelo vrniti vanj. Če bo tudi SLS propadla, pa bodo pomagali pri ustanovitvi nove krščansko ljudske stranke, ki bi zrastla na pogorišču obeh strank.
Mladi rešili SLS?
V SLS za zdaj še niso razpravljali o vstopu v vlado. Sicer je odprta tudi ta možnost, toda težko bo stranka vstopila v vlado, hkrati pa se pripravljala na izredni kongres, na katerem bodo vse organe stranke volili znova. Tako rešitev je zastopal predsednik sveta Jakob Presečnik, zanimivo pa je, da je pobudo dal prvak Bojan Šrot sam. O njegovi nadaljnji usodi bo tako odločal kongres. S takim razpletom je zadovoljen tudi zdaj že bivši predsednik glavnega odbora Aleš Primc. Seveda je vprašanje, ali gre spet za kak Šrotov manever, da bi dobil večino delegatov na svojo stran. Toda glede na to, da Šrotu ni uspelo obrniti trenda propadanja SLS, je verjetno, da bo imel na kongresu konkurenco. Govori se o treh možnih tekmecih: Janezu Podobniku, Jakobu Presečniku in Radovanu Žerjavu. Če bodo dali prednost novemu imenu, bo slednji v prednosti. Sploh, ker Presečnik ne kaže pretiranega navdušenja, da bi prevzel stranko, Podobnik pa (znova) ni prišel v parlament. Če bo ostal na vrhu Šrot, pa bodo stranko še najprej povezovali z njegovim bratom Boškom in Pivovarno Laško ter bo še naprej propadala. Glede koalicije s stranko mladih naj bi ostalo vse po starem, čeprav nihče izmed njenih kandidatov ni prišel v parlament. Je pa zanimivo, da je SLS tam, kjer so nastopili najbolj znani kandidati SMS (v Tolminu Uroš Brežan, v Pesnici Darko Krajnc, v Šentjurju Marko Diaci), izboljšala rezultat iz prejšnjih volitev. Tako nekateri ocenjujejo, da jih je pravzaprav stranka mladih rešila pred izstopom iz parlamenta. Razumljivo je, da se v SMS zdaj zavzemajo za vstop SLS v vlado, da bi zasedli kakšen stolček v vladi (na ravni državnega sekretarja ali direktorja vladnega urada), medtem pa v SLS pravega navdušenja nad tem ni. Tako Janez Podobnik kot Jakob Presečnik, Aleš Primc in mariborski župan Franc Kangler bi raje videli, da bi se stranka prenavljala v opoziciji, pa čeprav ob Janševi SDS in Jelinčičevi SNS.
Triumvirat v NSi
Za NSi bi bilo najbrž najbolje, če bi SLS vstopila v vlado, saj bi si s tem povečala možnost za vrnitev v državni zbor. Po drugi strani pa je politična realnost taka, da se še nikomur ni posrečil tak poskus. V NSi se tolažijo, da so vendarle evropska parlamentarna stranka, a tudi to se lahko po naslednjih volitvah spremeni. Vsekakor ima stranka čas slaba štiri leta, da se preizkuša najprej na evropskih, nato na lokalnih volitvah in tako ugotovi, ali se ji splača samostojen nastop na parlamentarnih volitvah ali bi bilo bolje pridružiti se programsko najbližji parlamentarni stranki. Nekateri za izpad krivijo premierja Janeza Janšo, ker naj bi s pozivom volivcem, da mora SDS zmagati z veliko razliko, odškrnil volilne glasove njihovi stranki (če tega ne bi storil, ne bi izgubil z majhno razliko). Drugi spet menijo, da je bila za njih usodna ustanovitev krščansko-demokratske stranke tik pred volitvami, še zlasti, ker je na njihovi listi nastopil njihov donedavni podpredsednik Janez Drobnič. Tretji krivijo medije, ki niso videli, koliko dobrega so njihovi ministri naredili za Slovenijo. Četrti se ozirajo vase. Denimo podpredsednica Ljudmila Novak v intervjuju za tokratno številko Reporterja opozarja na to, da so bili kot manjša koalicijska stranka ves čas v senci in tako premalo pokazali lastno voljo ter da se niso znali ustrezno odzvati na nove okoliščine. Zanimivo je, da sta bila oba evropska poslanca, tako Novakova kot Peterle pripravljena nastopiti na lokalnih volitvah, a se je predsednik Andrej Bajuk odločil drugače. Po drugi strani pa je vprašanje, koliko bi to stranki pomagalo, saj ji je do prihoda v parlament zmanjkalo približno šest tisoč glasov, ki bi jih evropska poslanca glede na dane razmere težko dobila. Peterle je denimo prišel pomagat nekaterim kandidatom med kampanjo (Antonu Kokalju v Škofji Loki in Mateju Toninu v Kamniku), ki so to želeli. Po drugi strani pa so nekateri poslanci in ministri užaljeni zaradi Peterletove izjave, da so doživeli »zelo trd odgovor na napačno politiko.« Menijo, da so vendarle delali dobro in da je bila ključni problem slaba komunikacija v stranki in dejstvo, da predsednik Bajuk ni imel posluha za nujne kadrovske spremembe. Peterletov napad razumejo kot napoved, da bo posegel po najvišjem mestu v stranki, kar bi mu koristilo pri vnovični kandidaturi za evropskega poslanca. Na ta položaj pa se želi potegovati tudi Novakova, ki za razliko od Peterleta nima starih grehov in sporov s člani. Za Mojco Kucler Dolinar pa naj bi bila bolj kot njena mladost predvsem ovira to, da je del ekipe, ki se bo zaradi slabega volilnega rezultata ostala na cesti. Vsekakor pa naši viri v NSi menijo, da bi morali iz kongresa, ki bo verjetno decembra, oditi kot enotna in ne razbita stranka, zato bi se morali dogovoriti o enotnem kandidatu, ostala dva pa bi morala ostati del vodstvene ekipe, da bi ta delovala kot triumvirat.
Karikatura krščanske demokracije
Z volilnim rezultatom so zadovoljni tudi v krščansko demokratski stranki, čeprav je ta dosegla 0,45 odstotka glasov in ni vstopila v parlament. Daleč »največji uspeh« je dosegel Janez Drobnič, ki je v Ribnici zbral 0,40 odstotka glasov, kar je celo manj od povprečja stranke. Očitno je njihov uspeh izpad NSI iz parlamenta, saj so se volivci v izbiri med njimi in NSI raje odločili za SDS ali za domači zapeček. Po besedah predsednika Jožeta Duhovnika je KDS želela sodelovati z drugimi desnimi strankami, te pa so jo napadle. Po njegovem Janša, Juhant in Štuhec niso dovolili ustanovitev nove desne stranke, toda kljub temu so to storili. Kljub temu bodo krščanski demokrati nadaljevali svoje delo in na kongresu izvolili vse svoje organe. Glavni tajnik Marko Štrovs pa pravi, da so lastniki krščanske demokracije in da tisti, ki govorijo o zavzemanju za krščansko demokracijo, kršijo njihove avtorske pravice. NSi je po njegovem mrtva stranka in bo izginila tako kot narodni demokrati, takšno usodo ji je napovedoval že februarja v pismu članom. Na naše vprašanje, kdo so bili sponzorji njihove volilne kampanje, pa je odgovoril, da so to bili dobri ljudje in da jim ni treba nikogar objaviti, saj so vsi prispevali manj od višine, ko je to treba povedati. Zatrdil pa je, da med njimi ni T2, tudi ne SCT ali katero koli podjetje iz skupine Pivovarne Laško, čeprav jih je zaprosil. Seveda ne bomo nikoli izvedeli, ali Štrovs govori resnico, glede na to, da so ljudje iz kroga Boška Šrota že lani napovedovali razkol v Novi Sloveniji, do katerega je potem tudi po njegovi zaslugi prišlo.


Kako je SDS speljala volivce SLS in NSi
Med novimi poslanci državnega zbora bodo tudi kandidati SDS, ki so kandidirali v volilnih okrajih, v katerih so bili doslej izvoljeni poslanci SLS in NSI: Rado Likar (Idrija), Peter Verlič (Logatec-Cerknica), Aleksander Zorn (Litija), Darko Menih (Velenje II.), Štefan Tisel (Šentjur), Vinko Gorenak (Šmarje), Zvonko Lah (Trebnje) in Marjan Bezjak (Lenart). SDS pa je občutno povečala svoj uspeh tudi v nekaterih volilnih okrajih, kjer sta bila SLS oziroma NSI močni, zdaj pa nista več: Ajdovščina (Eva Irgl), Kranj III. (Branko Grims), Ribnica (Jože Tanko) ter Novo mesto I. in II. (Ivan Grill, Silvo Mesojedec). Iz primerjave volilnih rezultatov iz letošnjih in prejšnjih državnozborskih volitev lahko vidimo, da so se volivci iz NSI preselili k SDS predvsem v Ajdovščini, Škofji Loki I. in II., Logatcu-Cerknici, Ribnici, Šentjurju, Šmarju, Velenju II., Pesnici, Trebnjem in Novem mestu, iz SLS k SDS pa predvsem v Idriji, Litiji, Šmarju in Lenartu. Zanimivo je tudi, da so nekateri od sedanjih poslancev SDS izgubili precej odstotkov glasov v svojih volilnih okrajih, razočarala pa je tudi večina ministrov. Denimo predsednik DZ France Cukjati (Vrhnika) je volilni izid poslabšal za skoraj osem odstotkov, Jožef Jerovšek (Slovenska Bistrica) je prejel okoli sedem odstotkov manj, Miro Petek (Ravne) več kot tri odstotke manj, minister Andrej Vizjak (Brežice, Sevnica) več kot pet manj, iz parlamenta so izpadli Rudi Veršnik (Kamnik), Bojan Homan (Kranj), Dimitrij Kovačič (Ljubljana Polje), Tomaž Štebe (Domžale), Franc Sušnik (Žalec), Stane Pajk (Brežice) in Srečko Hvauc (Maribor). SDS je izgubila še poslanca iz Tržiča, Medvod, okolice Celja, Ptuja II. Volilni rezultat so v volilnih okrajih poslabšali tudi ministri Milan Zver, Gregor Virant, Zofija Mazej Kukovič in Dragutin Mate. Premier Janez Janša je izboljšal rezultat v Grosupljem, poslabšal pa v Ljubljani. Vzrok za slabše rezultate SDS v nekaterih volilnih okrajih je tudi v večji udeležbi levih volivcev. Tako se je volilna udeležba v primerjavi s prejšnjih volitev najbolj povečala v Ljubljani in Mariboru, v prestolnici je bila ponekod štiri do šest odstotkov višja (na ravni Slovenije pa je na volišča prišlo približno 2,5 odstotka več volivcev). Po drugi strani pa je bila nižja volilna udeležba v tradicionalno desnosredinskih okrajih: Radovljica I., Kranj II., Tržič, Tolmin, Ilirska Bistrica, Ajdovščina, Ribnica, Sevnica, Ravne na Koroškem, Slovenske Konjice, Ptuj I. (Destrnik), Ormož, Murska Sobota II. in Lendava. Sicer pa je desna sredina izgubila zgolj nekaj več kot 35 tisoč volivcev, kar zaradi večje volilne udeležbe znese sedem odstotkov (zaradi izpada NSI iz parlamenta pa bodo imeli 12 poslancev manj: 28 SDS in 5 SLS). Po drugi strani pa je leva sredina (trojček) pridobila več kot 150 tisoč volivcev (za 12 odstotkov boljši rezultat), med katerimi je veliko tudi tistih, ki jih ni bilo na prejšnjih parlamentarnih volitvah. Za primerjavo volilnih porazov omenimo, da je leva sredina leta 2004 izgubila več kot dvesto tisoč volivcev, a se je v štirih letih očitno pobrala.

P. S. V članku v Reporterju sta objavljeni tudi dve tabeli.
http://public.edition-on.net/links/601_reporter_21.asp

Komentar o volitvah za Vest.si

Tale moj komentar na Vest.si je razburil levičarske skrajneže v naši državi, čeprav je bila njegova osnovna poanta, da je zmagovalec volitev Borut Pahor in ne Gregor Golobič in Katarina Kresal ter da se prvak SD pri vladanju ne bi smel ozirati na botre iz ozadja (Milan Kučan, Zoran Janković, Boško Šrot), čeprav so mu ti pomagali dobiti volitve. Očitno nekateri še vedno zelo težko sprejmejo drugačno stališče, dodatno pa sem jih še sam razkuril, ker sem se vključil v debato. Odzivov na komentar je bilo prek 130.
http://www.vest.si/2008/09/23/komentar-igor-15/

Čas levice (Reporter, 20)

Kljub porazu je SDS celo nekoliko izboljšala odstotek glasov.
Komentira: Igor Kršinar

Na zadnjih parlamentarnih volitvah so se volivci odločili za politične spremembe. Predsednik države Danilo Türk bo verjetno mandat za sestavo vlade zaupal Borutu Pahorju, prvaku SD, ki je relativna zmagovalka volitev. Novo vladno koalicijo bodo sestavljali SD, Zares in LDS, zelo verjetno pa še Desus in SLS ali kar obe. SDS Janeza Janše se vrača v opozicijo, kjer ji bo družbo delala vsaj še SNS Zmaga Jelinčiča. Vladajoča koalicija bo imela močno opozicijo, tudi če SLS vstopi v Pahorjevo vlado. Volilni rezultat SDS ne kaže znakov za zaskrbljenost. Stranka je celo nekoliko izboljšala odstotek, čeprav je zaradi manjšega deleža zunajparlamentarnih strank izgubila en poslanski sedež. Tudi desna sredina ni dosegla tako slabega rezultata, čeprav je NSI ostala zunaj parlamenta, SLS pa je vanj komajda prilezla. SDS, NSI in SLS so skupaj dosegle skoraj 38 odstotkov glasov. Najslabše so jo te stranke odnesle leta 2000, ko so prejele skupaj okoli 34 odstotkov glasov, medtem ko sta takrat LDS in ZLSD prejeli več kot 48 odstotkov glasov. Tokrat je levi trojček prejel okoli tri odstotke manj glasov. Pravzaprav se na vsaka štiri leta dogajajo spremembe, enkrat volivci bolj podprejo desnico, drugič pa levico. Leta 1996 so denimo tri pomladne stranke prejele 45 odstotkov glasov in prav toliko sedežev v parlamentu; leve stranke pa so skupaj z Desusom prejele 40 odstotkov. Ker je bila LDS relativna zmagovalka, je dobila mandatarja, ta pa je nato sestavil vlado skupaj z SLS in Desusom. Drnovškova vlada pa je razpadla pol leta pred volitvami in desnica je takrat prevzela oblast, potem pa jo na volitvah tudi izgubila. Pred štirimi leti so SDS, NSI in SLS znova slavile. Ne samo, da so osvojile 45 poslanskih sedežev, ampak je bila med njimi tudi relativna zmagovalka SDS. Zato se v tej stranki sploh ne bi smeli razburjati zaradi volilnih rezultatov. Letos jih je pač prehitela Pahorjeva SD in bodo morda na naslednjih volitvah uspešnejši. Še zlasti, če bo Pahorjeva vlada delala napake in če bodo njene poteze narekovali ljudje iz Kučanovega foruma. Vedno je pač tako, da volivci, ki so razočarani nad določeno vladajočo stranko ostanejo doma, namesto njih pa odločijo tisti, ki so medtem nasprotni opciji oprostili stare grehe. Zanimivo je tudi, da se delež glasov za največjo stranko veča in da manjše stranke izgubljajo svojo moč. Tako kot je SDS postala nesporno glavna politična sila na desni sredini, je to vlogo na levici prevzela SD. Zares je dobil manj kot deset odstotkov, LDS je komajda presegla volilni prag in na naslednjih volitvah se lahko zgodi, da bo doživela podobno usodo kot NSI. Kaj bo z SLS? Če bo stranka odšla v opozicijo in se tam prenovila, potem lahko računa na okrepitev, sicer bo SDS ostala edina desnosredinska stranka v parlamentu.
Reporter, 30. septembra 2008

http://public.edition-on.net/links/571_reporter_20.asp

Peterica izbranih (Reporter 20)

Igor.krsinar@revija-reporter.si
Po oblikovanju levega trojčka SD-Zares-LDS so se začela pogajanja za širitev bodoče vladne koalicije z Desusom in SLS. Prva se je že odločila za vstop v koalicijo, druga pa se bo o tem odločala na današnji seji izvršilnega odbora. Videti je, da Bojan Šrot ne namerava odstopiti z mesta prvaka SLS, čeprav je stranki poslabšal rezultat. Njegovemu vstopu v koalicijo so naklonjeni tudi v največji časopisni hiši v lasti njegovega brata Boška Šrota, ki že ves čas sestavlja koalicijo proti Janezu Janši. Medtem se je v levem trojčku začelo merjenje moči med Borutom Pahorjem in Gregorjem Golobičem. Ljubljenec Milana Kučana in Zorana Jankovića skuša doseči položaj glavnega kadrovika v novi, Pahorjevi vladi, od mandatarjeve moči ali nemoči pa je odvisno, ali mu bo to uspelo.
Čeprav volilni rezultati še niso uradno potrjeni, je znano, da je relativna zmagovalka letošnjih volitev SD in da bo njen prvak Borut Pahor dobil mandat za sestavo vlade. Prav tako je razumljivo, da bo jedro vladne koalicije sestavljal tako imenovani trojček, druge stranke pa bodo pridružene. Ali bo to SLS ali Desus ali kar obe, v tem trenutku ni znano, je pa jasno, da se SDS Janeza Janše vrača v opozicijo. V prejšnjem tednu se je v časopisih, ki jih nadzira politična opcija levega trojčka, špekuliralo, da je SLS bolj zaželen partner od Desusa, vendar naj bi po naših virih iz SD take informacije prihajale iz Golobičevega kroga. Glede na zapise v teh časopisih naj bi Zares dobil kar štiri resorje, medtem ko LDS in Desus (ter SLS, če se bo pridružil) po dva. Če bi se to uresničilo, bi partnerji dobili skupaj deset ministrstev, kar pomeni, da bi relativni zmagovalki volitev ostalo samo šest ali sedem resorjev. V SD pa želijo število resorjev v vladi kvečjemu zmanjšati, ne povečati. Po drugi strani bi bil Desus glede na volilni rezultat prikrajšan, če bi dobil toliko ministrov, kot denimo LDS. Če pa bi dobil tri resorje, kot je sprva zahteval prvak Karl Erjavec, bi za SD kot glavno koalicijsko stranko ostalo še manj ministrskih sedežev. Zato je Desus stopil korak nazaj in zdaj zahteva »en resor več kot LDS«. Kot smo izvedeli, naj bi bilo v teh zapletih čutiti prstne odtise Gregorja Golobiča, ki naj bi želel Desusu ponuditi status pridruženega partnerja in neenakovrednega strankam trojčka, ker se jim ni pridružil že pred volitvami in ker je, kot je pisalo v enem od »njegovih« časopisov, kolaboriral z Janševo vlado. Zares ima tudi svoj pristop do oblikovanja vlade, po katerem rezultati na volitvah ne bi šteli, ampak strokovna usposobljenost kandidatov za ministra, iz česar je razbrati, da bi bili tisti, ki bi jih predlagal Golobič, bolj sposobni od tistih, ki jih predlaga Pahor. Golobičevo »supermoštvo« še zdaj posmehljivo gleda na Pahorjeve ministrske kandidate, ki jih je SD predstavila pred volitvami.
Merjenje moči
Po drugi strani pa je težko pričakovati, da se bodo Pahorjevi možje pustili komandirati Gregorju Golobiču, ki je na volitvah zbral več kot trikrat manj glasov kot oni. Zlasti, ker se spominjajo, kako se je obnašal Golobič kot glavni pogajalec za sestavo Drnovškove vlade leta 2000. Takrat je Drnovškov LDS zbral 36 odstotkov glasov, Pahorjev ZLSD 12 odstotkov, Zagožnov SLS 9, Desus pa 5 odstotkov. Na podlagi takratnega razmerja moči je dobila združena lista tri resorje in mesto predsednika državnega zbora (to je postal Pahor), SLS je dobila prav tako tri resorje, Desus pa nobenega. Zato lahko Golobičev Zares na podlagi sedanjih rezultatov pričakuje kvečjemu tri mesta v izvršilni veji oblasti, Desus dva, LDS pa zgolj enega (in toliko tudi SLS). Vse omenjene stranke skupaj bi tako zasedle skupaj šest oziroma sedem resorjev, tako da bi za SD še vedno ostalo deset ministrstev oziroma nekoliko manj, če bi se odločili za zmanjšanje resorjev v vladi.
Za to se zavzema tudi podpredsednik SD Igor Lukšič, ki bi združil resorja za šolstvo in za visoko šolstvo ter za notranje ministrstvo in javno upravo. Zmanjšal bi tudi število ministrstev brez listnice, po njegovem bi bilo dovolj eno, in sicer za razvoj, ki bi ga vodil Mitja Gaspari in bi imel položaj podpredsednika vlade oziroma namestnika predsednika vlade. Gaspari naj bi skrbel ne samo za usklajevanje gospodarskih resorjev, ampak tudi za usklajevanje med resorji v primeru evropskih zadev. Kot je poudaril, je to njegovo stališče, ne pa nujno tudi stališče predsednika Boruta Pahorja, ki bo o vsem končno odločil. Lukšič meni, da bi morali pri razdelitvi resorjev upoštevati razmerje moči v državnem zboru, kjer ima SD 29 poslancev, Zares 9 in LDS 5; enak ključ naj velja tudi za koalicijske partnerje, ki se bodo pridružili pozneje. To pomeni, tri ministre Zares, dva Desus, po enega pa LDS in SLS. In katerih resorjev ne bo SD pustila iz svojih rok? »V vseh dosedanjih mandatih je veljalo, da ima vodilna koalicijska stranka vedno ministra za šolstvo, logično je, da ima tudi finančnega ministra, čeprav je bilo v zadnji vladi drugače, tudi zunanji minister je od leta 1994 prihajal iz vodilne stranke. Res pa je v Avstriji in Nemčiji to mesto rezervirano za partnersko stranko.« Na vprašanje, ali bo mesto zunanjega ministra prevzel Golobič, je odgovoril, da to ni v njegovi pristojnosti, zato tega ne ve. Pripomnil pa je, da bi morala tako Golobič kot Kresalova prevzeti naloge v eni od izvršnih funkcij, torej ministrski funkciji.
Kadrovikove nove zadolžitve
Če bo Golobič zares postal zunanji minister v Pahorjevi vladi, bodo v Zaresu zelo zadovoljni. Tako nam je potrdil tajnik stranke Bogdan Biščak, ki je dodal, da govori zgolj o svojem imenu in da ne pozna stališča predsednika Golobiča. Slišati je namreč, da oranžnega prvaka nič kaj ne mika, da bi za Pahorjevo druščino igral neke vrste slovenskega Joschko Fischerja. Raje bi imel kakšno funkcijo v vladi, kjer ne bi imel konkretne zadolžitve in bi se lahko ukvarjal z zakulisnim kadrovanjem – torej položaj ministra brez resorja s kakšno neobičajno nalogo, recimo za nove tehnološke izzive ali podobno. Na to pa Pahorjeva skupina ne bo pristala, ki se želi znebiti velikega kadrovika s potmi po svetu, vprašanje pa je, ali bo Pahor bolj poslušal svoje zveste sodelavce ali vplivneže iz Kučanovega foruma. Druga ponudba Golobiču naj bi bila mesto predsednika državnega zbora, vendar je slišati, da bi ta funkcija kadrovika dolgočasila. Še zlasti v primeru konfliktov s poslanci največje opozicijske stranke SDS. Za mesto predsednika državnega zbora je predviden starosta SD Miran Potrč, ki ima sicer izkušnje z vodenjem skupščine pred letom 1990. Resorja, ki bi ju lahko dobili »novi politiki« v Zares sta še notranje ministrstvo (Branko Lobnikar) in gospodarstvo (Matej Lahovnik), manj pa je verjetno, da bi jim prepustili kulturo (Majda Širca), saj imajo sami boljšega kandidata, »večnega« direktorja Cankarjevega doma Mitjo Rotovnika, ki je poleg tega še član Kučanovega Foruma 21. Možno pa je, da bi med ministri pristal tudi Pavel Gantar, čeprav ga večina vidi v parlamentu. Podobno je z Ivom Vajglom, za katerega je slišati, da ne bo zunanji minister niti državni sekretar, če bo minister Golobič.
Zgrešena investicija
V veliko večjih težavah je prvakinja LDS Katarina Kresal, saj ne bo mogla zadovoljiti vseh gospodarskih botrov, ki so pred volitvami investirali v njeno stranko. Če bo dobila samo en resor, potem se bo morala odločiti, ali bo sama prevzela resor za pravosodje ali bo to Aleš Zalar, ona pa bo ostala v državnem zboru. Ne sicer kot predsednica državnega zbora, lahko pa bi bila njegova podpredsednica. V primeru, če bi Zalarja »posvojila« katera druga koalicijska stranka, bi Kresalova lahko prevzela ministrstvo za notranje zadeve. Popolnoma nerealne pa so njene sanje, da bi bila zunanja ministrica, saj takega resorja ne more dobiti nekdo, ki s svojo stranko komajda prileze v parlament. Ali jo bo med njenimi nakupi v prestižnih tujih butikih (kamor naj bi se sicer s svojim partnerjem vozila za najetim zasebnim letalom) spremljal državni varnostnik, pa je odvisno od tega, kakšen resor bo dobila. Notranji ga ima, pravosodni pa ne, čeprav je menda veliko kandidatov, ki bi jo radi varovali. Za Jožefa Školča ni upanja, da bi bil minister za kulturo. Za slab uspeh LDS se lahko zahvali ženski, ki jo je sam izbral za predsednico. Zdaj sam ni niti poslanec. Podobno tudi ne nekdanji car parlamenta Tone Anderlič, ki lahko na poslansko klop upa v primeru, če bo Kresalova ministrica in če se bo Draško Veselinovič odpovedal nadomestnemu poslanskemu sedežu.
Puč v Desusu
Kako bo končal Desus, je stvar pogajanj. Njegov predsednik Karl Erjavec bi želel obdržati obrambni resor, čemur pa v trojčku niso najbolj naklonjeni. Težava so tudi nekateri njegovi poslanci, zlasti Franc Žnidaršič in Vili Rezman, ki z izjavami v stilu »nikoli več z Janšo« slabijo pogajalske pozicije. Ko je denimo Erjavec napovedal, da bo za vstop v vlado zahteval tri resorje, se je oglasil Žnidaršič in rekel, da sta dovolj dva, s tem pa pokazal, da Erjavec nima polne podpore stranke, čeprav ji je priboril najboljši rezultat v zgodovini. Žnidaršič bi raje videl kako podpredsedniško mesto v državnem zboru, na katerem ne izključuje niti sebe. Rezman bi raje videl, da bi Desus dobil resorja za zdravstvo in socialo kot za obrambo. Videti je, kot da je nekdo zaslužnemu Erjavcu uprizoril »levi« puč. Verjetno bo prvak Desusa kmalu nehal vztrajati pri obrambi in bo lahko le upal, da bo dobil kak drug resor. Za poslanca ni bil izvoljen, ker ga je v njegovi volilni enoti prehitel slovenjgraški župan Matjaž Zanoškar. Slišati je, da bodo Desusu na koncu ponudili dva resorja: izbirali bodo lahko med socialo in zdravstvom, Erjavca pa bodo ponižali z resorjem, ki niti približno ni enakovreden obrambi. Ena od možnosti je okolje in prostor, kjer SD nima resnega kandidata, pa tudi nihče se zanj preveč ne zanima. Verjetno bo Desus izbral zdravstvo, saj ima dva možna kandidata: nekdanjega direktorja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Boruta Miklavčiča in nekdanjega državnega sekretarja Dorjana Marušiča. SD bi obrambo zaupala Ljubici Jelušič, socialo pa Andreji Črnak Meglič, ki pa ni edina možna kandidatka.
Načrti Pivovarne Laško
V SLS je stvar bolj zapletena, saj stranka ni popolnoma enotna glede vstopa v vlado. Če bi v vladi dobili več kot en resor, bi bile možnosti večje, toda to za sabo potegne druga razmerja sil v koaliciji. Prvak Bojan Šrot naj bi se zavzemal za vstop v vlado, pri čemer bi tudi sam postal eden od ministrov, podobno razmišlja tudi večina županov, razen mariborskega Franca Kanglerja, ki je izjavil, da bi bila opozicija boljša odločitev. Podobno razmišljajo tudi podpredsednik Janez Podobnik, predsednik sveta stranke Jakob Presečnik in zdaj že bivši predsednik glavnega odbora Aleš Primc. Starosta SLS Franc Zagožen je tako kot leta 2000 prepričan, da je bolje biti v vladi z levo večino kot v opoziciji z močno Janševo stranko. Šrot in Pahor sta se prejšnji teden srečala ob kavici, vsebina pogovorov pa naj bi bila zasebne narave. Morda bo Pahor izpolnil kakšno obljubo Bošku Šrotu, s katerim se je srečal na prireditvi pivo in cvetje. Tudi Šrotovi časopisi spodbujajo vstop SLS v Pahorjevo vlado in obračunavajo z nasprotniki Bojana Šrota v stranki. Čeprav je prvak SLS pred volitvami večkrat javno napovedal, da bo odstopil oziroma ponudil odstop, če bo stranka dosegla slabši rezultat kot leta 2004 ali če ne bo izvoljen za poslanca, se to ni zgodilo. Zdi se, da bo snedel besedo in jo zalil z laškim pivom. V enem od časopisov svojega brata je namreč takole napadel Aleša Primca, ki ga poziva, da naj bo mož beseda in organom stranke ponudi svoj odstop: »Prav bi vsekakor bilo, da bi se Aleš Primc kritično zazrl v svoj volilni rezultat, saj SLS v volilnem okraju, kjer je kandidiral, v vsej svoji zgodovini ni dosegel tako slabega rezultata. Dobil je manj kot dvesto glasov. To je, bi lahko rekli, družina in nekaj prijateljev. Hkrati sem pa, seveda, vesel, da sem kot kandidat za poslanca, čeprav nisem bil izvoljen, stranki prinesel največ glasov – skoraj pet tisoč.«
Kot pravi stari ljudski pregovor, lastna hvala se pod mizo valja! Šrot je prikril, da je kandidiral v dveh volilnih okrajih, zato je lahko prejel največje število glasov. Toda na ravni države je dosegel najslabši rezultat v zgodovini, zato so tudi drugi kandidati SLS po volilnih okrajih, vključno z njegovo izbranko Katarino Karlovšek, ki je kandidirala v Domžalah, dosegli najslabši rezultat v zgodovini stranke. Zato tudi ni pričakovati, da bi na današnji seji izvršilnega odbora stranki ponudil odstop, pa čeprav ga je zahteval tudi eden od zelo uglednih županov in poslancev v prejšnjem sklicu Mihael Prevc, ki zaradi Šrotovega slabšega rezultata ni mogel priti v parlament. K odstopu ga poziva tudi Presečnik, ne pa tudi Kangler. V primeru odstopa bi organi stranke lahko sklicali kongres in v dveh mesecih izvolili novega ali istega predsednika. Če želijo aktivirati priljubljenega Radovana Žerjava, morajo pohiteti. Če želi Šrot v vlado, pa ne bo odstopil. V najslabšem primeru bo na sedež stranke spet prinesel zaboje z laškim pivom in člani SLS se bodo naslednje jutro zbudili v Pahorjevi vladi. Toda čez štiri leta bodo volivci znova izstavili račun in takrat jim niti Boškovi časopisi več ne bo mogli pomagati prilesti čez parlamentarni prag.

Kandidati za ministre
Objavljamo imena oseb, ki se pojavljajo kot možni kandidati za ministre v Pahorjevi vladi. Predsednik SD Borut Pahor je 30. avgusta predstavil 17 ministrskih kandidatov z opombo, da vsi med njimi ne bodo ministri, ker bo vlada koalicijska. Podpredsednik vlade naj bi bil Mitja Gaspari, ker ta funkcija po ustavi ni mogoče, zato naj bi bil vodja resorja brez listnice za usklajevanje področij financ, gospodarstva in sociale. Skoraj zagotovo bosta v vladi sedela podpredsednik Igor Lukšič (šolstvo) in neformalni Pahorjev naslednik Patrick Vlačič (promet). Finance naj bi prevzel Franci Križanič, gospodarstvo Robert Ličen, razvoj Andrej Horvat. Obrambo naj bi vodila Ljubica Jelušič, javno upravo Bojan Bugarič, ministrica za delo naj bi bila Andreja Črnak Meglič, kulturo Mitja Rotovnik, kmetijstvo Milan Pogačnik, pravosodje Lojze Ude, Ivan Svetlik visoko šolstvo in znanost. Presenečenje so bili kandidatka za notranjo ministrico Vlasta Nussdorfer, za zdravstvo Božidar Voljč, za okolje in prostor Franc Lobnik in za zunanje zadeve Ciril Štokelj, ki se je že pred volitvami temu položaju odpovedal, zato je ta resor zdaj na razpolago koalicijskim partnerjem. SD bo najmanj pogrešila še notranje ministrstvo, pravosodje, zdravje ter okolje in prostor. Zares ima kandidate Mateja Lahovnika (za gospodarstvo), Branka Lobnikarja (notranje zadeve), Pavla Gantarja (visoko šolstvo ali okolje in prostor), Janeza Kopača (okolje in prostor), Irmo Pavlinič Krebs (javna uprava), Majdo Širca (kultura), Iva Vajgla (zunanje zadeve) in seveda Gregorja Golobiča (karkoli). V LDS se poleg Katarine Kresal (pravosodje, notranje zadeve, gospodarstvo, zunanje zadeve) omenjata še kandidata Aleš Zalar (pravosodje) in Jožef Školč (kultura). Najbolj znani kandidat Desusa je Karl Erjavec (obramba, pravosodje, delo), v SLS pa se govori o Radovanu Žerjavu (promet), Janezu Podobniku (okolje in prostor), Bojanu Šrotu (karkoli), Ivanu Žagarju (lokalna samouprava) in Sonji Bukovec (kmetijstvo).
Če bo Lukšič izvoljen za ministra, bo namesto njega v parlament prišel Milan M. Cvikl, namesto Golobiča pa Cveta Zalokar Oražem.
Reporter, 30. septembra 2008

Predaja oblasti (Reporter 19)

Vrnitev prenovljenih tovarišev
igor.krsinar@revija-reporter.si

Po nedeljskih volitvah se na položaje vrača leva politika. Po neuradnih rezultatih je zmagovalka SD Boruta Pahorja, za odstotek pa zaostaja SDS Janeza Janše. Levi trojček SD-Zares-LDS naj bi po neuradnih izračunih prejel 43 poslanskih sedežev, zato bo moral v koalicijo pridobiti vsaj še Desus, ki zahteva tri resorje. SDS bi tudi v primeru relativne zmage težko sestavila vlado, saj je NSI izpadla iz parlamenta, SLS pa je komajda prilezla v parlament. Rezultat je poslabšala tudi SNS, medtem ko je Lipa ostala zunaj parlamenta.
Čeprav je izid zelo tesen, SD Boruta Pahorja vodi pred SDS Janeza Janše le za okoli 12.200 glasov razlike, pa je težko pričakovati preobrat zaradi glasovnic iz tujine. Teh naj bi bilo okoli 40 tisoč, običajno jih polovica glasuje, med njimi pa je polovica volivcev iz držav nekdanje Jugoslavije, ki so bližje levim kot desnim strankam. Zanimivo je tudi, da je bilo neveljavnih 18.055 glasovnic, zato ni izključeno, da bodo tudi te še enkrat preverili. Še zlasti, ker je na možne nepravilnosti opozoril premier Janša.
Zmagovalci in poraženci
Borut Pahor, Gregor Golobič in Katarina Kresal so se po volitvah že predstavili kot zmagovalci, čeprav jim do absolutne zmage manjkata dva poslanska sedeža. Pravzaprav je veliki zmagovalec Pahor, ki je svojo SD iz 10,71 na prejšnjih volitvah pripeljal do 30 odstotkov in relativne zmage. Golobičev Zares ni presegel desetih odstotkov, toda z več kot devetimi je vendarle dosegel tretjo mesto. Še najmanj razloga za veselje pa ima Kresalova, saj je njena stranka dosegla najslabši rezultat med tistimi, ki so se uvrstile v parlament. Zbrala je komaj nekaj čez pet odstotkov, celo SLS se je odrezala bolje, dobila je komaj pet poslancev, plavolaska pa se je predstavljala kot neke vrste rešiteljica stranke. LDS je na prejšnjih volitvah dosegla 22,8 odstotka glasov oziroma 23 poslanskih sedežev, medtem ko sta LDS in Zares skupaj letos dosegli manj kot 15 odstotkov in 14 poslanskih sedežev. Na naslednjih volitvah se lahko zgodi, da bo preživel samo Zares, medtem ko bo LDS doživel usodo NSI. Zato bo v naslednjih dneh zelo zanimivo opazovati, kaj se bo dogajalo na levici in kako bo Pahor sestavljal vlado, kajti težko je verjeti, da bi Desus, če bo povabljen v koalicijo, pristal na to, da bo imel enako število resorjev kot LDS, ki je dosegla bistveno slabši rezultat. Prvak Desusa Karl Erjavec je že izstavil račun za sodelovanje v vladi: trije resorji, sam pa bi bil najraje še naprej obrambni minister. Če bodo pogovori neuspešni, se bo Erjavec lahko znova obrnil k Janši in Pahor se bo obrisal z relativno zmago pod nosom; ampak to so zgolj špekulacije. Bolj ali manj je znano, da bo Kresalova, ki je imela največ pripomb na Erjavca kot obrambnega ministra, imela najmanj besede pri sestavljanju vlade in da bosta glavna krojača Pahor in Golobič. Velika koalicija skorajda ni verjetna, čeprav še nikoli v slovenski zgodovini glavni stranki nista bili tako zelo izenačeni.
Janez Janša po vsej verjetnosti odhaja v opozicijo, najbrž z enim poslancem manj, toda SDS se je odstotek malenkostno celo zvišal (zanjo je celo glasovalo več kot 20 tisoč volivcev več kot pred štirimi leti). Kot je dejal v tiskovnem središču na Gospodarskem razstavišču, je izid med strankama zelo tesen, zato se lahko zgodi, da bosta po preštetih glasovnicah iz tujine stranki po številu mandatov v državnem zboru izenačeni. Dokler pa ne bodo prešteti vsi volilni lističi, ne bomo mogli govoriti o relativnem zmagovalcu: »Levi tranzicijski trojček SD, LDS in Zares prav tako nima absolutne večine, kar pomeni, da niso osvojili večine poslanskih sedežev, zato je s tega vidika vse odprto. Kljub temu pa je po teh rezultatih, kolikor so lahko dokončni, dobil več glasov od koalicije, ki je do sedaj imela večino v DZ in torej lahko govorimo o verjetnosti, da bo trojček sestavil prihodnjo vlado oziroma da ima za to več možnosti ne glede na to, kdo bo relativni zmagovalec po preštetju vseh glasov.« Slednje po oceni predsednika SDS Slovenijo vrača v čas ideoloških delitev, pri čemer upa, da se to ne bo zgodilo: »Po teh volitvah smo si želeli oblikovati široko razvojno koalicijo. Za to bi potrebovali zmago z občutno razliko. Te zmage nimamo, zato danes na tej podlagi ne moremo graditi nobenih zavez za prihodnji mandat.« Janša je še izpostavil veliko volilno udeležbo, ki daje legitimnost volitvam. Ob tem pa je poudaril, da je bila udeležba še posebej velika v Ljubljani: »SDS je zmagala v petih volilnih enotah od osmih, kar pomeni, da je, če bo tako ostalo, Ljubljana premagala večino ostale Slovenije.« Janša je torej povedal, da je bila za Pahorjevo zmago ključna mobilizacija volivcev v Ljubljani, za kar sta poskrbela župan Zoran Janković in bivši predsednik Milan Kučan.
Revolucija 2008
Socialni demokrati so volilne rezultate pričakali v šotoru, ki so si ga postavili na vrtu pred sedežem stranke na Levstikovi ulici. Po vzporednih volitvah jim je celo kazalo štiri odstotke prednosti pred SDS, ker so podobno kazali tudi vmesni rezultati, so pričakovali zmago. Pet pred sedmo uro je v volilno središče stranke vstopil prvak Borut Pahor. Ob sedmih, ko so na obeh televizijah objavili vzporedne rezultate, se je razlegel velik aplavz in ovacije Pahorju. Pred vhodom v šotor smo srečali nekdanjega premierja Toneta Ropa, ki je v svoji volilni enoti premagal Katarino Kresal, sedanjo predsednico LDS. Ni bil prepričan, da bo prišla v parlament, toda nad rezultati svoje sedanje stranke je bil več kot zadovoljen. Njegov nasprotnik iz prejšnjih volitev Janez Janša je bil namreč premagan. Milan M. Cvikl se je skoraj razpočil od pomembnosti, saj je bila tik ob njem njegova nova življenjska sopotnica Jerca Legan. V volilnem okraju Črnuče je pometel z vsemi tekmeci vključno s premierjem Janšo, ki pa je njega pred štirimi leti premagal. Kljub temu Cvikla ni na seznamu izvoljenih poslancev, v parlament pa se bo prebil, če bo Igor Lukšič odšel v vlado. Podpredsednik SD je namreč zbral boljši odstotek v okraju Bežigrad. Toda nad rezultati ni bil tako zelo zadovoljen kot njegovi strankarski tovariši. Dejal je, da bo šele na podlagi tega, kdo bo dobil mandat jasno, kdo je sploh zmagovalec, pri čemer je mislil na strankino notranjo strukturo. Če bo v poslanski skupini SD več starih tovarišev kot mladih in zmernih socialdemokratov, potem verjetno Lukšič ne bo tako zelo zadovoljen, saj se bo namesto prenove zgodila restavracija.
Patrick Vlačič je gotovo eno od novih imen SD, velja za kandidata za ministra in neuradnega Pahorjevega naslednika, vendar pa kaj več kot to, da je sam kandidat za ministra, ni vedel povedati. Na vprašanje, ali je velika koalicija med SDS in SD še mogoča, je dejal, da so se lani nanjo pripravljali, vendar pa je načrte pokvaril premier Janša, ko je Pahorja napadel zaradi Ropovih izjav (o dogovarjanju za incidente v Piranskem zalivu – op.p.). Da o ideji o veliki koaliciji v SD še razmišljajo, nam je namreč zaupal Vlado Dimovski in ob tem dodal, da je sedanja razporeditev sil med dvema največjima strankama najbolj ugodna za tako koalicijo. Glavni tajnik Uroš Jauševec je na naše vprašanje, ali še ima USB ključek s seznami preko 600 ljudi, ki jih lahko takoj po zmagi pokličejo in nastavijo na katero koli funkcijo, je odgovoril, da ga je po nasvetu predsednika Pahorja uničil. Kopij pravi, da nima, a vendarle seznam ostaja v njegovi glavi; tega pač ni mogoče zbrisati. Jauševec velja že nekaj časa za glavnega kadrovika SD oziroma za Pahorjevega Golobiča, tako da bo verjetno imel s pravim Gregorjem Golobičem še težave. Zato se govori, da bodo predsedniku Zaresa ponudili mesto zunanjega ministra, da bo večinoma potoval po tujini in da se ne bo ukvarjal s kadrovskimi zadevami doma. No, nekateri pravijo, da je naivno pričakovati, da Golobič ne bo iz ozadja krojil odločitve Pahorjeve vlade, kajti veljak uživa podporo bivšega predsednika Milana Kučana in ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki bosta kmalu Pahorju izstavila račun za svojo podporo.
Pahor je bil pričakovano najbolj zaseden politik tega dne, najbolj so ga oblegali novinarji, tako da smo ga na samem dobili medtem, ko je hodil od ene izjave do druge. No, vprašali smo ga, kakšni ministrski mesti naj bi zasedla prvak Zaresa Gregor Golobič in predsednica LDS Katarina Kresal (znajo pravijo, da bo tudi ministrica, a zagotovo ne za socialo). Odgovoril je, da še ni nič odločeno, podoben odgovor je dal tudi glede širitve koalicije z Desusom in SLS. Vse naj bi bilo odprto in stvar pogovora z drugima dvema koalicijskima veljakom. Pahor je pozneje prišel še v volilno središče na Gospodarskem razstavišču (tokrat ni bilo v Cankarjevem domu, ki ga vodi Kučanov in Pahorjev ministrski kandidat Mitja Rotovnik), Zoran Janković pa je organiziral žur na Prešernovem trgu, kjer so tovarišice in tovariši prepevali Hej brigade in Bandiero Rosso. Zdelo se je, kot da so se komunisti po dvajsetih letih vrnili na oblast, pa čeprav so njihovi nasledniki videti precej prenovljeni. Razumljivo, da je bil zmage vesel tudi njihov poslanski starosta Miran Potrč, ki je mimogrede v Ljubljani Center pobral več kot polovico glasov. Ko smo se z njim pogovarjali v volilnem središču na Gospodarskem razstavišču, ni skrival navdušenja, ker je njegova stranka po 20 letih spet glavna politična sila v državi. Razloge za zmago pa ne vidi zgolj v razpadu LDS, ampak v programu SD in nestrinjanjem volivcev z Janševim načinom vladanja. Njegovega dolgoletnega političnega sopotnika Milana Kučana pa v volilno središče ni bilo, po naših informacijah je dogajanje spremljal v krogu najbližjih.

Šrotovo sprenevedanje
Medtem ko je prvak NSI Andrej Bajuk odstopil, pa prvak SLS Bojan Šrot tega ne namerava storiti, dokler ne bodo znani dokončni rezultati. Stranki je pred volitvami obljubil, da bo kvečjemu ponudil odstop, se je zakrohotal, ko smo ga vprašali po odstopu. Šrot ima vsaj dva razloga za odstop: SLS je skupaj s stranko mladih dosegla 5,24 odstotka glasov, na prejšnjih volitvah pa zgolj SLS 6,82 odstotka; Bojan Šrot pa po neuradnih podatkih ni prišel v parlament, ker se je v njegovi volilni enoti bolje odrezal Jakob Presečnik, pa še to ni zagotovo, ali bo SLS sploh v tej volilni enoti dobila enega od petih poslanskih mandatov. Šrotov predhodnik, zdaj podpredsednik Janez Podobnik, prav tako meni, da je preuranjeno odgovarjati na vprašanje, ali bi moral Šrot odstopiti oziroma ali bi ga moral glavni odbor stranke razrešiti z mesta predsednika stranke. Odprto pušča možnost glede sodelovanja v vladi in tudi glede ponudbe za združitve z NSI, ki je ostala zunaj parlamenta; vse to se bodo v stranki pogovarjali v naslednjih dneh. A vendar ni malo ljudi, ki so prepričani, da bi si SLS v primeru vstopa v vlado podpisala »smrtno obsodbo«. Če bo prišlo do sprememb na vrhu stranke, je najbolj verjeten kandidat za predsednika minister Radovan Žerjav, ki se mu je za razliko od Šrota in Podobnika po neuradnih napovedih uspelo prebiti v parlament.
Svojevrstno razočaranje je tudi Zmago Jelinčič, ki je na lanskih predsedniških volitvah dosegel skoraj 20 odstotkov glasov, zdaj pa je prejel približno en odstotek manj kot pred štirimi leti in zato tudi en poslanski sedež manj. Kljub razkolu v stranki so mu ankete kar dobro kazale, toda na koncu kampanje se je očitno izčrpal. Čeprav Sašo Peče s svojo Lipo ni prišel v parlament, je dobro opravil nalogo, ki jo je bržkone prejel od pivovarskega botra Boška Šrota, ki je v zadnjem letu dodobra zdesetkal morebitne Janševe zaveznike. Ali je botroval tudi krščanski demokraciji, lahko ugibamo, glede na to, da se je Andrijana Starina Kosem že lani hvalila o takem načrtu. A vendarle je tudi KDS pomembno vplivala na to, da se je NSI morala posloviti od parlamenta.


Neuradni rezultati
Po neuradnih podatkih je SD Boruta Pahorja prejela 30,50 odstotka glasov (29 mandatov), sledi SDS Janeza Janše z 29,32 odstotka (28 mandatov), Zares Gregorja Golobiča 9,40 (9 mandatov), Desus Karla Erjavca z 7,45 (7 mandatov), SNS Zmaga Jelinčiča z 5,46 (5 mandatov), SLS-SMS z 5,24 (5 mandatov) in LDS z 5,19 (5 mandatov). Pred vrati parlamenta ostajata NSI Andreja Bajuka z 3,25 in Lipa Saša Pečeta z 1,82 odstotka glasov. Krščanski demokrati Jožeta Duhovnika so dosegli zgolj 0,43 odstotka glasov.
Po neuradnih podatkih naj bi poslanske klopi zasedli poslanci SD Samo Bevk, Aleksander Ravnikar, Darja Lavtižar Bebler, Tomaž Mencinger, Borut Pahor, Mirko Brulc, Luka Juri, Breda Pečan, Patrick Vlačič, Franc Križanič, Dušan Kumer, Anton Rop, Miran Potrč, Andreja Črnak Meglič, Igor Lukšič, Anton Colarič, Janja Klasinc, Janko Veber, Alan Bukovnik, Bojan Kontič, Andreja Rihter, Melita Župevc, Matjaž Han, Renata Brunskole, Matevž Frangež, Bogdan Čepič, Majda Potrata, Dejan Levanič in Anton Kampuš.
SDS naj bi zastopali Rado Likar, Milan Čadež, Milenko Ziherl, Branko Grims, Eva Irgl, Zvonko Černač, Danijel Krivec, Alenka Jeraj, France Cukjati, Peter Verlič, Robert Hrovat, Aleksander Zorn, Janez Janša, Jože Tanko, Miro Petek, Darko Menih, Iztok Podkrižnik, Štefan Tisel, Andrej Vizjak, Silvo Mesojedec, Ivan Grill, Rudolf Petan, Jožef Jerovšek, Vinko Gorenak, Branko Marinič, Franc Pukšič, Marijan Pojbič in Marjan Bezjak.
Zares bo predstavljalo devet poslancev: Damijan Perne, Franco Juri, Majda Širca Ravnikar, Pavel Gantar, Gregor Golobič, Matej Lahovnik, Franci Kek, Ivo Vajgl in Vili Trofenik. Desus pa Anton Urh, Vsaja Klavora, Joško Godec, Matjaž Zanoškar, Franc Žnidaršič, Vili Rezman in Franc Jurša.
Iz SNS naj bi se v državni zbor prebili: Srečko Prijatelj, Zmago jelinčič Plementiti, Bogdan Barovič, Silven Majhenič in Miran Györek. Iz SLS Gvido Kres, Jakob Presečnik, Franc Bogovič, Janez Ribič in Radovan Žerjav. Iz LDS pa Borut Sajovic, Katarina Kresal, Miran Jerič, Ljubo Germič in Milan Gumzar.
Narodni manjšini naj bi predstavljala Laszlo Göncz (madžarsko) in Roberto Battelli (italijansko).
Volilna udeležba je bila 62,12 odstotna, kar je malenkost boljša kot pred štirimi leti. Kaže pa, da se je volitev tokrat udeležilo več volivcev iz Ljubljana, kjer je bila tudi najvišja udeležba (Črnuče 71,38).

Kako uspešni so bili prvaki strank
Kar trije kandidati so presegli polovico vseh glasov v svojem volilnem okraju: Borut Pahor (Nova Gorica II.) 51,97 odstotka, Janez Janša (Grosuplje) 51,05 odstotka in Miran Potrč (Ljubljana Center) 50,07 odstotka. Manj uspešen je bil premier v Črnučah, kjer je dosegel 25,84 odstotka glasov in tga je premagal Milan M. Cvikl z 37,79 odstotki. Prvak Zaresa Gregor Golobič je v Bežigradu prejel 17,42 odstotka, v Črnučah pa 15,6 odstotka glasov. Predsednica LDS Katarina Kresal je v Šiški prejela 8,85 odstotka, njen tekmec je bil bivši premier Tone Rop (SD), ki je dobil 45,68 odstotka. LDS je sicer imela najboljši volilni rezultat v Hrastniku (Miran Jerič 26,79) in Zagorju (Matjaž Švagan 26,09). Predsednik SLS Bojan Šrot je v Celju I. prejel 12,41 odstotka, v Celju II. pa 15,63 odstotka. Najboljši rezultat pa je SLS dosegla v Krškem (Franc Bogovič 21,03) in Sevnici (Zvone Košmerl 20,67). Predsednik Desusa Karl Erjavec je v Žalcu dosegel 15,8 odstotka, toda v volilni enoti je imel boljši rezultat župan Slovenj Gradca Matjaž Zanoškar (18,99 odstotka). Prvak SNS Zmago Jelinčič je v Slovenj Gradcu osvojil 8,70 odstotka, v Radljah pa 10,37 odstotka. Prvak NSI Andrej Bajuk je sicer v Cerknici dosegel 6,46 odstotka, toda tudi če bi stranka prišla v parlament, se je bolje odrezala Mojca Kucler Dolinar (7,27). Za konec še povejmo rezultat krščanskega demokrata Janeza Drobniča v Ribnici: 1,40 odstotka.

Članek v celoti v 19. številki revije Reporter, 23. septembra 2008
http://public.edition-on.net/links/530_reporter_19.asp