Sladke sanje (Reporter 14)

igor.krsinar@revija-reporter.si

Pred državnozborskimi volitvami se zastavlja aktualno vprašanje, kolikšen vpliv na izbiro mandatarja bodo imeli volivci. Čeprav je predvsem iz ust veljakov manjših parlamentarnih strank slišati, da bodo volivci odločali zgolj o sestavi parlamenta, ne pa premierju, pa se bo večina bržkone odločala o tem, kdo naj vodi vlado naslednja štiri leta. Zato je pomembno, ali bo predsednik države mandat zaupal kandidatu stranke, ki bo zmagala, ali komu drugemu.

Javnomnenjske ankete kažejo na izredno tesen boj med SDS in SD, po drugi strani pa je videti, da utegne imeti prva v primeru zmage težave pri sestavljanju vlade. Po dosedanji slovenski praksi je predsednik države mandat za sestavo vlade vedno zaupal kandidatu stranke, ki je na volitvah zbrala največ poslanskih mandatov. Izjema je bilo leta 1990, ko je predsednik Milan Kučan dal mandat zmagoviti predvolilni koaliciji, ki je nato predlagala kandidata za mandatarja. To je bil prvak SKD Lojze Peterle, ki je v okviru Demosa dosegel najboljši volilni rezultat. Relativna zmagovalka je bila stranka ZKS-SDP (predhodnica združene liste oziroma SD), drugi najboljši rezultat pa je dosegla ZSMS-Liberalna stranka (predhodnica LDS).
Mandat relativni zmagovalki
Čez dve leti in pol je bil položaj drugačen, saj med strankami, ki so se prebile v parlament, ni bilo sklenjene nobene predvolilne koalicije. Predsednik Kučan je zato za mandatarja predlagal predsednika LDS Janeza Drnovška, saj je njegova stranka dosegla najboljši volilni rezultat. Podobno je ravnal tudi leta 1996, čeprav so stranke pomladnega bloka dobile 45 poslancev, LDS s podporniki pa le 43, status quo pa sta povzročila poslanca narodnosti, ki sta napovedala podporo Drnovšku. Potem ko je Drnovšku v skrivnostnih okoliščinah napovedal podporo še poslanec SKD Ciril Pucko, je bil mandatar izvoljen, ni pa bila pozneje izvoljena vlada iz strank, ki so podprle mandatarja. Gordijski vozel je nato presekala še SLS pod vodstvom Marjana Podobnika in vstopila v Drnovškovo vlado. Pomembno je tudi dejstvo, da so pomladne stranke niso sklenile predvolilne koalicije, ampak so se povezale šele po volitvah, kar je tudi vplivalo na Kučanovo izbiro mandatarja. Leta 2000 je bila izbira volivcev precej bolj jasna, saj je LDS zmagala z velikim odstotkom glasov, poleg tega pa tudi ni imela težav s sklepanjem koalicije. Toda čez štiri leta je bil položaj zelo podoben tistemu iz leta 1996, le da je tokrat dobila relativno večino SDS, pomladne stranke pa 45 poslancev. Predsednik države Janez Drnovšek je mandat podelil prvaku SDS Janezu Janši, ki je koalicijo sestavil še z NSI, SLS in Desusom. Pred letošnjimi volitvami se je politični prostor znova polariziral, saj nekatere stranke že vnaprej zavračajo možnost za sodelovanje z drugimi strankami iz politično nasprotnega pola. Tako je v vrstah SD, LDS in Zares slišati, da si bodo prizadevale skupaj sestaviti vlado, čeprav niso sklenile nobene predvolilne koalicije, na podlagi katere bi imeli volivci jasno izbiro. Na ta problem jih je navsezadnje opozoril tudi bivši predsednik Milan Kučan, ki v podobnem primeru leta 1996 mandatarstva ni zaupal formalno nepovezanemu pomladnemu trojčku, ampak stranki, ki je dosegla relativno večino. Če bo denimo na volitvah zmagala SDS, levi trojček pa zbral večino poslancev parlamenta, bo predsednik Danilo Türk pred dilemo, komu priznati volilno zmago.
Pravne podlage in praksa
O tej dilemi smo se pogovarjali tudi z dvema politologoma in ustavnim pravnikom, ki so enotni v odgovoru, da bi moral predsednik države skladno z dosedanjo prakso ne samo v Sloveniji, ampak tudi v drugih evropskih državah mandatarstvo zaupati kandidatu iz stranke, ki bo na volitvah dosegla relativno večino. Dr. Igor Kaučič iz ljubljanske pravne fakultete pravi, da je slovenski ustavni sistem podoben nemškemu, kjer prav tako predsednik države izbere mandatarja na podlagi predhodnega posvetovanja v parlamentu. Razlika je v tem, da pri nas parlament najprej potrdi mandatarja, nato vladno ekipo, medtem ko v drugih državah parlament glasuje zgolj o predsedniku vlade ali vladi. »Predsednik ima sicer formalno pravico, da sam ugotovi, kateri od možnih kandidatov ima največje možnosti za sestavo vlade, toda korektno bi bilo, da najprej predlaga kandidata iz tiste stranke, ki je na volitvah dobila večino. Če bo to SDS, bi bilo prav, da najprej dobi mandat njen kandidat in da poskuša on najprej sestaviti vlado. Če pa tega ne bi mogel, pa bi bilo prav, da mandat vrne in da nato poskuša sestaviti vlado kandidat druge najmočnejše stranke.« Ustavni pravnik še poudarja, da obstaja tudi tretja možnost, da po neuspešnih poskusih predsednika države mandatarja predlaga skupina desetih poslancev, za tako vlado pa zadostuje zgolj večina opredeljenih poslancev. Običajno pa taka vlada ni dovolj stabilna in na koncu privede do predčasne razpustitve parlamenta in vnovičnih volitev. Manjšinsko vlado smo denimo imeli, ko je leta bila 2000 izglasovana nezaupnici Drnovškovi vladi, iz katere je izstopila SLS-SKD. Potem ko se predsednik ni odločil, da bo predlagal novega mandatarja, pa je bil na pobudo poslancev izvoljen Andrej Bajuk, ki pa je dosegel 46 glasov v parlamentu. Podprli sta ga Polonca Dobrajc, takrat poslanka SNS, in Eda Okretič Salmič, takrat poslanka Desusa. Prva je prestopila v SDS, druga pa v združeno ljudsko stranko.
Vprašanje sklenjene predvolilne koalicije
Podobno meni politologinja dr. Alenka Krašovec iz ljubljanske fakultete za družbene vede: »Kot ste ugotovili, je bila praksa predloga mandatarja različna v letih 1990 in 1996 - razlika je bila vprašanje (ne)sklenjene formalne predvolilne koalicije. V Sloveniji je predsednik države, skladno z ustavo, dolžan opraviti posvet z vodji poslanskih skupin v DZ. Nikjer ni formalno opredeljeno, da bi bil predsednik dolžan upoštevati mnenja vodij poslanskih skupin oziroma tisto, kar je v pogovorih z vodji poslanskih skupin slišal. Potem pa se odloči in to je dejansko subjektivna odločitev predsednika države. A praksa v parlamentarnih sistemih je, da se za mandatarja najprej (tudi v Sloveniji je namreč možnih več krogov iskanja mandatarja) predlaga posameznika iz stranke, ki je dobila največji delež glasov na volitvah/ali pa formalno sklenjeni predvolilni koaliciji strank (nekomu iz te koalicije), ki je dobila največjo podporo. Menim, da bo slovenski predsednik za mandatarja najprej predlagal nekoga iz stranke, ki bo dobila največjo podporo na volitvah (leta 1996 je Kučan tudi po tem, ko Drnovšek najprej ni dobil potrebne podpore v DZ, še enkrat ponovno predlagal za mandatarja Drnovška).«
Krašovčeva opozarja še na izkušnje dveh sosednjih držav. Na Hrvaškem je predsednik Stipe Mesić podelil mandat zmagoviti HDZ, vendar je zaradi majhne razlike med strankama rekel, da bo mandat podelil tistemu, ki mu bo prinesel podpise večine poslancev - se pravi, ki bo imel s podpisi poslancev potrjeno, da ima večinsko podporo v parlamentu. »Mogoče je bilo zanimivo opazovati tudi dogajanje po volitvah v Avstriji. V času po volitvah je bilo namreč vprašanje, kako dobiti večinsko podporo brez Haiderja - nekako se je postavljal pogoj (tudi močan pritisk EU je bil tu), da bo mandat podeljen tistemu, ki bo uspel izoblikovati večinsko podporo brez Haiderja.« Tako je severna soseda dobila veliko koalicijo zmagovitih socialdemokratov in poražene ljudske stranke.
Fenomen velikih koalicij
Tudi njen kolega politolog dr. Drago Zajc, prav tako iz FDV, meni, da obstaja nenapisana norma, da predsednik države vedno podeli mandat vodji najmočnejše stranke, ne glede na to, ali ima zagotovljeno večino v parlamentu. Če mu to ne uspe, dobi priložnost drugi. Denimo, v Avstriji po volitvah leta 1999 ni uspelo vlade sestaviti zmagoviti socialdemokratski stranki, ker sta se za njenim hrbtom za koalicijo dogovorili ljudska in svobodnjaška stranka. Tako je premier postal predsednik tretje najmočnejše stranke Wolfgang Schüssel, med ministri njegove vlade pa ni bilo Jörga Haiderja. Zajc opozarja tudi na primere velikih koalicij, ki so na zadnjih volitvah nastale v Avstriji in Nemčiji. V obeh primerih je mandatar postal vodja stranke, ki je dosegla večino: v Avstriji Alfred Gusenbauer (SPÖ), v Nemčiji pa Angela Merkel (CDU). V prvi imajo sicer z njo že izkušnje, v Nemčiji pa je to nekaj novega. Koalicije so doslej povsod v srednji in vzhodni Evropi sestavljale stranke iz istega političnega pola, tako so imeli bodisi levosredinske bodisi desnosredinske vlade, zdaj pa je prišlo do položaja, ko v Nemčiji drugačne koalicije niti ni bilo možno sestaviti. Po drugi strani pa so bile mešane koalicije značilne za Slovenijo v obdobju od leta 1992 do 2004. »Ključ je v sposobnosti mandatarja. Drnovšku je vedno uspelo v vlado pritegniti kakšno stranko iz nasprotnega političnega pola in tudi Janši je na zadnjih volitvah v koalicijo pritegniti dodatno stranko, Desus, ki je dobila celo pomembno ministrstvo,« pravi dr. Drago Zajc.
Janša ni Haider
Obstajajo pa tudi primeri, ko predsednik države mandata za sestavo vlade ne podeli relativnemu zmagovalcu in potem ta stranka pristane v opoziciji. To se je denimo zgodilo po parlamentarnih volitvah v Srbiji leta 2003, ko radikalci Tomislava Nikolića niso dobili mandata, ker so se proti njim povezale demokratične stranke. Premier je nato postal Vojislav Koštunica (Demokratska stranka Srbije), za predsednika države pa je bil izvoljen Boris Tadić (Demokratska stranka). Pozneje sta sicer razšla, toda na naslednjih volitvah je zmagala koalicija evropsko usmerjenega predsednika Tadića, Koštunica je skupaj z radikalci pristal v opoziciji, zmagoviti koaliciji pa je v vlado uspelo pritegniti še bivše Miloševićeve socialiste. Seveda pa položaj v Srbiji ne more biti primerljiv s Slovenijo, tudi aktualnega slovenskega premierja Janeza Janšo ne more nihče primerjati bodisi s srbskim radikalcem Nikolićem bodisi z avstrijskim nacionalistom Haiderjem. Navsezadnje je Janša pol leta vodil predsedovanje EU. V primeru, če bo tudi na letošnjih volitvah zmago slavila SDS, bo skrajno nenavadno, če predsednik Danilo Türk mandata za sestavo vlade ne bo zaupal Janezu Janši.


Kako bo ravnal Türk?
Predsednika države dr. Danila Türka smo vprašali, ali bo po letošnjih parlamentarnih volitvah mandat za sestavo vlade zaupal predsedniku stranke, ki bo dobila relativno večino glasov, ali ga bo s pogovori s parlamentarnimi strankami ugotavljal, kdo ima največ možnosti za to, da ga podpre večina poslancev državnega zbora. Iz urada predsednika republike smo prejeli tak odgovor: »Predsednik republike bo v skladu z ustavo opravil posvetovanje z vodji poslanskih skupin in nato ob upoštevanju izida volitev državnemu zboru predložil kandidata za predsednika vlade. Predsednik republike mandata za oblikovanje vlade ne zaupa politični stranki, ampak posameznemu kandidatu, za katerega presodi, da je sposoben prejeti zadostno podporo v državnem zboru, ki mu bo omogočila sestavo stabilne vlade. Predsednik dr. Danilo Türk je sprejel odločitev, da pred volitvami ne bo podrobneje napovedoval svojih dejanj v zvezi s podelitvijo mandata za sestavo vlade, saj s svojimi napovedmi ne želi posegati v predvolilni boj.«

Okvir 2
Ustava
111. člen (volitve predsednika vlade): »Predsednik republike po posvetovanjih z vodji poslanskih skupin predloži državnemu zboru kandidata za predsednika vlade. Predsednika vlade voli državni zbor z večino glasov vseh poslancev, če ni s to ustavo drugače določeno. Glasovanje je tajno. Če kandidat ne dobi potrebne večine glasov, lahko predsednik republike po ponovnih posvetovanjih v štirinajstih dneh predloži drugega ali ponovno istega kandidata, prav tako pa lahko predlagajo kandidate tudi poslanske skupine ali najmanj deset poslancev. Če je bilo v tem roku vloženih več predlogov, se glasuje o vsakem posebej, in sicer najprej o kandidatu predsednika republike, če ta ni izvoljen, pa še o drugih kandidatih po vrstnem redu vložitve predlogov. Če ni izvoljen noben kandidat, predsednik republike razpusti državni zbor in razpiše nove volitve, razen če državni zbor v oseminštiridesetih urah z večino opredeljenih glasov navzočih poslancev ne sklene izvesti ponovne volitve predsednika vlade, kjer zadošča za izvolitev večina opredeljenih glasov navzočih poslancev. Na ponovnih volitvah se glasuje o posameznih kandidatih po vrstnem redu števila glasov, dobljenih pri prejšnjih glasovanjih, nato pa o novih, do volitev vloženih kandidaturah, med katerimi ima prednost morebitni kandidat predsednika republike. Če tudi pri teh volitvah noben kandidat ne dobi potrebne večine glasov, predsednik republike razpusti državni zbor in razpiše nove volitve.«
Reporter, 17. avgusta 2008