Ključno vprašanje letošnjih državnozborskih volitev morda ni le, kdo bo zmagal, ampak kdo bo dosegel absolutno večino poslancev v državnem zboru. Če bodo SD, LDS, Zares in Desus na volitvah dobile najmanj 45 poslancev, je verjeti, da bodo skupaj sestavile vlade, ne glede na to, kdo bo relativni zmagovalec. Na neki način bi se v Sloveniji ponovil položaj iz Srbije, kjer so se relativni zmagovalci obrisali pod nosom, saj vlade niso mogli sestaviti. Če bo zmagala SDS, bo lahko imela podobne težave pri oblikovanju vladne koalicije. Posebej, ker različne javnomnenjske ankete že nekaj mesecev kažejo na to, da utegneta NSI in SLS doseči slabši uspeh kot na prejšnjih volitvah; pravzaprav bosta lahko zadovoljni, če bosta prestopili parlamentarni prag. V takem položaju je vse odvisno od tretjega igralca, ki izstopa iz oblikovanih blokovskih razmerij: Zmaga Jelinčiča oziroma njegove SNS. Če bo ta dosegel velik uspeh in preprečil absolutno večino levici, bo kot jeziček na tehtnici odločal o mandatarju.
Relativni in absolutni zmagovalci
Po praksi razvitih demokratičnih držav mandatarstvo pripada stranki, ki doseže najboljši rezultat na volitvah; običajno ta nima problemov s sestavljanjem vladne koalicije. V Nemčiji in Avstriji sta vladno koalicijo sestavili glavni tekmici. V Sloveniji pa smo prišli do položaja, ko prvak največje opozicijske stranke že vnaprej zavrača možnost koalicijo s sedanjo največjo vladno stranko. Še več, opozicijske stranke pripravljajo scenarij, po katerem ne bi priznale mandatarstva SDS, če bi ta vnovič zmagala, ampak igrajo na karto absolutne večine poslancev, ne da bi pred tem sploh sklenile predvolilno koalicijo, k čemer jih je pozval celo bivši predsednik Milan Kučan. Edino takšno koalicijo je doslej sklenil Demos, ki je na tej podlagi leta 1990 dobil mandat za sestavo vlade. Pozneje so stranke nastopile samostojno in dokler je zmagovala LDS, je ta dobila tudi mandat. Leta 1996 se je denimo vzpostavil položaj, ko so pomladne stranke dobile 45 poslancev, ker pa niso pred tem sklenile predvolilne koalicije, je mandat za sestavo vlade pripadel LDS. Na zadnjih volitvah, pred štirimi leti, je dobila relativno večino SDS in predsednik države je dodelil mandatarstvo njenemu prvaku Janezu Janši. Ta je ponudil sodelovanje v vladni koaliciji vsem strankam, ne samo NSI, s katero je bila SDS v predvolilni koaliciji, toda vabilo sta sprejeli še SLS in Desus. Po zatrjevanju veljakov SDS, bi enako ravnali tudi v primeru zmage na letošnjih volitvah.
Zamenjava pozicij
Pahor je, kot rečeno, že vnaprej zavrnil sodelovanje z Janševo SDS, podobno tudi predsednica LDS Katarina Kresal, medtem ko prvak Zares Gregor Golobič te možnosti sicer ni zavrnil, so jo pa neuradno zavrnili nekateri funkcionarji njegove stranke. Zanimivo je, kako sta Pahor in Golobič v zadnjem letu pred volitvami zamenjala svoja položaja na političnem spektru. Še lani je prvak SD dopuščal možnost velike koalicije po vzoru Nemčije in Avstrije, zdaj pa je ugotovil, da so socialdemokrati v obeh državah razočarani nad koalicijo s krščanskimi demokrati oziroma ljudsko stranko (toda ne v Avstriji ne v Nemčiji taka koalicija še ni razpadla). Pahor je v zadnjih mesecih kar nekajkrat javno zavrnil možnost sodelovanja z Janezom Janšo po volitvah, najprej na javni tribuni SD v Grosupljem 14. marca, nato na shodu v Novem mestu 12. aprila, nazadnje pa v Odmevih na TVS nekaj dnevi. Kot argument je navedel nekompatibilnost programov obeh strank in vzorca obnašanja vladajoče SDS (čeprav je prav ta povabila SD v partnerstvo za razvoj). Po drugi strani pa je Golobič, čigar stranka Zares je najbolj kritizirala Pahorjevo »mlačno« držo do Janševe vlade, začel govoriti o tem, da nikogar ne izključuje in da v tem pogledu tudi ne more izključiti sodelovanja z Janševo SDS.
Gre torej za spremembo politične taktike teh dveh strank, pri čemer se je Pahor poistovetil z radikalno govorico svojih starih tovarišev, medtem ko se je Golobič »spremenil« iz glavnega nasprotnika v potencialnega zaveznika. Odprto ostaja vprašanje, zakaj je Pahor prepustil Golobiču sredinski prostor, sam pa se vrnil pod okrilje radikalne levice. Najbrž ga je k temu prisilil sam Golobič z medijskimi napadi, po drugi strani pa so vrste Pahorjeve SD okrepili bivši premier Tone Rop, najbolj agresivni poslanec Milan M. Cvikl in bivši guverner Mitja Gaspari, za katere je verjeti, da v morebitni veliki koaliciji SDS in SD ne bi sodelovali. Golobič pa se z »novo politiko« skuša umestiti v sredinski prostor, kot nekoč Drnovškova LDS, ki naj bi bila odprta tako za levico kot za desnico.
Recept iz predsedniških volitev
Takšno razporeditev se lahko spomnimo iz lanskih predsedniških volitev, ko je tako imenovana levica nastopila z dvema predsedniškima kandidatoma, manj sredinskim Mitjo Gasparijem, ki ga je podprla LDS, in bolj sredinskim Danilom Türkom, ki sta ga podprla SD in Zares, ta pa je nazadnje v drugem krogu premagal »desnega« kandidata Lojzeta Peterleta. Levica je izvedla spreten manever združevanja glasov v drugem krogu, tako da je ta izpadel kot referendum proti Peterletu oziroma vladi. SD, Zares in LDS zdaj želijo pridobiti volivce obeh svojih predsedniških kandidatov, nato pa združiti svoje moči v parlamentu. Ni pa nujno, da bodo volivci res sledili njihovim željam, saj denimo mnogi volivci SDS in SLS Peterleta niso prepoznali kot svojega kandidata ter so bodisi ostali doma bodisi so izbrali Danila Türka (ki se je še nekaj mesecev prej omenjal kot možen kandidat SDS) ali Zmaga Jelinčiča. Tudi če bi združili po eni strani Türkove in Gasparijeve glasove, po drugi pa Peterletove in Jelinčičeve, bi dobili precej izenačeno stanje. Zato ni nujno, da se bo recept iz predsedniških volitev ponovil, ker je tam šlo za popolnoma drugačno izbiro.
Težko je tudi verjeti, da se bo tudi pred državnimi volitvami pojavil vodilni trojček kot v primeru predsedniških volitev. Favorita za zmago sta dva – Janez Janša in Borut Pahor, Gregor Golobič lahko kvečjemu tekmuje za tretje mesto z Zmagom Jelinčičem, ali celo za četrto s Katarino Kresal. Po nekaterih anketah mu namreč dobro kaže le v Ljubljani, Zasavju in Novem mestu, medtem ko povsod drugod zaostaja za LDS. Drugega mandatarskega kandidata kot Boruta Pahorja pa leva »nekoalicija« nima, čeprav nekateri v tej vlogi vidijo tudi Zorana Jankovića in Mitjo Gasparija, ki pa nista več aktualna (prvi je ljubljanski župan, drugi pa se omenja kvečjemu kot podpredsednik Pahorjeve vlade). Zato je pričakovati kvečjemu dvoboj Janša-Pahor, ostali tekmeci bodo izrinjeni na rob, svoj lonček pa zna pristaviti kvečjemu Jelinčič, ki bo edina »tretja pot« med levim in desnim blokom.
Dr. Milan Balažic, FDV
"Vsaka od teh strank ima svojega voditelja in narcizem med njimi onemogoča tesnejše sodelovanje. Po programski plati pa je Zares najbolj sredinski, opredeljuje se za klasični liberalni koncept, SD zaseda najbolj levo pozicijo in ima tipičen socialdemokratski program ter koketira z liberalizmom, medtem ko je LDS nekje vmes s floskulami o umiku države iz gospodarstva. Gre za taktiko, kako zajemati čim širše število volivcev, posegati onkraj svojega bloka in neopredeljene. Na desni strani pa je najbolj pripravljena na volitve SDS, ki bo lahko v svoj prid izkoristila tudi slovensko predsedovanje EU, medtem ko sta drugi dve koalicijski partnerici (SLS in NSI) precej šibki. Desus bo posegal po volivcih obeh blokov, svojo tradicionalno upokojensko bazo pa bo skušal razširiti v druge socialne skupini, s čimer bo najbolj konkuriral SD. Podobno se skuša predstavljati tudi Jelinčič s svojo pozo udrihanja tako po levih kot po desnih, hkrati pa sodelovanja enkrat z vlado, drugič z opozicijo. Njegov program je delno socialno, delno nacionalističen, njegovi volivci pa so pretežno mladi in neizobraženi. Menim, da utegne biti presenečenje teh volitev in podvojiti svoje glasove ter imeti pomembno vlogo po volitvah."
Dr. Frane Adam, FDV
"Težko potegnemo vzporednico med državnimi in predsedniškimi volitvami, saj na prvih volivci izbirajo med strankami, na drugih pa med osebnostmi. Razlike med levimi strankami obstajajo, tako glede strankarskih programov in ideološke razlike kot zaradi konkurenčnosti med njihovimi liderji, kar pa ni ovira za načrtovanje skupnega prihoda na oblast. SDS lahko na volitvah zmaga, medtem ko bosta SLS in NSI verjetno dobili precej manj glasov, zato bo težko sestavila vlado. Pahorjeva SD je šla v smer, ko vnaprej zavrača koalicijo z SDS, medtem ko Zares taktizira. V opoziciji je težko najti skupno točko z največjo vladno stranko, ko bodo volitve mimo, pa bo prišlo do novega premisleka. Desus ima svojo specifično bazo, zato se lahko prebije v parlament, če se bo uspela predstaviti kot garant za pravice upokojencev v parlamentu. Jelinčiču ankete kažejo celo na boljši uspeh. Ker je nekako izven strankarskega establishmenta, je to njegova prednost, zato lahko posega po vseh volivcih. Čeprav se je obrnil nekoliko desno, njegov volilni slogan ni povsem znan."
Dr. Dejan Verčič, Pristop in FDV
"Letošnje volitve bodo glasovanje o vladi, pri čemer bo SDS pobrala zasluge, glasovi nezadovoljstva pa se bodo pršili na celotno opozicijo – to je izziv za SD, kako pobrati zadostno večino tega za prepričljivo zmago. NSi in SLS sta brez prave zgodbe, DESUS pa lahko upa na vsaj delni upokojenski sindikalizem. SNS upa na radikalno nezadovoljstvo s celotnim političnim razredom, Zares in LDS pa morata le uspešno priti v državni zbor. Duh časa letos v Sloveniji piha v levo, kako pa se bo strankarsko materializiral pa bomo še videli."
Ni komentarjev:
Objavite komentar