Premier iz pravega testa (Reporter 15)

Kakšne lastnosti mora imeti predsednik vlade

igor.krsinar@revija-reporter.si

Med dilemami, ki bodo volivce vodile k odločitvi na državnozborskih volitvah so tudi lastnosti, ki jih mora imeti dober predsednik vlade. Pričakovati je, da bo zmagala stranka, ki bo največ volivcev uspela prepričati, da je njihov kandidat najbolj primeren za predsednika vlade. Glavna favorita za predsednika vlade, aktualni premier Janez Janša (SDS) in njegov izzivalec Borut Pahor (SD), sta se v sredo prvič javno soočila na nacionalni televiziji.

Oba favorita se predstavljata kot najboljša izbira za državljane. Aktualni premier je svojo voditeljsko in državniško držo že dokazal, njegov izzivalec skuša volivce prepričati, da bi bil sam boljša izbira. V javnosti kot primer dobrega premierja prevladuje pokojni bivši predsednik Janez Drnovšek, ki je bil za predsednika vlade izvoljen kar štirikrat. Slovel je kot oseba z nesporno avtoriteto, državniškimi izkušnjami in politično uravnoteženostjo, kar pomeni, da je bil odprt do različnih političnih opcij in pripravljen na dialog z njimi. Hkrati je znal prisluhniti strokovni javnosti in interesnim skupinam. Videti je, da novega Drnovška (še) nimamo, čeprav je veliko pretendentov za njegovega naslednika. Te vrline so namreč kot lastnosti dobrega premierja opisali naši sogovorniki iz politološke, sociološke in ekonomske stroke.
Izkušnje
Za Drnovškovo dediščino se potegujejo tako aktualni premier kakor tudi obe stranki iz nekdanjega Drnovškovega moštva, vendar niti v LDS niti v Zares nimajo osebnosti, ki bi bila sposobna stopiti na Drnovškov prestol, kajti stranki nista niti favoritinji letošnjih državnozborskih volitev. Tudi v SD ne zaostajajo, saj ima njihov prvak podobno umirjeno in popularno držo kot dolgoletni predsednik vlade, toda po drugi strani nima takšne karizme in državniških izkušenj kot aktualni premier. Ko je Janša leta 2004 prevzel krmilo vlade, ni bil povsem brez izkušenj v izvršilni veji oblasti, saj je bil kar trikrat obrambni minister. Prvič celo v ključnem obdobju slovenske zgodovine, ko je bilo treba z organizacijo teritorialne obrambe zavarovati odločitev za samostojno in neodvisno državo. Pahor se lahko kvečjemu pohvali z uspešnim vodenjem državnega zbora, ki ga je izstrelilo med najpopularnejše slovenske politike. Čeprav je bila njegova stranka v koaliciji z LDS, sam kot predsednik ni bil med ministri. Oba imata stike z evropskimi in svetovnimi voditelji, Pahor kot evropski poslanec, medtem ko je Janša v prvi polovici leta vodil predsedovanje EU in je torej po funkciji načeloval vsem premierjem članic EU. Zato je pričakovati, da ga bo pred volitvami podprla njegova nemška kolegica, kanclerka Angela Merkel, ki je pred lanskimi volitvami podprla tudi hrvaškega premierja Iva Sanaderja.
Avtoriteta
Prvak SDS je mnogo večja avtoriteta kot prvak SD, kateremu so še pred meseci oporekali sposobnost vodenja vlade, ampak bi njegovi »zavezniki« na levici raje na tem mestu videli bodisi Zorana Jankovića bodisi Mitjo Gasparija, prvega zaradi menedžerskih sposobnosti, drugega pa kot finančnega strokovnjaka. Podobno avtoriteto uživa tudi evropski komisar Janez Potočnik, ki pa vsaj za zdaj nima premierskih ambicij. Zato je vprašanje, koliko avtoritete Pahor sploh uživa v LDS in Zares, ki ju vidi kot naravna partnerja v svoji vladi. Znano je tudi, da ni nima posebej dobrih odnosov s svojim nekdanjim političnim mentorjem, bivšim predsednikom Milanom Kučanom, ki ga bo najbrž pred volitvami podprl zgolj zato, ker je najbolj resen tekmec aktualnemu premierju. Pahorja celo v lastni stranki »komandirajo« starejši tovariši in tovarišice, ki so se ga hoteli znebiti s kandidaturo v evropski parlament. Sprva se jo je branil, zato je kandidiral na zadnjem mestu na listi, a je bil izvoljen na podlagi preferenčnih glasov. Kljub vsemu mu je položaj evropskega poslanca povečal priljubljenost v stranki, zlasti med mladimi. Pahorja tovariši niso hoteli poslušati niti takrat, ko se je zavzel za vstop v vlado Janeza Janše. Nazadnje se je s težkim srcem odpovedal kandidaturi za predsednika države, ker bi v nasprotnem primeru razpadla stranka oziroma bi se tik pred volitvami začel notranji spopad za oblast. Zato velja za precej neodločnega politika, medtem ko Janša z odločitvami ni imel nikoli težav. Slednji tudi uživa karizmo kot osamosvojitvenik, v zadnjem času pa tudi zaradi vodenja EU, po drugi strani pa ga nekateri, zlasti v levici, vidijo kot avtoritarnega voditelja, ki o vsem odloča sam. Pahor nima karizme, velja pa za človeka, ki se veliko posvetuje z drugimi in odločitev nikoli ne sprejema sam.
Odprtost
Kar zadeva odprtosti do drugih političnih opcij, ki je bila sicer značilna za Drnovška, pa je težko zatrjevati, da naj bi bil Janša manj sposoben za dialog z drugače mislečimi kot Pahor. Ko je slednji predlagal pobudo o partnerstvu med političnimi strankami o pomembnih razvojnih vprašanjih, jo je premier takoj sprejel in tako je nastalo partnerstvo za razvoj, v okviru katerega sta se oba prvaka lahko posebej dogovarjala o pomembnejših zakonih. Morda je bilo to partnerstvo nadomestek za veliko koalicijo, ki jo veljaka nista mogla skleniti zaradi blokade »rdeče« tovarišije. Pozneje se je sicer partnerstvo skalilo, a vendar prvak SDS še naprej ponuja prvaku SD možnost sodelovanja v naslednji vladi, kar pa slednji vnaprej zavrača. Pri tem je zanimivo, da se je Pahor sprva ogreval za veliko koalicijo, toda ko je ugotovil, da ta v Nemčiji koristi predvsem kanclerki, ne pa tudi njenim socialdemokratskim partnerjem, si je premislil; najbrž tudi pod pritiskom starih sil in prebežnikov iz LDS. Janša je opoziciji tudi dal možnost, da sodeluje pri nadzoru gospodarskih družb v državni lasti, kar je SD vsaj na začetku izkoristila. Mimogrede, celo pri imenovanju veleposlanikov premier ni obšel želja največje opozicijske stranke, ki je tako uspela izposlovati diplomatski položaj za svojega nekdanjega župana (Borisa Soviča), ki je vendarle bolj politik kot strokovnjak za mednarodne odnose. Nenazadnje se je Janša zaradi dialoga s sindikati odpovedal nadaljevanju gospodarskih reform, kar mnogi ekonomisti označujejo za napako. Zaradi (prevelikega) posluha za dialog z župani in občinskimi svetniki, pa je Janševa vlada predlagala 14 pokrajin, kar je za opozicijo prevelika številka, a nazadnje ne bo sprejeta prav nobena. Toda Janši je nesporno uspelo vsaj spremeniti ustavo, tako da bo lahko naslednja vlada (njegova ali Pahorjeva) nadaljevala proces regionalizacije. Zanimiv dialog je Janša vzpostavil tudi z večnim opozicionalcem Zmagom Jelinčičem, ki mu je velikokrat zagotovil glasove, kadar je zatajila kakšna koalicijska stranka. O tem, kakšen posluh za dialog z nasprotniki bo imela morebitna Pahorjeva vlada, smo zaenkrat slišali zgolj sladke besede in obljube.
Idealna vlada
Končno razsodbo, kdo izmed kandidatov je bolj primeren za vodenje vlade, bodo sprejeli volivci, ki se bodo 21. septembra podali na volitve. Strokovnjaki so prepričani, da sta oba premierska pretendenta dovolj primerna za prevzem oziroma vnovičen prevzem te državniške odgovornosti. Mnogi bi najraje na tem položaju videli kar oba. Ekonomist dr. Janez Šušteršič je denimo zaključil, da bi bilo morda najbolje, če bi ju nekako »skombinirali«. Bi z veliko koalicijo Janša-Pahor vendarle dobili novega Drnovška?


Dr. Janez Šušteršič (Fakulteta za management Koper)
»Takole iz glave bi rekel, da so pomembne tele lastnosti: prvič, sposobnost posvetovanja in razumevanja različnih stališč/ nasvetov strokovnjakov in zainteresirane javnosti, drugič, sposobnost hitrega odločanja in oblikovanja jasne politične usmeritve na podlagi lastnega avtonomnega razmisleka, tretjič, avtoriteta znotraj vlade oziroma koalicije, četrtič, sposobnost prepričevanja »širokih ljudskih množic« v pravilnost svojih pogledov, petič, sposobnost delegiranja posameznih odločitev, tudi na avtonomne inštitucije. Glede prve, četrte in pete točke bi dal prednost Pahorju, glede druge in tretje pa Janši. Morda pa bi bilo najbolje, če bi ju nekako skombinirali?«


Dr. Matej Makarovič (Fakulteta za uporabne družbene študije Nova Gorica)
»Sam bi kot nujne lastnosti izpostavil predvsem jasno politično vizijo, voditeljske sposobnosti, ki vključujejo tako zmožnost povezovanja vladne ekipe kot samostojnega odločanja, etično nespornost, pogajalske sposobnosti in sposobnost komuniciranja z javnostmi. Pri Pahorju je politična vizija precej nejasna, saj razlaga, da bo uvedel drugačne prakse, ni pa doslej znal konkretno pojasniti, v čem bo tako očitno drugačen. Janša si lahko kot aktualni premier privošči vizijo na podlagi kontinuitete (nadaljevanje začetega dela), res pa je, da tudi on, ko je bil še v opoziciji, ni predstavljal zelo konkretizirane vizije, temveč je velike odločitve – kot so bile gospodarsko-socialne reforme – sprejel šele kot premier. Pahorjevih voditeljskih sposobnosti ne poznamo posebno dobro, saj še ni opravljal primerljivih političnih funkcij razen samega vodenja stranke, vemo pa, da ima s samostojnim sprejemanjem odločitev težave, kot se je pokazalo že pri njegovem dolgotrajnem odločanju, ali ga bolj zanima premierska ali predsedniška funkcija. Janša je tu vsekakor v prednosti, kar najbolj očitno dokazuje dejstvo, je prvi slovenski premier, ki je svojo koalicijo v nespremenjeni sestavi popeljal skozi celoten mandat ob tem pa še predsedoval Evropski uniji. Na ravni etične nespornosti ima Pahor prednost v dejstvu, da še ni opravljal funkcije v izvršilni oblasti in mu zato niti ni mogoče ničesar neposredno očitati. Toda hkrati bi Pahorjeva možna šibka točka v etičnem smislu lahko bila v nezanikanih govoricah o nezvestobi v zasebnem življenju, ki samo po sebi sicer ni relevantno, vendar pa bi lahko vzbujalo pomisleke v smeri, ali je zmožen laži in nezvestobe tudi v javni sferi, tj. v odnosu do javnosti in državljanov. V pogajalskih sposobnostih se je Janša vsekakor precej naučil, zlasti v zadnjih letih, Pahor je tu večinoma nepreizkušen. V formi komuniciranja z javnostjo je Pahor večinoma spretnejši od Janše, je pa od njega šibkejši, ko je treba zavzeti jasna stališča do zelo konkretnih vprašanj.«


Dr. Jernej Pikalo (Fakulteta za družbene vede Ljubljana)
»Vloge ministrskih predsednikov so se v zadnjih desetletjih pod vplivom političnih in družbenih sprememb izjemno spremenile. Ministrski predsedniki danes delujejo v globaliziranem okolju, kjer na domače politične dogodke ne vplivajo zgolj in samo domači vzroki, ampak cela vrsta tujih, pogosto nepredvidljivih in neobvladljivih. A vendarle je ena stvar, ki ostaja že od starega Egipta: to je, da ministrski predsednik daje usmeritve vladi in jo tudi vodi. Iz tega izhaja tudi moje videnje kakšne naj bi bile lastnosti ministrskega predsednika: bil naj bi nekdo, ki ima jasen političen program, za katerega je dobil mandat volivcev in ta program izpolnjuje. Kot državljana me predvsem zanima, če so obljubljene stvari tudi izpeljane. Ministrski predsednik po moje ne potrebuje biti prav poseben strokovnjak za neko področje, ena njegovih največjih vrlin naj bi bila sposobnost koordiniranja različnih nalog. Ministrski predsednik naj bi bil tudi tisti, ki skrbi, da ladja pljuje v pravi smeri. ve, kaj so ključni problemi družbe in ima zanje tudi rešitve. Je kapitan, ki jasno ve, kam želi pripeljati ladjo in zato daje ukaze podrejenim in drugim izvajalcem za izvrševanje teh nalog. Kot kapitan je tudi prvi, ki je odgovoren za plovbo.
Glede konkretnih mandatarskih kandidatov: mislim, da sta oba sposobna in kompetentna za ministrskega predsednika po zgornjih kriterijih. Vsak ima svoje prednosti (Janša sposobnost odločnejšega delovanja, Pahor večjo širino pogleda) in slabosti (za Pahorja se pogosto zdi, da s svojimi odločitvami odlaša dlje, kot bi se večini zdelo primerno, za Janšo pa, da ima zelo enostransko sliko dogajanja v družbi in zato njegove odločitve ne prinašajo koristi vsem prebivalcem).«


Dr. Bogomil Ferfila (Fakulteta za družbene vede, Ljubljana):
»Prednost dosedanjega premierja je v izkušnjah. Tudi predsedovanje EU je bilo načeloma gledano promocija predsednika vlade in je okrepilo njegov položaj. Podobno tudi v ZDA odhajajo predsedniški kandidati pred volitvami na svetovne turneje. Možno je, da je tudi zunanje politična promocija prispevala k večji rasti SDS, na drugem mestu so ugodni gospodarski rezultati, na tretjem pa razlika v osebnosti. Janša je precej bolj državniško izkušen kot Pahor, kar se je izkazalo zlasti v zadnjih šestih mesecih. Pahor ima torej deficit pri državniškem liku. Janševo liderstvo je nesporno, medtem ko Pahor znotraj svoje stranke ni tako profiliran, kar je po drugi strani morda znak večje demokracije. Pahor nima tako trdne podpore, kot jo ima Janša.«

Dr. Milan Balažic (Fakulteta za družbene vede, Ljubljana)
»Za predsednika vlade je najpomembnejša lastnost dobra psihična in fizična kondicija in uravnoteženost, biti mora v polni formi, pripravljen na garanje noč in dan, na strese znotraj koalicije, pritiske opozicije in nehvaležnost dela državljanov. Pomembna je tudi avtoriteta, če ima karizmo, mu to olajšuje posel. Imeti mora etično integriteto, včasih mora biti lev, včasih lisica, kar pomeni, da mora obvladati zvijačnost, da lahko projekte tudi izpelje. Liderski značaj mu omogoča, da izpelje tudi projekte, ki niso popularni, so pa na dolgi rok koristni, da tvega zmanjšanje podpore za boljši jutri. Predsednik vlade mora biti tudi integrativna oseba znotraj koalicije, hkrati pa mora znati sodelovati z opozicijo, voditi mora pobudo, odprt mora biti do stroke (svetovalce in znanost), toda na koncu je odločitev njegova.
Oba imata avtoriteto, rahlo je v prednosti Janša, ker je bolj avtoritativna osebnost kot Pahor in zato bolj sposoben večjega voditeljstva, očitno pa ni pripravljen tvegati reform, ker se je uklonil pritiskom sindikatov in stanovskih strank (SLS in Desusa). Janša bolj odloča sam, je bolj konservativen in prepričan v svoj prav, Pahor pa se posvetuje in je pripravljen za dialog ter bolj demokratičen. Glede na to, da ni nikoli sodeloval v izvršni oblasti, nekateri dvomijo o njegovih sposobnostih vodenja vlade, zato se bo še moral izkazati. Oba premalo upoštevata stroko, imata premalo vizionarstva. Eno je napisati seznam želja do leta 2020, drugo pa nadaljevati reforme.«

Reporter, 25. avgusta 2008