Vrnitev prenovljenih tovarišev
igor.krsinar@revija-reporter.si
Po nedeljskih volitvah se na položaje vrača leva politika. Po neuradnih rezultatih je zmagovalka SD Boruta Pahorja, za odstotek pa zaostaja SDS Janeza Janše. Levi trojček SD-Zares-LDS naj bi po neuradnih izračunih prejel 43 poslanskih sedežev, zato bo moral v koalicijo pridobiti vsaj še Desus, ki zahteva tri resorje. SDS bi tudi v primeru relativne zmage težko sestavila vlado, saj je NSI izpadla iz parlamenta, SLS pa je komajda prilezla v parlament. Rezultat je poslabšala tudi SNS, medtem ko je Lipa ostala zunaj parlamenta.
Čeprav je izid zelo tesen, SD Boruta Pahorja vodi pred SDS Janeza Janše le za okoli 12.200 glasov razlike, pa je težko pričakovati preobrat zaradi glasovnic iz tujine. Teh naj bi bilo okoli 40 tisoč, običajno jih polovica glasuje, med njimi pa je polovica volivcev iz držav nekdanje Jugoslavije, ki so bližje levim kot desnim strankam. Zanimivo je tudi, da je bilo neveljavnih 18.055 glasovnic, zato ni izključeno, da bodo tudi te še enkrat preverili. Še zlasti, ker je na možne nepravilnosti opozoril premier Janša.
Zmagovalci in poraženci
Borut Pahor, Gregor Golobič in Katarina Kresal so se po volitvah že predstavili kot zmagovalci, čeprav jim do absolutne zmage manjkata dva poslanska sedeža. Pravzaprav je veliki zmagovalec Pahor, ki je svojo SD iz 10,71 na prejšnjih volitvah pripeljal do 30 odstotkov in relativne zmage. Golobičev Zares ni presegel desetih odstotkov, toda z več kot devetimi je vendarle dosegel tretjo mesto. Še najmanj razloga za veselje pa ima Kresalova, saj je njena stranka dosegla najslabši rezultat med tistimi, ki so se uvrstile v parlament. Zbrala je komaj nekaj čez pet odstotkov, celo SLS se je odrezala bolje, dobila je komaj pet poslancev, plavolaska pa se je predstavljala kot neke vrste rešiteljica stranke. LDS je na prejšnjih volitvah dosegla 22,8 odstotka glasov oziroma 23 poslanskih sedežev, medtem ko sta LDS in Zares skupaj letos dosegli manj kot 15 odstotkov in 14 poslanskih sedežev. Na naslednjih volitvah se lahko zgodi, da bo preživel samo Zares, medtem ko bo LDS doživel usodo NSI. Zato bo v naslednjih dneh zelo zanimivo opazovati, kaj se bo dogajalo na levici in kako bo Pahor sestavljal vlado, kajti težko je verjeti, da bi Desus, če bo povabljen v koalicijo, pristal na to, da bo imel enako število resorjev kot LDS, ki je dosegla bistveno slabši rezultat. Prvak Desusa Karl Erjavec je že izstavil račun za sodelovanje v vladi: trije resorji, sam pa bi bil najraje še naprej obrambni minister. Če bodo pogovori neuspešni, se bo Erjavec lahko znova obrnil k Janši in Pahor se bo obrisal z relativno zmago pod nosom; ampak to so zgolj špekulacije. Bolj ali manj je znano, da bo Kresalova, ki je imela največ pripomb na Erjavca kot obrambnega ministra, imela najmanj besede pri sestavljanju vlade in da bosta glavna krojača Pahor in Golobič. Velika koalicija skorajda ni verjetna, čeprav še nikoli v slovenski zgodovini glavni stranki nista bili tako zelo izenačeni.
Janez Janša po vsej verjetnosti odhaja v opozicijo, najbrž z enim poslancem manj, toda SDS se je odstotek malenkostno celo zvišal (zanjo je celo glasovalo več kot 20 tisoč volivcev več kot pred štirimi leti). Kot je dejal v tiskovnem središču na Gospodarskem razstavišču, je izid med strankama zelo tesen, zato se lahko zgodi, da bosta po preštetih glasovnicah iz tujine stranki po številu mandatov v državnem zboru izenačeni. Dokler pa ne bodo prešteti vsi volilni lističi, ne bomo mogli govoriti o relativnem zmagovalcu: »Levi tranzicijski trojček SD, LDS in Zares prav tako nima absolutne večine, kar pomeni, da niso osvojili večine poslanskih sedežev, zato je s tega vidika vse odprto. Kljub temu pa je po teh rezultatih, kolikor so lahko dokončni, dobil več glasov od koalicije, ki je do sedaj imela večino v DZ in torej lahko govorimo o verjetnosti, da bo trojček sestavil prihodnjo vlado oziroma da ima za to več možnosti ne glede na to, kdo bo relativni zmagovalec po preštetju vseh glasov.« Slednje po oceni predsednika SDS Slovenijo vrača v čas ideoloških delitev, pri čemer upa, da se to ne bo zgodilo: »Po teh volitvah smo si želeli oblikovati široko razvojno koalicijo. Za to bi potrebovali zmago z občutno razliko. Te zmage nimamo, zato danes na tej podlagi ne moremo graditi nobenih zavez za prihodnji mandat.« Janša je še izpostavil veliko volilno udeležbo, ki daje legitimnost volitvam. Ob tem pa je poudaril, da je bila udeležba še posebej velika v Ljubljani: »SDS je zmagala v petih volilnih enotah od osmih, kar pomeni, da je, če bo tako ostalo, Ljubljana premagala večino ostale Slovenije.« Janša je torej povedal, da je bila za Pahorjevo zmago ključna mobilizacija volivcev v Ljubljani, za kar sta poskrbela župan Zoran Janković in bivši predsednik Milan Kučan.
Revolucija 2008
Socialni demokrati so volilne rezultate pričakali v šotoru, ki so si ga postavili na vrtu pred sedežem stranke na Levstikovi ulici. Po vzporednih volitvah jim je celo kazalo štiri odstotke prednosti pred SDS, ker so podobno kazali tudi vmesni rezultati, so pričakovali zmago. Pet pred sedmo uro je v volilno središče stranke vstopil prvak Borut Pahor. Ob sedmih, ko so na obeh televizijah objavili vzporedne rezultate, se je razlegel velik aplavz in ovacije Pahorju. Pred vhodom v šotor smo srečali nekdanjega premierja Toneta Ropa, ki je v svoji volilni enoti premagal Katarino Kresal, sedanjo predsednico LDS. Ni bil prepričan, da bo prišla v parlament, toda nad rezultati svoje sedanje stranke je bil več kot zadovoljen. Njegov nasprotnik iz prejšnjih volitev Janez Janša je bil namreč premagan. Milan M. Cvikl se je skoraj razpočil od pomembnosti, saj je bila tik ob njem njegova nova življenjska sopotnica Jerca Legan. V volilnem okraju Črnuče je pometel z vsemi tekmeci vključno s premierjem Janšo, ki pa je njega pred štirimi leti premagal. Kljub temu Cvikla ni na seznamu izvoljenih poslancev, v parlament pa se bo prebil, če bo Igor Lukšič odšel v vlado. Podpredsednik SD je namreč zbral boljši odstotek v okraju Bežigrad. Toda nad rezultati ni bil tako zelo zadovoljen kot njegovi strankarski tovariši. Dejal je, da bo šele na podlagi tega, kdo bo dobil mandat jasno, kdo je sploh zmagovalec, pri čemer je mislil na strankino notranjo strukturo. Če bo v poslanski skupini SD več starih tovarišev kot mladih in zmernih socialdemokratov, potem verjetno Lukšič ne bo tako zelo zadovoljen, saj se bo namesto prenove zgodila restavracija.
Patrick Vlačič je gotovo eno od novih imen SD, velja za kandidata za ministra in neuradnega Pahorjevega naslednika, vendar pa kaj več kot to, da je sam kandidat za ministra, ni vedel povedati. Na vprašanje, ali je velika koalicija med SDS in SD še mogoča, je dejal, da so se lani nanjo pripravljali, vendar pa je načrte pokvaril premier Janša, ko je Pahorja napadel zaradi Ropovih izjav (o dogovarjanju za incidente v Piranskem zalivu – op.p.). Da o ideji o veliki koaliciji v SD še razmišljajo, nam je namreč zaupal Vlado Dimovski in ob tem dodal, da je sedanja razporeditev sil med dvema največjima strankama najbolj ugodna za tako koalicijo. Glavni tajnik Uroš Jauševec je na naše vprašanje, ali še ima USB ključek s seznami preko 600 ljudi, ki jih lahko takoj po zmagi pokličejo in nastavijo na katero koli funkcijo, je odgovoril, da ga je po nasvetu predsednika Pahorja uničil. Kopij pravi, da nima, a vendarle seznam ostaja v njegovi glavi; tega pač ni mogoče zbrisati. Jauševec velja že nekaj časa za glavnega kadrovika SD oziroma za Pahorjevega Golobiča, tako da bo verjetno imel s pravim Gregorjem Golobičem še težave. Zato se govori, da bodo predsedniku Zaresa ponudili mesto zunanjega ministra, da bo večinoma potoval po tujini in da se ne bo ukvarjal s kadrovskimi zadevami doma. No, nekateri pravijo, da je naivno pričakovati, da Golobič ne bo iz ozadja krojil odločitve Pahorjeve vlade, kajti veljak uživa podporo bivšega predsednika Milana Kučana in ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki bosta kmalu Pahorju izstavila račun za svojo podporo.
Pahor je bil pričakovano najbolj zaseden politik tega dne, najbolj so ga oblegali novinarji, tako da smo ga na samem dobili medtem, ko je hodil od ene izjave do druge. No, vprašali smo ga, kakšni ministrski mesti naj bi zasedla prvak Zaresa Gregor Golobič in predsednica LDS Katarina Kresal (znajo pravijo, da bo tudi ministrica, a zagotovo ne za socialo). Odgovoril je, da še ni nič odločeno, podoben odgovor je dal tudi glede širitve koalicije z Desusom in SLS. Vse naj bi bilo odprto in stvar pogovora z drugima dvema koalicijskima veljakom. Pahor je pozneje prišel še v volilno središče na Gospodarskem razstavišču (tokrat ni bilo v Cankarjevem domu, ki ga vodi Kučanov in Pahorjev ministrski kandidat Mitja Rotovnik), Zoran Janković pa je organiziral žur na Prešernovem trgu, kjer so tovarišice in tovariši prepevali Hej brigade in Bandiero Rosso. Zdelo se je, kot da so se komunisti po dvajsetih letih vrnili na oblast, pa čeprav so njihovi nasledniki videti precej prenovljeni. Razumljivo, da je bil zmage vesel tudi njihov poslanski starosta Miran Potrč, ki je mimogrede v Ljubljani Center pobral več kot polovico glasov. Ko smo se z njim pogovarjali v volilnem središču na Gospodarskem razstavišču, ni skrival navdušenja, ker je njegova stranka po 20 letih spet glavna politična sila v državi. Razloge za zmago pa ne vidi zgolj v razpadu LDS, ampak v programu SD in nestrinjanjem volivcev z Janševim načinom vladanja. Njegovega dolgoletnega političnega sopotnika Milana Kučana pa v volilno središče ni bilo, po naših informacijah je dogajanje spremljal v krogu najbližjih.
Šrotovo sprenevedanje
Medtem ko je prvak NSI Andrej Bajuk odstopil, pa prvak SLS Bojan Šrot tega ne namerava storiti, dokler ne bodo znani dokončni rezultati. Stranki je pred volitvami obljubil, da bo kvečjemu ponudil odstop, se je zakrohotal, ko smo ga vprašali po odstopu. Šrot ima vsaj dva razloga za odstop: SLS je skupaj s stranko mladih dosegla 5,24 odstotka glasov, na prejšnjih volitvah pa zgolj SLS 6,82 odstotka; Bojan Šrot pa po neuradnih podatkih ni prišel v parlament, ker se je v njegovi volilni enoti bolje odrezal Jakob Presečnik, pa še to ni zagotovo, ali bo SLS sploh v tej volilni enoti dobila enega od petih poslanskih mandatov. Šrotov predhodnik, zdaj podpredsednik Janez Podobnik, prav tako meni, da je preuranjeno odgovarjati na vprašanje, ali bi moral Šrot odstopiti oziroma ali bi ga moral glavni odbor stranke razrešiti z mesta predsednika stranke. Odprto pušča možnost glede sodelovanja v vladi in tudi glede ponudbe za združitve z NSI, ki je ostala zunaj parlamenta; vse to se bodo v stranki pogovarjali v naslednjih dneh. A vendar ni malo ljudi, ki so prepričani, da bi si SLS v primeru vstopa v vlado podpisala »smrtno obsodbo«. Če bo prišlo do sprememb na vrhu stranke, je najbolj verjeten kandidat za predsednika minister Radovan Žerjav, ki se mu je za razliko od Šrota in Podobnika po neuradnih napovedih uspelo prebiti v parlament.
Svojevrstno razočaranje je tudi Zmago Jelinčič, ki je na lanskih predsedniških volitvah dosegel skoraj 20 odstotkov glasov, zdaj pa je prejel približno en odstotek manj kot pred štirimi leti in zato tudi en poslanski sedež manj. Kljub razkolu v stranki so mu ankete kar dobro kazale, toda na koncu kampanje se je očitno izčrpal. Čeprav Sašo Peče s svojo Lipo ni prišel v parlament, je dobro opravil nalogo, ki jo je bržkone prejel od pivovarskega botra Boška Šrota, ki je v zadnjem letu dodobra zdesetkal morebitne Janševe zaveznike. Ali je botroval tudi krščanski demokraciji, lahko ugibamo, glede na to, da se je Andrijana Starina Kosem že lani hvalila o takem načrtu. A vendarle je tudi KDS pomembno vplivala na to, da se je NSI morala posloviti od parlamenta.
Neuradni rezultati
Po neuradnih podatkih je SD Boruta Pahorja prejela 30,50 odstotka glasov (29 mandatov), sledi SDS Janeza Janše z 29,32 odstotka (28 mandatov), Zares Gregorja Golobiča 9,40 (9 mandatov), Desus Karla Erjavca z 7,45 (7 mandatov), SNS Zmaga Jelinčiča z 5,46 (5 mandatov), SLS-SMS z 5,24 (5 mandatov) in LDS z 5,19 (5 mandatov). Pred vrati parlamenta ostajata NSI Andreja Bajuka z 3,25 in Lipa Saša Pečeta z 1,82 odstotka glasov. Krščanski demokrati Jožeta Duhovnika so dosegli zgolj 0,43 odstotka glasov.
Po neuradnih podatkih naj bi poslanske klopi zasedli poslanci SD Samo Bevk, Aleksander Ravnikar, Darja Lavtižar Bebler, Tomaž Mencinger, Borut Pahor, Mirko Brulc, Luka Juri, Breda Pečan, Patrick Vlačič, Franc Križanič, Dušan Kumer, Anton Rop, Miran Potrč, Andreja Črnak Meglič, Igor Lukšič, Anton Colarič, Janja Klasinc, Janko Veber, Alan Bukovnik, Bojan Kontič, Andreja Rihter, Melita Župevc, Matjaž Han, Renata Brunskole, Matevž Frangež, Bogdan Čepič, Majda Potrata, Dejan Levanič in Anton Kampuš.
SDS naj bi zastopali Rado Likar, Milan Čadež, Milenko Ziherl, Branko Grims, Eva Irgl, Zvonko Černač, Danijel Krivec, Alenka Jeraj, France Cukjati, Peter Verlič, Robert Hrovat, Aleksander Zorn, Janez Janša, Jože Tanko, Miro Petek, Darko Menih, Iztok Podkrižnik, Štefan Tisel, Andrej Vizjak, Silvo Mesojedec, Ivan Grill, Rudolf Petan, Jožef Jerovšek, Vinko Gorenak, Branko Marinič, Franc Pukšič, Marijan Pojbič in Marjan Bezjak.
Zares bo predstavljalo devet poslancev: Damijan Perne, Franco Juri, Majda Širca Ravnikar, Pavel Gantar, Gregor Golobič, Matej Lahovnik, Franci Kek, Ivo Vajgl in Vili Trofenik. Desus pa Anton Urh, Vsaja Klavora, Joško Godec, Matjaž Zanoškar, Franc Žnidaršič, Vili Rezman in Franc Jurša.
Iz SNS naj bi se v državni zbor prebili: Srečko Prijatelj, Zmago jelinčič Plementiti, Bogdan Barovič, Silven Majhenič in Miran Györek. Iz SLS Gvido Kres, Jakob Presečnik, Franc Bogovič, Janez Ribič in Radovan Žerjav. Iz LDS pa Borut Sajovic, Katarina Kresal, Miran Jerič, Ljubo Germič in Milan Gumzar.
Narodni manjšini naj bi predstavljala Laszlo Göncz (madžarsko) in Roberto Battelli (italijansko).
Volilna udeležba je bila 62,12 odstotna, kar je malenkost boljša kot pred štirimi leti. Kaže pa, da se je volitev tokrat udeležilo več volivcev iz Ljubljana, kjer je bila tudi najvišja udeležba (Črnuče 71,38).
Kako uspešni so bili prvaki strank
Kar trije kandidati so presegli polovico vseh glasov v svojem volilnem okraju: Borut Pahor (Nova Gorica II.) 51,97 odstotka, Janez Janša (Grosuplje) 51,05 odstotka in Miran Potrč (Ljubljana Center) 50,07 odstotka. Manj uspešen je bil premier v Črnučah, kjer je dosegel 25,84 odstotka glasov in tga je premagal Milan M. Cvikl z 37,79 odstotki. Prvak Zaresa Gregor Golobič je v Bežigradu prejel 17,42 odstotka, v Črnučah pa 15,6 odstotka glasov. Predsednica LDS Katarina Kresal je v Šiški prejela 8,85 odstotka, njen tekmec je bil bivši premier Tone Rop (SD), ki je dobil 45,68 odstotka. LDS je sicer imela najboljši volilni rezultat v Hrastniku (Miran Jerič 26,79) in Zagorju (Matjaž Švagan 26,09). Predsednik SLS Bojan Šrot je v Celju I. prejel 12,41 odstotka, v Celju II. pa 15,63 odstotka. Najboljši rezultat pa je SLS dosegla v Krškem (Franc Bogovič 21,03) in Sevnici (Zvone Košmerl 20,67). Predsednik Desusa Karl Erjavec je v Žalcu dosegel 15,8 odstotka, toda v volilni enoti je imel boljši rezultat župan Slovenj Gradca Matjaž Zanoškar (18,99 odstotka). Prvak SNS Zmago Jelinčič je v Slovenj Gradcu osvojil 8,70 odstotka, v Radljah pa 10,37 odstotka. Prvak NSI Andrej Bajuk je sicer v Cerknici dosegel 6,46 odstotka, toda tudi če bi stranka prišla v parlament, se je bolje odrezala Mojca Kucler Dolinar (7,27). Za konec še povejmo rezultat krščanskega demokrata Janeza Drobniča v Ribnici: 1,40 odstotka.
Članek v celoti v 19. številki revije Reporter, 23. septembra 2008
http://public.edition-on.net/links/530_reporter_19.asp
ponedeljek, 29. september 2008
Sodnica ugodila Zakeršniku (Reporter 18)
Mariborsko sodišče ni obsodilo krivcev napada na Mira Petka, pač pa je bivšemu novinarju naložilo plačilo odškodnine Janku Zakeršniku.
igor.krsinar@revija-reporter.si
Slovenska roka pravice ni nikoli dosegla naročnika in izvajalcev brutalnega napada na takratnega novinarja Večera Mira Petka, zato pa je dosegla slednjega kot avtorja člankov o koroškemu podjetniku Janku Zakeršniku. Ta je novinarja in časopis Večer tožil zaradi šestih člankov, v katerih naj bi bilo razžaljen njegovo dobro ime, zaradi česar naj bi doživljal duševne bolečine, slabo je spal, izpadali so mu lasje in podobno. Čeprav je mariborsko okrožno sodišče novinarja in časopis že dvakrat oprostilo, pa se je tretjič očitno premislilo in presodilo v korist tožnika Janka Zakeršnika. Ta je uspel prepričati okrožno sodnico Alenko Zadravec, da je v enem od člankov novinar vendarle neupravičeno kršil podjetnikovo pravico do zasebnosti ter čast in dobro ime, saj je v tem primeru imela prednost pred svobodo javnega obveščanja in izražanja iz 39. člena ustave. Sodnica je celo ugotovila, da je Petek v članku Preiskava namesto slavja ob obletnici Zakeršnika razžalil, čeprav je napisal resnico: »Sodišče ugotavlja, da naj bi bil glede na naslov bistven poudarek vsebine članka na nepravilnostih, ki jih je v Novi KBM Dravograd razkrila notranja revizija. V članku je izrecno citirana vsebina dela revizorjevega poročila o izrednem pregledu poslovanja v podružnici Koroška, kar sodišče zaključuje iz primerjave zneskov in datumov pologov, navedenih v članku in poročilu, ki je sicer označeno kot poslovna tajnost in ugotovitev o tem, kdaj so transakcije sporočali v skladu z zakonom o preprečevanju pranja denarja in kdaj obveznosti niso spoštovali. Tožena stranka sicer zatrjuje, da gre za informacijo javnega značaja, saj je bila banka sanirana z denarjem davkoplačevalcev, vendar sodišče ugotavlja, da je, vsaj kar zadeva osebnostne pravice tožnika, takšno naziranje zmotno.« Če povzamemo, novinar ne bi smel objaviti podatkov iz zaupnega poročila. Petek in Večer bosta tako morala Zakeršniku plačati 3000 evrov odškodnine in še 2584 evrov stroškov postopka. Resda je možna še ena pritožba na višje sodišče, toda če bo sodba zdržala, bo to pomenilo, da novinarji ne bomo smeli več pisati o lumparijah raznih tajkunov, tudi če bomo za to imeli konkretne dokaze, medtem ko sodišča tajkunov že tako ali tako ne preganjajo.
Reporter, 15. septembra 2008
igor.krsinar@revija-reporter.si
Slovenska roka pravice ni nikoli dosegla naročnika in izvajalcev brutalnega napada na takratnega novinarja Večera Mira Petka, zato pa je dosegla slednjega kot avtorja člankov o koroškemu podjetniku Janku Zakeršniku. Ta je novinarja in časopis Večer tožil zaradi šestih člankov, v katerih naj bi bilo razžaljen njegovo dobro ime, zaradi česar naj bi doživljal duševne bolečine, slabo je spal, izpadali so mu lasje in podobno. Čeprav je mariborsko okrožno sodišče novinarja in časopis že dvakrat oprostilo, pa se je tretjič očitno premislilo in presodilo v korist tožnika Janka Zakeršnika. Ta je uspel prepričati okrožno sodnico Alenko Zadravec, da je v enem od člankov novinar vendarle neupravičeno kršil podjetnikovo pravico do zasebnosti ter čast in dobro ime, saj je v tem primeru imela prednost pred svobodo javnega obveščanja in izražanja iz 39. člena ustave. Sodnica je celo ugotovila, da je Petek v članku Preiskava namesto slavja ob obletnici Zakeršnika razžalil, čeprav je napisal resnico: »Sodišče ugotavlja, da naj bi bil glede na naslov bistven poudarek vsebine članka na nepravilnostih, ki jih je v Novi KBM Dravograd razkrila notranja revizija. V članku je izrecno citirana vsebina dela revizorjevega poročila o izrednem pregledu poslovanja v podružnici Koroška, kar sodišče zaključuje iz primerjave zneskov in datumov pologov, navedenih v članku in poročilu, ki je sicer označeno kot poslovna tajnost in ugotovitev o tem, kdaj so transakcije sporočali v skladu z zakonom o preprečevanju pranja denarja in kdaj obveznosti niso spoštovali. Tožena stranka sicer zatrjuje, da gre za informacijo javnega značaja, saj je bila banka sanirana z denarjem davkoplačevalcev, vendar sodišče ugotavlja, da je, vsaj kar zadeva osebnostne pravice tožnika, takšno naziranje zmotno.« Če povzamemo, novinar ne bi smel objaviti podatkov iz zaupnega poročila. Petek in Večer bosta tako morala Zakeršniku plačati 3000 evrov odškodnine in še 2584 evrov stroškov postopka. Resda je možna še ena pritožba na višje sodišče, toda če bo sodba zdržala, bo to pomenilo, da novinarji ne bomo smeli več pisati o lumparijah raznih tajkunov, tudi če bomo za to imeli konkretne dokaze, medtem ko sodišča tajkunov že tako ali tako ne preganjajo.
Reporter, 15. septembra 2008
Tovarna manipulacij in laži (Reporter 18)
Predvolilna kampanja Delovih edicij priča o tem, kaj se zgodi s svobodo tiska v Sloveniji, če lastnik (Boško Šrot) ukaže, koga je treba rušiti in koga podpreti.
igor.krsinar@revija-reporter.si
Boško Šrot več kot očitno zlorablja svoje medije za boj proti Janezu Janši. V Slovenskih novicah so prejšnji ponedeljek objavili članek z izmišljeno vsebino, da naj bi morali Slovenci, ki so odkupili družbena stanovanja, ta znova kupiti. Po naših informacijah naj bi natisnili dodatnih 300.000 izvodov Slovenskih novic in jih brezplačno poslali na slovenske domove, da bi pred volitvami prestrašili ljudi pred Janševo vlado. Na Delu zadeve ne komentirajo in naša poizvedovanja razumejo kot napad na uredniško avtonomijo njihovih edicij.
Prejšnji ponedeljek so se v poštnih nabiralnikih okoli 300.000 Slovencev znašle Slovenske novice z grozljivim naslovom na uvodni strani »Bomo vračali tudi stanovanja?« V nadaljevanju je pisalo: »Se bodo vsi, ki so odkupili stanovanja po netržnih cenah, znašli v položaju pred odkupom? Politiki menijo, da je bila državna lastnina privatizirana nepravično. Približno 150.000 ljudi, ki so odkupili družbena stanovanja po netržnih cenah, je lahko resno zaskrbljenih.« Pod fotografijo je podpis: »Jazbinškova stanovanja v nevarnosti?«
Stanovalci kot tajkuni
Članek se nadaljuje na drugi strani, kjer so med drugim zmanipulirali izjavo predsednika SDS in premierja Janeza Janše, ki je na soočenjih podvomil o tem, ali je državno lastninjenje potekalo po pravilih: »Ali je bilo res vse izpeljano skladno z luknjičasto zakonodajo, močno dvomim. Menim, da zakonodaja ni bila tako luknjičasta in takšno ravnanje ne more biti nesankcionirano. Zelo je pomembno, da tisti, ki so bili oškodovani, vedo, da jim bo nekje na koncu poti lastnina vrnjena.« Čeprav je premier govoril o nepravilnostih pri lastninjenju podjetij, kjer so bili oškodovani predvsem mali delničarji, pa je avtor N. O. to priredil po svoje: »V resnici moramo te izjave razumeti znotraj celovite kritike lastninjenja slovenskega družbenega premoženja, kar pomeni, da je vprašljiva tudi odprodaja družbenih stanovanj. Država Slovenija jih je prodala po netržnih cenah.« Nato namiguje, da »se lahko zgodi tudi najbolj črni scenarij, da bodo lastniki teh stanovanj morali zanje znova globoko seči v žep ali pa jih celo vrniti. In povsem razumljivo je, da bo takšno predvolilno ponudbo sprejelo jezno ljudstvo.« Da bi slovenske bralce še bolj potegnili za nos, so članek podkrepili z anketo, v kateri mimoidoče sprašujejo, kaj menijo o tem, da bi morali Slovenci za družbena stanovanja, ki so jih kupili po bistveno nižji ceni od tržne, v žep seči še enkrat. Odgovori so razumljivo osupli, eden od anketirancev je denimo odgovoril ali pa je kar novinar odgovor zapisal namesto njega: »Ljudem, ki je takrat uspelo priti do stanovanj, jim jih vlada ne smela odvzeti. Zdaj bi jih težko še enkrat kupili…«
Ker je omenjeni prispevek sramota za slovensko novinarstvo, smo se pozanimali, kako je sploh prišlo do njegove objave. Dobili smo informacijo, da naj bi članek napisala namestnica odgovornega urednika Slovenskih novic Patricija Šašek na pobudo predsednice nadzornega sveta Dela Andrijane Starina Kosem, ki v novinarskih krogih velja za neke vrste nadurednico vseh Delovih edicij. Odgovorni urednik Marjan Bauer pa je menda to samo na papirju in mora zgolj izvajati ukaze omenjenih dveh gospa. Šaškova nikoli ni bila novinarka in jo je ASK nastavila na Slovenske novice, da bi prek nje nadzorovala uredniško politiko časopisa, ki ga po raziskavah branosti prebira največ Slovencev. Znano je tudi, da se je Šaškova že večkrat podpisala z inicialkami in v člankih obračunavala z nasprotniki ASK, Boška Šrota in Pivovarne Laško. Spletni portal Požareport je pred časom celo dokumentiral, da je članek o domnevni koaliciji SDS in Zares, podpisan z inicialko N. O., v Delovo omrežje prišel iz računalnika Patricije Šašek; v drugem članku, ki ga je podpisala z inicialko O. N., pa je obračunavala z Janijem Sorškom, direktorjem urada za varstvo konkurence.
Delo ne komentira, novinarske organizacije se zgražajo
Za komentar smo zaprosili najprej verjetno avtorico Šaškovo, ki je zavrnila, da naj bi članek napisala ona. Dejala je, da ga je napisala njena novinarska kolegica, ki pa ne želi biti imenovana, zato je tudi ne bo imenovala. Na vprašanje, kdo je naročil članek, pa je užaljeno odgovorila, da pri njih nihče člankov ne naroča, zato je to vprašanje označila za tendenciozno in novinarsko nekolegialno. Dodala je še, da se ji vsebina članka ne zdi sporna, saj so o tem govorili politiki. Morda res, če med politike prišteva nekdanjo državno sekretarko ASK ali pa je ona omenjena novinarska kolegica. Zato smo poklicali tudi njo, veliko kuharico oziroma veliko izdajalko, kot jo je nekoč imenoval ljubljanski župan Zoran Janković. Toda ASK je na naš klic, še preden bi jo lahko karkoli vprašali, zabrusila: »Za režimske časopise ne dajem izjav!« in prekinila zvezo. V redu, gospa, toda v reviji Reporter, ki jo imate za režimsko, vendarle ne bi nikoli objavili izmišljenih in nepreverjenih informacij, kot to počnete v vaših »tajkunskih« medijih! Poklicali smo tudi odgovornega urednika Slovenskih novic Marjana Bauerja, ki nas je napotil na njihovo službo za stike z javnostmi. Glede na njegovo obnašanje sklepamo, da je bil obveščen o spornem članku in mu ni nasprotoval oziroma mu niti ni mogel (smel). Naša novinarska vprašanja smo torej naslovili na predsednika uprave Petra Puhana, ki pa jih ni želel komentirati . Torej uprava Dela naših informacij ni ne zanikala ne potrdila, kar je po svoje tudi dovolj zgovorno.
O profesionalnosti in etičnosti snovalcev prispevka v Slovenskih novicah smo povprašali tudi oba predsednika novinarskih organizacij ter profesorico komunikologije. Predsednik Združenja novinarjev in publicistov Peter Jančič je dejal: »Gre za zgodbo, ki ne sodi v resno novinarstvo. Ponazorimo jo lahko s primerom, da bi časopis preverjal govorice, da bo Borut Pahor po volitvah postal predsednik ZDA, novinar pa bi ugotovil, da indicev o tem ni mogoče ne potrditi ne zanikati. Sicer pa so znani primeri iz zgodovine, ko so na naslovnicah ameriških rumenih časopisov objavili fotografije o tem, kako so odkrili bizone na drugih planetih.« Presenečen je bil tudi predsednik Društva novinarjev Slovenije Grega Repovž: »Ko sem na vašo prošnjo prebral članek, sem najprej pogledal na koledar. Nismo bili 1. aprila. Nato sem pogledal, ali mi niste morda poslali izvoda Slovenskih novic, ki je izšel 1. aprila. Pa ni bilo tako. Mislim, da sem s tem povedal vse.« Docentka dr. Sandra Bašić Hrvatin iz ljubljanske fakultete za družbene vede je bila prav tako osupla: »Vsaka informacija mora temeljiti na določenih virih in dejstvih. V tem primeru pa ne vem, kdo je kje kaj izjavil in kdaj. Zavračam tudi podpisovanje člankov z inicialkami. To je nepreverjeno in plasirano z namenom, ki z obveščanjem nima nič. Tega ne morem komentirati, ker ne poznam virov niti resničnosti. Bojim se, da tudi veliko drugih bralcev tega ne ve.«
(Ne)naključni spodrsljaji
Sicer pa omenjeni članek zdaleč ni osamljeni primer neprofesionalnosti v »tajkunskih« medijih. Istega dne so v Slovenskih novicah objavil še eno manipulacijo: »Wolf financiral Slovenski tednik?«, podpisal ga je N. L., po besedah Šaškove neki drugi novinarski kolega, ki ga prav tako ni imenovala. Po »naključju« je naslednji dan isto informacijo preverjalo še Delo in Wolf je novinarju povedal, da pač ne pozna ne direktorja Slovenskega tednika ne direktorja Ekspresa, »kaj šele da bi jima dajal denar za časopise«. V soboto so se na Delu privoščili še hujšo manipulacijo, ko so v naslovu intervjuja z obrambnim ministrom napisali: »Karl Erjavec trdi, da je pogodbo pred podpisom pokazal Janezu Janši.« Minister je te navedbe v ponedeljek demantiral na tiskovni konferenci, saj je v resnici izjavil, da je premierja zgolj seznanil z vsebino pogodbe pred njenim podpisom. Pred tem je Delo manipuliralo tudi v interpretaciji volilne ankete, po kateri bi zmagala SD, čeprav je imela SDS boljši odstotek. Očitno se Janševe zmage zelo bojijo. Kakorkoli že, predvolilna kampanja Delovih edicij priča o tem, kaj se zgodi s svobodo tiska v Sloveniji, če lastnik (Boško Šrot) ukaže, koga je treba rušiti in koga podpreti.
V Delu na naša vprašanja ne odgovarjajo
Predsedniku uprave Dela d. d. mag. Petru Puhanu smo poslali nekaj vprašanj, ki zadevajo njegovo časopisno družbo.
1. V Slovenskih novicah, 8. septembra je bil objavljen članek z naslovom »Bomo vračali tudi stanovanja?«, v katerem avtor N. O. namiguje, da bodo morali državljani, ki so kupili stanovanja po Jazbinškovem zakonu, vnovič kupiti stanovanja oziroma doplačati razliko do tržne cene stanovanja. Članek je predvolilno zavajajoč, saj nobena od strank, ki nastopajo na volitvah, ni dala takega predloga, zato me zanima, kdo je naročil tak članek in kdo ga je napisal? Ali drži, da ga je naročila predsednica nadzornega sveta Andrijana Starina Kosem, napisala pa Patricija Šašek, namestnica odgovornega urednika Slovenskih novic?
2. Ali drži podatek, da ste Slovenske novice v ponedeljek natisnili v okoli 400.000 izvodih in da ste jih 300.000 poslali brezplačno na domove slovenskih bralcev? Zanima me podatek, koliko izvodov Slovenskih novic ste natisnili v ponedeljek, 8. septembra in na koliko naslovov ste jih brezplačno poslali?
3. Glede na to, da po mojih podatkih v Uradu vlade za komuniciranje nameravajo zahtevati odgovor oziroma popravek omenjene informacije, me zanima, ali ga boste objavili in ali boste izvod Slovenskih novic, v katerem bo objavljen popravek, poslali na iste naslove, kot ste poslali ponedeljkove Novice?
4. Ali je bila informacija o tem, da naj bi Walter Wolf financiral dva slovenska brezplačnika, kar je omenjeni Wolf zanikal, objavljena v Slovenskih novicah 8. septembra, v Delu pa dan pozneje, objavljena na pobudo predsednice nadzornega sveta Andrijane Starina Kosem oziroma predsednika uprave Pivovarne Laško Boška Šrota?
5. Ali drži, da je bil del komentarja dr. Janeza Markeša v Sobotni prilogi Dela cenzuriran in zakaj se je to zgodilo ter kdo je njegov komentar cenzuriral?
6. Ali na podlagi vsega zapisanega še lahko zatrjujete, da Pivovarna Laško in Boško Šrot ne zlorabljata Delovih edicij za svoje osebne in poslovne interese?
7. Kako komentirate podatke Slovenske oglaševalske zbornice, da je povprečna prodaja tednika Mag v drugem trimesečju (april, maj in junij) letošnjega leta znašala 6.877 izvodov (skupaj z naročniki vred), kar je približno polovica prodaje pred uredniško zamenjavo po novem letu? Ali ste ponosni na tak dosežek? Ali je Mag še samostojni profitni center?
V imenu predsednika uprave Dela je odgovoril njihov predstavnik za odnose z javnostmi Peter Penko: »Ker ocenjujemo, da je namen vaših očitkov predvsem diskvalifikacija in diskreditacija družbe Delo, njenih lastnikov, nadzornega sveta ter nenazadnje avtonomije Delovih uredništev, ne nameravamo kakorkoli komentirati zlonamernih in obtožujočih navedb.«
Reporter, 15. septembra 2008
igor.krsinar@revija-reporter.si
Boško Šrot več kot očitno zlorablja svoje medije za boj proti Janezu Janši. V Slovenskih novicah so prejšnji ponedeljek objavili članek z izmišljeno vsebino, da naj bi morali Slovenci, ki so odkupili družbena stanovanja, ta znova kupiti. Po naših informacijah naj bi natisnili dodatnih 300.000 izvodov Slovenskih novic in jih brezplačno poslali na slovenske domove, da bi pred volitvami prestrašili ljudi pred Janševo vlado. Na Delu zadeve ne komentirajo in naša poizvedovanja razumejo kot napad na uredniško avtonomijo njihovih edicij.
Prejšnji ponedeljek so se v poštnih nabiralnikih okoli 300.000 Slovencev znašle Slovenske novice z grozljivim naslovom na uvodni strani »Bomo vračali tudi stanovanja?« V nadaljevanju je pisalo: »Se bodo vsi, ki so odkupili stanovanja po netržnih cenah, znašli v položaju pred odkupom? Politiki menijo, da je bila državna lastnina privatizirana nepravično. Približno 150.000 ljudi, ki so odkupili družbena stanovanja po netržnih cenah, je lahko resno zaskrbljenih.« Pod fotografijo je podpis: »Jazbinškova stanovanja v nevarnosti?«
Stanovalci kot tajkuni
Članek se nadaljuje na drugi strani, kjer so med drugim zmanipulirali izjavo predsednika SDS in premierja Janeza Janše, ki je na soočenjih podvomil o tem, ali je državno lastninjenje potekalo po pravilih: »Ali je bilo res vse izpeljano skladno z luknjičasto zakonodajo, močno dvomim. Menim, da zakonodaja ni bila tako luknjičasta in takšno ravnanje ne more biti nesankcionirano. Zelo je pomembno, da tisti, ki so bili oškodovani, vedo, da jim bo nekje na koncu poti lastnina vrnjena.« Čeprav je premier govoril o nepravilnostih pri lastninjenju podjetij, kjer so bili oškodovani predvsem mali delničarji, pa je avtor N. O. to priredil po svoje: »V resnici moramo te izjave razumeti znotraj celovite kritike lastninjenja slovenskega družbenega premoženja, kar pomeni, da je vprašljiva tudi odprodaja družbenih stanovanj. Država Slovenija jih je prodala po netržnih cenah.« Nato namiguje, da »se lahko zgodi tudi najbolj črni scenarij, da bodo lastniki teh stanovanj morali zanje znova globoko seči v žep ali pa jih celo vrniti. In povsem razumljivo je, da bo takšno predvolilno ponudbo sprejelo jezno ljudstvo.« Da bi slovenske bralce še bolj potegnili za nos, so članek podkrepili z anketo, v kateri mimoidoče sprašujejo, kaj menijo o tem, da bi morali Slovenci za družbena stanovanja, ki so jih kupili po bistveno nižji ceni od tržne, v žep seči še enkrat. Odgovori so razumljivo osupli, eden od anketirancev je denimo odgovoril ali pa je kar novinar odgovor zapisal namesto njega: »Ljudem, ki je takrat uspelo priti do stanovanj, jim jih vlada ne smela odvzeti. Zdaj bi jih težko še enkrat kupili…«
Ker je omenjeni prispevek sramota za slovensko novinarstvo, smo se pozanimali, kako je sploh prišlo do njegove objave. Dobili smo informacijo, da naj bi članek napisala namestnica odgovornega urednika Slovenskih novic Patricija Šašek na pobudo predsednice nadzornega sveta Dela Andrijane Starina Kosem, ki v novinarskih krogih velja za neke vrste nadurednico vseh Delovih edicij. Odgovorni urednik Marjan Bauer pa je menda to samo na papirju in mora zgolj izvajati ukaze omenjenih dveh gospa. Šaškova nikoli ni bila novinarka in jo je ASK nastavila na Slovenske novice, da bi prek nje nadzorovala uredniško politiko časopisa, ki ga po raziskavah branosti prebira največ Slovencev. Znano je tudi, da se je Šaškova že večkrat podpisala z inicialkami in v člankih obračunavala z nasprotniki ASK, Boška Šrota in Pivovarne Laško. Spletni portal Požareport je pred časom celo dokumentiral, da je članek o domnevni koaliciji SDS in Zares, podpisan z inicialko N. O., v Delovo omrežje prišel iz računalnika Patricije Šašek; v drugem članku, ki ga je podpisala z inicialko O. N., pa je obračunavala z Janijem Sorškom, direktorjem urada za varstvo konkurence.
Delo ne komentira, novinarske organizacije se zgražajo
Za komentar smo zaprosili najprej verjetno avtorico Šaškovo, ki je zavrnila, da naj bi članek napisala ona. Dejala je, da ga je napisala njena novinarska kolegica, ki pa ne želi biti imenovana, zato je tudi ne bo imenovala. Na vprašanje, kdo je naročil članek, pa je užaljeno odgovorila, da pri njih nihče člankov ne naroča, zato je to vprašanje označila za tendenciozno in novinarsko nekolegialno. Dodala je še, da se ji vsebina članka ne zdi sporna, saj so o tem govorili politiki. Morda res, če med politike prišteva nekdanjo državno sekretarko ASK ali pa je ona omenjena novinarska kolegica. Zato smo poklicali tudi njo, veliko kuharico oziroma veliko izdajalko, kot jo je nekoč imenoval ljubljanski župan Zoran Janković. Toda ASK je na naš klic, še preden bi jo lahko karkoli vprašali, zabrusila: »Za režimske časopise ne dajem izjav!« in prekinila zvezo. V redu, gospa, toda v reviji Reporter, ki jo imate za režimsko, vendarle ne bi nikoli objavili izmišljenih in nepreverjenih informacij, kot to počnete v vaših »tajkunskih« medijih! Poklicali smo tudi odgovornega urednika Slovenskih novic Marjana Bauerja, ki nas je napotil na njihovo službo za stike z javnostmi. Glede na njegovo obnašanje sklepamo, da je bil obveščen o spornem članku in mu ni nasprotoval oziroma mu niti ni mogel (smel). Naša novinarska vprašanja smo torej naslovili na predsednika uprave Petra Puhana, ki pa jih ni želel komentirati . Torej uprava Dela naših informacij ni ne zanikala ne potrdila, kar je po svoje tudi dovolj zgovorno.
O profesionalnosti in etičnosti snovalcev prispevka v Slovenskih novicah smo povprašali tudi oba predsednika novinarskih organizacij ter profesorico komunikologije. Predsednik Združenja novinarjev in publicistov Peter Jančič je dejal: »Gre za zgodbo, ki ne sodi v resno novinarstvo. Ponazorimo jo lahko s primerom, da bi časopis preverjal govorice, da bo Borut Pahor po volitvah postal predsednik ZDA, novinar pa bi ugotovil, da indicev o tem ni mogoče ne potrditi ne zanikati. Sicer pa so znani primeri iz zgodovine, ko so na naslovnicah ameriških rumenih časopisov objavili fotografije o tem, kako so odkrili bizone na drugih planetih.« Presenečen je bil tudi predsednik Društva novinarjev Slovenije Grega Repovž: »Ko sem na vašo prošnjo prebral članek, sem najprej pogledal na koledar. Nismo bili 1. aprila. Nato sem pogledal, ali mi niste morda poslali izvoda Slovenskih novic, ki je izšel 1. aprila. Pa ni bilo tako. Mislim, da sem s tem povedal vse.« Docentka dr. Sandra Bašić Hrvatin iz ljubljanske fakultete za družbene vede je bila prav tako osupla: »Vsaka informacija mora temeljiti na določenih virih in dejstvih. V tem primeru pa ne vem, kdo je kje kaj izjavil in kdaj. Zavračam tudi podpisovanje člankov z inicialkami. To je nepreverjeno in plasirano z namenom, ki z obveščanjem nima nič. Tega ne morem komentirati, ker ne poznam virov niti resničnosti. Bojim se, da tudi veliko drugih bralcev tega ne ve.«
(Ne)naključni spodrsljaji
Sicer pa omenjeni članek zdaleč ni osamljeni primer neprofesionalnosti v »tajkunskih« medijih. Istega dne so v Slovenskih novicah objavil še eno manipulacijo: »Wolf financiral Slovenski tednik?«, podpisal ga je N. L., po besedah Šaškove neki drugi novinarski kolega, ki ga prav tako ni imenovala. Po »naključju« je naslednji dan isto informacijo preverjalo še Delo in Wolf je novinarju povedal, da pač ne pozna ne direktorja Slovenskega tednika ne direktorja Ekspresa, »kaj šele da bi jima dajal denar za časopise«. V soboto so se na Delu privoščili še hujšo manipulacijo, ko so v naslovu intervjuja z obrambnim ministrom napisali: »Karl Erjavec trdi, da je pogodbo pred podpisom pokazal Janezu Janši.« Minister je te navedbe v ponedeljek demantiral na tiskovni konferenci, saj je v resnici izjavil, da je premierja zgolj seznanil z vsebino pogodbe pred njenim podpisom. Pred tem je Delo manipuliralo tudi v interpretaciji volilne ankete, po kateri bi zmagala SD, čeprav je imela SDS boljši odstotek. Očitno se Janševe zmage zelo bojijo. Kakorkoli že, predvolilna kampanja Delovih edicij priča o tem, kaj se zgodi s svobodo tiska v Sloveniji, če lastnik (Boško Šrot) ukaže, koga je treba rušiti in koga podpreti.
V Delu na naša vprašanja ne odgovarjajo
Predsedniku uprave Dela d. d. mag. Petru Puhanu smo poslali nekaj vprašanj, ki zadevajo njegovo časopisno družbo.
1. V Slovenskih novicah, 8. septembra je bil objavljen članek z naslovom »Bomo vračali tudi stanovanja?«, v katerem avtor N. O. namiguje, da bodo morali državljani, ki so kupili stanovanja po Jazbinškovem zakonu, vnovič kupiti stanovanja oziroma doplačati razliko do tržne cene stanovanja. Članek je predvolilno zavajajoč, saj nobena od strank, ki nastopajo na volitvah, ni dala takega predloga, zato me zanima, kdo je naročil tak članek in kdo ga je napisal? Ali drži, da ga je naročila predsednica nadzornega sveta Andrijana Starina Kosem, napisala pa Patricija Šašek, namestnica odgovornega urednika Slovenskih novic?
2. Ali drži podatek, da ste Slovenske novice v ponedeljek natisnili v okoli 400.000 izvodih in da ste jih 300.000 poslali brezplačno na domove slovenskih bralcev? Zanima me podatek, koliko izvodov Slovenskih novic ste natisnili v ponedeljek, 8. septembra in na koliko naslovov ste jih brezplačno poslali?
3. Glede na to, da po mojih podatkih v Uradu vlade za komuniciranje nameravajo zahtevati odgovor oziroma popravek omenjene informacije, me zanima, ali ga boste objavili in ali boste izvod Slovenskih novic, v katerem bo objavljen popravek, poslali na iste naslove, kot ste poslali ponedeljkove Novice?
4. Ali je bila informacija o tem, da naj bi Walter Wolf financiral dva slovenska brezplačnika, kar je omenjeni Wolf zanikal, objavljena v Slovenskih novicah 8. septembra, v Delu pa dan pozneje, objavljena na pobudo predsednice nadzornega sveta Andrijane Starina Kosem oziroma predsednika uprave Pivovarne Laško Boška Šrota?
5. Ali drži, da je bil del komentarja dr. Janeza Markeša v Sobotni prilogi Dela cenzuriran in zakaj se je to zgodilo ter kdo je njegov komentar cenzuriral?
6. Ali na podlagi vsega zapisanega še lahko zatrjujete, da Pivovarna Laško in Boško Šrot ne zlorabljata Delovih edicij za svoje osebne in poslovne interese?
7. Kako komentirate podatke Slovenske oglaševalske zbornice, da je povprečna prodaja tednika Mag v drugem trimesečju (april, maj in junij) letošnjega leta znašala 6.877 izvodov (skupaj z naročniki vred), kar je približno polovica prodaje pred uredniško zamenjavo po novem letu? Ali ste ponosni na tak dosežek? Ali je Mag še samostojni profitni center?
V imenu predsednika uprave Dela je odgovoril njihov predstavnik za odnose z javnostmi Peter Penko: »Ker ocenjujemo, da je namen vaših očitkov predvsem diskvalifikacija in diskreditacija družbe Delo, njenih lastnikov, nadzornega sveta ter nenazadnje avtonomije Delovih uredništev, ne nameravamo kakorkoli komentirati zlonamernih in obtožujočih navedb.«
Reporter, 15. septembra 2008
petek, 19. september 2008
Demokracija ali oligarhija (Reporter 18)
Bistvo demokracije je, da vladajo tisti, ki so dobili mandat volivcev, ne pa oligarhi iz ozadja.
Komentira: Igor Kršinar
V nedeljo se bomo podali na parlamentarne volitve, že šeste po padcu komunističnega režimu. Na njih se bo odločalo o tem, kdo naj vodi vlado v naslednjem mandatu. Glede na javnomnenjske ankete imata največje možnosti za zmago predvsem dve stranki: SDS premierja Janeza Janše in SD Boruta Pahorja. Slednji se v zadnjem delu volilne kampanje ni najbolje izkazal in tako je začela stranka izgubljati podporo javnosti. Pahor se je najprej kompromitiral z »družabnim srečanjem« z Boškom Šrotom, nato pa še z neprepričljivimi nastopi na predvolilnih soočenjih. Prvaka SD lahko tako reši le še njegova koalicija z Zares in LDS, ki naj bi v primeru absolutne večine skupaj predlagala mandatarja. Seveda ni nujno, da bo to Pahor, saj se zadnje dni špekulira tudi o ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću, ki velja za precej bolj karizmatično in trdno osebnost kot prvak SD. Toda če levi trojček, ki ga vodi trio KGB (Katarina, Gregor in Borut), ne bo dosegel 46 poslancev (v to številko je treba všteti še Aurelia Jurija, če bo izvoljen za poslanca italijanske manjšine), potem bo brez težav vlado vnovič sestavil Janša . Ni izključeno, da bo v vlado privabil tudi kakšno iz strank omenjenega trojčka, zlasti LDS, kjer ambiciozni ljudje iz ozadja ne bodo kar tako dopustili, da bi zaradi blondinke ostali še en mandat v opoziciji.
Politična izbira, ki jo bomo imeli volivci to nedeljo je jasna: če zmaga SDS in vlado znova sestavi Janez Janša, bo on tudi vladal, če bo zmaga levi trojček, pa dejansko ne vemo, kdo bo sploh vodil državo. Težko je verjeti, da bo to Pahor, kateremu avtoriteto spodjedajo ljudje iz ozadja: predsednik Foruma 21 Milan Kučan, ljubljanski župan Zoran Janković, predsednik Zares Gregor Golobič in gospodarski oligarh Boško Šrot. Tudi če bi Pahorju uspelo prevzeti vlado, je vprašanje, koliko bo dejansko vodil državo. Pričakovati je, da mu bodo politiko kreirali zunanji centri moči: na eni strani mu bo s prstom žugal Boško Šrot in skrbel za lastni žep, po drugi strani pa izkušeni stari tovariši z Milanom Kučanom na čelu. V vladi šibkega premierja bi se povečala tudi moč njegovih koalicijskih partnerjev, zlasti pa Golobiča, ki ima daleč največje izkušnje s kadrovanjem v državnih podjetjih in obvladovanjem medijev. Volivci, ki bodo volili Boruta Pahorja, bodo tako dejansko izvolili Boška Šrota, Milana Kučana in Gregorja Golobiča. Še večja prevara pa bi bila, če bi vlado prevzela oseba, ki sploh ni sodelovala na volitvah in dobila mandat volivcev. Če bo torej na volitvah zmagal Janša in če levica ne bo dobila absolutne večine, se bo to zgodilo prav zaradi tega, ker volivci nočejo kupiti mačka v žaklju. Pri Janši ljudje vsaj vedo, da bo imel vajeti v svojih rokah. In bistvo demokracije je v tem, da vladajo tisti, ki so dobili mandat volivcev, ne pa oligarhi iz ozadja.
Reporter, 15. septembra 2008
Komentira: Igor Kršinar
V nedeljo se bomo podali na parlamentarne volitve, že šeste po padcu komunističnega režimu. Na njih se bo odločalo o tem, kdo naj vodi vlado v naslednjem mandatu. Glede na javnomnenjske ankete imata največje možnosti za zmago predvsem dve stranki: SDS premierja Janeza Janše in SD Boruta Pahorja. Slednji se v zadnjem delu volilne kampanje ni najbolje izkazal in tako je začela stranka izgubljati podporo javnosti. Pahor se je najprej kompromitiral z »družabnim srečanjem« z Boškom Šrotom, nato pa še z neprepričljivimi nastopi na predvolilnih soočenjih. Prvaka SD lahko tako reši le še njegova koalicija z Zares in LDS, ki naj bi v primeru absolutne večine skupaj predlagala mandatarja. Seveda ni nujno, da bo to Pahor, saj se zadnje dni špekulira tudi o ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću, ki velja za precej bolj karizmatično in trdno osebnost kot prvak SD. Toda če levi trojček, ki ga vodi trio KGB (Katarina, Gregor in Borut), ne bo dosegel 46 poslancev (v to številko je treba všteti še Aurelia Jurija, če bo izvoljen za poslanca italijanske manjšine), potem bo brez težav vlado vnovič sestavil Janša . Ni izključeno, da bo v vlado privabil tudi kakšno iz strank omenjenega trojčka, zlasti LDS, kjer ambiciozni ljudje iz ozadja ne bodo kar tako dopustili, da bi zaradi blondinke ostali še en mandat v opoziciji.
Politična izbira, ki jo bomo imeli volivci to nedeljo je jasna: če zmaga SDS in vlado znova sestavi Janez Janša, bo on tudi vladal, če bo zmaga levi trojček, pa dejansko ne vemo, kdo bo sploh vodil državo. Težko je verjeti, da bo to Pahor, kateremu avtoriteto spodjedajo ljudje iz ozadja: predsednik Foruma 21 Milan Kučan, ljubljanski župan Zoran Janković, predsednik Zares Gregor Golobič in gospodarski oligarh Boško Šrot. Tudi če bi Pahorju uspelo prevzeti vlado, je vprašanje, koliko bo dejansko vodil državo. Pričakovati je, da mu bodo politiko kreirali zunanji centri moči: na eni strani mu bo s prstom žugal Boško Šrot in skrbel za lastni žep, po drugi strani pa izkušeni stari tovariši z Milanom Kučanom na čelu. V vladi šibkega premierja bi se povečala tudi moč njegovih koalicijskih partnerjev, zlasti pa Golobiča, ki ima daleč največje izkušnje s kadrovanjem v državnih podjetjih in obvladovanjem medijev. Volivci, ki bodo volili Boruta Pahorja, bodo tako dejansko izvolili Boška Šrota, Milana Kučana in Gregorja Golobiča. Še večja prevara pa bi bila, če bi vlado prevzela oseba, ki sploh ni sodelovala na volitvah in dobila mandat volivcev. Če bo torej na volitvah zmagal Janša in če levica ne bo dobila absolutne večine, se bo to zgodilo prav zaradi tega, ker volivci nočejo kupiti mačka v žaklju. Pri Janši ljudje vsaj vedo, da bo imel vajeti v svojih rokah. In bistvo demokracije je v tem, da vladajo tisti, ki so dobili mandat volivcev, ne pa oligarhi iz ozadja.
Reporter, 15. septembra 2008
Golobičev kadrovski vrtiljak (Reporter 17)
igor.krsinar@revija-reporter.si
Prvak Zaresa Gregor Golobič ves čas poudarja, da bi se morala država umakniti iz gospodarstva in da politika ne bi smela kadrovati v gospodarskih družbah, toda ko je sam krojil kadrovsko politiko v državi, se je dogajalo prav to. V času ko je bil generalni sekretar LDS in pozneje predsednik sveta te stranke ni govoril o samoomejevanju o politiki, ker o tem niti ni mogel govoriti.
Gregor Golobič je ves čas veljal za drugega človeka LDS, ki je namesto predsednika Janeza Drnovška in pozneje Toneta Ropa skrbel za kadre tako v politiki kot gospodarstvu, medijih… Čeprav je javnosti znano Ropovo vpitje nad Zoranom Jankovićem, takrat še predsednikom uprave Mercatorja: »Politika te je nastavila! Jaz sem te nastavil!...«, je o kadrih odločal Golobič. Celo za Ropove ministre je skrbel on: nekateri (denimo Marko Pavliha) se spominjajo, kako jih je v Ropovo vlado povabil kar Golobič. Vpletanje politike v vse sfere javnega življenja je januarja 2004 tako razjezilo Mateja Lahovnika, takrat še profesorja na ljubljanski ekonomski fakulteti, da je neizvolitev takrat še nestrankarskega rojaka Milan M. Cvikla za predsednika računskega sodišča komentiral z besedami, da mora kandidat za tako funkcijo izpolnjevati tri pogoje: L, D in S. Za predsednika računskega sodišča je bil izvoljen Igor Šoltes, ki je nato člansko izkaznico LDS zamrznil; ker pa se zarečenega kruha največ poje sta tako Lahovnik kot Cvikl pozneje pristala v LDS in v Ropovi vladi.
Banke v rokah LDS
Znano je, da je Golobič bdel nad tem, kdo bo vodil katero gospodarsko družbo v državi. Kapitalsko družbo je denimo vodil nekdanji poslanec LDS Jože Lenič, ta je prek svojih deležev v podjetjih vplivala na to, kdo bo vodil katero gospodarsko družbo. O podjetjih, kjer je imela država večinski delež, pa je tako ali tako odločala vlada in v njenem imenu največja vladna stranka, torej LDS, ki je kakšno drobtinico namenila še vsakokratnemu koalicijskemu partnerju bodisi (ZL)SD bodisi SLS bodisi Desusu ali pa kar vsem. Znano je, da so Telekom dolga leta vodili zaupniki LDS oziroma Gregorja Golobiča Adolf Zupan, Peter Tevž, Peter Grašek in Libor Vončina (nekateri med njimi so bili tudi politično dejavni kot člani LDS, Grašek pa je še zdaj v ekipi Katarine Kresal), Mobitel dolga leta v rokah Antona Majzlja, ki prav tako velja za Golobičev kader, Pošto Slovenije je vodil Alfonz Podgorelec, ki je bil tudi lokalni funkcionar LDS v Mariboru. Novo ljubljansko banko od časov Ropove vlade še vedno vodi Marjan Kramar, ki je veljal za dolgoletnega Drnovškovega sopotnika: najprej je vodil kabinet njegove vlade, od leta 1994 je bil član uprave Slovenske izvozne družbe, od 1998 do januarja 2004 pa predsednik uprave Slovenske investicijske družbe. Kako se je politika »samoomejevala« v NLB pričajo tudi podatki o tem, koga vse je imenovala v nadzorni svet NLB: v času zadnje Drnovškove vlade so tam med drugim sedeli Bogomir Kovač (profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti, ki je bil leta 1992 predsednik ekonomskega sveta pri vladi, leta 1997 je bil kandidat LDS za predsednika države, je pa tudi član Liberalne akademije in Foruma za levico), že omenjeni Jože Lenič, Marjan Kramar (pozneje je postal predsednik uprave NLB), Igor Kušar (bil je predsednik uprave Slovenske odškodninske družbe), Rudi Gabrovec (nekdanji svetovalec predsednika vlade Janeza Drnovška, direktor urada predsednika vlade in ministrski svetnik v vladi) in Metka Tekavčič (predsednica ZLSD oziroma SD v Ljubljani), ki pa je bila očitno predlagana na željo koalicijske združene liste. Da ne bo pomote, Borut Pahor je predsednik stranke (ZL)SD od leta 1997, torej je bil tudi leta 2001 odgovoren za »politično« kadrovanje v vladi, kjer je bila tudi njegova stranka.
Telekomunikacije
Poglejmo, kako se je politika do volitev 2004 samoomejevala v še v drugih gospodarskih družbah. NKBM so pred letom 2001 nadzorovali Davorin Kračun (LDS, nekdanji minister), Alfonz Podgorelec (LDS Maribor, zdaj v Zares), Janez Erjavec (LDS), Marija Reščič (Desus Trebnje), Emil Tomažič (Desus Maribor) in Boris Jež (SLS), potem pa Herman Rigelnik (LDS, Forum 21, nekdanji minister in predsednik DZ), Silvan Križman (LDS Šempeter-Vrtojba), Janez Erjavec (LDS), Ernest Ebenšpanger (SD Murska Sobota), Emil Tomažič (Desus), Janko Deželak (SLS, nekdanji minister in poslanec) in Darko Tolar (državni sekretar za finance v vladi LDS). Slovensko razvojno družbo so nadzorovali Boris Šuštar (nekdanji državni sekretar iz LDS, obsojen zaradi korupcije), Peter Rigl (LDS), Rudi Bric (LDS), Mirko Bandelj (LDS), Marija Ribič (SLS), Boris Bergant (nekdanji jeseniški župan iz vrst SD), Matjaž Nahtigal (nekdanji Drnovškov generalni sekretar in direktor službe vlade za zakonodajo) in Izidor Rejc (SLS). Telekom so med drugim nadzorovali Miloš Kovačič (član LDS in Foruma 21, sicer pa dolgoletni predsednik uprave Krke), Ivan Bergoč (Desus Ilirska Bistrica), Sandi Češko (SD, član upravnega odbora Foruma 21) in Leonardo F. Peklar (generalni direktor družbe Socius in član več nadzornih svetov), ki velja za Golobičev kader. Med nadzorniki v Mobitelu so bili Peter Tevž (LDS), Jakob Piskernik (ZLSD Kranj) in Simon Zdolšek (SLS). Pošto Slovenije so nadzorovali (poleg direktorja) še Jože Protner (LDS, nekdanji minister in poslanec), Matjaž Švagan (LDS), Zvone Ivanušič (SLS),Henrik Peternelj (SD Kranj), Jožef Artnak (LDS), Zoran Lešnik (Desus) in Slavko Visenjak (SLS, župan Gorišnice).
V prejšnjem mandatu je Dars vodil Janez Božič, poznejši prometni minister iz vrst SLS, njegov namestnik pa je bil Jože Zimšek, ki je bil pred tem dolga leta poslanec LDS in celjski župan. Za nadzornike so bili iz na predlog LDS imenovani Peter Tevž (tudi član nadzornega sveta Radeče papirja), Igor Zajec (pomočnik predsednika uprave skupine Viator& Vektor, državni sekretar na ministrstvu za promet, direktor Slovenskih železnic), Zdravko Slak (član uprave Revoza), Janez Erjavec (direktor Pomurskega sejma) in Rudi Gabrovec (tudi član nadzornega sveta NLB in NKBM), na predlog ZLSD sta bila imenovana Mateja Duhovnik (javni stanovanjski sklad MOL) in Jadran Bajec (SD Koper), SLS je predlagala Zvonka Ivanušiča (nekdanji minister za finance), Desus Viktorja Seitla, NSI pa Damijana Mihevca in Franca Slaka.
Igre na Golobičevo srečo
Slovensko odškodninsko družbo je vodil Igor Kušar (LDS), nadzorovali pa Marjetka Gaberšek Golež (LDS), Rina Klinar (nekdanja ministrica za delo iz vrst SD), Janez Pušnik (LDS Trbovlje) in Alojzij Metelko (SLS). Podobno sta bila tudi v nadzornem svetu Kapitalske družbe Miloš Pavlica (poslanec SD) in Helena Kamnar, ki je državna sekretarka v ministrstvu za finance leta 2003 postala po želji ZLSD. Holding Slovenske železnice so nadzorovali Bruno Korelič (SD Koper in Forum 21), Ivan Šteblaj (Desus) in Slavko Hanžel (SLS, nekdanji sekretar na ministrstvu za promet), nato Mirko Bandelj (LDS), Franc Lipoglavšek( ZLSD) in zatem Staša Baloh Plahutnik (SD Zagorje ob Savi).
Pozavarovalnico Sava sta med drugim nadzorovala Mirko Bandelj (LDS, minister za notranje zadeve in generalni sekretar vlade) in Stjepan Šaubert (kandidat za predsednika Desusa). V Zavarovalnici Maribor sta bila nadzornika Tomaž Orešič (LDS Maribor) in Stane Brglez (Desus Maribor), v Zavarovalnici Triglav pa Nevenka Črešnar Pergar (ministrska svetnica Drnovškove vlade in generalna sekretarka Foruma 21) in Marija Ribič (SLS). Kdo pravi, da Golobič z igralnicami nima nič? Casino Bled so od leta 1997 nadzorovali Boris Malej (blejski župan iz vrst LDS), Mojmir Ocvrik (LDS, lastnik oglaševalske agencije) in Jože Antonič (SLS, poznejši blejski župan), pred 2002 je bil nadzornik tudi Zoran Thaler (poslanec in minister LDS), po letu 2002 pa Bogomil Rogina (LDS Hoče-Slivnica), Branko Remic (LDS Kranj) in spet Boris Malej (LDS). Casino Portorož pa Iztok Bandelj (LDS Sežana), Borut Šuklje (LDS, bivši minister)in Aldo Babič (SLS).
Energetika
V Slovenskih železarnah so bili nadzorniki Marko Vresk (LDS), Nevenka Hrovatin (ZLSD), Janez Trček (ZLSD, državni sekretar na ministrstvu za gospodarstvo) in Izidor Rejc (SLS, nekdanji minister in poslanec). V nadzornem svetu RRA Celje je sedela Staša Baloh Plahutnik (SD Zagorje ob Savi), Dravske elektrarne Maribor so nadzorovali Jože Zidarič (LDS), Rihard Vračko (LDS), Jože Zidarič (LDS) Dali Đonlagić (ZLSD), Stanislav Brglez (Desus Maribor) in Hilda Tovšak (SLS); Savske elektrarne Ljubljana pa Alojša Pečan Gruden (LDS), Damijan Lah (LDS, direktor urada predsednika vlade Toneta Ropa), Vinko Gobec (Desus), Marko Starman (SLS), Andrej Štricelj (LDS Sevnica), Niko Martinec (SD Ljubljana) in Kristijan Janc (SLS, pokojni sevniški župan in poslanec). Soške elektrarne so nadzorovali Silvan Križman (LDS Šempeter), Aldo Šaver (Desus Šempeter), Tomaž Vuga (LDS, podžupan Nove Gorice), Andrej Miška (SD Nova Gorica) in Rajko Leban (LDS Tolmin). V Splošni plovbo Portorož so bili nadzorniki Peter Grašek (LDS), Igor Omerza (LDS, nekdanji poslanec in ljubljanski podžupan), Bojan Loboda (Desus) in Bruno Potokar (SLS). V Termoelektrarni-toplarni Ljubljana so bili člani nadzornega sveta med drugim tudi Aljoša Pečan Gruden (član sveta LDS, bil je generalni sekretar ministrstva za informacijsko družbo, ki ga je vodil Pavel Gantar), Anton Colarič (nekdanji ljubljanski podžupan iz vrst SD in sedanji kandidat za poslanca), Irena Dobravec Tatalovič (nekdaj svetnica LDS v MOL in državna sekretarka na ministrstvu za gospodarstvo), Aleš Berger (kandidat LDS za mestni svet MOL, zdaj kandidat Zares za DZ), Stane Brezovar (nekdanji ljubljanski podžupan iz vrst ZLSD), Boštjan Dodič (LDS), Marko Notar (LDS), Davorin Valentinčič (LDS, nekdanji minister za trgovino) in Stevo Lekić (načelnik oddelka v mestni upravi pod županjo Danico Simšič iz SD).
Vodno gospodarsko podjetje Nova Gorica so po predlogu vlade nadzorovali tudi Lucijan Korva (LDS Koper), Julijan Šorli (kandidat LDS leta 2000), Igor Plestenjak (kandidat LDS leta 2006) in Andrej Tomažič (SD). Javno podjetje Rudnik Trbovlje-Hrastnik so med drugim nadzorovali veljaki ZLSD Franc Žerdin, Uroš Nučič in Leopold Grošelj (poslanec in župan Hrastnika), pozneje pa Janez Pušnik (LDS Trbovlje) in Luccio Gobbo (SD Izola). V DDC svetovanje je bil nadzornik Igor Zajec (LDS), nato pa Tomaž Vidic (LDS, državni sekretar za ceste 2002-2004) in Zlatko Mir (kandidat LDS za župana v Radencih). Rudnik Zagorje v zapiranju so nadzorovali Tomislav Garantini (SD), župan Matjaž Švagan (LDS), Evgen Dervarič (kandidat LDS za poslanca), Mitja Cizej (SD Zagorje ob Savi) in Branko Omahne (LDS). Javno podjetje Elektro Celje pa Marko Vučina (LDS Velenje) in Aljoša Pečan Gruden (LDS) ter Janez Janko Gladek (Desus). V Premogovniku Velenje so bili direktorji vedno strankarski - najprej Franc Avberšek in Franc Žerdin (ZLSD), nato Evgen Dervarič (LDS), zdaj Milan Medved (SDS) - in tudi nadzorniki so bili iz politike: v prejšnjem mandatu Drago Martinšek (LDS Velenje) in Bojan Škarja (SD Velenje).
Javno podjetje Elektro Ljubljana sta nadzorovala člana LDS Irena Dobravc Tatalovič in Borut Razdevšek, prav tako kot tudi Elektro Gorenjska Jože Resman (LDS Žirovnica) in Vladimir Vastl (LDS Škofja Loka). V nadzornem svetu Elektra Slovenije pa so sedeli Boris Sovič (SD, nekdanji mariborski župan), Alojz Kovše (nekdanji poslanec LDS), Anton Majzelj (LDS, zdaj morda Zares), Karmen Mlinar (SLS, vodja kabineta podpredsednika vlade Marjana Podobnika), Robert Golob (nekoč LDS), bwenajmin Henigman (SLS, nekdanji poslanec) in Franci Križanič (SD).
Reporter, 8. septembra 2008
Prvak Zaresa Gregor Golobič ves čas poudarja, da bi se morala država umakniti iz gospodarstva in da politika ne bi smela kadrovati v gospodarskih družbah, toda ko je sam krojil kadrovsko politiko v državi, se je dogajalo prav to. V času ko je bil generalni sekretar LDS in pozneje predsednik sveta te stranke ni govoril o samoomejevanju o politiki, ker o tem niti ni mogel govoriti.
Gregor Golobič je ves čas veljal za drugega človeka LDS, ki je namesto predsednika Janeza Drnovška in pozneje Toneta Ropa skrbel za kadre tako v politiki kot gospodarstvu, medijih… Čeprav je javnosti znano Ropovo vpitje nad Zoranom Jankovićem, takrat še predsednikom uprave Mercatorja: »Politika te je nastavila! Jaz sem te nastavil!...«, je o kadrih odločal Golobič. Celo za Ropove ministre je skrbel on: nekateri (denimo Marko Pavliha) se spominjajo, kako jih je v Ropovo vlado povabil kar Golobič. Vpletanje politike v vse sfere javnega življenja je januarja 2004 tako razjezilo Mateja Lahovnika, takrat še profesorja na ljubljanski ekonomski fakulteti, da je neizvolitev takrat še nestrankarskega rojaka Milan M. Cvikla za predsednika računskega sodišča komentiral z besedami, da mora kandidat za tako funkcijo izpolnjevati tri pogoje: L, D in S. Za predsednika računskega sodišča je bil izvoljen Igor Šoltes, ki je nato člansko izkaznico LDS zamrznil; ker pa se zarečenega kruha največ poje sta tako Lahovnik kot Cvikl pozneje pristala v LDS in v Ropovi vladi.
Banke v rokah LDS
Znano je, da je Golobič bdel nad tem, kdo bo vodil katero gospodarsko družbo v državi. Kapitalsko družbo je denimo vodil nekdanji poslanec LDS Jože Lenič, ta je prek svojih deležev v podjetjih vplivala na to, kdo bo vodil katero gospodarsko družbo. O podjetjih, kjer je imela država večinski delež, pa je tako ali tako odločala vlada in v njenem imenu največja vladna stranka, torej LDS, ki je kakšno drobtinico namenila še vsakokratnemu koalicijskemu partnerju bodisi (ZL)SD bodisi SLS bodisi Desusu ali pa kar vsem. Znano je, da so Telekom dolga leta vodili zaupniki LDS oziroma Gregorja Golobiča Adolf Zupan, Peter Tevž, Peter Grašek in Libor Vončina (nekateri med njimi so bili tudi politično dejavni kot člani LDS, Grašek pa je še zdaj v ekipi Katarine Kresal), Mobitel dolga leta v rokah Antona Majzlja, ki prav tako velja za Golobičev kader, Pošto Slovenije je vodil Alfonz Podgorelec, ki je bil tudi lokalni funkcionar LDS v Mariboru. Novo ljubljansko banko od časov Ropove vlade še vedno vodi Marjan Kramar, ki je veljal za dolgoletnega Drnovškovega sopotnika: najprej je vodil kabinet njegove vlade, od leta 1994 je bil član uprave Slovenske izvozne družbe, od 1998 do januarja 2004 pa predsednik uprave Slovenske investicijske družbe. Kako se je politika »samoomejevala« v NLB pričajo tudi podatki o tem, koga vse je imenovala v nadzorni svet NLB: v času zadnje Drnovškove vlade so tam med drugim sedeli Bogomir Kovač (profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti, ki je bil leta 1992 predsednik ekonomskega sveta pri vladi, leta 1997 je bil kandidat LDS za predsednika države, je pa tudi član Liberalne akademije in Foruma za levico), že omenjeni Jože Lenič, Marjan Kramar (pozneje je postal predsednik uprave NLB), Igor Kušar (bil je predsednik uprave Slovenske odškodninske družbe), Rudi Gabrovec (nekdanji svetovalec predsednika vlade Janeza Drnovška, direktor urada predsednika vlade in ministrski svetnik v vladi) in Metka Tekavčič (predsednica ZLSD oziroma SD v Ljubljani), ki pa je bila očitno predlagana na željo koalicijske združene liste. Da ne bo pomote, Borut Pahor je predsednik stranke (ZL)SD od leta 1997, torej je bil tudi leta 2001 odgovoren za »politično« kadrovanje v vladi, kjer je bila tudi njegova stranka.
Telekomunikacije
Poglejmo, kako se je politika do volitev 2004 samoomejevala v še v drugih gospodarskih družbah. NKBM so pred letom 2001 nadzorovali Davorin Kračun (LDS, nekdanji minister), Alfonz Podgorelec (LDS Maribor, zdaj v Zares), Janez Erjavec (LDS), Marija Reščič (Desus Trebnje), Emil Tomažič (Desus Maribor) in Boris Jež (SLS), potem pa Herman Rigelnik (LDS, Forum 21, nekdanji minister in predsednik DZ), Silvan Križman (LDS Šempeter-Vrtojba), Janez Erjavec (LDS), Ernest Ebenšpanger (SD Murska Sobota), Emil Tomažič (Desus), Janko Deželak (SLS, nekdanji minister in poslanec) in Darko Tolar (državni sekretar za finance v vladi LDS). Slovensko razvojno družbo so nadzorovali Boris Šuštar (nekdanji državni sekretar iz LDS, obsojen zaradi korupcije), Peter Rigl (LDS), Rudi Bric (LDS), Mirko Bandelj (LDS), Marija Ribič (SLS), Boris Bergant (nekdanji jeseniški župan iz vrst SD), Matjaž Nahtigal (nekdanji Drnovškov generalni sekretar in direktor službe vlade za zakonodajo) in Izidor Rejc (SLS). Telekom so med drugim nadzorovali Miloš Kovačič (član LDS in Foruma 21, sicer pa dolgoletni predsednik uprave Krke), Ivan Bergoč (Desus Ilirska Bistrica), Sandi Češko (SD, član upravnega odbora Foruma 21) in Leonardo F. Peklar (generalni direktor družbe Socius in član več nadzornih svetov), ki velja za Golobičev kader. Med nadzorniki v Mobitelu so bili Peter Tevž (LDS), Jakob Piskernik (ZLSD Kranj) in Simon Zdolšek (SLS). Pošto Slovenije so nadzorovali (poleg direktorja) še Jože Protner (LDS, nekdanji minister in poslanec), Matjaž Švagan (LDS), Zvone Ivanušič (SLS),Henrik Peternelj (SD Kranj), Jožef Artnak (LDS), Zoran Lešnik (Desus) in Slavko Visenjak (SLS, župan Gorišnice).
V prejšnjem mandatu je Dars vodil Janez Božič, poznejši prometni minister iz vrst SLS, njegov namestnik pa je bil Jože Zimšek, ki je bil pred tem dolga leta poslanec LDS in celjski župan. Za nadzornike so bili iz na predlog LDS imenovani Peter Tevž (tudi član nadzornega sveta Radeče papirja), Igor Zajec (pomočnik predsednika uprave skupine Viator& Vektor, državni sekretar na ministrstvu za promet, direktor Slovenskih železnic), Zdravko Slak (član uprave Revoza), Janez Erjavec (direktor Pomurskega sejma) in Rudi Gabrovec (tudi član nadzornega sveta NLB in NKBM), na predlog ZLSD sta bila imenovana Mateja Duhovnik (javni stanovanjski sklad MOL) in Jadran Bajec (SD Koper), SLS je predlagala Zvonka Ivanušiča (nekdanji minister za finance), Desus Viktorja Seitla, NSI pa Damijana Mihevca in Franca Slaka.
Igre na Golobičevo srečo
Slovensko odškodninsko družbo je vodil Igor Kušar (LDS), nadzorovali pa Marjetka Gaberšek Golež (LDS), Rina Klinar (nekdanja ministrica za delo iz vrst SD), Janez Pušnik (LDS Trbovlje) in Alojzij Metelko (SLS). Podobno sta bila tudi v nadzornem svetu Kapitalske družbe Miloš Pavlica (poslanec SD) in Helena Kamnar, ki je državna sekretarka v ministrstvu za finance leta 2003 postala po želji ZLSD. Holding Slovenske železnice so nadzorovali Bruno Korelič (SD Koper in Forum 21), Ivan Šteblaj (Desus) in Slavko Hanžel (SLS, nekdanji sekretar na ministrstvu za promet), nato Mirko Bandelj (LDS), Franc Lipoglavšek( ZLSD) in zatem Staša Baloh Plahutnik (SD Zagorje ob Savi).
Pozavarovalnico Sava sta med drugim nadzorovala Mirko Bandelj (LDS, minister za notranje zadeve in generalni sekretar vlade) in Stjepan Šaubert (kandidat za predsednika Desusa). V Zavarovalnici Maribor sta bila nadzornika Tomaž Orešič (LDS Maribor) in Stane Brglez (Desus Maribor), v Zavarovalnici Triglav pa Nevenka Črešnar Pergar (ministrska svetnica Drnovškove vlade in generalna sekretarka Foruma 21) in Marija Ribič (SLS). Kdo pravi, da Golobič z igralnicami nima nič? Casino Bled so od leta 1997 nadzorovali Boris Malej (blejski župan iz vrst LDS), Mojmir Ocvrik (LDS, lastnik oglaševalske agencije) in Jože Antonič (SLS, poznejši blejski župan), pred 2002 je bil nadzornik tudi Zoran Thaler (poslanec in minister LDS), po letu 2002 pa Bogomil Rogina (LDS Hoče-Slivnica), Branko Remic (LDS Kranj) in spet Boris Malej (LDS). Casino Portorož pa Iztok Bandelj (LDS Sežana), Borut Šuklje (LDS, bivši minister)in Aldo Babič (SLS).
Energetika
V Slovenskih železarnah so bili nadzorniki Marko Vresk (LDS), Nevenka Hrovatin (ZLSD), Janez Trček (ZLSD, državni sekretar na ministrstvu za gospodarstvo) in Izidor Rejc (SLS, nekdanji minister in poslanec). V nadzornem svetu RRA Celje je sedela Staša Baloh Plahutnik (SD Zagorje ob Savi), Dravske elektrarne Maribor so nadzorovali Jože Zidarič (LDS), Rihard Vračko (LDS), Jože Zidarič (LDS) Dali Đonlagić (ZLSD), Stanislav Brglez (Desus Maribor) in Hilda Tovšak (SLS); Savske elektrarne Ljubljana pa Alojša Pečan Gruden (LDS), Damijan Lah (LDS, direktor urada predsednika vlade Toneta Ropa), Vinko Gobec (Desus), Marko Starman (SLS), Andrej Štricelj (LDS Sevnica), Niko Martinec (SD Ljubljana) in Kristijan Janc (SLS, pokojni sevniški župan in poslanec). Soške elektrarne so nadzorovali Silvan Križman (LDS Šempeter), Aldo Šaver (Desus Šempeter), Tomaž Vuga (LDS, podžupan Nove Gorice), Andrej Miška (SD Nova Gorica) in Rajko Leban (LDS Tolmin). V Splošni plovbo Portorož so bili nadzorniki Peter Grašek (LDS), Igor Omerza (LDS, nekdanji poslanec in ljubljanski podžupan), Bojan Loboda (Desus) in Bruno Potokar (SLS). V Termoelektrarni-toplarni Ljubljana so bili člani nadzornega sveta med drugim tudi Aljoša Pečan Gruden (član sveta LDS, bil je generalni sekretar ministrstva za informacijsko družbo, ki ga je vodil Pavel Gantar), Anton Colarič (nekdanji ljubljanski podžupan iz vrst SD in sedanji kandidat za poslanca), Irena Dobravec Tatalovič (nekdaj svetnica LDS v MOL in državna sekretarka na ministrstvu za gospodarstvo), Aleš Berger (kandidat LDS za mestni svet MOL, zdaj kandidat Zares za DZ), Stane Brezovar (nekdanji ljubljanski podžupan iz vrst ZLSD), Boštjan Dodič (LDS), Marko Notar (LDS), Davorin Valentinčič (LDS, nekdanji minister za trgovino) in Stevo Lekić (načelnik oddelka v mestni upravi pod županjo Danico Simšič iz SD).
Vodno gospodarsko podjetje Nova Gorica so po predlogu vlade nadzorovali tudi Lucijan Korva (LDS Koper), Julijan Šorli (kandidat LDS leta 2000), Igor Plestenjak (kandidat LDS leta 2006) in Andrej Tomažič (SD). Javno podjetje Rudnik Trbovlje-Hrastnik so med drugim nadzorovali veljaki ZLSD Franc Žerdin, Uroš Nučič in Leopold Grošelj (poslanec in župan Hrastnika), pozneje pa Janez Pušnik (LDS Trbovlje) in Luccio Gobbo (SD Izola). V DDC svetovanje je bil nadzornik Igor Zajec (LDS), nato pa Tomaž Vidic (LDS, državni sekretar za ceste 2002-2004) in Zlatko Mir (kandidat LDS za župana v Radencih). Rudnik Zagorje v zapiranju so nadzorovali Tomislav Garantini (SD), župan Matjaž Švagan (LDS), Evgen Dervarič (kandidat LDS za poslanca), Mitja Cizej (SD Zagorje ob Savi) in Branko Omahne (LDS). Javno podjetje Elektro Celje pa Marko Vučina (LDS Velenje) in Aljoša Pečan Gruden (LDS) ter Janez Janko Gladek (Desus). V Premogovniku Velenje so bili direktorji vedno strankarski - najprej Franc Avberšek in Franc Žerdin (ZLSD), nato Evgen Dervarič (LDS), zdaj Milan Medved (SDS) - in tudi nadzorniki so bili iz politike: v prejšnjem mandatu Drago Martinšek (LDS Velenje) in Bojan Škarja (SD Velenje).
Javno podjetje Elektro Ljubljana sta nadzorovala člana LDS Irena Dobravc Tatalovič in Borut Razdevšek, prav tako kot tudi Elektro Gorenjska Jože Resman (LDS Žirovnica) in Vladimir Vastl (LDS Škofja Loka). V nadzornem svetu Elektra Slovenije pa so sedeli Boris Sovič (SD, nekdanji mariborski župan), Alojz Kovše (nekdanji poslanec LDS), Anton Majzelj (LDS, zdaj morda Zares), Karmen Mlinar (SLS, vodja kabineta podpredsednika vlade Marjana Podobnika), Robert Golob (nekoč LDS), bwenajmin Henigman (SLS, nekdanji poslanec) in Franci Križanič (SD).
Reporter, 8. septembra 2008
Ujetniki svojega predsednika (Reporter 17)
igor.krsinar@revija-reporter.si
Zgodba o razrešitvi predsednika SLS Bojana Šrota je zamrznjena do izteka parlamentarnih volitev. Do takrat so strnili vrste, po njih sledi obračun, seveda z upanjem, da bodo sploh prišli v parlament. Vprašanje je tudi, koliko si bodo lahko na volitvah pomagali z župani in ali jim bo koalicija s stranko mladih sploh koristila.
Pobudnik razrešitve Bojana Šrota Aleš Primc je po neuspelem poskusu odstopil z mesta predsednika glavnega odbora, medtem ko ljubljanski mestni odbor še vedno vodi, saj ta ni sprejel njegovega odstopa. V glavnem odboru ostaja kot predstavnik Ljubljane, medtem ko se bo na njegovo čelo zavihtel Janez Ribič, ki ga je vseskozi forsiral mariborski župan Franc Kangler. Njegova žena Marija Ribič je celo Kanglerjeva sestrična, v času Marjana Podobnika je bila državna sekretarka na ministrstvu za obrambo, morda bi bila celo obrambna ministrica, če je ne bi zaustavila takratni premier Janez Drnovšek in njegov kadrovik Gregor Golobič. S Primčevim odstopom se je najbrž okrepil Kanglerjev položaj v stranki, saj je vseskozi nasprotoval Primcu, ga zmerjal z »zelencem« in podobno, saj je težko prebolel, da je njegovega varovanca premagal na lanskem kongresu SLS, predvsem zaradi podpore mlajših članov.
Bodo Šrota odnesli z Žerjavom?
Dogajanje v SLS seveda ni spremenilo razmerja sil v stranki: frakcije so se poenotile zgolj v oceni, da bi bilo zamenjava predsednika oziroma njegova razrešitev tri tedne pred volitvami preveliko tveganje. Po drugi strani pa so z razpravo dosegli, da se je stranka bolj ogradila od spornega lastninjenja Pivovarne Laško, ki je v lasti predsednikovega brata Boška Šrota. Bojan pa je moral obljubiti, da bo na soočenjih bolj govoril o stranki in da se bo izogibal vprašanjem, ki zadevajo njegovega brata. Njegovi nasprotniki čakajo na volitve, kjer ne pričakujejo uspeha, bojijo se, ali bo stranki sploh uspel preboj v parlament, nato pa naj bi obračunali z njim. Bojan Šrot je na več sestankih vrha stranke obljubil, da bo v primeru slabega rezultata ali neizvolitve za poslanca ponudil svoj odstop. Nekateri že zdaj iščejo novega kandidata za predsednika, med njimi se najbolj resno govori o prometnem ministru Radovanu Žerjavu, ki ima med politiki te stranke daleč najboljši rating. Neuradno je slišati, da bi ga podprl tudi Janez Podobnik, ki še vedno obvladuje teren. Manj pa je verjetno, da bi stranko prevzel Kangler, ki naj bi sicer imel take želje, toda v sami stranki ni najbolj priljubljen. Poleg tega bi v primeru volilnega kolapsa zanj tudi sam nosil del odgovornosti, saj naj bi bil prav on najbolj zaslužen za koalicijo z stranko mladih. Kot se govori v SLS, naj bi se Kangler stranki mladih tako oddolžil za podporo na županskih volitvah. Med kandidati je tudi nekdanji poslanec SMS Marko Diaci, ki je svetovalec direktorja CPM, to podjetje pa je lastniško povezano s Pivovarno Laško oziroma gospodarskim imperijem Boška Šrota.
Mladi z malo možnosti
Iz stranke mladih ima še največ možnosti za izvolitev tolminski župan Uroš Brežan (pred dvema letoma sta njegovo župansko kandidaturo podprli SMS in LDS), vendar pod pogojem, da ima boljši odstotek kot sedanji poslanec Josip Bajc (Postojna) in nekdanji poslanec Vladimir Čeligoj (Ilirska Bistrica). Drugi pogoj pa je, da SLS sploh dobi mandat v primorski (drugi) volilni enoti. Na prejšnjih volitvah je tam dosegla rezultat, ki je bil pod povprečnim uspehom SLS na državni ravni. Veliko bolje kotira SLS v osmi volilni enoti (vzhodna Slovenija), vendar pa ima tam prvak SMS Darko Krajnc (Pesnica) veliko večjo konkurenco v lenarškemu županu in poslancu Janezu Krambergerju (na zadnjih volitvah je dosegel 19,8 odstotka glasov), zelo močan kandidat pa je tudi prometni minister Radovan Žerjav, ki se za poslanski sedež poteguje v Lendavi in Murski Soboti. Še težje pa bo izvoljen že omenjeni Marko Diaci (Šentjur), ki ima v celjski (peti) volilni enoti tekmeca v Bojanu Šrotu in Jakobu Presečniku (Mozirje). Pravzaprav se utegne zgoditi celo, da bo Presečnik z višjim odstotkom glasov celo preprečil Šrotovo izvolitev v državni zbor. Na zadnjih volitvah je dosegel več kot 18 odstotkov glasov, v Celju pa SLS kljub županu ne kotira bolje.
Podobno se je na prejšnjih državnih volitvah zgodilo Janezu Podobniku, ko ga je za slab odstotek prehitel župan Železnikov Mihael Premc, ki tudi tokrat velja za favorita v gorenjski (prvi) volilni enoti. Za SLS je ugodna volilna enota tudi mariborska (sedma), kjer se bo namesto Franca Kanglerja v njegovem volilnem okraju potegoval njegov sorodnik, dupleški župan Janez Ribič, v tej volilni enoti pa bo nastopil tudi minister za lokalno samoupravo Ivan Žagar (Slovenska Bistrica). Najboljši volilni rezultat pa je SLS dosegla v novomeški (šesti) volilni enoti, kjer je tragično preminuli poslanec in sevniški župan Kristijan Janc dosegel 27,76 odstotkov, kar je bil najboljši rezultat ljudske stranke na zadnjih parlamentarnih volitvah. Zdaj upe polagajo v krškega župana Franca Bogoviča in črnomaljskega Andreja Fabijana (tudi on je presegel 22,5 odstotka glasov), medtem ko bo Sevnici kandidiral direktor občinske uprave Zvone Košmerl. Mnogo manj možnosti imajo kandidati v ljubljanskih volilnih enotah, ker najbrž tam SLS niti ne bo dobila mandata: v tretji volilni enoti sta glavna tekmeca Nada Skuk (Cerknica-Logatec) in ižanski župan Janez Cimperman (v času od 2000 do 2004 je bil poslanec SDS), v četrti pa ima najboljše temelje Gvido Kres, ki kandidira namesto litijskega župana Franca Rokavca, kateremu se kljub zelo dobremu uspehu (več kot 20 odstotkov) ni uspelo uvrstiti v parlament, ker je stranka ostala brez mandata v tej volilni enoti.
Seveda se lahko zgodi za stranko najhujši scenarij, po katerem ne pride v parlament, zato upajo, da jih bodo tako kot pred štirimi leti rešili župani oziroma močni kandidati, ki v svojih volilnih okrajih dobivajo okoli dvajset odstotkov glasov, vendar pa je bilo takrat takih devet. Prav lahko se zgodi, da bodo letos tudi pri njih odstotki bistveno nižji…
Reporter, 8. septembra 2008
Zgodba o razrešitvi predsednika SLS Bojana Šrota je zamrznjena do izteka parlamentarnih volitev. Do takrat so strnili vrste, po njih sledi obračun, seveda z upanjem, da bodo sploh prišli v parlament. Vprašanje je tudi, koliko si bodo lahko na volitvah pomagali z župani in ali jim bo koalicija s stranko mladih sploh koristila.
Pobudnik razrešitve Bojana Šrota Aleš Primc je po neuspelem poskusu odstopil z mesta predsednika glavnega odbora, medtem ko ljubljanski mestni odbor še vedno vodi, saj ta ni sprejel njegovega odstopa. V glavnem odboru ostaja kot predstavnik Ljubljane, medtem ko se bo na njegovo čelo zavihtel Janez Ribič, ki ga je vseskozi forsiral mariborski župan Franc Kangler. Njegova žena Marija Ribič je celo Kanglerjeva sestrična, v času Marjana Podobnika je bila državna sekretarka na ministrstvu za obrambo, morda bi bila celo obrambna ministrica, če je ne bi zaustavila takratni premier Janez Drnovšek in njegov kadrovik Gregor Golobič. S Primčevim odstopom se je najbrž okrepil Kanglerjev položaj v stranki, saj je vseskozi nasprotoval Primcu, ga zmerjal z »zelencem« in podobno, saj je težko prebolel, da je njegovega varovanca premagal na lanskem kongresu SLS, predvsem zaradi podpore mlajših članov.
Bodo Šrota odnesli z Žerjavom?
Dogajanje v SLS seveda ni spremenilo razmerja sil v stranki: frakcije so se poenotile zgolj v oceni, da bi bilo zamenjava predsednika oziroma njegova razrešitev tri tedne pred volitvami preveliko tveganje. Po drugi strani pa so z razpravo dosegli, da se je stranka bolj ogradila od spornega lastninjenja Pivovarne Laško, ki je v lasti predsednikovega brata Boška Šrota. Bojan pa je moral obljubiti, da bo na soočenjih bolj govoril o stranki in da se bo izogibal vprašanjem, ki zadevajo njegovega brata. Njegovi nasprotniki čakajo na volitve, kjer ne pričakujejo uspeha, bojijo se, ali bo stranki sploh uspel preboj v parlament, nato pa naj bi obračunali z njim. Bojan Šrot je na več sestankih vrha stranke obljubil, da bo v primeru slabega rezultata ali neizvolitve za poslanca ponudil svoj odstop. Nekateri že zdaj iščejo novega kandidata za predsednika, med njimi se najbolj resno govori o prometnem ministru Radovanu Žerjavu, ki ima med politiki te stranke daleč najboljši rating. Neuradno je slišati, da bi ga podprl tudi Janez Podobnik, ki še vedno obvladuje teren. Manj pa je verjetno, da bi stranko prevzel Kangler, ki naj bi sicer imel take želje, toda v sami stranki ni najbolj priljubljen. Poleg tega bi v primeru volilnega kolapsa zanj tudi sam nosil del odgovornosti, saj naj bi bil prav on najbolj zaslužen za koalicijo z stranko mladih. Kot se govori v SLS, naj bi se Kangler stranki mladih tako oddolžil za podporo na županskih volitvah. Med kandidati je tudi nekdanji poslanec SMS Marko Diaci, ki je svetovalec direktorja CPM, to podjetje pa je lastniško povezano s Pivovarno Laško oziroma gospodarskim imperijem Boška Šrota.
Mladi z malo možnosti
Iz stranke mladih ima še največ možnosti za izvolitev tolminski župan Uroš Brežan (pred dvema letoma sta njegovo župansko kandidaturo podprli SMS in LDS), vendar pod pogojem, da ima boljši odstotek kot sedanji poslanec Josip Bajc (Postojna) in nekdanji poslanec Vladimir Čeligoj (Ilirska Bistrica). Drugi pogoj pa je, da SLS sploh dobi mandat v primorski (drugi) volilni enoti. Na prejšnjih volitvah je tam dosegla rezultat, ki je bil pod povprečnim uspehom SLS na državni ravni. Veliko bolje kotira SLS v osmi volilni enoti (vzhodna Slovenija), vendar pa ima tam prvak SMS Darko Krajnc (Pesnica) veliko večjo konkurenco v lenarškemu županu in poslancu Janezu Krambergerju (na zadnjih volitvah je dosegel 19,8 odstotka glasov), zelo močan kandidat pa je tudi prometni minister Radovan Žerjav, ki se za poslanski sedež poteguje v Lendavi in Murski Soboti. Še težje pa bo izvoljen že omenjeni Marko Diaci (Šentjur), ki ima v celjski (peti) volilni enoti tekmeca v Bojanu Šrotu in Jakobu Presečniku (Mozirje). Pravzaprav se utegne zgoditi celo, da bo Presečnik z višjim odstotkom glasov celo preprečil Šrotovo izvolitev v državni zbor. Na zadnjih volitvah je dosegel več kot 18 odstotkov glasov, v Celju pa SLS kljub županu ne kotira bolje.
Podobno se je na prejšnjih državnih volitvah zgodilo Janezu Podobniku, ko ga je za slab odstotek prehitel župan Železnikov Mihael Premc, ki tudi tokrat velja za favorita v gorenjski (prvi) volilni enoti. Za SLS je ugodna volilna enota tudi mariborska (sedma), kjer se bo namesto Franca Kanglerja v njegovem volilnem okraju potegoval njegov sorodnik, dupleški župan Janez Ribič, v tej volilni enoti pa bo nastopil tudi minister za lokalno samoupravo Ivan Žagar (Slovenska Bistrica). Najboljši volilni rezultat pa je SLS dosegla v novomeški (šesti) volilni enoti, kjer je tragično preminuli poslanec in sevniški župan Kristijan Janc dosegel 27,76 odstotkov, kar je bil najboljši rezultat ljudske stranke na zadnjih parlamentarnih volitvah. Zdaj upe polagajo v krškega župana Franca Bogoviča in črnomaljskega Andreja Fabijana (tudi on je presegel 22,5 odstotka glasov), medtem ko bo Sevnici kandidiral direktor občinske uprave Zvone Košmerl. Mnogo manj možnosti imajo kandidati v ljubljanskih volilnih enotah, ker najbrž tam SLS niti ne bo dobila mandata: v tretji volilni enoti sta glavna tekmeca Nada Skuk (Cerknica-Logatec) in ižanski župan Janez Cimperman (v času od 2000 do 2004 je bil poslanec SDS), v četrti pa ima najboljše temelje Gvido Kres, ki kandidira namesto litijskega župana Franca Rokavca, kateremu se kljub zelo dobremu uspehu (več kot 20 odstotkov) ni uspelo uvrstiti v parlament, ker je stranka ostala brez mandata v tej volilni enoti.
Seveda se lahko zgodi za stranko najhujši scenarij, po katerem ne pride v parlament, zato upajo, da jih bodo tako kot pred štirimi leti rešili župani oziroma močni kandidati, ki v svojih volilnih okrajih dobivajo okoli dvajset odstotkov glasov, vendar pa je bilo takrat takih devet. Prav lahko se zgodi, da bodo letos tudi pri njih odstotki bistveno nižji…
Reporter, 8. septembra 2008
sreda, 10. september 2008
General, pav in filozof (Reporter, 16)
Komentira: Igor Kršinar
Kdor je gledal četrtkovo soočenje predsednikov parlamentarnih strank na POP TV, si lahko predstavlja, kaj se bo dogajalo z alternativo Janeza Janše v naslednjih tednih do volitev. Borut Pahor, ki si je nadel novo podobo brez kravate, bo bržkone začel izgubljati podporo javnosti, saj ga bo začel "spodjedati" Gregor Golobič. Katarina Kresal bo, če se bo preveč oglašala, svojo stranko odpeljala iz parlamenta, saj je videti celo manj resna od prekaljenega Zmaga Jelinčiča. Bojan Šrot bo moral, če bo hotel svoji stranki dobro na volitvah, na soočenje pošiljati kakšno bolj verodostojno osebo, sicer bo SLS videti stranka kapitala in to najbolj umazanega, ki ga pooseblja njegov tajkunski brat. Andrej Bajuk pa se bo tako ali tako moral na volitvah v prvi vrsti spopasti z odpadniki iz svojih vrst, z Janezom Drobničem na čelu. Karl Erjavec bo verjetno zamenjal svojo bazo, saj bodo "rdeči" upokojenci težko volili nekoga, ki ga njihovi stalno napadajo. Po drugi strani pa se bo moral zavedati, da bi levičarska trojica sestavila vlado kvečjemu z Desusom brez njega.
Janezu Janši je tako rekoč usojenega relativna zmaga, kar zadnje čase priznava celo njegov glavni tekmec Borut Pahor, medtem ko njegov oranžni kompanjon Gregor Golobič vztrajno ponavlja, da je bolj pomembna absolutna zmaga vseh treh levosredinskih strank. Za zdaj je težko napovedati, ali bo omenjena trojka zares dosegla 46 poslancev, saj utegneta presenetiti SNS in Desus, poleg tega pa ne bi smeli odpisati niti SLS in NSI. Zato bo „levica“ najbrž iskala dodatno moč v poslancih, izvoljenih na listi teh strank. Desus ima denimo dva močna kandidata, ki ju zanaša precej v levo: kamniškega župana Toneta Smolnikarja in slovenjgraškega kolega Matjaža Zanoškarja, ki naj bi bil po nekaterih podatkih celo član SD. Slednji lahko celo prepreči izvolitev Karla Erjavca, ki tako kot on kandidira v peti volilni enoti. Dovolj je le boljši odstotek glasov. Podobno je tudi z SLS, kjer so najšibkejša točka zlasti kandidati stranke mladih, ki utegnejo biti izvoljeni (zlasti tolminski župan Uroš Brežan). Bojanu Šrotu pa bo najbrž vstop v parlament preprečil kar Jakob Presečnik, ki kandidira v isti volilni enoti. Morda obstaja tudi kdo v LDS, ki bo raje kot Pahorja podprl Janšo. Denimo Matjaž Švagan.
A tudi če Janša ne bi dobil dovolj poslanskih glasov za mandatarstvo, ni rečeno, da ga bo dobil Pahor. Prav lahko se zgodi, da bodo "zaresni" poslanci glasovali proti, nato pa predlagali tretjo rešitev. Na primer Kučanovega izbranca Mitjo Gasparija. V teh dneh ima Pahor res utemeljeni razlog, da se poti. Odpovedal se je mamljivi funkciji predsednika države, nazadnje pa tudi premier ne bo. Še dobro, da se lahko vrne v Bruselj!
Reporter, 1. septembra 2008
Opomba z dne 10. 9. 2008: Če ste danes brali poročila s tiskovne konference ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ni izključil možnosti, da bi sprejel kandidaturo za mandatarja: "To je resno vprašanje, o katerem je treba razmisliti. Če bom dobil takšno ponudbo, bo moja odločitev izredno težka."
Še moj komentar: Pahor je zares politično mrtev!
Kdor je gledal četrtkovo soočenje predsednikov parlamentarnih strank na POP TV, si lahko predstavlja, kaj se bo dogajalo z alternativo Janeza Janše v naslednjih tednih do volitev. Borut Pahor, ki si je nadel novo podobo brez kravate, bo bržkone začel izgubljati podporo javnosti, saj ga bo začel "spodjedati" Gregor Golobič. Katarina Kresal bo, če se bo preveč oglašala, svojo stranko odpeljala iz parlamenta, saj je videti celo manj resna od prekaljenega Zmaga Jelinčiča. Bojan Šrot bo moral, če bo hotel svoji stranki dobro na volitvah, na soočenje pošiljati kakšno bolj verodostojno osebo, sicer bo SLS videti stranka kapitala in to najbolj umazanega, ki ga pooseblja njegov tajkunski brat. Andrej Bajuk pa se bo tako ali tako moral na volitvah v prvi vrsti spopasti z odpadniki iz svojih vrst, z Janezom Drobničem na čelu. Karl Erjavec bo verjetno zamenjal svojo bazo, saj bodo "rdeči" upokojenci težko volili nekoga, ki ga njihovi stalno napadajo. Po drugi strani pa se bo moral zavedati, da bi levičarska trojica sestavila vlado kvečjemu z Desusom brez njega.
Janezu Janši je tako rekoč usojenega relativna zmaga, kar zadnje čase priznava celo njegov glavni tekmec Borut Pahor, medtem ko njegov oranžni kompanjon Gregor Golobič vztrajno ponavlja, da je bolj pomembna absolutna zmaga vseh treh levosredinskih strank. Za zdaj je težko napovedati, ali bo omenjena trojka zares dosegla 46 poslancev, saj utegneta presenetiti SNS in Desus, poleg tega pa ne bi smeli odpisati niti SLS in NSI. Zato bo „levica“ najbrž iskala dodatno moč v poslancih, izvoljenih na listi teh strank. Desus ima denimo dva močna kandidata, ki ju zanaša precej v levo: kamniškega župana Toneta Smolnikarja in slovenjgraškega kolega Matjaža Zanoškarja, ki naj bi bil po nekaterih podatkih celo član SD. Slednji lahko celo prepreči izvolitev Karla Erjavca, ki tako kot on kandidira v peti volilni enoti. Dovolj je le boljši odstotek glasov. Podobno je tudi z SLS, kjer so najšibkejša točka zlasti kandidati stranke mladih, ki utegnejo biti izvoljeni (zlasti tolminski župan Uroš Brežan). Bojanu Šrotu pa bo najbrž vstop v parlament preprečil kar Jakob Presečnik, ki kandidira v isti volilni enoti. Morda obstaja tudi kdo v LDS, ki bo raje kot Pahorja podprl Janšo. Denimo Matjaž Švagan.
A tudi če Janša ne bi dobil dovolj poslanskih glasov za mandatarstvo, ni rečeno, da ga bo dobil Pahor. Prav lahko se zgodi, da bodo "zaresni" poslanci glasovali proti, nato pa predlagali tretjo rešitev. Na primer Kučanovega izbranca Mitjo Gasparija. V teh dneh ima Pahor res utemeljeni razlog, da se poti. Odpovedal se je mamljivi funkciji predsednika države, nazadnje pa tudi premier ne bo. Še dobro, da se lahko vrne v Bruselj!
Reporter, 1. septembra 2008
Opomba z dne 10. 9. 2008: Če ste danes brali poročila s tiskovne konference ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ni izključil možnosti, da bi sprejel kandidaturo za mandatarja: "To je resno vprašanje, o katerem je treba razmisliti. Če bom dobil takšno ponudbo, bo moja odločitev izredno težka."
Še moj komentar: Pahor je zares politično mrtev!
Zlata doba opozicije (Reporter 16)
igor.krsinar@revija-reporter.si
Opozicijski trojček sedanji vladi očita izključevalno politiko, toda podobnih očitkov so bili njihovi veljaki deležni v času, ko so sami sestavljali vladno koalicijo. Primerjava zadnjih dveh mandatnih obdobij kaže, da je imela sedanja opozicija veliko več možnosti vpliva na upravljanje države kot prejšnja.
Ostre besede med vladajočo koalicijo in opozicijo smo lahko poslušali tako v mandatnem obdobju 2000-2004, ko sta bili glavni oblastni stranki LDS in ZLSD (SLS je iz vlade nazadnje izstopila), kot v mandatnem obdobju 2004-2008, ko ima glavno besedo SDS.
Podobnosti med mandatoma
Oba mandata državnega zbora sta se končala brez podpredsednikov iz vrst opozicije. V prejšnjem mandatu je bil podpredsednik DZ Miha Brejc tako kot predsednik Borut Pahor izvoljen v evropski parlament, toda vladajoča koalicija ni dopustila, da bi bil za novega podpredsednika na predlog največje opozicijske stranke (SDS) izvoljen odstavljeni minister Dimitrij Rupel. V iztekajočem mandatu pa je podpredsedniku Marku Pavlihi prenehala funkcija zaradi prestopa iz LDS k SD, nato pa ga državni zbor ni vnovič izvolil na to mesto; podobno usodo sta doživela naslednja kandidata SD za podpredsednika DZ Darja Lavtižar Bebler in Miran Potrč. Zato pa je bila sedanja vladajoča koalicija zelo radodarna na začetku mandata, ko je še drugo podpredsedniško mesto odstopila opoziciji, in sicer Sašu Pečetu iz SNS, ki je pozneje ustanovil Lipo in pred koncem mandata odstopil.
Opoziciji sta v obeh mandatih brez uspeha rušili ministre: v prejšnjem mandatu je SDS predlagala štiri interpelacije (zoper okoljskega ministra Janeza Kopača, notranjega ministra Rada Bohinca, zdravstvenega ministra Dušana Kebra in celotno vlado), medtem ko je v sedanjem mandatu LDS oziroma Zares predlagala tri interpelacije (zoper kulturnega ministra Vaska Simonitija, zdravstvenega ministra Andreja Bručana in notranjega ministra Dragutina Mateja). Preiskovalnih komisij je bilo v tem mandatu več. V obdobju 2000-2004 so poslanci SDS in NSI ustanovili dve preiskovalni komisiji (za primer napada na novinarja Mira Petka in za oškodovanje premoženja elektrogospodarskih družb). V iztekajočem mandatu pa so delovale štiri preiskovalne komisije: o državnih tožilcih, o prodaji državnih deležev, o nabavi oklepnikov patria in orožarskih poslih LDS. Prvo je zahteval državni svet, njeno delo pa je bojkotirala LDS; drugo so ustanovili poslanci vladajoče koalicije in z njo obšli zahtevo LDS po izključnem preiskovanju prodaje Mercatorja; tretjo so ustanovili SD, LDS in Zares, četrto pa SDS kot odgovor na tretjo. Delo je končala samo prva komisija, tretja je ostala celo brez predsednika Milana Cvikla, ki bi sam moral biti zaslišan. Težko ocenjujemo, katera opozicija je bila bolj pridna ali nagajiva, sami podatki pa kažejo na to, da sodelovanje med vlado in opozicijo v parlamentu ni bilo najboljše ne v prejšnjem ne v zdajšnjem mandatu.
Partnerski odnos
Po drugi strani lahko opazimo bistvene razlike med obema vodilnima garniturama. Prva je v tem, da je v času Janševe vlade Desus dobil ministrsko mesto in to obrambo, ki je zelo pomemben resor, medtem ko se je v času Drnovškove in Ropove zadovoljil zgolj z državnimi sekretarji. Poleg tega je mandatar Janez Janša ob sestavljanju vlade leta 2004 ponudil vstop v koalicijo vsem parlamentarnim strankam, medtem ko ne Janez Drnovšek ne Tone Rop leta 2000 nista povabila SDS v vlado. Druga razlika med obema vladajočima garniturama je , da je v tem mandatu opozicija dobila možnost, da sodeluje pri vprašanjih, ki zadevajo razvoj Slovenije, odnose s sosednjo Hrvaško in pripravah na sodelovanje EU. Medtem ko je SD Boruta Pahorja sodelovanje vsaj na začetku sprejemala, ga je LDS vseskozi zavračala, v isti sapi pa so njeni poslanci vladajočo koalicijo obtoževali arogantnosti in samopašnosti.
V okviru partnerstva za razvoj je bilo z opozicijo usklajenih in nato sprejetih več kot 60 zakonov in drugih rešitev za izvedbo paketa gospodarskih in socialnih reform. Več kot 60 odstotkov tega paketa je bilo v celoti usklajenega z opozicijo, zlasti z SD in predstavnikoma manjšin. Kjer se niso uspeli uskladiti, je bila opozicija preglasovana, toda v prejšnjem mandatu opozicija ni imela nobenih možnosti sodelovanja v kakršnem koli partnerstvu z vlado, razen ko je šlo za vstopanje Slovenije v EU in Nato ter je vlada potrebovala podporo opozicije. Šele ko je Drnovšek postal predsednik države, je sprejel Janševo pobudo o pogovorih o prihodnosti Slovenije, ki je bila predhodnica partnerstva za razvoj iz sedanjega mandata Janeza Janše.
Premalo samokritike
Janševa vlada je opoziciji ponudila »partnerstvo« tudi pri nadziranju družb z državni lasti oziroma solastništvu, tako da so lahko opozicijske stranke predlagale svoje člane oziroma strokovnjake v nadzorne svete. SD je to možnost sprva uporabila, LDS je nikoli ni hotela, a vendar so se tudi njeni člani (nekateri so zdaj v Zares) znašli v nadzornih organih. Obe stranki sta kritizirali državno kadrovanje v gospodarskih družbah, sami pa sta ravnali enako, ko sta vladali oziroma na lokalni ravni, kjer uživata veliko moč. Denimo ljubljanska SD ima v nadzornem svetu LPP svojega mestnega svetnika Gregorja Isteniča. Pahor je že leta 2004 izjavil, da bi morali sprejeti zakon, s katerim bi prepovedali, da bi bili politični funkcionarji člani nadzornih svetov v gospodarskih družbah. Kot je znano, je SDS nekaj podobnega že zapisala v svoj statut, SD pa še zdaj ne... Tudi pri imenovanju veleposlanikov v času Janševe vlade SD ni tako nedolžna. Nekdanji podpredsednik SD in bivši mariborski župan Boris Sovič je bil imenovan za izrednega in pooblaščenega veleposlanika v Izraelu, pred kratkim pa je Pahor za veleposlanika predlagal dve osebi: eden od njiju še ni predlagan v postopek, drugi pa je ponujeno mesto v Bolgariji zavrnil, češ da to zanj ni dovolj ugledno.
Borut Pahor, Gregor Golobič in Katarina Kresal bodo morali najprej pomesti pred lastnim pragom. Prvi, ker je od začetka do konca mandata temeljito spremenil svojo opozicijsko politiko, drugi, ker je kot dolgoletni funkcionar LDS odgovoren za stanje pred Janševo vlado, tretja pa kot naslednica tiste LDS, ki se je obnašala, kot da je država njena last. Če bodo po volitvah skupaj sestavili vlado, njihova opozicija skoraj zagotovo ne bo deležna takšnih možnosti, kot so jih sami…
Izbrane misli Boruta Pahorja
O Janezu Janši
»Tudi, če združena lista ne bo sodelovala v taki vladni koaliciji, kar se najverjetneje tudi bo zgodilo, želi novemu mandatarju in bodočemu predsedniku vlade predložiti nekaj predlogov za sodelovanje pri tistih projektih, ki se nam zdijo pomembni za dolgoročne interese Slovenije.« (TVS, 6. 10. 2004)
»Jaz želim novemu mandatarju, da bi kot cilj v prihodnjih štirih letih postavil višjo stopnjo gospodarske rasti, znižanje brezposelnosti, znižanje stopnje inflacije ter še manjšo stopnjo socialne izključenosti.« (POP TV, 7. 10. 2004)
»Janša je ugotovitve Ropove vlade politično sprejel nase, ustanovil je odbor za reforme in prevzel odgovornost. S tem je storil nekaj zelo pozitivnega.« (Delo, 19. 8. 2006)
»Resnici na ljubo je potrebno reči, da je sedanja oblast zmanjšala plače visokih državnih predstavnikov. To pozdravljam…« (Štajerski tednik, 13. 10. 2006)
»Mislim tudi, da bi se lahko vlada odločila za draginjski dodatek in s tem olajšala življenje tistim, ki jih bodo te podražitve najbolj prizadele.« (POP TV, 6. 9. 2007)
O kadrovanju
»Vsaka oblast ima pravico, da poseže nad to mejo in zamenja ljudi, če meni, da bi bolje opravili svoj posel in zato tudi prevzame odgovornost, to je povsem običajno v svetu.« … »Mislim, da bi bilo slepomišenje, če bi kdor koli trdil, v štirinajstih letih različnih koalicij stranke, ki so v teh koalicijah sodelovale, niso imele vpliva na to, kateri ljudje bodo sedeli v nadzornih odborih katere koli stranke so že koalicijo sestavljale. Kolega Janša predlaga, da bi se tretjino dalo opoziciji. To je mogoče, bi kdo ocenil, boljše kot nič. Jaz bi šel še korak naprej in bi rekel, da je treba z zakonom določiti, to sem rekel že v predvolilni kampanji, ne po volitvah, določiti, da člani, ki so v vodstvih strank po definiciji ne morejo biti v nadzornih svetih.« (POP TV, 7. 10. 2004)
»Nazadnje sva govorila v zvezi z njegovim predlogom za tretjinsko sestavo nadzornih svetov s strani opozicije, ko sem povedal, da ZLSD te ponudbe ne bo sprejela, ker ima vlada odgovornost, da poišče kompetentne ljudi, ki so tam dolžni zagovarjati vladno politiko. Lahko so tudi iz naše stranke, ampak naj jih vlada pokliče in jih postavi tja.« (Dnevnik, 12. 2. 2005)
»Ne. Za Križaniča se je odločila vlada, v SD glede tega nismo imeli formalnega predloga.« (TVS, 6. 12. 2005)
»Dajem tudi tukaj pred ljudmi obljubo, da ne bom zamenjal niti enega človeka na javni funkciji, če ne bo utemeljenega suma, da ni dobro opravil svojega dela. Niti z eno besedo ga ne bom vprašal, kateremu svetovnemu nazoru ali politično, opredelitvi, pripada.« (Večer, 17. 12. 2005)
»Dr. Horvat ni član naše stranke, mi je pa veliko pomagal kot svetovalec… Ko me je vprašal, ali bi me motilo, da sodeluje z Damijanom pri odboru za reforme, sem mu rekel, da nasprotno, da sem zelo zadovoljen, saj je to pomembno delo za Slovenijo.« (Vestnik Murska sobota, 12. 1. 2006)
»Prav gotovo so bile tudi menjave, ki so potem z rezultati to opravičile, vendar pa kljub temu ne moremo spregledati, da je šlo za zelo sistematične menjave v družbah, kjer ima vlada svojo odgovornost za upravljanje z državnim premoženjem. Naša kritika, in to je druga stvar, je v tem, da se je vlada lotila nameščati svoje ljudi na te položaje.« (TVS, 19. 12. 2006)
»Prvič, namesto, da se postavlja sebi lojalne ljudi v gospodarstvo je potrebno državo umakniti iz gospodarstva bistveno bolj aktivno kot to počne sedanja vlada.« (TVS, 10. 1. 2007)
»Rad bi se izognil nevarnosti kompromisov, ki bi ogrozili naš načrt, da postavimo pri kadrovanju strokovnost pred politično lojalnost in da politiko umaknemo od tam, kjer je moteča…« (Večer, 7. 4. 2008)
O levem bloku in prestopnikih iz LDS
»Jaz si ne želim sodelovati pri oblikovanju nekega bloka, ki bi imel za edini cilj, da premaga sedanjo vladno koalicijo, da jo potisne v opozicijo in, da zavlada samo zato, ker želi premagati nasprotni tabor. Mislim, da je taka politika plehka politika…« (TVS, 19. 12. 2006)
»V blokovsko ureditev preprosto ne verjamem…Trenutno za oblikovanje levega bloka ne vidim nikakršnih argumentov. To je nesmiselno! Slovenija je majhna država z omejenim številom talentov.« (Delo, 6. 1. 2007)
»V LDS je, če povem malce po nogometno, veliko ljudi, ki bi si jih želel imeti v svojem moštvu. Če bi bil nogometni menedžer, bi »odprl blagajno« in takoj bi zaigrali v prvi ekipi.« (Delo, 6. 1. 2007)
»Tisto, kar naša stranka potrebuje, so kompetentni ljudje. To so izkušeni ljudje, ki so takoj povedali, da ne prihajajo k nam, da bi rinili v ospredje stranke, ampak da bi skupaj ustvarili politiko, v katero verjamemo.« (Dnevnik, 30. 6. 2007)
O aferi Sova
»Takrat sem izjavil, da ni prav da je magister Rop, kot bivši predsednik vlade informacije, ki so bile zaupne narave posredoval javnosti.« … »A veste, če me nekdo obtoži, da stojim za tem projektom zaroti proti vladi in njenemu predsedniku, da smo pravzaprav, da smo vrhu Socialnih demokratov skuhali to afero, potem se čutim prizadetega in pričakujem najprej od tega, ki zapiše to neresnico, da se mi za izrečene besede opraviči.« (POP TV, 6. 9. 2007)
»Dejal sem, da morajo biti ljudje, ki prevzamejo najodgovornejše funkcije državi, zelo pazljivi z informacijami zaupne narave. Takrat sem dejal, da se mi njegovo ravnanje ne zdi primerno, ne sodim pa o resničnosti navedb, ker nisem tisti, ki bi to lahko presojal. Zame je sodelovanje z Antonom Ropom, z Mitjo Gasparijem, s kolego Cviklom in drugimi, ki so prišli v zadnjem času v stranko ali sodelujejo z njo, zelo dragoceno. To so ljudje, ki imajo veliko izkušenj, ki imajo veliko znanja, dobrih in slabih izkušenj.« (TVS, 21. 7. 2008)
O zakonu o RTVS
»Če je ta zakon potrjen na voliščih, potem ne bo veljal le z voljo vladne večine, pač pa tudi z voljo ljudi. Politiki potem takšnega zakona ne bomo mogli spremeniti. Če je ta zakon tako slab, kakor svarijo nekateri poslanci, ali mislite, da bo opozicija, zaradi politizacije javne televizije, sploh lahko prišla na oblast? Tako slab pa ni, ne, ne. Saj sem napisal, da štejem to za pomembno vprašanje, a ne odločilno z vidika slovenske perspektive.« (Mladina, 4. 7. 2005)
»Takšen zakon, kot je zdaj, omogoča politični pritisk- še posebno vladajočim koalicijam…« Vprašanje: Ali nima izvršna oblast prav na BBC popolne pristojnosti pri predlaganju članov najvišjega organa upravljanja? »…Da, toda tradicija imenovanja je tam drugačna. Na to me je pred dnevi na okrogli mizi opozorila dr. Sandra Bašič Hrvatin.« (Reporter, 30. 6. 2008)
O pokojninah
»Janša se je strinjal s tem, da se upokojencem zvišajo pokojnine, kar je bila z vidika političnega sporočila zelo slaba odločitev. Jasno, tudi z gospodarskega vidika. Toda, ali bom jaz namesto predsednika vlade upokojencem razlagal, da so njihove zahteve nevzdržne z vidika odnosa do delavcev in odnosa do mlajše populacije.« (Mladina, 4. 7. 2005)
O Forumu 21
»Kakšno zvezo ima Forum 21 s Socialno demokracijo?« (Večer, 17. 12. 2005)
Osebno
»…moj dan vselej, tudi v Bruslju ali Strasbourgu, začne s šestimi jajčnimi beljaki, žiti in limono. Naslednji obrok je praviloma nemastna skuta.« (Nedeljski Dnevnik, 25. 6. 2006)
»Raje sem Barbika kot pa baraba. Barbika je nevarna, včasih malce naivna, morda malce samovšečna, vsekakor pa ni zlobna.« ... »Hrana je samo še pravilni seštevek proteinov, hidratov in maščob, ki jih potrebujem za šport.« … »Danes imajo vsi poleg izjemnih karier doktorate…jebenti…razen mene.« … »Ma, jaz grem z vami, ljuba gospodična, na konec sveta.« (Nedeljski Dnevnik, 4. 2. 2007)
Preglednica
Nadzorniki iz vrst opozicije v mandatnem obdobju 2004-2008
www.revija-reporter.si (glej št. 16)
Reporter, 1. septembra 2008
Opozicijski trojček sedanji vladi očita izključevalno politiko, toda podobnih očitkov so bili njihovi veljaki deležni v času, ko so sami sestavljali vladno koalicijo. Primerjava zadnjih dveh mandatnih obdobij kaže, da je imela sedanja opozicija veliko več možnosti vpliva na upravljanje države kot prejšnja.
Ostre besede med vladajočo koalicijo in opozicijo smo lahko poslušali tako v mandatnem obdobju 2000-2004, ko sta bili glavni oblastni stranki LDS in ZLSD (SLS je iz vlade nazadnje izstopila), kot v mandatnem obdobju 2004-2008, ko ima glavno besedo SDS.
Podobnosti med mandatoma
Oba mandata državnega zbora sta se končala brez podpredsednikov iz vrst opozicije. V prejšnjem mandatu je bil podpredsednik DZ Miha Brejc tako kot predsednik Borut Pahor izvoljen v evropski parlament, toda vladajoča koalicija ni dopustila, da bi bil za novega podpredsednika na predlog največje opozicijske stranke (SDS) izvoljen odstavljeni minister Dimitrij Rupel. V iztekajočem mandatu pa je podpredsedniku Marku Pavlihi prenehala funkcija zaradi prestopa iz LDS k SD, nato pa ga državni zbor ni vnovič izvolil na to mesto; podobno usodo sta doživela naslednja kandidata SD za podpredsednika DZ Darja Lavtižar Bebler in Miran Potrč. Zato pa je bila sedanja vladajoča koalicija zelo radodarna na začetku mandata, ko je še drugo podpredsedniško mesto odstopila opoziciji, in sicer Sašu Pečetu iz SNS, ki je pozneje ustanovil Lipo in pred koncem mandata odstopil.
Opoziciji sta v obeh mandatih brez uspeha rušili ministre: v prejšnjem mandatu je SDS predlagala štiri interpelacije (zoper okoljskega ministra Janeza Kopača, notranjega ministra Rada Bohinca, zdravstvenega ministra Dušana Kebra in celotno vlado), medtem ko je v sedanjem mandatu LDS oziroma Zares predlagala tri interpelacije (zoper kulturnega ministra Vaska Simonitija, zdravstvenega ministra Andreja Bručana in notranjega ministra Dragutina Mateja). Preiskovalnih komisij je bilo v tem mandatu več. V obdobju 2000-2004 so poslanci SDS in NSI ustanovili dve preiskovalni komisiji (za primer napada na novinarja Mira Petka in za oškodovanje premoženja elektrogospodarskih družb). V iztekajočem mandatu pa so delovale štiri preiskovalne komisije: o državnih tožilcih, o prodaji državnih deležev, o nabavi oklepnikov patria in orožarskih poslih LDS. Prvo je zahteval državni svet, njeno delo pa je bojkotirala LDS; drugo so ustanovili poslanci vladajoče koalicije in z njo obšli zahtevo LDS po izključnem preiskovanju prodaje Mercatorja; tretjo so ustanovili SD, LDS in Zares, četrto pa SDS kot odgovor na tretjo. Delo je končala samo prva komisija, tretja je ostala celo brez predsednika Milana Cvikla, ki bi sam moral biti zaslišan. Težko ocenjujemo, katera opozicija je bila bolj pridna ali nagajiva, sami podatki pa kažejo na to, da sodelovanje med vlado in opozicijo v parlamentu ni bilo najboljše ne v prejšnjem ne v zdajšnjem mandatu.
Partnerski odnos
Po drugi strani lahko opazimo bistvene razlike med obema vodilnima garniturama. Prva je v tem, da je v času Janševe vlade Desus dobil ministrsko mesto in to obrambo, ki je zelo pomemben resor, medtem ko se je v času Drnovškove in Ropove zadovoljil zgolj z državnimi sekretarji. Poleg tega je mandatar Janez Janša ob sestavljanju vlade leta 2004 ponudil vstop v koalicijo vsem parlamentarnim strankam, medtem ko ne Janez Drnovšek ne Tone Rop leta 2000 nista povabila SDS v vlado. Druga razlika med obema vladajočima garniturama je , da je v tem mandatu opozicija dobila možnost, da sodeluje pri vprašanjih, ki zadevajo razvoj Slovenije, odnose s sosednjo Hrvaško in pripravah na sodelovanje EU. Medtem ko je SD Boruta Pahorja sodelovanje vsaj na začetku sprejemala, ga je LDS vseskozi zavračala, v isti sapi pa so njeni poslanci vladajočo koalicijo obtoževali arogantnosti in samopašnosti.
V okviru partnerstva za razvoj je bilo z opozicijo usklajenih in nato sprejetih več kot 60 zakonov in drugih rešitev za izvedbo paketa gospodarskih in socialnih reform. Več kot 60 odstotkov tega paketa je bilo v celoti usklajenega z opozicijo, zlasti z SD in predstavnikoma manjšin. Kjer se niso uspeli uskladiti, je bila opozicija preglasovana, toda v prejšnjem mandatu opozicija ni imela nobenih možnosti sodelovanja v kakršnem koli partnerstvu z vlado, razen ko je šlo za vstopanje Slovenije v EU in Nato ter je vlada potrebovala podporo opozicije. Šele ko je Drnovšek postal predsednik države, je sprejel Janševo pobudo o pogovorih o prihodnosti Slovenije, ki je bila predhodnica partnerstva za razvoj iz sedanjega mandata Janeza Janše.
Premalo samokritike
Janševa vlada je opoziciji ponudila »partnerstvo« tudi pri nadziranju družb z državni lasti oziroma solastništvu, tako da so lahko opozicijske stranke predlagale svoje člane oziroma strokovnjake v nadzorne svete. SD je to možnost sprva uporabila, LDS je nikoli ni hotela, a vendar so se tudi njeni člani (nekateri so zdaj v Zares) znašli v nadzornih organih. Obe stranki sta kritizirali državno kadrovanje v gospodarskih družbah, sami pa sta ravnali enako, ko sta vladali oziroma na lokalni ravni, kjer uživata veliko moč. Denimo ljubljanska SD ima v nadzornem svetu LPP svojega mestnega svetnika Gregorja Isteniča. Pahor je že leta 2004 izjavil, da bi morali sprejeti zakon, s katerim bi prepovedali, da bi bili politični funkcionarji člani nadzornih svetov v gospodarskih družbah. Kot je znano, je SDS nekaj podobnega že zapisala v svoj statut, SD pa še zdaj ne... Tudi pri imenovanju veleposlanikov v času Janševe vlade SD ni tako nedolžna. Nekdanji podpredsednik SD in bivši mariborski župan Boris Sovič je bil imenovan za izrednega in pooblaščenega veleposlanika v Izraelu, pred kratkim pa je Pahor za veleposlanika predlagal dve osebi: eden od njiju še ni predlagan v postopek, drugi pa je ponujeno mesto v Bolgariji zavrnil, češ da to zanj ni dovolj ugledno.
Borut Pahor, Gregor Golobič in Katarina Kresal bodo morali najprej pomesti pred lastnim pragom. Prvi, ker je od začetka do konca mandata temeljito spremenil svojo opozicijsko politiko, drugi, ker je kot dolgoletni funkcionar LDS odgovoren za stanje pred Janševo vlado, tretja pa kot naslednica tiste LDS, ki se je obnašala, kot da je država njena last. Če bodo po volitvah skupaj sestavili vlado, njihova opozicija skoraj zagotovo ne bo deležna takšnih možnosti, kot so jih sami…
Izbrane misli Boruta Pahorja
O Janezu Janši
»Tudi, če združena lista ne bo sodelovala v taki vladni koaliciji, kar se najverjetneje tudi bo zgodilo, želi novemu mandatarju in bodočemu predsedniku vlade predložiti nekaj predlogov za sodelovanje pri tistih projektih, ki se nam zdijo pomembni za dolgoročne interese Slovenije.« (TVS, 6. 10. 2004)
»Jaz želim novemu mandatarju, da bi kot cilj v prihodnjih štirih letih postavil višjo stopnjo gospodarske rasti, znižanje brezposelnosti, znižanje stopnje inflacije ter še manjšo stopnjo socialne izključenosti.« (POP TV, 7. 10. 2004)
»Janša je ugotovitve Ropove vlade politično sprejel nase, ustanovil je odbor za reforme in prevzel odgovornost. S tem je storil nekaj zelo pozitivnega.« (Delo, 19. 8. 2006)
»Resnici na ljubo je potrebno reči, da je sedanja oblast zmanjšala plače visokih državnih predstavnikov. To pozdravljam…« (Štajerski tednik, 13. 10. 2006)
»Mislim tudi, da bi se lahko vlada odločila za draginjski dodatek in s tem olajšala življenje tistim, ki jih bodo te podražitve najbolj prizadele.« (POP TV, 6. 9. 2007)
O kadrovanju
»Vsaka oblast ima pravico, da poseže nad to mejo in zamenja ljudi, če meni, da bi bolje opravili svoj posel in zato tudi prevzame odgovornost, to je povsem običajno v svetu.« … »Mislim, da bi bilo slepomišenje, če bi kdor koli trdil, v štirinajstih letih različnih koalicij stranke, ki so v teh koalicijah sodelovale, niso imele vpliva na to, kateri ljudje bodo sedeli v nadzornih odborih katere koli stranke so že koalicijo sestavljale. Kolega Janša predlaga, da bi se tretjino dalo opoziciji. To je mogoče, bi kdo ocenil, boljše kot nič. Jaz bi šel še korak naprej in bi rekel, da je treba z zakonom določiti, to sem rekel že v predvolilni kampanji, ne po volitvah, določiti, da člani, ki so v vodstvih strank po definiciji ne morejo biti v nadzornih svetih.« (POP TV, 7. 10. 2004)
»Nazadnje sva govorila v zvezi z njegovim predlogom za tretjinsko sestavo nadzornih svetov s strani opozicije, ko sem povedal, da ZLSD te ponudbe ne bo sprejela, ker ima vlada odgovornost, da poišče kompetentne ljudi, ki so tam dolžni zagovarjati vladno politiko. Lahko so tudi iz naše stranke, ampak naj jih vlada pokliče in jih postavi tja.« (Dnevnik, 12. 2. 2005)
»Ne. Za Križaniča se je odločila vlada, v SD glede tega nismo imeli formalnega predloga.« (TVS, 6. 12. 2005)
»Dajem tudi tukaj pred ljudmi obljubo, da ne bom zamenjal niti enega človeka na javni funkciji, če ne bo utemeljenega suma, da ni dobro opravil svojega dela. Niti z eno besedo ga ne bom vprašal, kateremu svetovnemu nazoru ali politično, opredelitvi, pripada.« (Večer, 17. 12. 2005)
»Dr. Horvat ni član naše stranke, mi je pa veliko pomagal kot svetovalec… Ko me je vprašal, ali bi me motilo, da sodeluje z Damijanom pri odboru za reforme, sem mu rekel, da nasprotno, da sem zelo zadovoljen, saj je to pomembno delo za Slovenijo.« (Vestnik Murska sobota, 12. 1. 2006)
»Prav gotovo so bile tudi menjave, ki so potem z rezultati to opravičile, vendar pa kljub temu ne moremo spregledati, da je šlo za zelo sistematične menjave v družbah, kjer ima vlada svojo odgovornost za upravljanje z državnim premoženjem. Naša kritika, in to je druga stvar, je v tem, da se je vlada lotila nameščati svoje ljudi na te položaje.« (TVS, 19. 12. 2006)
»Prvič, namesto, da se postavlja sebi lojalne ljudi v gospodarstvo je potrebno državo umakniti iz gospodarstva bistveno bolj aktivno kot to počne sedanja vlada.« (TVS, 10. 1. 2007)
»Rad bi se izognil nevarnosti kompromisov, ki bi ogrozili naš načrt, da postavimo pri kadrovanju strokovnost pred politično lojalnost in da politiko umaknemo od tam, kjer je moteča…« (Večer, 7. 4. 2008)
O levem bloku in prestopnikih iz LDS
»Jaz si ne želim sodelovati pri oblikovanju nekega bloka, ki bi imel za edini cilj, da premaga sedanjo vladno koalicijo, da jo potisne v opozicijo in, da zavlada samo zato, ker želi premagati nasprotni tabor. Mislim, da je taka politika plehka politika…« (TVS, 19. 12. 2006)
»V blokovsko ureditev preprosto ne verjamem…Trenutno za oblikovanje levega bloka ne vidim nikakršnih argumentov. To je nesmiselno! Slovenija je majhna država z omejenim številom talentov.« (Delo, 6. 1. 2007)
»V LDS je, če povem malce po nogometno, veliko ljudi, ki bi si jih želel imeti v svojem moštvu. Če bi bil nogometni menedžer, bi »odprl blagajno« in takoj bi zaigrali v prvi ekipi.« (Delo, 6. 1. 2007)
»Tisto, kar naša stranka potrebuje, so kompetentni ljudje. To so izkušeni ljudje, ki so takoj povedali, da ne prihajajo k nam, da bi rinili v ospredje stranke, ampak da bi skupaj ustvarili politiko, v katero verjamemo.« (Dnevnik, 30. 6. 2007)
O aferi Sova
»Takrat sem izjavil, da ni prav da je magister Rop, kot bivši predsednik vlade informacije, ki so bile zaupne narave posredoval javnosti.« … »A veste, če me nekdo obtoži, da stojim za tem projektom zaroti proti vladi in njenemu predsedniku, da smo pravzaprav, da smo vrhu Socialnih demokratov skuhali to afero, potem se čutim prizadetega in pričakujem najprej od tega, ki zapiše to neresnico, da se mi za izrečene besede opraviči.« (POP TV, 6. 9. 2007)
»Dejal sem, da morajo biti ljudje, ki prevzamejo najodgovornejše funkcije državi, zelo pazljivi z informacijami zaupne narave. Takrat sem dejal, da se mi njegovo ravnanje ne zdi primerno, ne sodim pa o resničnosti navedb, ker nisem tisti, ki bi to lahko presojal. Zame je sodelovanje z Antonom Ropom, z Mitjo Gasparijem, s kolego Cviklom in drugimi, ki so prišli v zadnjem času v stranko ali sodelujejo z njo, zelo dragoceno. To so ljudje, ki imajo veliko izkušenj, ki imajo veliko znanja, dobrih in slabih izkušenj.« (TVS, 21. 7. 2008)
O zakonu o RTVS
»Če je ta zakon potrjen na voliščih, potem ne bo veljal le z voljo vladne večine, pač pa tudi z voljo ljudi. Politiki potem takšnega zakona ne bomo mogli spremeniti. Če je ta zakon tako slab, kakor svarijo nekateri poslanci, ali mislite, da bo opozicija, zaradi politizacije javne televizije, sploh lahko prišla na oblast? Tako slab pa ni, ne, ne. Saj sem napisal, da štejem to za pomembno vprašanje, a ne odločilno z vidika slovenske perspektive.« (Mladina, 4. 7. 2005)
»Takšen zakon, kot je zdaj, omogoča politični pritisk- še posebno vladajočim koalicijam…« Vprašanje: Ali nima izvršna oblast prav na BBC popolne pristojnosti pri predlaganju članov najvišjega organa upravljanja? »…Da, toda tradicija imenovanja je tam drugačna. Na to me je pred dnevi na okrogli mizi opozorila dr. Sandra Bašič Hrvatin.« (Reporter, 30. 6. 2008)
O pokojninah
»Janša se je strinjal s tem, da se upokojencem zvišajo pokojnine, kar je bila z vidika političnega sporočila zelo slaba odločitev. Jasno, tudi z gospodarskega vidika. Toda, ali bom jaz namesto predsednika vlade upokojencem razlagal, da so njihove zahteve nevzdržne z vidika odnosa do delavcev in odnosa do mlajše populacije.« (Mladina, 4. 7. 2005)
O Forumu 21
»Kakšno zvezo ima Forum 21 s Socialno demokracijo?« (Večer, 17. 12. 2005)
Osebno
»…moj dan vselej, tudi v Bruslju ali Strasbourgu, začne s šestimi jajčnimi beljaki, žiti in limono. Naslednji obrok je praviloma nemastna skuta.« (Nedeljski Dnevnik, 25. 6. 2006)
»Raje sem Barbika kot pa baraba. Barbika je nevarna, včasih malce naivna, morda malce samovšečna, vsekakor pa ni zlobna.« ... »Hrana je samo še pravilni seštevek proteinov, hidratov in maščob, ki jih potrebujem za šport.« … »Danes imajo vsi poleg izjemnih karier doktorate…jebenti…razen mene.« … »Ma, jaz grem z vami, ljuba gospodična, na konec sveta.« (Nedeljski Dnevnik, 4. 2. 2007)
Preglednica
Nadzorniki iz vrst opozicije v mandatnem obdobju 2004-2008
www.revija-reporter.si (glej št. 16)
Reporter, 1. septembra 2008
Premier iz pravega testa (Reporter 15)
Kakšne lastnosti mora imeti predsednik vlade
igor.krsinar@revija-reporter.si
Med dilemami, ki bodo volivce vodile k odločitvi na državnozborskih volitvah so tudi lastnosti, ki jih mora imeti dober predsednik vlade. Pričakovati je, da bo zmagala stranka, ki bo največ volivcev uspela prepričati, da je njihov kandidat najbolj primeren za predsednika vlade. Glavna favorita za predsednika vlade, aktualni premier Janez Janša (SDS) in njegov izzivalec Borut Pahor (SD), sta se v sredo prvič javno soočila na nacionalni televiziji.
Oba favorita se predstavljata kot najboljša izbira za državljane. Aktualni premier je svojo voditeljsko in državniško držo že dokazal, njegov izzivalec skuša volivce prepričati, da bi bil sam boljša izbira. V javnosti kot primer dobrega premierja prevladuje pokojni bivši predsednik Janez Drnovšek, ki je bil za predsednika vlade izvoljen kar štirikrat. Slovel je kot oseba z nesporno avtoriteto, državniškimi izkušnjami in politično uravnoteženostjo, kar pomeni, da je bil odprt do različnih političnih opcij in pripravljen na dialog z njimi. Hkrati je znal prisluhniti strokovni javnosti in interesnim skupinam. Videti je, da novega Drnovška (še) nimamo, čeprav je veliko pretendentov za njegovega naslednika. Te vrline so namreč kot lastnosti dobrega premierja opisali naši sogovorniki iz politološke, sociološke in ekonomske stroke.
Izkušnje
Za Drnovškovo dediščino se potegujejo tako aktualni premier kakor tudi obe stranki iz nekdanjega Drnovškovega moštva, vendar niti v LDS niti v Zares nimajo osebnosti, ki bi bila sposobna stopiti na Drnovškov prestol, kajti stranki nista niti favoritinji letošnjih državnozborskih volitev. Tudi v SD ne zaostajajo, saj ima njihov prvak podobno umirjeno in popularno držo kot dolgoletni predsednik vlade, toda po drugi strani nima takšne karizme in državniških izkušenj kot aktualni premier. Ko je Janša leta 2004 prevzel krmilo vlade, ni bil povsem brez izkušenj v izvršilni veji oblasti, saj je bil kar trikrat obrambni minister. Prvič celo v ključnem obdobju slovenske zgodovine, ko je bilo treba z organizacijo teritorialne obrambe zavarovati odločitev za samostojno in neodvisno državo. Pahor se lahko kvečjemu pohvali z uspešnim vodenjem državnega zbora, ki ga je izstrelilo med najpopularnejše slovenske politike. Čeprav je bila njegova stranka v koaliciji z LDS, sam kot predsednik ni bil med ministri. Oba imata stike z evropskimi in svetovnimi voditelji, Pahor kot evropski poslanec, medtem ko je Janša v prvi polovici leta vodil predsedovanje EU in je torej po funkciji načeloval vsem premierjem članic EU. Zato je pričakovati, da ga bo pred volitvami podprla njegova nemška kolegica, kanclerka Angela Merkel, ki je pred lanskimi volitvami podprla tudi hrvaškega premierja Iva Sanaderja.
Avtoriteta
Prvak SDS je mnogo večja avtoriteta kot prvak SD, kateremu so še pred meseci oporekali sposobnost vodenja vlade, ampak bi njegovi »zavezniki« na levici raje na tem mestu videli bodisi Zorana Jankovića bodisi Mitjo Gasparija, prvega zaradi menedžerskih sposobnosti, drugega pa kot finančnega strokovnjaka. Podobno avtoriteto uživa tudi evropski komisar Janez Potočnik, ki pa vsaj za zdaj nima premierskih ambicij. Zato je vprašanje, koliko avtoritete Pahor sploh uživa v LDS in Zares, ki ju vidi kot naravna partnerja v svoji vladi. Znano je tudi, da ni nima posebej dobrih odnosov s svojim nekdanjim političnim mentorjem, bivšim predsednikom Milanom Kučanom, ki ga bo najbrž pred volitvami podprl zgolj zato, ker je najbolj resen tekmec aktualnemu premierju. Pahorja celo v lastni stranki »komandirajo« starejši tovariši in tovarišice, ki so se ga hoteli znebiti s kandidaturo v evropski parlament. Sprva se jo je branil, zato je kandidiral na zadnjem mestu na listi, a je bil izvoljen na podlagi preferenčnih glasov. Kljub vsemu mu je položaj evropskega poslanca povečal priljubljenost v stranki, zlasti med mladimi. Pahorja tovariši niso hoteli poslušati niti takrat, ko se je zavzel za vstop v vlado Janeza Janše. Nazadnje se je s težkim srcem odpovedal kandidaturi za predsednika države, ker bi v nasprotnem primeru razpadla stranka oziroma bi se tik pred volitvami začel notranji spopad za oblast. Zato velja za precej neodločnega politika, medtem ko Janša z odločitvami ni imel nikoli težav. Slednji tudi uživa karizmo kot osamosvojitvenik, v zadnjem času pa tudi zaradi vodenja EU, po drugi strani pa ga nekateri, zlasti v levici, vidijo kot avtoritarnega voditelja, ki o vsem odloča sam. Pahor nima karizme, velja pa za človeka, ki se veliko posvetuje z drugimi in odločitev nikoli ne sprejema sam.
Odprtost
Kar zadeva odprtosti do drugih političnih opcij, ki je bila sicer značilna za Drnovška, pa je težko zatrjevati, da naj bi bil Janša manj sposoben za dialog z drugače mislečimi kot Pahor. Ko je slednji predlagal pobudo o partnerstvu med političnimi strankami o pomembnih razvojnih vprašanjih, jo je premier takoj sprejel in tako je nastalo partnerstvo za razvoj, v okviru katerega sta se oba prvaka lahko posebej dogovarjala o pomembnejših zakonih. Morda je bilo to partnerstvo nadomestek za veliko koalicijo, ki jo veljaka nista mogla skleniti zaradi blokade »rdeče« tovarišije. Pozneje se je sicer partnerstvo skalilo, a vendar prvak SDS še naprej ponuja prvaku SD možnost sodelovanja v naslednji vladi, kar pa slednji vnaprej zavrača. Pri tem je zanimivo, da se je Pahor sprva ogreval za veliko koalicijo, toda ko je ugotovil, da ta v Nemčiji koristi predvsem kanclerki, ne pa tudi njenim socialdemokratskim partnerjem, si je premislil; najbrž tudi pod pritiskom starih sil in prebežnikov iz LDS. Janša je opoziciji tudi dal možnost, da sodeluje pri nadzoru gospodarskih družb v državni lasti, kar je SD vsaj na začetku izkoristila. Mimogrede, celo pri imenovanju veleposlanikov premier ni obšel želja največje opozicijske stranke, ki je tako uspela izposlovati diplomatski položaj za svojega nekdanjega župana (Borisa Soviča), ki je vendarle bolj politik kot strokovnjak za mednarodne odnose. Nenazadnje se je Janša zaradi dialoga s sindikati odpovedal nadaljevanju gospodarskih reform, kar mnogi ekonomisti označujejo za napako. Zaradi (prevelikega) posluha za dialog z župani in občinskimi svetniki, pa je Janševa vlada predlagala 14 pokrajin, kar je za opozicijo prevelika številka, a nazadnje ne bo sprejeta prav nobena. Toda Janši je nesporno uspelo vsaj spremeniti ustavo, tako da bo lahko naslednja vlada (njegova ali Pahorjeva) nadaljevala proces regionalizacije. Zanimiv dialog je Janša vzpostavil tudi z večnim opozicionalcem Zmagom Jelinčičem, ki mu je velikokrat zagotovil glasove, kadar je zatajila kakšna koalicijska stranka. O tem, kakšen posluh za dialog z nasprotniki bo imela morebitna Pahorjeva vlada, smo zaenkrat slišali zgolj sladke besede in obljube.
Idealna vlada
Končno razsodbo, kdo izmed kandidatov je bolj primeren za vodenje vlade, bodo sprejeli volivci, ki se bodo 21. septembra podali na volitve. Strokovnjaki so prepričani, da sta oba premierska pretendenta dovolj primerna za prevzem oziroma vnovičen prevzem te državniške odgovornosti. Mnogi bi najraje na tem položaju videli kar oba. Ekonomist dr. Janez Šušteršič je denimo zaključil, da bi bilo morda najbolje, če bi ju nekako »skombinirali«. Bi z veliko koalicijo Janša-Pahor vendarle dobili novega Drnovška?
Dr. Janez Šušteršič (Fakulteta za management Koper)
»Takole iz glave bi rekel, da so pomembne tele lastnosti: prvič, sposobnost posvetovanja in razumevanja različnih stališč/ nasvetov strokovnjakov in zainteresirane javnosti, drugič, sposobnost hitrega odločanja in oblikovanja jasne politične usmeritve na podlagi lastnega avtonomnega razmisleka, tretjič, avtoriteta znotraj vlade oziroma koalicije, četrtič, sposobnost prepričevanja »širokih ljudskih množic« v pravilnost svojih pogledov, petič, sposobnost delegiranja posameznih odločitev, tudi na avtonomne inštitucije. Glede prve, četrte in pete točke bi dal prednost Pahorju, glede druge in tretje pa Janši. Morda pa bi bilo najbolje, če bi ju nekako skombinirali?«
Dr. Matej Makarovič (Fakulteta za uporabne družbene študije Nova Gorica)
»Sam bi kot nujne lastnosti izpostavil predvsem jasno politično vizijo, voditeljske sposobnosti, ki vključujejo tako zmožnost povezovanja vladne ekipe kot samostojnega odločanja, etično nespornost, pogajalske sposobnosti in sposobnost komuniciranja z javnostmi. Pri Pahorju je politična vizija precej nejasna, saj razlaga, da bo uvedel drugačne prakse, ni pa doslej znal konkretno pojasniti, v čem bo tako očitno drugačen. Janša si lahko kot aktualni premier privošči vizijo na podlagi kontinuitete (nadaljevanje začetega dela), res pa je, da tudi on, ko je bil še v opoziciji, ni predstavljal zelo konkretizirane vizije, temveč je velike odločitve – kot so bile gospodarsko-socialne reforme – sprejel šele kot premier. Pahorjevih voditeljskih sposobnosti ne poznamo posebno dobro, saj še ni opravljal primerljivih političnih funkcij razen samega vodenja stranke, vemo pa, da ima s samostojnim sprejemanjem odločitev težave, kot se je pokazalo že pri njegovem dolgotrajnem odločanju, ali ga bolj zanima premierska ali predsedniška funkcija. Janša je tu vsekakor v prednosti, kar najbolj očitno dokazuje dejstvo, je prvi slovenski premier, ki je svojo koalicijo v nespremenjeni sestavi popeljal skozi celoten mandat ob tem pa še predsedoval Evropski uniji. Na ravni etične nespornosti ima Pahor prednost v dejstvu, da še ni opravljal funkcije v izvršilni oblasti in mu zato niti ni mogoče ničesar neposredno očitati. Toda hkrati bi Pahorjeva možna šibka točka v etičnem smislu lahko bila v nezanikanih govoricah o nezvestobi v zasebnem življenju, ki samo po sebi sicer ni relevantno, vendar pa bi lahko vzbujalo pomisleke v smeri, ali je zmožen laži in nezvestobe tudi v javni sferi, tj. v odnosu do javnosti in državljanov. V pogajalskih sposobnostih se je Janša vsekakor precej naučil, zlasti v zadnjih letih, Pahor je tu večinoma nepreizkušen. V formi komuniciranja z javnostjo je Pahor večinoma spretnejši od Janše, je pa od njega šibkejši, ko je treba zavzeti jasna stališča do zelo konkretnih vprašanj.«
Dr. Jernej Pikalo (Fakulteta za družbene vede Ljubljana)
»Vloge ministrskih predsednikov so se v zadnjih desetletjih pod vplivom političnih in družbenih sprememb izjemno spremenile. Ministrski predsedniki danes delujejo v globaliziranem okolju, kjer na domače politične dogodke ne vplivajo zgolj in samo domači vzroki, ampak cela vrsta tujih, pogosto nepredvidljivih in neobvladljivih. A vendarle je ena stvar, ki ostaja že od starega Egipta: to je, da ministrski predsednik daje usmeritve vladi in jo tudi vodi. Iz tega izhaja tudi moje videnje kakšne naj bi bile lastnosti ministrskega predsednika: bil naj bi nekdo, ki ima jasen političen program, za katerega je dobil mandat volivcev in ta program izpolnjuje. Kot državljana me predvsem zanima, če so obljubljene stvari tudi izpeljane. Ministrski predsednik po moje ne potrebuje biti prav poseben strokovnjak za neko področje, ena njegovih največjih vrlin naj bi bila sposobnost koordiniranja različnih nalog. Ministrski predsednik naj bi bil tudi tisti, ki skrbi, da ladja pljuje v pravi smeri. ve, kaj so ključni problemi družbe in ima zanje tudi rešitve. Je kapitan, ki jasno ve, kam želi pripeljati ladjo in zato daje ukaze podrejenim in drugim izvajalcem za izvrševanje teh nalog. Kot kapitan je tudi prvi, ki je odgovoren za plovbo.
Glede konkretnih mandatarskih kandidatov: mislim, da sta oba sposobna in kompetentna za ministrskega predsednika po zgornjih kriterijih. Vsak ima svoje prednosti (Janša sposobnost odločnejšega delovanja, Pahor večjo širino pogleda) in slabosti (za Pahorja se pogosto zdi, da s svojimi odločitvami odlaša dlje, kot bi se večini zdelo primerno, za Janšo pa, da ima zelo enostransko sliko dogajanja v družbi in zato njegove odločitve ne prinašajo koristi vsem prebivalcem).«
Dr. Bogomil Ferfila (Fakulteta za družbene vede, Ljubljana):
»Prednost dosedanjega premierja je v izkušnjah. Tudi predsedovanje EU je bilo načeloma gledano promocija predsednika vlade in je okrepilo njegov položaj. Podobno tudi v ZDA odhajajo predsedniški kandidati pred volitvami na svetovne turneje. Možno je, da je tudi zunanje politična promocija prispevala k večji rasti SDS, na drugem mestu so ugodni gospodarski rezultati, na tretjem pa razlika v osebnosti. Janša je precej bolj državniško izkušen kot Pahor, kar se je izkazalo zlasti v zadnjih šestih mesecih. Pahor ima torej deficit pri državniškem liku. Janševo liderstvo je nesporno, medtem ko Pahor znotraj svoje stranke ni tako profiliran, kar je po drugi strani morda znak večje demokracije. Pahor nima tako trdne podpore, kot jo ima Janša.«
Dr. Milan Balažic (Fakulteta za družbene vede, Ljubljana)
»Za predsednika vlade je najpomembnejša lastnost dobra psihična in fizična kondicija in uravnoteženost, biti mora v polni formi, pripravljen na garanje noč in dan, na strese znotraj koalicije, pritiske opozicije in nehvaležnost dela državljanov. Pomembna je tudi avtoriteta, če ima karizmo, mu to olajšuje posel. Imeti mora etično integriteto, včasih mora biti lev, včasih lisica, kar pomeni, da mora obvladati zvijačnost, da lahko projekte tudi izpelje. Liderski značaj mu omogoča, da izpelje tudi projekte, ki niso popularni, so pa na dolgi rok koristni, da tvega zmanjšanje podpore za boljši jutri. Predsednik vlade mora biti tudi integrativna oseba znotraj koalicije, hkrati pa mora znati sodelovati z opozicijo, voditi mora pobudo, odprt mora biti do stroke (svetovalce in znanost), toda na koncu je odločitev njegova.
Oba imata avtoriteto, rahlo je v prednosti Janša, ker je bolj avtoritativna osebnost kot Pahor in zato bolj sposoben večjega voditeljstva, očitno pa ni pripravljen tvegati reform, ker se je uklonil pritiskom sindikatov in stanovskih strank (SLS in Desusa). Janša bolj odloča sam, je bolj konservativen in prepričan v svoj prav, Pahor pa se posvetuje in je pripravljen za dialog ter bolj demokratičen. Glede na to, da ni nikoli sodeloval v izvršni oblasti, nekateri dvomijo o njegovih sposobnostih vodenja vlade, zato se bo še moral izkazati. Oba premalo upoštevata stroko, imata premalo vizionarstva. Eno je napisati seznam želja do leta 2020, drugo pa nadaljevati reforme.«
Reporter, 25. avgusta 2008
igor.krsinar@revija-reporter.si
Med dilemami, ki bodo volivce vodile k odločitvi na državnozborskih volitvah so tudi lastnosti, ki jih mora imeti dober predsednik vlade. Pričakovati je, da bo zmagala stranka, ki bo največ volivcev uspela prepričati, da je njihov kandidat najbolj primeren za predsednika vlade. Glavna favorita za predsednika vlade, aktualni premier Janez Janša (SDS) in njegov izzivalec Borut Pahor (SD), sta se v sredo prvič javno soočila na nacionalni televiziji.
Oba favorita se predstavljata kot najboljša izbira za državljane. Aktualni premier je svojo voditeljsko in državniško držo že dokazal, njegov izzivalec skuša volivce prepričati, da bi bil sam boljša izbira. V javnosti kot primer dobrega premierja prevladuje pokojni bivši predsednik Janez Drnovšek, ki je bil za predsednika vlade izvoljen kar štirikrat. Slovel je kot oseba z nesporno avtoriteto, državniškimi izkušnjami in politično uravnoteženostjo, kar pomeni, da je bil odprt do različnih političnih opcij in pripravljen na dialog z njimi. Hkrati je znal prisluhniti strokovni javnosti in interesnim skupinam. Videti je, da novega Drnovška (še) nimamo, čeprav je veliko pretendentov za njegovega naslednika. Te vrline so namreč kot lastnosti dobrega premierja opisali naši sogovorniki iz politološke, sociološke in ekonomske stroke.
Izkušnje
Za Drnovškovo dediščino se potegujejo tako aktualni premier kakor tudi obe stranki iz nekdanjega Drnovškovega moštva, vendar niti v LDS niti v Zares nimajo osebnosti, ki bi bila sposobna stopiti na Drnovškov prestol, kajti stranki nista niti favoritinji letošnjih državnozborskih volitev. Tudi v SD ne zaostajajo, saj ima njihov prvak podobno umirjeno in popularno držo kot dolgoletni predsednik vlade, toda po drugi strani nima takšne karizme in državniških izkušenj kot aktualni premier. Ko je Janša leta 2004 prevzel krmilo vlade, ni bil povsem brez izkušenj v izvršilni veji oblasti, saj je bil kar trikrat obrambni minister. Prvič celo v ključnem obdobju slovenske zgodovine, ko je bilo treba z organizacijo teritorialne obrambe zavarovati odločitev za samostojno in neodvisno državo. Pahor se lahko kvečjemu pohvali z uspešnim vodenjem državnega zbora, ki ga je izstrelilo med najpopularnejše slovenske politike. Čeprav je bila njegova stranka v koaliciji z LDS, sam kot predsednik ni bil med ministri. Oba imata stike z evropskimi in svetovnimi voditelji, Pahor kot evropski poslanec, medtem ko je Janša v prvi polovici leta vodil predsedovanje EU in je torej po funkciji načeloval vsem premierjem članic EU. Zato je pričakovati, da ga bo pred volitvami podprla njegova nemška kolegica, kanclerka Angela Merkel, ki je pred lanskimi volitvami podprla tudi hrvaškega premierja Iva Sanaderja.
Avtoriteta
Prvak SDS je mnogo večja avtoriteta kot prvak SD, kateremu so še pred meseci oporekali sposobnost vodenja vlade, ampak bi njegovi »zavezniki« na levici raje na tem mestu videli bodisi Zorana Jankovića bodisi Mitjo Gasparija, prvega zaradi menedžerskih sposobnosti, drugega pa kot finančnega strokovnjaka. Podobno avtoriteto uživa tudi evropski komisar Janez Potočnik, ki pa vsaj za zdaj nima premierskih ambicij. Zato je vprašanje, koliko avtoritete Pahor sploh uživa v LDS in Zares, ki ju vidi kot naravna partnerja v svoji vladi. Znano je tudi, da ni nima posebej dobrih odnosov s svojim nekdanjim političnim mentorjem, bivšim predsednikom Milanom Kučanom, ki ga bo najbrž pred volitvami podprl zgolj zato, ker je najbolj resen tekmec aktualnemu premierju. Pahorja celo v lastni stranki »komandirajo« starejši tovariši in tovarišice, ki so se ga hoteli znebiti s kandidaturo v evropski parlament. Sprva se jo je branil, zato je kandidiral na zadnjem mestu na listi, a je bil izvoljen na podlagi preferenčnih glasov. Kljub vsemu mu je položaj evropskega poslanca povečal priljubljenost v stranki, zlasti med mladimi. Pahorja tovariši niso hoteli poslušati niti takrat, ko se je zavzel za vstop v vlado Janeza Janše. Nazadnje se je s težkim srcem odpovedal kandidaturi za predsednika države, ker bi v nasprotnem primeru razpadla stranka oziroma bi se tik pred volitvami začel notranji spopad za oblast. Zato velja za precej neodločnega politika, medtem ko Janša z odločitvami ni imel nikoli težav. Slednji tudi uživa karizmo kot osamosvojitvenik, v zadnjem času pa tudi zaradi vodenja EU, po drugi strani pa ga nekateri, zlasti v levici, vidijo kot avtoritarnega voditelja, ki o vsem odloča sam. Pahor nima karizme, velja pa za človeka, ki se veliko posvetuje z drugimi in odločitev nikoli ne sprejema sam.
Odprtost
Kar zadeva odprtosti do drugih političnih opcij, ki je bila sicer značilna za Drnovška, pa je težko zatrjevati, da naj bi bil Janša manj sposoben za dialog z drugače mislečimi kot Pahor. Ko je slednji predlagal pobudo o partnerstvu med političnimi strankami o pomembnih razvojnih vprašanjih, jo je premier takoj sprejel in tako je nastalo partnerstvo za razvoj, v okviru katerega sta se oba prvaka lahko posebej dogovarjala o pomembnejših zakonih. Morda je bilo to partnerstvo nadomestek za veliko koalicijo, ki jo veljaka nista mogla skleniti zaradi blokade »rdeče« tovarišije. Pozneje se je sicer partnerstvo skalilo, a vendar prvak SDS še naprej ponuja prvaku SD možnost sodelovanja v naslednji vladi, kar pa slednji vnaprej zavrača. Pri tem je zanimivo, da se je Pahor sprva ogreval za veliko koalicijo, toda ko je ugotovil, da ta v Nemčiji koristi predvsem kanclerki, ne pa tudi njenim socialdemokratskim partnerjem, si je premislil; najbrž tudi pod pritiskom starih sil in prebežnikov iz LDS. Janša je opoziciji tudi dal možnost, da sodeluje pri nadzoru gospodarskih družb v državni lasti, kar je SD vsaj na začetku izkoristila. Mimogrede, celo pri imenovanju veleposlanikov premier ni obšel želja največje opozicijske stranke, ki je tako uspela izposlovati diplomatski položaj za svojega nekdanjega župana (Borisa Soviča), ki je vendarle bolj politik kot strokovnjak za mednarodne odnose. Nenazadnje se je Janša zaradi dialoga s sindikati odpovedal nadaljevanju gospodarskih reform, kar mnogi ekonomisti označujejo za napako. Zaradi (prevelikega) posluha za dialog z župani in občinskimi svetniki, pa je Janševa vlada predlagala 14 pokrajin, kar je za opozicijo prevelika številka, a nazadnje ne bo sprejeta prav nobena. Toda Janši je nesporno uspelo vsaj spremeniti ustavo, tako da bo lahko naslednja vlada (njegova ali Pahorjeva) nadaljevala proces regionalizacije. Zanimiv dialog je Janša vzpostavil tudi z večnim opozicionalcem Zmagom Jelinčičem, ki mu je velikokrat zagotovil glasove, kadar je zatajila kakšna koalicijska stranka. O tem, kakšen posluh za dialog z nasprotniki bo imela morebitna Pahorjeva vlada, smo zaenkrat slišali zgolj sladke besede in obljube.
Idealna vlada
Končno razsodbo, kdo izmed kandidatov je bolj primeren za vodenje vlade, bodo sprejeli volivci, ki se bodo 21. septembra podali na volitve. Strokovnjaki so prepričani, da sta oba premierska pretendenta dovolj primerna za prevzem oziroma vnovičen prevzem te državniške odgovornosti. Mnogi bi najraje na tem položaju videli kar oba. Ekonomist dr. Janez Šušteršič je denimo zaključil, da bi bilo morda najbolje, če bi ju nekako »skombinirali«. Bi z veliko koalicijo Janša-Pahor vendarle dobili novega Drnovška?
Dr. Janez Šušteršič (Fakulteta za management Koper)
»Takole iz glave bi rekel, da so pomembne tele lastnosti: prvič, sposobnost posvetovanja in razumevanja različnih stališč/ nasvetov strokovnjakov in zainteresirane javnosti, drugič, sposobnost hitrega odločanja in oblikovanja jasne politične usmeritve na podlagi lastnega avtonomnega razmisleka, tretjič, avtoriteta znotraj vlade oziroma koalicije, četrtič, sposobnost prepričevanja »širokih ljudskih množic« v pravilnost svojih pogledov, petič, sposobnost delegiranja posameznih odločitev, tudi na avtonomne inštitucije. Glede prve, četrte in pete točke bi dal prednost Pahorju, glede druge in tretje pa Janši. Morda pa bi bilo najbolje, če bi ju nekako skombinirali?«
Dr. Matej Makarovič (Fakulteta za uporabne družbene študije Nova Gorica)
»Sam bi kot nujne lastnosti izpostavil predvsem jasno politično vizijo, voditeljske sposobnosti, ki vključujejo tako zmožnost povezovanja vladne ekipe kot samostojnega odločanja, etično nespornost, pogajalske sposobnosti in sposobnost komuniciranja z javnostmi. Pri Pahorju je politična vizija precej nejasna, saj razlaga, da bo uvedel drugačne prakse, ni pa doslej znal konkretno pojasniti, v čem bo tako očitno drugačen. Janša si lahko kot aktualni premier privošči vizijo na podlagi kontinuitete (nadaljevanje začetega dela), res pa je, da tudi on, ko je bil še v opoziciji, ni predstavljal zelo konkretizirane vizije, temveč je velike odločitve – kot so bile gospodarsko-socialne reforme – sprejel šele kot premier. Pahorjevih voditeljskih sposobnosti ne poznamo posebno dobro, saj še ni opravljal primerljivih političnih funkcij razen samega vodenja stranke, vemo pa, da ima s samostojnim sprejemanjem odločitev težave, kot se je pokazalo že pri njegovem dolgotrajnem odločanju, ali ga bolj zanima premierska ali predsedniška funkcija. Janša je tu vsekakor v prednosti, kar najbolj očitno dokazuje dejstvo, je prvi slovenski premier, ki je svojo koalicijo v nespremenjeni sestavi popeljal skozi celoten mandat ob tem pa še predsedoval Evropski uniji. Na ravni etične nespornosti ima Pahor prednost v dejstvu, da še ni opravljal funkcije v izvršilni oblasti in mu zato niti ni mogoče ničesar neposredno očitati. Toda hkrati bi Pahorjeva možna šibka točka v etičnem smislu lahko bila v nezanikanih govoricah o nezvestobi v zasebnem življenju, ki samo po sebi sicer ni relevantno, vendar pa bi lahko vzbujalo pomisleke v smeri, ali je zmožen laži in nezvestobe tudi v javni sferi, tj. v odnosu do javnosti in državljanov. V pogajalskih sposobnostih se je Janša vsekakor precej naučil, zlasti v zadnjih letih, Pahor je tu večinoma nepreizkušen. V formi komuniciranja z javnostjo je Pahor večinoma spretnejši od Janše, je pa od njega šibkejši, ko je treba zavzeti jasna stališča do zelo konkretnih vprašanj.«
Dr. Jernej Pikalo (Fakulteta za družbene vede Ljubljana)
»Vloge ministrskih predsednikov so se v zadnjih desetletjih pod vplivom političnih in družbenih sprememb izjemno spremenile. Ministrski predsedniki danes delujejo v globaliziranem okolju, kjer na domače politične dogodke ne vplivajo zgolj in samo domači vzroki, ampak cela vrsta tujih, pogosto nepredvidljivih in neobvladljivih. A vendarle je ena stvar, ki ostaja že od starega Egipta: to je, da ministrski predsednik daje usmeritve vladi in jo tudi vodi. Iz tega izhaja tudi moje videnje kakšne naj bi bile lastnosti ministrskega predsednika: bil naj bi nekdo, ki ima jasen političen program, za katerega je dobil mandat volivcev in ta program izpolnjuje. Kot državljana me predvsem zanima, če so obljubljene stvari tudi izpeljane. Ministrski predsednik po moje ne potrebuje biti prav poseben strokovnjak za neko področje, ena njegovih največjih vrlin naj bi bila sposobnost koordiniranja različnih nalog. Ministrski predsednik naj bi bil tudi tisti, ki skrbi, da ladja pljuje v pravi smeri. ve, kaj so ključni problemi družbe in ima zanje tudi rešitve. Je kapitan, ki jasno ve, kam želi pripeljati ladjo in zato daje ukaze podrejenim in drugim izvajalcem za izvrševanje teh nalog. Kot kapitan je tudi prvi, ki je odgovoren za plovbo.
Glede konkretnih mandatarskih kandidatov: mislim, da sta oba sposobna in kompetentna za ministrskega predsednika po zgornjih kriterijih. Vsak ima svoje prednosti (Janša sposobnost odločnejšega delovanja, Pahor večjo širino pogleda) in slabosti (za Pahorja se pogosto zdi, da s svojimi odločitvami odlaša dlje, kot bi se večini zdelo primerno, za Janšo pa, da ima zelo enostransko sliko dogajanja v družbi in zato njegove odločitve ne prinašajo koristi vsem prebivalcem).«
Dr. Bogomil Ferfila (Fakulteta za družbene vede, Ljubljana):
»Prednost dosedanjega premierja je v izkušnjah. Tudi predsedovanje EU je bilo načeloma gledano promocija predsednika vlade in je okrepilo njegov položaj. Podobno tudi v ZDA odhajajo predsedniški kandidati pred volitvami na svetovne turneje. Možno je, da je tudi zunanje politična promocija prispevala k večji rasti SDS, na drugem mestu so ugodni gospodarski rezultati, na tretjem pa razlika v osebnosti. Janša je precej bolj državniško izkušen kot Pahor, kar se je izkazalo zlasti v zadnjih šestih mesecih. Pahor ima torej deficit pri državniškem liku. Janševo liderstvo je nesporno, medtem ko Pahor znotraj svoje stranke ni tako profiliran, kar je po drugi strani morda znak večje demokracije. Pahor nima tako trdne podpore, kot jo ima Janša.«
Dr. Milan Balažic (Fakulteta za družbene vede, Ljubljana)
»Za predsednika vlade je najpomembnejša lastnost dobra psihična in fizična kondicija in uravnoteženost, biti mora v polni formi, pripravljen na garanje noč in dan, na strese znotraj koalicije, pritiske opozicije in nehvaležnost dela državljanov. Pomembna je tudi avtoriteta, če ima karizmo, mu to olajšuje posel. Imeti mora etično integriteto, včasih mora biti lev, včasih lisica, kar pomeni, da mora obvladati zvijačnost, da lahko projekte tudi izpelje. Liderski značaj mu omogoča, da izpelje tudi projekte, ki niso popularni, so pa na dolgi rok koristni, da tvega zmanjšanje podpore za boljši jutri. Predsednik vlade mora biti tudi integrativna oseba znotraj koalicije, hkrati pa mora znati sodelovati z opozicijo, voditi mora pobudo, odprt mora biti do stroke (svetovalce in znanost), toda na koncu je odločitev njegova.
Oba imata avtoriteto, rahlo je v prednosti Janša, ker je bolj avtoritativna osebnost kot Pahor in zato bolj sposoben večjega voditeljstva, očitno pa ni pripravljen tvegati reform, ker se je uklonil pritiskom sindikatov in stanovskih strank (SLS in Desusa). Janša bolj odloča sam, je bolj konservativen in prepričan v svoj prav, Pahor pa se posvetuje in je pripravljen za dialog ter bolj demokratičen. Glede na to, da ni nikoli sodeloval v izvršni oblasti, nekateri dvomijo o njegovih sposobnostih vodenja vlade, zato se bo še moral izkazati. Oba premalo upoštevata stroko, imata premalo vizionarstva. Eno je napisati seznam želja do leta 2020, drugo pa nadaljevati reforme.«
Reporter, 25. avgusta 2008
Naročite se na:
Objave (Atom)
