ponedeljek, 30. junij 2008

Predvolilni ring (Reporter 6)

Letošnje poletje bo še posebno vroče. Ne samo zaradi visokih temperatur, ampak zaradi prihajajočih volitev. Predsednik države Danilo Türk je volitve v državni zbor razpisal za 21. september. Izbrani datum ni bil presenečenje, saj se je omenjal kot najverjetnejši. Volilna kampanja se bo začela 22. avgusta, pet dni pozneje pa se bo iztekel rok za oddajo kandidatur. Neuradno se je kampanja začela že pred meseci. Medtem ko se je premier Janez Janša ukvarjal s predsedovanjem EU, je njegov glavni izzivalec, prvak SD Borut Pahor, opravil turnejo javnih tribun in shodov, na katerih je napovedal naskok na oblast. Pred tem ga je stranka razglasila za mandatarskega kandidata in tako preprečila, da bi se na ta položaj oklical kakšen drugi tekmec iz iste politične opcije. Glede na zadržke, ki so jih glede njegovih kompetenc izražali predvsem v stranki Zares, naklonjen pa mu ni bil niti bivši predsednik Milan Kučan, je to bilo povsem razumljivo, če že ne nujno. Toda Pahor s svojimi javnimi nastopi tvega usodo Lojzeta Peterleta. Ta je svojo kandidaturo za predsednika države razglasil eno leto prej, s tem pa je pomladne stranke prisilil v podporo. Tik pred finišem mu je zmanjkalo sape in Danilo Türk, ki sprva ni veljal za favorita, ga je pustil daleč za seboj. Podobno zdaj tudi Pahor tvega, da se ga bodo volivci naveličali, še preden bo prevzel oblast. Če je lani SD po javnomnenjskih anketah visoko vodila pred SDS, sta zdaj obe stranki precej izenačeni. Premier Janez Janša pravzaprav še ni vstopil v tekmo, to bo storil šele po koncu predsedovanja EU, ki je bilo na neki način tudi volilna kampanja za njegovo stranko. Potem ko je Pahor knockoutiral vse morebitne tekmece na levi, v ring stopa šampijon prejšnjih volitev. Ali bo Gregor Golobič Pahorjev zaveznik ali bolj tekmec, ki bo zanj navijal s figo v žepu, bo pokazala prihodnost.

Verjetno pa lahko računa na pomoč mentorja iz ozadja, katerega forum je v petek sklical razpravo o gospodarstvu z vidika volilnih programov. Z njo je bivši predsednik Milan Kučan želel »olajšati odločitev, koga voliti na državnozborskih volitvah«. Povabil je vse stranke, a odzvali so se le predstavniki SD, LDS, Zares in Lipe. Tokrat ni bilo skrivalnic s prihodom skozi stranska vrata, kot sta se leta 2004 Borut Pahor in Tone Rop udeležila enega od preliminarnih srečanj Kučanovega foruma. Razpravo je vodil Maks Tajnikar, nekdanji gospodarski minister ZLSD, zelo tvorno pa so sodelovali tudi France Križanič (SD), Matjaž Gantar (LDS), Pavel Gantar (Zares) in Sašo Peče (Lipa). Morda so volivcu Milanu Kučanu precej olajšali odločitev, komu zaupati glas na volitvah.

Taktika pohoda na oblast (Reporter 6)

Predsednik države Danilo Türk je razpisal datum volitev na 21. september, prejšnji teden pa smo lahko znova videli skupen nastop prvakov SD, LDS in Zares, ki se hkrati kažejo kot hudi tekmeci v spopadu za iste volivce. Podobno sliko smo videli tudi na lanskih predsedniških volitvah, ko se je tako imenovana levica spopadala z dvema predsedniškima kandidatoma, nazadnje pa je eden izmed njiju pobral skupne glasove in zmagal. Podobno sredinsko držo, kot jo je na predsedniških volitvah kazal Danilo Türk, zdaj skuša kazati Golobičev Zares, potem ko mu je to vlogo prepustil prvak SD Borut Pahor.

Ključno vprašanje letošnjih državnozborskih volitev morda ni le, kdo bo zmagal, ampak kdo bo dosegel absolutno večino poslancev v državnem zboru. Če bodo SD, LDS, Zares in Desus na volitvah dobile najmanj 45 poslancev, je verjeti, da bodo skupaj sestavile vlade, ne glede na to, kdo bo relativni zmagovalec. Na neki način bi se v Sloveniji ponovil položaj iz Srbije, kjer so se relativni zmagovalci obrisali pod nosom, saj vlade niso mogli sestaviti. Če bo zmagala SDS, bo lahko imela podobne težave pri oblikovanju vladne koalicije. Posebej, ker različne javnomnenjske ankete že nekaj mesecev kažejo na to, da utegneta NSI in SLS doseči slabši uspeh kot na prejšnjih volitvah; pravzaprav bosta lahko zadovoljni, če bosta prestopili parlamentarni prag. V takem položaju je vse odvisno od tretjega igralca, ki izstopa iz oblikovanih blokovskih razmerij: Zmaga Jelinčiča oziroma njegove SNS. Če bo ta dosegel velik uspeh in preprečil absolutno večino levici, bo kot jeziček na tehtnici odločal o mandatarju.

Relativni in absolutni zmagovalci

Po praksi razvitih demokratičnih držav mandatarstvo pripada stranki, ki doseže najboljši rezultat na volitvah; običajno ta nima problemov s sestavljanjem vladne koalicije. V Nemčiji in Avstriji sta vladno koalicijo sestavili glavni tekmici. V Sloveniji pa smo prišli do položaja, ko prvak največje opozicijske stranke že vnaprej zavrača možnost koalicijo s sedanjo največjo vladno stranko. Še več, opozicijske stranke pripravljajo scenarij, po katerem ne bi priznale mandatarstva SDS, če bi ta vnovič zmagala, ampak igrajo na karto absolutne večine poslancev, ne da bi pred tem sploh sklenile predvolilno koalicijo, k čemer jih je pozval celo bivši predsednik Milan Kučan. Edino takšno koalicijo je doslej sklenil Demos, ki je na tej podlagi leta 1990 dobil mandat za sestavo vlade. Pozneje so stranke nastopile samostojno in dokler je zmagovala LDS, je ta dobila tudi mandat. Leta 1996 se je denimo vzpostavil položaj, ko so pomladne stranke dobile 45 poslancev, ker pa niso pred tem sklenile predvolilne koalicije, je mandat za sestavo vlade pripadel LDS. Na zadnjih volitvah, pred štirimi leti, je dobila relativno večino SDS in predsednik države je dodelil mandatarstvo njenemu prvaku Janezu Janši. Ta je ponudil sodelovanje v vladni koaliciji vsem strankam, ne samo NSI, s katero je bila SDS v predvolilni koaliciji, toda vabilo sta sprejeli še SLS in Desus. Po zatrjevanju veljakov SDS, bi enako ravnali tudi v primeru zmage na letošnjih volitvah.

Zamenjava pozicij

Pahor je, kot rečeno, že vnaprej zavrnil sodelovanje z Janševo SDS, podobno tudi predsednica LDS Katarina Kresal, medtem ko prvak Zares Gregor Golobič te možnosti sicer ni zavrnil, so jo pa neuradno zavrnili nekateri funkcionarji njegove stranke. Zanimivo je, kako sta Pahor in Golobič v zadnjem letu pred volitvami zamenjala svoja položaja na političnem spektru. Še lani je prvak SD dopuščal možnost velike koalicije po vzoru Nemčije in Avstrije, zdaj pa je ugotovil, da so socialdemokrati v obeh državah razočarani nad koalicijo s krščanskimi demokrati oziroma ljudsko stranko (toda ne v Avstriji ne v Nemčiji taka koalicija še ni razpadla). Pahor je v zadnjih mesecih kar nekajkrat javno zavrnil možnost sodelovanja z Janezom Janšo po volitvah, najprej na javni tribuni SD v Grosupljem 14. marca, nato na shodu v Novem mestu 12. aprila, nazadnje pa v Odmevih na TVS nekaj dnevi. Kot argument je navedel nekompatibilnost programov obeh strank in vzorca obnašanja vladajoče SDS (čeprav je prav ta povabila SD v partnerstvo za razvoj). Po drugi strani pa je Golobič, čigar stranka Zares je najbolj kritizirala Pahorjevo »mlačno« držo do Janševe vlade, začel govoriti o tem, da nikogar ne izključuje in da v tem pogledu tudi ne more izključiti sodelovanja z Janševo SDS.

Gre torej za spremembo politične taktike teh dveh strank, pri čemer se je Pahor poistovetil z radikalno govorico svojih starih tovarišev, medtem ko se je Golobič »spremenil« iz glavnega nasprotnika v potencialnega zaveznika. Odprto ostaja vprašanje, zakaj je Pahor prepustil Golobiču sredinski prostor, sam pa se vrnil pod okrilje radikalne levice. Najbrž ga je k temu prisilil sam Golobič z medijskimi napadi, po drugi strani pa so vrste Pahorjeve SD okrepili bivši premier Tone Rop, najbolj agresivni poslanec Milan M. Cvikl in bivši guverner Mitja Gaspari, za katere je verjeti, da v morebitni veliki koaliciji SDS in SD ne bi sodelovali. Golobič pa se z »novo politiko« skuša umestiti v sredinski prostor, kot nekoč Drnovškova LDS, ki naj bi bila odprta tako za levico kot za desnico.

Recept iz predsedniških volitev

Takšno razporeditev se lahko spomnimo iz lanskih predsedniških volitev, ko je tako imenovana levica nastopila z dvema predsedniškima kandidatoma, manj sredinskim Mitjo Gasparijem, ki ga je podprla LDS, in bolj sredinskim Danilom Türkom, ki sta ga podprla SD in Zares, ta pa je nazadnje v drugem krogu premagal »desnega« kandidata Lojzeta Peterleta. Levica je izvedla spreten manever združevanja glasov v drugem krogu, tako da je ta izpadel kot referendum proti Peterletu oziroma vladi. SD, Zares in LDS zdaj želijo pridobiti volivce obeh svojih predsedniških kandidatov, nato pa združiti svoje moči v parlamentu. Ni pa nujno, da bodo volivci res sledili njihovim željam, saj denimo mnogi volivci SDS in SLS Peterleta niso prepoznali kot svojega kandidata ter so bodisi ostali doma bodisi so izbrali Danila Türka (ki se je še nekaj mesecev prej omenjal kot možen kandidat SDS) ali Zmaga Jelinčiča. Tudi če bi združili po eni strani Türkove in Gasparijeve glasove, po drugi pa Peterletove in Jelinčičeve, bi dobili precej izenačeno stanje. Zato ni nujno, da se bo recept iz predsedniških volitev ponovil, ker je tam šlo za popolnoma drugačno izbiro.

Težko je tudi verjeti, da se bo tudi pred državnimi volitvami pojavil vodilni trojček kot v primeru predsedniških volitev. Favorita za zmago sta dva – Janez Janša in Borut Pahor, Gregor Golobič lahko kvečjemu tekmuje za tretje mesto z Zmagom Jelinčičem, ali celo za četrto s Katarino Kresal. Po nekaterih anketah mu namreč dobro kaže le v Ljubljani, Zasavju in Novem mestu, medtem ko povsod drugod zaostaja za LDS. Drugega mandatarskega kandidata kot Boruta Pahorja pa leva »nekoalicija« nima, čeprav nekateri v tej vlogi vidijo tudi Zorana Jankovića in Mitjo Gasparija, ki pa nista več aktualna (prvi je ljubljanski župan, drugi pa se omenja kvečjemu kot podpredsednik Pahorjeve vlade). Zato je pričakovati kvečjemu dvoboj Janša-Pahor, ostali tekmeci bodo izrinjeni na rob, svoj lonček pa zna pristaviti kvečjemu Jelinčič, ki bo edina »tretja pot« med levim in desnim blokom.

Dr. Milan Balažic, FDV

"Vsaka od teh strank ima svojega voditelja in narcizem med njimi onemogoča tesnejše sodelovanje. Po programski plati pa je Zares najbolj sredinski, opredeljuje se za klasični liberalni koncept, SD zaseda najbolj levo pozicijo in ima tipičen socialdemokratski program ter koketira z liberalizmom, medtem ko je LDS nekje vmes s floskulami o umiku države iz gospodarstva. Gre za taktiko, kako zajemati čim širše število volivcev, posegati onkraj svojega bloka in neopredeljene. Na desni strani pa je najbolj pripravljena na volitve SDS, ki bo lahko v svoj prid izkoristila tudi slovensko predsedovanje EU, medtem ko sta drugi dve koalicijski partnerici (SLS in NSI) precej šibki. Desus bo posegal po volivcih obeh blokov, svojo tradicionalno upokojensko bazo pa bo skušal razširiti v druge socialne skupini, s čimer bo najbolj konkuriral SD. Podobno se skuša predstavljati tudi Jelinčič s svojo pozo udrihanja tako po levih kot po desnih, hkrati pa sodelovanja enkrat z vlado, drugič z opozicijo. Njegov program je delno socialno, delno nacionalističen, njegovi volivci pa so pretežno mladi in neizobraženi. Menim, da utegne biti presenečenje teh volitev in podvojiti svoje glasove ter imeti pomembno vlogo po volitvah."

Dr. Frane Adam, FDV

"Težko potegnemo vzporednico med državnimi in predsedniškimi volitvami, saj na prvih volivci izbirajo med strankami, na drugih pa med osebnostmi. Razlike med levimi strankami obstajajo, tako glede strankarskih programov in ideološke razlike kot zaradi konkurenčnosti med njihovimi liderji, kar pa ni ovira za načrtovanje skupnega prihoda na oblast. SDS lahko na volitvah zmaga, medtem ko bosta SLS in NSI verjetno dobili precej manj glasov, zato bo težko sestavila vlado. Pahorjeva SD je šla v smer, ko vnaprej zavrača koalicijo z SDS, medtem ko Zares taktizira. V opoziciji je težko najti skupno točko z največjo vladno stranko, ko bodo volitve mimo, pa bo prišlo do novega premisleka. Desus ima svojo specifično bazo, zato se lahko prebije v parlament, če se bo uspela predstaviti kot garant za pravice upokojencev v parlamentu. Jelinčiču ankete kažejo celo na boljši uspeh. Ker je nekako izven strankarskega establishmenta, je to njegova prednost, zato lahko posega po vseh volivcih. Čeprav se je obrnil nekoliko desno, njegov volilni slogan ni povsem znan."

Dr. Dejan Verčič, Pristop in FDV

"Letošnje volitve bodo glasovanje o vladi, pri čemer bo SDS pobrala zasluge, glasovi nezadovoljstva pa se bodo pršili na celotno opozicijo – to je izziv za SD, kako pobrati zadostno večino tega za prepričljivo zmago. NSi in SLS sta brez prave zgodbe, DESUS pa lahko upa na vsaj delni upokojenski sindikalizem. SNS upa na radikalno nezadovoljstvo s celotnim političnim razredom, Zares in LDS pa morata le uspešno priti v državni zbor. Duh časa letos v Sloveniji piha v levo, kako pa se bo strankarsko materializiral pa bomo še videli."

nedelja, 22. junij 2008

Novo vodstvo Združenja novinarjev in publicistov

Lukovica, 21. junija - Na prvem rednem občnem zboru Združenja novinarjev in publicistov (ZNP) smo za svojega predsednika imenovali Petra Jančiča. Na tajnih volitvah sta Jančič in Nenad Glücks dobila enako število glasov, novega predsednika pa je določil žreb.

Peter Jančič bo kot predsednik združenje vodil naslednja štiri leta. Za člane upravnega sveta ZNP pa so bili izvoljeni Nenad Glücks (podpredsednik), Zlata Krašovec , Matej Makarovič in Borut Meško(tajnik). V upravnem svetu smo doslej sicer bili Peter Jančič, Vladimir Vodušek, Igor Kršinar (tajnik), Matej Makarovič in Borut Meško.

Na občnem zboru je Združenje po razpravi o položaju v medijskem prostoru sprejelo izjavo, s katero opozarja na nesprejemljivo reorganizacijo v časopisnem podjetju Večer, kjer je funkcijo odgovornega urednika vseh uredništev prevzel predsednik uprave Uroš Skuhala. Zaradi pomislekov, ki jih je izrazila velika večina novinarjev in urednikov Večera, strokovnjakov z medijskega področja ter zaradi očitnega nasprotja z namenom zakona o medijih, ki opredeljuje funkcijo odgovornega urednika medija, Združenje novinarjev in publicistov poziva lastnike, da sporne statutarne določbe v najkrajšem možnem času odpravijo. Nova ureditev namreč v praksi pomeni, da urednike posameznih uredništev na Večeru zdaj imenujejo brez pridobivanja neobvezujočega mnenja novinarjev, kar je po oceni članov ZNP nezakonito.

sobota, 21. junij 2008

Predavanje na velenjski gimnaziji



V ponedeljek 9. junija sem imel na Gimnaziji Velenje predavanje o novinarstvu in medijih za dijake in profesorje. Na tej gimnaziji sem v času 1982 - 86 kot dijak sodeloval v novinarskem krožku in pri pripravi glasila Beseda mladih, ki se je pozneje preimenovalo v Špric. Letos je naslednik glasila, pri katerem sem sodeloval, praznoval 20. obletnico. Mentorica prof. Marjana Gmajner Korošec me je ob tem povabila, da predstavim novinarstvo kot poklic in probleme, s katerimi se novinarji soočamo. Med drugim sem razložil, kdo so lastniki medijev in kako so povezani s politiko; za lažje razumevanje sem te povezave narisal na tablo. Bilo mi je v izredno čast predavati na šoli, ki sem jo obiskoval.

Priprave na odločilni spopad (Reporter 5)


Čeprav v najmočnejši vladni stranki uradno zatrjujejo, da se bodo s pripravami na volitve začeli ukvarjati šele po koncu slovenskega predsedovanja EU, se je v njihovih vrstah neuradno že začel spopad za uvrstitev na kandidacijske liste. Evidentirani naj bi bili tudi vsi sedanji poslanci, za nekatere pa je slišati, da ne bodo šli skozi sito vodstva stranke. Stranka pa pripravlja tudi presenečenja z gospodarstveniki in nekaterimi športniki.

Po naših podatkih je predsednik Janez Janša ključnim ljudem v stranki, ki se ukvarjajo s pripravo na volitve, izdal povelje, da naj svoj dopust izkoristijo do konca junija, kajti potem jih čaka trdo delo vse do volitev. Prva uradna predvolilna prireditev SDS se bo zgodila v soboto, 5. julija, v Postojni, kjer bo potekal piknik, na katerem se bodo javnosti pokazali nekateri kandidati, stranka pa naj bi predstavila tudi program, ki ga bodo obravnavali na seji izvršilnega odbora 1. julija. Kandidacijski postopki pa bodo potekali vse do srede avgusta, ko bo svet stranke poslanske kandidate tudi uradno potrdil. Predstavili se bodo 16. avgusta na festivalu SDS v Šentvidu pri Stični, 21. avgusta pa se bo tudi uradno začela volilna kampanja.

Stari borci ostajajo

Pogovori o kandidaturah sicer potekajo že precej časa, saj so na izvršilnem odboru že pred meseci sprejeli načelno stališče, da bodo lahko kandidirali vsi dosedanji poslanci SDS, ki bodo to želeli. Neuradno pa je slišati, da bo njihovo poslansko delo posebej ocenil predsednik Janša in tiste, ki so hodili v državni zbor zgolj sedeti in pritiskati na gumb, prečrtal iz seznama. Zlasti bodo na tapeti tisti, ki se niso udeleževali sej delovnih teles. Za nekatere naj bi bilo sicer bolje, če bi v poslanski klopi zgolj sedeli in bili tiho, toda taki so po drugi strani poskrbeli za svojo prepoznavnost.

Med poslanci, ki so se jih hoteli znebiti, je denimo Franc Pukšič, ki je kot državni sekretar prišel v spor z zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom, hkrati pa je trn v peti tudi podpredsedniku stranke in šolskemu ministru Milanu Zveru, ki ima apetite po njegovem volilnem okraju. Ker pa je Pukšič kot župan Destrnika tako močan, da na lokalnih volitvah ni imel nobene konkurence, se ga niso upali obiti, saj bi bil lahko izvoljen v državni zbor na kateri koli drugi listi. Tako se mu je vnovič moral umakniti Zver, vendar zanj še ni povsem gotovo, ali bo vnovič kandidiral v Ilirski Bistrici ali kje drugje. Pukšič se je sicer moral za kandidaturo oddolžiti z dejavnostjo v prid ustanovitve pokrajin.

Jožef Jerovšek ostaja blagovna znamka SDS v Slovenski Bistrici, čeprav so ga nekateri skušali zamenjati z državnim svetnikom Milanom Ozimičem, v poslanskih klopeh pa je predvsem delal kot predsednik odbora za zunanjo politiko. Mirko Zamernik pravzaprav nima zamenjave v Mozirju, tako da so ga na koncu prosili, da ostane, čeprav je iz užaljenosti, ker so ga odstavili z mesta vodje poslanske skupine, napovedoval umik iz politike. Tudi Pavel Rupar, ki je odstopil kot poslanec zaradi znane afere z neprijavljenim ljubljanskim stanovanjem, še ni rekel zadnje besede. Če stranka ne bo našla boljšega kandidata v Tržiču, lahko računamo na njegovo kandidaturo. Toda vrnitev v politiko mu ne diši preveč, ker je komajda na noge postavil svoje podjetje, hkrati pa ima dovolj problemov s sodiščem, ki ne koristijo ne njemu ne stranki. Premislil bi si le, če ga bo predsednik pregovoril.

Lokalna trenja

Neuradno je slišati, da se glede vnovične kandidature ni povsem izrekel poslanec Franc Jazbec, ki bi ga utegnil v volilnem okraju Štore zamenjati tamkajšnji župan Miran Jurkovšek. Spremembe se utegnejo zgoditi tudi v volilnem okraju Sevnica, saj so mnogi nezadovoljni nad poslanskim delom Bojana Ruglja, kateremu se je na zadnjih volitvah umaknil prejšnji veliko bolj odmevni poslanec Branko Kelemina. Zdaj razmišljajo o možnosti, da bi tam kandidirala Meri Kelemina, žena nekdanjega poslanca in kandidatka SDS za županjo v Sevnici, ki je na zadnjih lokalnih volitvah zbrala 25 odstotkov glasov. Že v prvem krogu jo je porazil Kristjan Janc, dolgoletni župan in poslanec SLS. Keleminova je sicer uspešna gospodarstvenica in članica uprave Lisce.

Pod drobnogledom je menda tudi ptujski poslanec Branko Marinič, ki mu nekateri očitajo preveč gospodarskih lobiranj; pa tudi kot predsednik preiskovalne komisije o Mercatorju naj bi bil premalo prepoznaven. Njegova predhodnica Polonca Dobrajc, ki se je iz parlamenta poslovila po prihodu Andreja Bručana iz ministrske na poslansko funkcijo, prav tako upa, da bo tudi v naslednjem mandatu grela poslanski sedež. Ker pa bo najverjetneje kandidirala v Ljubljani, se bo tudi tokrat morala zelo potruditi, da bo premagala konkurente znotraj iste volilne enote.

Najhujša trenja pa so se zgodila v Ajdovščini, kjer je lokalni odbor skušal spodnesti vnovično kandidaturo Eve Irgl. Zelo prodorno in prepoznavno poslanko naj bi nadomestila direktorica tamkajšnjega zdravstvenega doma Boža Ferfolja, ki pa je širša slovenska javnost sploh ne pozna. Početje ajdovskega odbora se je zdelo nerazumno celo podjetniku Ivu Boscarolu, ki je posredoval v korist Irglove in ustavil apetite nekaterih lokalnih veljakov.

Nastop glavnih igralcev

Vsekakor v SDS napovedujejo kadrovsko močno zasedbo na njihovi listi. Poleg poslancev naj bi predvidoma kandidirali tudi vsi ministri iz njenih vrst. Za stranko naj bi se žrtvovala celo ministra Gregor Virant in Dragutin Mate; prvi naj bi nabiral glasove volivcev v Domžalah, drugi pa v Mariboru. Zdravstvena ministrica Zofija Mazej Kukovič, ki je v politiko prišla iz gospodarskih vrst, pa naj bi nastopila v Velenju, od koder je doma. Največja gneča pa je v Ljubljani, kjer bo nastopilo največ ministrskih imen. Premier Janez Janša bo zagotovo kandidiral v Grosupljem, najbrž pa še v enem okraju. Možno je, da bosta nastopila tudi oba evropska poslanca, Miha Brejc in Romana Jordan Cizelj, ki sta sicer oba doma v Domžalah, zadnja je sicer po rodu iz Celja. Tam bi v boj poslali državnega sekretarja na ministrstvu za gospodarstvo Tomaža Jeršiča, ki je bil svoj čas rokometni reprezentant. Druga možnost pa naj bi bil Andrej Rahten, svetovalec predsednika vlade za mednarodne odnose. Državna sekretarka na ministrstvu za razvoj Katja Lavtar naj bi nastopila v Kočevju, kjer je doma.

Stranki pa naj bi na pomoč priskočili tudi župani, poleg sedanjih županov-poslancev denimo Anton Štihec iz Murske Sobote, že omenjeni Miran Jurkovšek iz Štor in Darko Menih iz Šoštanja. Skoraj zagotovo pa bo med kandidati za poslance tudi nesojeni mariborski župan Gregor Pivec, sicer direktor kliničnega centra v Mariboru, ki je medtem že prevzel vodstvo stranke v štajerski metropoli. Pomagali pa naj bi tudi direktorji, ki so prevzeli vajeti v času sedanje vlade. Prvi mož Hita Niko Trošt bo predvidoma kandidiral v Novi Gorici, če ne bo tam nastopil kateri od ministrov, prvi mož Luke Koper Robert Časar pa na Obali, kjer ima stranka največjo kadrovsko stisko (podoben problem imajo tudi v Beli krajini). Odnosi s koprskim županom Borisom Popovičem so se menda zaradi spora z izolskim županom Tomislavom Klokočovnikom nekoliko poslabšali, ker izolski odbor podpira slednjega, zato v vodstvu SDS že razmišljajo o zamenjavi šefa izolskega odbora Bojana Zadela. Vsekakor pa bomo na listi SDS videli tudi nekaj nekdanjih športnih reprezentantov, med njimi naj bi videli tudi Jureta Koširja, ki naj bi za vnovično Janševo zmago smučal v Kranjski Gori, menda pa ni edini smučarski as v rokavu SDS in tudi kakšen koš bo še padel.

četrtek, 12. junij 2008

Pahor in mediji (Reporter 4)

Socialni demokrati Boruta Pahorja so na konferenci Za umik politike in monopolov z medijskega prostora predstavili svoj alternativni program na področju politike do medijev. Konferenco je vodila podpredsednica stranke Andreja Rihter, ki je kot ministrica za kulturo v mandatnem obdobju 2000 do 2004 nasprotovala uvedbi sklada za pluralizacijo medijev. Tako je pripomogla k položaju, ko imamo nekaj velikih časopisnih hiš z monopolom na tovrstnem trgu, hkrati pa zelo malo medijev, ki bi poskrbeli za drugačen pogled na dogajanje v državi. Po nastopu sedanje vlade se je nekaj vendarle spremenilo, čeprav so v prevladujoči časopisi ostali nepluralni in lastniško povezani zgolj z eno politično opcijo.

Zanimiva pa je tudi vloga nekdanje ministrice Rihterjeve pri lastninjenju največje slovenske časopisne hiše. Ko je leta 2003 Pivovarna Laško kupila več kot 20 odstotni delež Dela, je njeno ministrstvo izdalo soglasje v osmih dneh in ob zagotovilu, da ne namerava svojega lastniškega deleža uporabiti za prevzem medija, s čimer bi se dokopala do vpliva na 40 odstotkov trga slovenskih dnevnih časopisov. Pivovarna Laško je odločbo obšla prek povezanih podjetij in prek njih kopičila lastniški delež v Delu. Tako je lahko Boško Šrot, da ima v lasti največjo slovensko časopisno hišo, najbolj hvaležen Pahorjevi stranki. Resda je jeseni takrat še skriti lastnik Pivovarne Laško javno izstopil iz SD in Pahorju očital preblag odnos do premierja Janeza Janše.

Približno pol leta pozneje pa se je razmerje med Boškom Šrotom in Borutom Pahorjem očitno spremenilo, saj naj bi prvi na kosilu z vodstvom časopisne hiše Delo odgovornemu uredniku Janezu Markešu naročil, kakšna mora biti politična orientacija njegovega časopisa. »Boško Šrot je takrat izrazil željo oziroma izrazil pričakovanje, /…./da se podpre Boruta Pahorja oziroma, da se v bistvu nekako prepreči, da bi Janša prišel ponovno na oblast, ker bi to koristilo korporaciji,« je v Odmevih na TVS izjavil odstreljeni odgovorni urednik. Seveda je s tem prvaku opozicije naredil zgolj medvedjo uslugo, podobno kot svojemu bratu Bojanu Šrotu, prvaku SLS. Povezovanje z največjim slovenskim tajkunom težko prinese glasove volivcev, ki so potrebni za zmago. Posebej če se javnost sprašuje, kaj naj bi dobil Boško Šrot v zameno za podporo prvaku SD. Ali bo Pahor poskrbel, da se bodo zoper njega ustavil kazenski pregon, ali mu bo omogočil lastninjenje še kakšnega kosa družbenega premoženja ali ministrski položaj njegovemu bratu?

Zanimive so tudi Pahorjeve izjave v zvezi z medijsko zakonodajo, ki naj bi jo po njegovem spremenili izključno v soglasju s takratno opozicijo. Sedanjemu zakonu o RTVS je nasprotoval, javni zavod bi namreč preuredil po vzoru britanske BBC. Za razliko od programskega sveta RTVS, kjer večino članov izbere parlament, BBC vodi 12 guvernerjev, ki jih imenuje kraljica na predlog vladnih ministrstev. Torej naj bi svet slovenske RTV sestavil predsednik države izmed kandidatov, ki bi jih predlagala Pahorjeva vlada. Bo vnovič med njimi tudi nekdanji prvak združene liste Janez Kocijančič?

Citat: Boško Šrot je za to, da ima v lasti največjo slovensko časopisno hišo, lahko najbolj hvaležen Pahorjevi stranki.


Reporter, 9. junija 2008

Utapljanje v laškem pivu (Reporter 4)

Ali bo Bojan Šrot zaradi bratovske ljubezni pokopal SLS?


Prvak SLS je začel s svojimi izjavami o bratu razburjati nekatere člane stranke. Prepričani so, da bi se morala stranka jasneje ograditi od nemoralnega bogatenja tajkunov. Mnogi so nezadovoljni tudi zaradi sklepanja koalicije z neparlamentarnimi strankami, v ozadju kadrovskih potez pa vidijo mariborskega župana Franca Kanglerja, ki je bil najbolj zaslužen za izvolitev Bojana Šrota. Zaradi nizke javne podpore stranki naj bi bil razburjen tudi donedavni prvak Janez Podobnik, ki se sicer uradno še ni ogradil od svojega naslednika.

Po ponedeljkovi seji izvršilnega odbora SLS je Šrot med drugim izjavil: »Kdor je mislil, da se bom odrekel mojemu bratu, se je krepko zmotil.« Poslanec Josip Bajc je nato novinarjem razlagal: »Brat gor ali dol, če dela neumnosti, naj za to tudi odgovarja.« Ko smo ga poklicali, se je že nekoliko umiril: »Verjamem Bojanu, da marsikaj, kar se dogaja, tudi sam ni vedel.« Pri tem je namignil na to, da naj bi njihov prvak ne vedel, da je njegov brat prek podjetja Atka Prima dejanski lastnik gospodarskega imperija okoli Pivovarne Laško. Bajc je bil sicer vseskozi naklonjen prejšnjemu predsedniku Janezu Podobniku, toda ko sta se veljaka sporazumela, je podprl Bojana Šrota. Na vprašanje, ali pozna ozadja Šrotove izvolitve, pa je odgovoril: »Morda so bila kaka štajerska, ne pa tajkunska.« Zanimivo pa je, da je že dan za tem Bajca razburila nova Šrotova izjava. Na srečanju županov SLS v Radečah je izjavil, da ne bo nič narobe, če bo SLS po dvanajstih letih sodelovanja v različnih vladah en mandat v opoziciji. Poslanec je to komentiral: »Upam, da tega ni rekel.«

Tajkunizacija stranke

Na sredinem kriznem sestanku sveta SLS so znova govorili o problemu identificiranja stranke s tajkunstvom. Predsednik sveta in vodja poslanske skupine Jakob Presečnik je novinarjem dejal, da SLS nima nič niti s tajkuni niti s Pivovarno Laško in da mora biti lastništvo pregledno: »Če pa je kaj nezakonitega, pa imamo organe, ki morajo bolj aktivno delovati in to preprečiti.« Prvaka Bojana Šrota na sejo ni bilo, ker se je počutil slabo, zato se je na poti iz Celja v Ljubljano pri Žalcu obrnil in vrnil domov. Čeprav je večina članstva upanje za ponoven vzpon stranke polagala prav nanj, pa se je po njegovi izvolitvi še bolj poglobil njen zaton. Najbrž so bile usodne njegove besede na kongresu, ko je izjavil, da je SLS stranka kapitala; ker mu je družbo delal brat Boško Šrot, je bilo razumeti, da naj bi bila SLS stranka takega kapitala, ki ga predstavljajo tajkuni. Poznavalci razmer v stranki ob tem pripominjajo, da je glavni brat v družini Šrot najstarejši Srečko, ki se je že prej polastil celjskega Novega tednika in Radia Celje. Boško naj bi bil zgolj gospodarstvenik podobnega tipa kot prvi mož SCT Ivan Zidar, da ne obvlada niti dovolj visoke ravni komunikacije, značilne za velike gospodarstvenike, pa priča tudi njegovo aktualno pismo z obtožbami premierja Janeza Janše in gospodarskega ministra Andreja Vizjaka. Bojan je veljakom stranke pred kongresom zatrjeval, da njegov brat ni lastnik Pivovarne Laško, kot se je govorilo v javnosti. Pozneje se je izkazalo, da je, naivni ljudje pa prvaku verjamejo, da za to ni vedel. Le kaj bodo storili, če se bo slučajno izkazalo, da je tudi Bojan eden od skritih lastnikov zapakiranega premoženja? Težko se bo izgovarjal, da za to ni vedel.

Kadrovik iz Maribora

Naši viri zatrjujejo, da je neuradni glavni človek v stranki mariborski župan in nekdanji poslanec Franc Kangler, vsaj tako naj bi se obnašal. Zaradi tega je že prišel v spor z drugimi strankinimi veljaki, denimo s predsednikom glavnega odbora in ljubljanskega odbora Alešem Primcem, ki mu je na enem od sestankov očital, da je »niko i ništa« ter da mu je žal, ker se ni sam na kongresu potegoval za predsednika sveta. Primc mu je odvrnil, da to tudi on obžaluje, saj bi ga vseeno premagal. Sicer pa je Kangler najbolj zaslužen za izvolitev Bojana Šrota na čelo stranke, saj je zanj lobiral dolga leta. Mnogi so prepričani, da ga bo nazadnje tudi nadomestil na vrhu stranke, drugi pa so glede tega skeptični, ker mariborski šerif ni najbolj priljubljen. Po naših informacijah je Kangler bolj kot s celjskim županom povezan z njegovim bratom Boškom. To po svoje niti ni presenečenje, saj je prav Kangler zbiral poslanske podpise za ustanovitev holdinga pijač pod vodstvom Pivovarne Laško. S tem je bistveno pripomogel h kopičenju premoženja v družbah, ki se jih je na koncu polastil Boško Šrot. Sicer pa Kangler velja za glavnega kadrovika v stranki, Bojan Šrot pa dela po njegovih nasvetih. Tako naj bi prav Kangler stal za sporazumom s stranko mladih, s katero bodo skupaj nastopili na državnozborskih volitvah. Nekateri njeni kandidati, denimo Marko Diaci, so celo poslovno povezani s holdingom Pivovarne Laško. Po sporazumu bo SMS postavila 17 kandidatov, med njimi prvaka Darka Kranjca v Pesnici, nekdanjega poslanca Marka Diacija v Šentjurju in tolminskega župana Uroša Brežana v Tolminu. Nekateri v SLS so zaradi tega precej nejevoljni, saj utegne kak kandidat SMS izriniti njihovega kandidata. Denimo, predsednik glavnega odbora Aleš Primc bi raje videl, če bi se stranka na volitvah oprla na lastne sile, ne pa tudi na druge. Brežan je bil na lokalnih volitvah skupni kandidat SMS in LDS, zdaj pa bo nastopal na listi stranke s konservativno kmečko podlago. Če se mu bo uspelo prebiti v parlament, potem tam ne bo katerega izvirno ljudskega kandidata iz primorske volilne enote. Zdaj imajo tam poslanca Josipa Bajca, ki pa se menda ne namerava več potegovati v državni zbor, namesto njega pa naj bi kandidiral pivški župan Robert Smrdelj. Še večji problem bi bil, če bi na listi SLS kandidiral tudi Boris Popovič, saj bi on skoraj zagotovo prišel v parlament, toda stranka zaradi njega ne bi dobila bistveno boljšega uspeha. V celjski volilni enoti se obeta mnogoboj med Diacijem, Presečnikom in Bojanom Šrotom. Samo eden od njih lahko pričakuje poslanski sedež in niti ni nujno, da bo to celjski župan. V Mariboru je še vse odprto, saj pričakujejo, da se bodo volitev udeležili številni njihovi župani. Vprašanje je, če bo na kandidatni listi sploh še prostor za prvaka Lipe Saša Pečeta, če se ne bo upal podati na volitve samostojno s svojo stranko. Sicer pa sporazum med SLS in SMS določa, da se morata obe stranki strinjati z morebitno širitvijo koalicije. Kangler si je v dobrih odnosih zlasti s Sašovim bratom Rokom Pečetom, saj ga je nastavil za podžupana. Zanimivo pa je tudi, da se je Bojan Šrot (po Kanglerjevem nasvetu) srečal tudi z novomeškim županom Jožetom Muhičem in mu ponudil kandidaturo na njihovi listi. To je menda precej užalilo novomeški odbor SLS pod vodstvom Alojza Slavka Turka in Martine Vrhovnik, ki naj bi ju pri tem povsem obšel. Poleg tega je Muhič na lokalnih volitvah kandidiral s podporo SD, prej pa je bil član LDS (po odhodu je ustanovil stranko Zveza za Dolenjsko). Mnogi v SLS so namreč prepričani, da jih na volitvah lahko rešijo le še župani, njihovi ali pa uvoženi.

Liberalna glava v konservativnem trupu

Z novim predsednikom pa niso najbolj zadovoljni niti drugi veljaki v stranki, denimo Janez Podobnik je bil bojda zelo kritičen v svojih zadnjih izjavah na izvršilnem odboru. Prav tako pa tudi članica Nada Skuk, donedavna podpredsednica, zaradi katere naj bi potem Bojan Šrot vezal svojo funkcijo na uspeh na volitvah in javno izjavil, da bo v primeru, če bo rezultat slabši kot na prejšnjih volitvah, ponudil odstop. Nekateri sicer menijo, da bi bilo bolje, če bi se glede na javnomnenjske raziskave že zdaj poslovil, drugi pa opozarjajo, da to tik pred volitvami ne bi bilo najbolje. Najbolj zaradi Šrota menda trpijo nekdanji krščanski demokrati, saj naj bi bilo to, kar njihov predsednik javno zagovarja, v nasprotju s tradicionalnimi vrednotami in krščanskim etosom. Pravijo, da v SLS prevladuje struja, ki bi bila lahko v kateri koli stranki, recimo v stari LDS, še najbolj pa se zavzema za osovražene kapitaliste. Šrotova javna podoba pa naj bi bila preveč liberalna, kar naj bi odvračalo od stranke predvsem kmečke volivce. Namesto da bi stranka s Šrotom pridobila nove (urbane) volivce, izgublja stare (podeželske). Predsednik se menda ni niti toliko potrudil, da bi sprejel pomoč nekaterih zdaj že odpisanih veljakov, ki so se mu sami ponujali. Podobno averzijo do »krščanarjev« pa naj bi imel tudi Šrotov politični mentor Kangler, ki naj bi še donedavna o nekdanjih članih SKD govoril kot »črnih«, zdaj pa so skupaj z njim v isti stranki. Povolilno dogajanje v SLS bo zato zelo zanimivo, saj bodo mnogi v stranki srečni že, če se bo sploh prebila v parlament. Zlasti če bo Šrot požrl besedo in ne bo hotel odstopiti. Po nekaterih virih bi se bil Janez Podobnik pripravljen vrniti v vrh stranke, če ne bo ustreznejšega kandidata, ki bi lahko premagal mariborskega šerifa. Po najslabšem scenariju pa utegne SLS še enkrat razpasti.

Okvir 1/kratek intervju

Aleš Primc, predsednik glavnega odbora SLS: »Boška Šrota kot tajkuna ni naredila SLS«

Presenetila me je izjava Ivana Omana, da to ni več Slovenska ljudska stranka. Nekateri vaši člani celo menijo, da je SLS bolj liberalna kot ljudska stranka, vsaj glede predsednika in ljudi, ki ga obkrožajo.
Ivan Oman je ena največjih osebnosti v zgodovini SLS in človek, ki želi Slovenski ljudski stranki samo dobro. S tem, ko je postavil vprašanje o identiteti stranke, jo je želel predvsem okrepiti.

Kako se bo SLS izvila iz očitkov, ki letijo na priimek Šrot?
Boška Šrota kot tajkuna ni naredila SLS, ampak Kučan, Golobič, Pahor in v tem mandatu Janša. LDS in združena lista sta mu omogočila, da je v preteklih mandatih kopičil kapital, kar jim je vsa leta vračal s tem, da jim je radodarno financiral kampanje ter druge projekte, v tem mandatu pa mu je Janša z velikim popustom prodal Mercator, s čemer so se njegovo bogastvo, moč in vpliv izredno povečali.

Ampak nerodno je to, da je vaš predsednik Bojan Šrot po izvolitvi na kongresu, kjer ga je podprl tudi njegov brat Boško, javno izjavil, da je SLS stranka kapitala. Javnost je to razumela, da je stranka takega kapitala, kot ga predstavlja Boško Šrot.
Velika večina članov, simpatizerjev in volilcev SLS živi povprečno in podpovprečno. Nimajo velikega premoženja in nimajo nobene zveze s tajkuni. Tem ljudem je krivično pripenjati take oznake, to jih boli in mene tudi.

Zakaj potem SLS podpira Boška Šrota in se pri tem sklicuje na nacionalni interes, da premoženje ostane v rokah močnih slovenskih gospodarstvenikov in ne tujcev?
Tudi sam imam brata in razumem, da se brata med seboj podpirata. Ne poznam pa niti enega sklepa kateregakoli organa naše stranke, s katerim bi podpirali Boška Šrota. Res je stranka pred leti podprla združevanje obeh velikih slovenskih pivovarn, vendar takrat nismo bili nobena izjema, saj se je tedaj slovenski politični prostor večinsko tako odločil, z izjemo SDS, ki bi Pivovarno Union za diskontno ceno prodala Belgijcem.

Poslanec, ki je zbral 57 podpisov za ustanovitev holdinga slovenskih pijač, kakršnega je nato oblikovala Pivovarna Laško oziroma Boško Šrot, je bil Franc Kangler. Pozneje je on najbolj lobiral za izvolitev Bojana Šrota za predsednika SLS. Kakšno vlogo ima v stranki?
Poslanci, katerih podpise je takrat zbral Kangler, so bili iz skoraj vseh strank. Kanglerjeva vloga v Slovenski ljudski stranki ni tako pomembna, kot si on misli. On je človek, ki se rad napihuje in zahrbtno trosi laži, tudi o meni. Nekateri mu žal nasedejo in se slej ko prej opečejo.

Kakšno pa je vaše mnenje o tajkunih?
Sedanja tajkunska vojna je posledica tega, da je Janša želel imeti vpliv na veliko večino slovenskih medijev. Ker se mu zadeva z Delom in Večerom ni posrečila, se sedaj maščuje. Bojim se, da je vojna proti tajkunom samo predvolilni manever, s katerim hoče Janša uničiti SLS. Resno on z vojno proti tajkunom ne misli, ker bi slej ko prej moral nasaditi samega sebe. Samomorilec pa ni. Osebno bi si želel prave tajkunske vojne, ki bi pripeljala do sodnih razlastitev in vrnitve denarja, tistim, ki zaradi teh kraj sedaj težko živijo. Meni se zdi nedopustno, da je bilo nekaterim omogočeno, da so v nekaj letih neznansko obogateli zaradi politično-gospodarskih navez ter izigravanja predpisov. Jaz bi razumel, da nekdo bajno obogati s tem, ko naredi nek res izreden, nov in gospodarsko uspešen proizvod. Kaj novega so naredili slovenski tajkuni, kaj so njihovi novi proizvodi in dodana vrednost, katere vrhunske izdelke so plasirali na svetovne trge in z njimi obogateli?

Zakaj SLS do sedaj tega še ni tako odločno obsodila, kot vi zdaj?
Novinarji me niste vprašali, stranka pa me ni pooblastila, da na tiskovnih konferencah komentiram te zadeve. Morda bo ta intervju spodbudil še kakšnega novinarja, da me bo kaj vprašal, saj mislim, da v politiki manjka stališč naše generacije, se pravi ljudi starih med 30 in 40 let. Mi rojevamo otroke, večinoma smo nosilci razvoja, na nas sloni zares veliko odgovornosti, besede imamo pa zelo malo. To bi se moralo v dobro naroda in države spremeniti!

Predsednik Bojan Šrot je napovedal odstop, če bo stranka na volitvah dosegla slabši rezultat kot pred štirimi leti. Ali bi se v tem primeru moral na vrh stranke vrniti Janez Podobnik?
Upam, da rezultat ne bo slabši. Evropska politična drža je, da predsednik, ko stranka doseže rezultat pod pričakovanji, ponudi odstop. Ne podpiram tega, da bi bivši predsedniki ponovno prevzemali vodenje stranke.

Okvir 2/izjava

Peter Vrisk, član izvršilnega odbora SLS

»Dejstvo je, da je SLS v težkem položaju in da nam javnomnenjske ankete kažejo slabo tudi zaradi povezovanja predsednika stranke z njegovim bratom. Res so se vse te zgodbe dogajale v zadnjih 15 letih in da so posamezniki našli luknje v zakonodaji ter prišli do velikega premoženja. Toda če je bilo karkoli nezakonitega, bi morali ukrepati organi pravne države. Po drugi strani pa je jasno, da velika večina državljanov ne podpira takega načina pridobivanja premoženja. Če smo pragmatični politiki, moramo slediti javnemu mnenju, sicer stranka ne bo dobila dovolj glasov volivcev.«

Okvir 3/izjava

Marjan Podobnik, predsednik Narodne zveze in nekdanji predsednik SLS

»Pred izredno sejo državnega zbora o tajkunih sem kolege v stranki opozoril na aneks h koalicijski pogodbi iz leta 1997, ki je bil sklenjen na podlagi zahteve SLS. Če bi to, kar smo v njem zapisali uspeli v celoti uveljaviti in nam tega ne bi blokirala takratna koalicijska LDS, nasprotovale pa tudi takratne opozicijske stranke, danes ne bi potrebovali ne akcije čiste lopate ne protitajkunske seje, zato je škoda, da nam to ni uspelo. Danes je verjetno marsikomu bolj jasno, zakaj se je meni zgodil tak medijsko-politični linč. Vsaj kar se takratnega obdobja tiče, SLS zato ne more nihče očitati odgovornosti za tajkunstvo. V zvezi z Boškom Šrotom in dogajanjem v Pivovarni Laško pa sem za vašo revijo že povedal svoje stališče. Lahko je ta osredotočenost lastništva formalno in zakonsko čista, zanesljivo pa je moralno in etično sporna.«

Okvir 4/izjava

Bojan Šrot, predsednik SLS

»V SLS se v celoti distanciramo od tajkunstva, naše stranke ni bilo v nobeni aferi od osamosvojitve dalje, čeprav nam zdaj skušajo prilepiti etikete. Zagotovo nismo bili zraven pri trgovini z orožjem, prav tako tudi ne pri nakupu patrij, zato pa smo preprečili marsikatero bedarijo. Nismo bili zraven, ko se je prodajal Hit, Iskraemeco in nazadnje tudi pri prodaji Mercatorja nas ni bilo. Zagotovo pa je naša zasluga za to, da se savske elektrarne gradijo izključno s slovenskim kapitalom in da se je Triglav lastninil, tako da je ostalo 80 odstotkov v družbeni lasti. Tisti, ki so že dvajset let v politiki, niso v življenju naredili nič drugega, kot poskrbeli zase. Nekoč so bili na čelu ZSMS, zdaj so na čelu slovenske politike. Volivce v nesrečo ne bodo pripeljali tajkuni in gospodarstveniki, ampak nesposobna politika.«

Reporter, 9. junija 2008

Prerivanja za alternativo (Reporter 3)

V opoziciji se že aktivno pripravljajo na septembrske državne volitve. Socialni demokrati so prejšnji ponedeljek predstavili izhodišča za alternativni vladni program, liberalni demokrati bodo imeli to soboto programski kongres, stranka Zares pa naslednjo soboto volilno konvencijo s predstavitvijo programa in kandidatov za poslanske sedeže. V vseh omenjenih strankah medtem že poteka vroča razprava o kandidatih, ki se bodo potegovali v državni zbor, zato je v najbolj ugodnih volilnih okrajih zelo velika gneča.

Prvak SD Borut Pahor je v ponedeljek predstavil izhodišča za program svoje vlade, s katero obljublja drugačen vzorec vladanja, kot je bil značilen za LDS Toneta Ropa in SDS Janeza Janše. Najbolj paradoksalno pri tem je, da je ta izhodišča predstavil prav nekdanji premier Tone Rop, ki je zdaj poslanec SD. Družbo pa so mu delali še nekateri »stari fantje«: nekdanji finančni minister oziroma nekdanji guverner Mitja Gaspari, nekdanji minister za gospodarstvo Maks Tajnikar in nekdanji minister za evropske zadeve in še prej državni sekretar na ministrstvu za finance Milan M. Cvikl. Prvi in zadnji tako kot nekdanji premier prihajata iz nekdanje LDS. Poleg Tajnikarja pa je avtentični »socialdemokratski« ekonomist še Franci Križanič. Z Ropovo ekipo je v SD prispel tudi Borut Jamnik, ki je kljub svoji mladosti v prejšnjem mandatu vodil kapitalsko družbo, sicer pa je nečak poslanke SD Brede Pečan. Med pisci strankinega programa naj bi bil tudi direktor Adrie Airways Tadej Tufek, davčni svetovalec in nekdanji državni sekretar na finančnem ministrstvu Darko Končan, dekan ekonomske fakultete in nekdanji finančni minister v Ropovi vladi Dušan Mramor, nekdanji državni sekretar za razvoj v Janševi vladi Andrej Horvat, ki je bil sicer ves čas član SD, ta pa naj bi med drugim za sodelovanje pridobil tudi Aleša Ahčana iz mlajše liberalno usmerjene ekipe ekonomistov in nekdanjo (Ropovo) državno sekretarko na ministrstvu za delo Lidijo Apohal Vučkovič. Nekateri med njimi naj bi sodelovali pod pogojem, da ne bi bili javno izpostavljeni. Sicer pa naj bi po besedah veljakov SD njihov program pisalo okoli tristo ljudi, ki so delovalo v okviru 18 delovnih skupin. Med vodilnimi pisci programa sta tudi podpredsednik stranke Igor Lukšič (visoko šolstvo) in član predsedstva, »Pahorjev naslednik« Patrick Vlačič (promet), ki ga nekateri mediji pomotoma navajajo kot podpredsednika SD, čeprav ima stranka samo enega predsednika in eno podpredsednico. Končni izdelek alternativnega vladnega programa naj bi sprejela konferenca stranke 5. julija.

Odvečni kader

Čeprav so nekatera alternativna ministrska imena SD napovedovali že pred letom dni, naj bi jih Pahor uradno predstavil šele avgusta. Pravzaprav še niso izbrali niti vseh kandidatov za poslance. Nekatera so vendarle že zaokrožila v javnost; kandidirali naj bi skoraj vsi sedanji poslanci SD vključno s starosto Miranom Potrčem. Poslanskih sedežev pa so se naveličali Marko Pavliha, nekdanji prometni minister v Ropovi vladi in do nedavnega podpredsednik državnega zbora, Feri Horvat in Aurelio Juri. Pavliha želi nadaljevati akademsko kariero, po izstopu iz LDS se edini od lastovk ni včlanil v SD. Njegovih uslug v SD očitno ne potrebujejo, saj se njegovo strokovno področje popolnoma prekriva z Vlačičevim; poleg tega oba izhajata iz istega (piranskega) volilnega okraja, stranka pa bo dala prednost morebitnemu prihodnjemu predsedniku. Tudi pri pripravi alternativnega programa ga niso znali uporabiti, saj so pričakovali, da bo pisal program za okolje, čeprav je javno znan kot strokovnjak za pomorstvo in mednarodno pravo. Horvat odhaja v pokoj, v njegovem volilnem okraju pa bo kandidiral župan Gornje Radgone Anton Kampuš. Aurelio Juri pa se bo umaknil svojemu sinu Luki Juriju, sam pa bo nadaljeval kariero evropskega poslanca (ob predpostavki, da se bo Pahor vrnil na domačo sceno kot premier). Kje bodo kandidirali Rop, Cvikl in Beblerjeva, je odvisno od javnomnenjskih anket po terenu, med kandidati pa naj bi bil tudi Križanič, ki se je doslej ukvarjal s predavanjem na ekonomski fakulteti. Ljubljanski župan Zoran Janković ni dal soglasja za kandidaturo, zato pričakujejo, da ga ne bo dal tudi stranki Zares. Zakonca Vlado Dimovski in Metka Tekavčič pa naj bi bila zelo užaljena, ker naj bi jima sporočili, da bodo tudi njun »rejting« izmerili na terenu. Dimovski naj bi zato že aprila umaknil soglasje od kandidature, medtem ko Tekavčičevi ankete zelo slabo kažejo. Zanimivo je tudi, da Dimovskega menda ni zraven pri pripravi alternativnega programa, uradno ker za to nima časa.

Premalo liberalni za liberalce

Veliko težji je položaj v LDS, kjer bo zelo pomembno, kdo bo nastopil v katerem volilnem okraju. Glede na trenuten položaj v javnomnenjskih anketah lahko izvolitev pričakuje kvečjemu eden ali največ dva kandidata v posamični volilni enoti. V eni od dveh volilnih enot s središčem v Ljubljani se bodo za poslanske sedeže med drugim potegovali: predsednica LDS Katarina Kresal, podpredsednica Zdenka Cerar, podpredsednik Slavko Ziherl, predsednik ljubljanskega odbora in nekdanji sodnik Aleš Zalar, vodja poslanske skupine Jožef Školč in nekdanji »car parlamenta« Tone Anderlič. Na izvolitev lahko računajo kvečjemu štirje med njimi , če sploh. Vnovič naj bi se v državni zbor potegovali tudi drugi sedanji poslanci in nekateri bivši, ki jim v tem mandatu ni uspelo priti v parlament. Napeto bo v zasavsko-dolenjski volilni enoti, zlasti če bosta na volitvah sodelovala oba poslanca-župana Matjaž Švagan in Miran Jerič. V tem primeru skoraj zagotovo ne bo več gulil poslanskih klopi Aleš Gulič, predsednik sveta LDS. Na Gorenjskem bosta Borutu Sajovicu družbo delala županska kolega Janko Stušek iz Radovljice in Gregor Žerjav iz Kranjske Gore. Na Primorskem se bo potegovala bivša rektorica in nekdanja šolska ministrica Lucija Čok, v Sežani naj bi nastopil tržaški zgodovinar Jože Pirjevec, kateremu se je umaknil Davorin Terčon, ki je prestopil v Zares, v Postojni pa nekdanji poslanec Aleksander Merlo. V Celju bo kandidirala zdravnica Jana Govc Eržen, v Velenju nekdanji direktor rudnika Evgen Dervarič in nekdanji šoštanjski župan Milan Kopušar. V Mariboru se bo poleg Milana Petka v parlament potegoval večkratni minister Davorin Kračun, na Ptuju bo vnovič srečo poskušala nekdanja poslanka Lidija Majnik, v Murski Soboti poslanec Mitja Slavinec in Lendavi nekdanji poslanec Bojan Korošec.

Zanimivo je, da v stranki ne želijo izdati, kdo vse jim je pomagal pripraviti program, ki ga bodo predstavili na sobotnem kongresu. Glavni koordinator naj bi bil Slavko Ziherl, gospodarski program pa naj bi pripravila predsednik uprave KD Group Matjaž Gantar in direktor Deželne banke Draško Veselinovič, ki sicer vodi odbor za finance. Kdo vse naj bi jima pomagal, naj bi bila skrivnost, šlo naj bi za podjetnike dobre volje, ki ne želijo biti imenovani, a vendarle program menda ni preveč ultraliberalen oziroma naj bi bil precej socialen. Očitno to ni prepričalo Viktorja Žaklja, ki je pred dnevi izstopil iz stranke, čeprav v njenem vrhu zatrjujejo, da je socialni program pripravljal prav on. S socialno noto programa LDS naj bi bila zadovoljna tudi Pirjevec in predsednik Liberalne akademije Darko Štrajn. Po drugi strani pa so se od LDS odmaknili mladi (neo)liberalni ekonomisti pod vodstvom Janeza Šušteršiča. Kot nam je povedal, so se s stranko razšli, ker so v njej pričakovali, da bodo napisali program, oni pa so želeli zgolj analizirati to, kar bodo pripravili v LDS. V LDS pa to zanikajo in zatrjujejo, da jih niso prosili za pisanje programa, ampak za analizo, potem pa so rešitev našli znotraj svoje stranke. Vse to kaže, da program LDS ne bo ne tič ne miš, kajti za nekatere je premalo socialen, za druge pa premalo liberalen oziroma obratno. Čeprav se v stranki radi hvalijo z novimi ljudmi, kot so Zalar, Pirjevec, Gantar, Veselinovič, direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek in nekdanji direktor Adria Airways in Telekoma Peter Grašek, pa kritiki pravijo, da gre večinoma za ljudi z neuspešno kariero. Gantar je bil pred tem dolga leta blizu SLS, nato se je približal SDS, ker prek te vlade ni dosegel svojih strateških poslovnih ciljev, pa je presedlal v LDS. Veselinoviča so se z mesta direktorja Ljubljanske borze znebili v času vladavine LDS, Zalar je mislil, da bo večno predsednik ljubljanskega sodišča, a mu je načrte prekrižal pravosodni minister Lovro Šturm, Pirjevec pa je najbrž poslednji titoist med zgodovinarji.

Vika na piki

Podobne težave imajo tudi v Zares, kjer se bodo na volitvah pomerili svojimi donedavnimi sopotniki iz LDS, med katerimi so nekateri prestopili v SD. Lahko se bo zgodilo, da se bodo v enem volilnem okraju v konkurenci znašli trije nekdanji strankarski tovariši, ki bodo zdaj zastopali barve LDS, Zares in SD. Toda najhujša bo konkurenca med samimi zaresovci, ki bodo kandidirali znotraj iste volilne enote. Čeprav na stranki ne povedo imen vseh kandidatov, izbranih naj bi bilo okoli 90 odstotkov, pa naj bi bilo znano, da se bo v državni zbor potegovalo vseh sedem sedanjih poslancev. Kot pri LDS bo največja gneča prav v Ljubljani, kjer lahko računajo kvečjemu na izvolitev po dveh poslancev iz vsake volilne enote, torej veselili se bodo največ štirje kandidati. Ali bodo to prvak Gregor Golobič, večkratni minister in sedanji poslanec Pavel Gantar, poslanki Majda Širca in Cveta Zalokar Oražem, nekdanji minister Janez Kopač ali morda namesto koga od teh kdo tretji, bo jasno šele po volitvah. Zanimivo pa je, da na listo niso povabili nekdanje ljubljanske županje Vike Potočnik, za katero se je Golobič svoj čas zelo zavzemal. Eden od možnih razlogov je ta, da bi bila verjetno izvoljena in bi lahko ogrozila izvolitev enega od vodilnih strankinih politikov. Potočnikova nam je potrdila, da ni bila povabljena na listo, in dodala, da sama sicer nima poslanskih ambicij, vendar pa se ji zdi škoda, da Zares pušča ob strani izkušeno znanje. Vodja poslanske skupine Matej Lahovnik naj bi kandidiral v domačem Velenju, Davorin Terčon v Sežani, Lojze Posedel v Žalcu, Vili Trofenik v Ormožu. Za poslance se bodo potegovali tudi nekateri podpredsedniki stranke, skoraj zanesljivo bo med kandidati nekdanji prvak stranke AS Franci Kek, ki bo kandidiral v Novem mestu, v Celju pa Branko Lobnikar. Med kandidati naj bi bila tudi nekdanji direktor Hita Branko Tomažič v Novi Gorici in nekdanja direktorica Primorskih novic Barbara Verdnik v Kopru. Na konvenciji bodo predstavili tudi program stranke, za njegov gospodarski del skrbi Lahovnik, ki pravi, da pri njegovi pripravi sodeluje vrsta gospodarstvenikov, ki ne želijo biti imenovani. Dopušča možnost, da bodo programi Zares, LDS in SD zelo podobni, saj jih pripravljajo ljudje, ki so bili prej v isti stranki.

Vsekakor pa to ne pomeni, da bo levo programsko koalicijo lahko sestaviti, saj si že zdaj v Zares težko predstavljajo, da bi bili ministri v Pahorjevi vladi. Morda zato niso iz trte izvite govorice, da se že dogovarjajo o možnosti o oblikovanju skupne vlade z Janševo SDS.


Okvir

Zakaj so se liberalni ekonomisti razšli z LDS

Nekdanji prvi mož Urada za makroekonomski razvoj dr. Janez Šušteršič nam je razkril ozadje razhoda njegove skupine z LDS. Po njegovih besedah so bili pripravljeni napisati analitično razpravo k gospodarskemu programu, ki bi ga pripravila LDS, medtem ko so v stranki želeli, da bi gospodarski program napisala kar njegova skupina, to pa so zavrnili. »Poklicali so nas, ker so želeli liberalni ekonomski program. Jeseni smo opravili dva pogovora, nato pa ni bilo več nobenih stikov in vsebinskih diskusij. Bili smo pripravljeni, da bi kot raziskovalci dali analizo in priporočila, ne želimo pa strankam pisati program. Na tej podlagi smo pripravljeni sodelovati s katerokoli stranko ali politikom, vendar pa nas je doslej zaprosila samo LDS.«

Na vprašanje, ali je LDS liberalna stranka, je Šušteršič odgovoril, da je precej nedefinirana: »Na eni strani je liberalna, predvsem pa je mešanica različnih pogledov. LDS uradno nasprotuje zasebnemu šolstvu, hkrati pa ga Matjaž Gantar zagovarja in ima podobno liberalno stališče kot jaz.« Bolj kot liberalne vrednote po njegovem LDS zagovarja interes kapitalistov, del tega društvenega gibanja kapitalistov pa so poleg LDS še SLS, Zoran Janković, Boris Popovič in delno tudi stranka Zares, ki po drugi strani promovira promovira ideje novih družbenih gibanj. Najbolj liberalna se mu še vedno zdi SDS, ki je bila v prvem delu mandata promotorka reform, v drugem delu pa jih ni izpeljala do konca. »SD je težko liberalna, pričakoval bi levo reformno politiko po vzoru Švedske. Sicer pa je ta stranka polna paradoksov, saj je po eni strani Pahor pripeljal ljudi, ki so padli s prejšnjo vlado, hkrati pa govori o sveži ekipi ter napakah prejšnje in sedanje vlade.«
Reporter, 2. junija 2008

Janševa rezervna armada (Reporter 2)

Ali bo SDS sestavljala vlado s tajkunsko in nacionalistično stranko?

Igor Kršinar

Medtem ko bivši predsednik Milan Kučan snuje levosredinsko koalicijo, so se okrepile tudi stare vezi med desnosredinskimi strankami. Največja med njimi, SDS, pa pričakuje, da bo v primeru njene relativne zmage na volitvah lahko v vlado pritegnila tudi kakšno stranko iz sedanjega levega bloka. Ne izključujejo niti možnosti, da bi se v novi vladni koaliciji znašel tudi Zmago Jelinčič, nad katerim pa v NSI in SLS niso navdušeni.

Zadnje javnomnenjske raziskave kažejo na to, da bo boj za zmago na jesenskih parlamentarnih volitvah do konca vroč. Na zmago lahko računata dve stranki, največja vladna stranka SDS in največja opozicijska stranka SD, pri čemer bo lahko odločilna razporeditev volilnih glasov znotraj posameznega političnega bloka. Čim boljši rezultat bosta dosegli LDS in Zares, tem manjše možnosti ima za zmago SD, medtem ko je na desnosredinski strani problem ravno nasproten in bi SDS lahko imela težave pri sestavljanju vlade, če bosta NSI in SLS dobili premalo glasov. Zato bo potrebovala dodatne ali celo druge koalicijske partnerje, ki jih bo v primeru, če se bo levi blok hermetično zaprl, težko našla.

Razbijanje Kučanovega bloka

Vse pomladne stranke so si enotne, da si bodo prizadevale po volitvah vnovič skupaj sestaviti vladno koalicijo, če bo mandatarstvo znova zaupano predsedniku SDS Janezu Janši. Težko pa je verjetno, da bodo dobile dovolj glasov, da bi lahko vlado sestavile same. Zato je pričakovati, da bo v tem primeru SDS ponudila koalicijo vsem strankam, kar se je že zgodilo po volitvah leta 2004. Pričakovati je, da bi jo tudi tokrat sprejel Desus s pragmatičnim predsednikom Karlom Erjavcem. Težje pa je predvideti, kaj bodo storile levosredinske stranke, ki zdaj obljubljajo, da ne bodo šle v koalicijo z Janševo SDS. Nekateri vendarle niso tako prepričani, da bodo pri tem stališču vztrajale do konca. Tako je slišati, da bi utegnila morebitno Janševo ponudbo v koalicijo sprejeti stranka Zares, v kateri so se pod vodstvom Gregorja Golobiča znašli najbolj lačni oblasti, in v tem primeru bi sestavili vlado SDS, Zares in Desus. Druga možnost naj bi bila koalicija desnosredinskih strank z LDS, v kar bi slednjo prisilili gospodarstveniki, ki so se zbrali pod njenim dežnikom. Velika koalicija med SDS in SD se zdi manj verjetna, zlasti po ohladitvi odnosov med strankama po izredni seji državnega zbora o glasovanju o zaupnici vladi. Realna možnost naj bi bila le v primeru, če nihče drug ne bi mogel sestaviti vlade in bi grozile predčasne volitve.

Jeziček na tehtnici

V primeru če bi se levosredinski blok hermetično zaprl, bi bila SDS pripravljena skleniti koalicijo tudi z nacionalisti, njihovem voditelju Zmagu Jelinčiču pa ponuditi ministrski stolček. Težko si ga je sicer predstavljati kot notranjega ministra ali ministra za kulturo, kar naj bi bila njegova prva izbira. Toda njegovi stranki nekateri analitiki napovedujejo okoli deset odstotkov. Tudi naš osrednji intervjuvanec, politolog Milan Balažic, opozarja, da bo presenečenje jesenskih volitev Jelinčičeva stranka. Po drugi strani pa njegovemu odpadniku Sašu Pečetu z Lipo ne pripisujejo velikih možnosti, verjetno ne bo presegel niti odstotka glasov. Čim večje število poslancev bo dobil Jelinčič, tem večje so možnosti, da bo vlada po volitvah raznorodna, razen če bo SDS vlado sestavila z SNS. Obstaja pa tudi verjetnost, da bi Jelinčič za mandatarja podprl Janšo, v vlado pa ne bi vstopil, s čimer bi omogočil oblikovanje velike ali kakšne druge mešane koalicije. Tako je ravnal že leta 1992, ko je za mandatarja podprl Janeza Drnovška, s tem pa omogočil oblikovanje velike koalicije. Štirinajst let pozneje se lahko zgodovina ponovi v nasprotni smeri. Z Jelinčičem kot koalicijskim partnerjem ne bi bili navdušeni v NSI, saj so njegova stališča pogostokrat diametralno nasprotna, medtem ko v SLS bolj računajo na njegovo podporo iz ozadja. Seveda pa Janša ne bi bil prvi, ki bi Jelinčiču ponudil vstop v vlado, saj je to storil že Drnovšek po volitvah leta 1996.

Tajkunska stranka

Potem ko se je SLS kompromitirala s podpiranjem Boška Šrota in drugih tajkunov, so se je na levici odrekli in ni več zelo zaželen koalicijski partner. Čeprav je njen predsednik Bojan Šrot zaradi svojega brata v sporu s premierjem Janezom Janšo, pa v SLS še največ možnosti pripisujejo nadaljnjemu sodelovanju z SDS in NSI, ki sta ji programsko še vedno najbližje. SLS je z izvolitvijo novega predsednika računala na boljši volilni izid, toda zaradi protitajkunske vojne SDS so njene delnice na javnomnenjskih raziskavah še bolj padle. Tako nekateri v SLS že obžalujejo, da na tem položaju niso obdržali Janeza Podobnika, ki naj bi užival vsaj podporo tradicionalne kmečke baze. Vprašanje je tudi, kaj bo stranka pridobila s predvolilno koalicijo s stranko mladih. Po naših virih naj bi v ozadju te koalicije stal mariborski župan Franc Kangler, ki se je moral SMS oddolžiti za podporo na županskih volitvah. En dolg je izpolnil s tem, ko je bil za državnega svetnika v mariborski volilni enoti izvoljen Drago Žura. Nekateri kandidati (Marko Diaci) pa naj bi bili poslovno povezani z gospodarskim imperijem Boška Šrota, s katerim je bil Kangler vedno v dobrih odnosih; navsezadnje je prav Kangler najbolj zaslužen za izvolitev Bojana Šrota za predsednika stranke. Mariborski župan pa naj bi nasprotoval koaliciji SLS z Lipo, saj sta se menda s Sašom Pečetom sprla zaradi gospodarskih poslov Janeza Škobrneta oziroma njegove družbe CPM, zato sta SLS in SMS v sporazumu o skupnem nastopu na državnih volitvah posebej zapisali, da morata s širitvijo koalicije soglašati obe stranki. Vprašanje pa je tudi, kako bodo volivci reagirali v primeru, če jim bo Marjan Podobnik v poletnih počitnicah pred volitvami zaprl mejne prehode proti Hrvaški in bodo zaradi njega obtičali v kolonah. Zato bodo v SLS še veseli, če jih bo sploh kdo hotel imeti za koalicijske partnerje in kot je videti, jim je Janša (edini) pripravljen odpustiti grehe.

Citat: Čim večje število poslancev bo dobil Jelinčič, tem večje so možnosti, da bo vlada po volitvah raznorodna.

Pogovor 1

Milan Zver, podpredsednik SDS in šolski minister

Kako se boste odzvali na morebitno oblikovanje Kučanovega bloka?
Vsaj do konca slovenskega predsedovanja EU ne bo nobene reakcije na Kučanov poziv na oblikovanje predvolilne koalicije opozicijskih strank. Ta ideja je sicer blizu večinskemu sistemu, kateremu smo se vedno nagibali in po katerem so koalicijske povezave pregledne že pred volitvami.

Ali bi želeli, da na oblasti ostane ta koalicija ali bi raje sklenili koalicijo s katero od drugih strank?
Želimo sodelovanje s programsko sorodnimi strankami, saj je težko vladati z nekom, ki je ves čas zunaj. Program lažje izpolnjujemo, če je ta skupen vsem sodelujočim. Iz tega vidika bi raje videl ponovitev zgodbe v sedanji sestavi, želel pa bi bolj trdno vlado, sicer se njena odgovornost zmanjšuje.

Bi morda namesto SLS in Desusa v koalicijo raje povabili kakšno drugo stranko?
Izbire ni veliko, zato bi bili zadovoljni tudi z Desusom in SLS. Veseli pa bi bili, če bi se koaliciji pridružila še kakšna stranka iz ostalega pola. Odprti smo za vse, za razliko od Pahorja, ki je raje za okopih in si raje izbira nasprotnika kot zaveznika. On je izjavil, da ne želi sodelovati z Janševo stranko. Mi smo že med sestavljanjem sedanje koalicije povabili SD, nato smo skupaj z njo oblikovali partnerstvo za razvoj, državni sekretar za razvoj je bil iz Pahorjeve stranke. SD je zavrnila tudi našo ponudbo, da bi preko svojih članov sodelovala v nadzornih svetih podjetij v državni lasti. Ko so sami vladali, pa take kontrole niso hoteli prepustiti opoziciji.

Kaj pa sodelovanje z LDS?
Kar zadeva nas, smo pripravljeni sodelovati z njo.

Ali v koalicijo povabili SNS oziroma dali ministrski položaj Jelinčiču?
Vse je možno. Tudi to, da bi bil Jelinčič minister. On je bil vedno pomemben akter, zato ga ne smemo ignorirati, saj je lahko jeziček na tehtnici.

Pogovor 2

Alojz Sok, podpredsednik NSI

Ali ste zadovoljni s sedanjo koalicijo ali bi raje videli vašo stranki v koaliciji s kakšno drugo stranko?
Najbolj je v koaliciji zadovoljna največja stranka. NSI je najbolj zadovoljna s koalicijo, ki je desna oziroma ki bi jo sestavljale desne stranke. Največje probleme v tej koaliciji povzroča stranka Desus, v zadnjem času pa določene probleme v zvezi s projektom privatizacije povzroča tudi SLS z novim predsednikom, čeprav je programsko sorodna. Seveda pa je vprašanje, kdo bo sestavljal prihodnjo koalicijo, saj je potreben vsak glas. Oba pola imata približno polovico volivcev.

Bi morale pomladne stranke pred volitvami sestaviti koaliciji oziroma vsaj SDS in NSI kot na zadnjih volitvah s koalicijo Slovenija?
Tega ne predvidevam, ker v proporcionalnem volilnem prostoru to ni smiselno. Bolje je, če na volitvah vsaka stranka nastopi s svojim programom. Edini problem je prenizek volilni prag, ki bi moral biti najmanj petodstoten. Koalicija Slovenija je bila smiselna v opoziciji, zdaj pa gremo na volitve sami kot NSI.

Bi namesto Desusa in SLS v prihodnji koaliciji z SDS in NSI raje videli kako drugo stranko, recimo Jelinčičevo ali LDS?
O koaliciji se bomo odločali po volitvah. Jelinčičeva stranka pa je vsaj glede svojega programa nekompatibilna z NSI. Z njo bi težko sodelovali v koaliciji.

Kaj pa druge stranke?
Sorodni stranki sta SDS in SLS. Zagotovo pa ne bomo šli v koalicijo, v kateri bi imela prevladujočo vlogo SD.

Pasica 3

Bojan Šrot, predsednik SLS

Ali bi želeli, da po volitvah na oblasti ostane ista koalicija, ali bi raje po volitvah vudieli vašo stranko v kaki drugi koaliciji?
Vse je odvisno od volilnih rezultatov, kdo bo zmagal in kakšen program bo želela koalicija realizirati. Vprašanje je tudi, ali nas bodo povabili. No, v SDS so že izjavili, da bodo vse povabili.

Pa bi to vabilo sprejeli, če bo po volitvah sestavljala vlado SDS?
Verjetno bi.

Verjetno pa bi sprejeli tudi vabilo SD, LDS in Zares?
Odvisno od tega, kakšen program bi želeli realizirati. Vsekakor pa bo o tem odločal izvršilni odbor stranke.

Ali s katero od sedanjih koalicijskih strank ne bi več želeli sodelovati in bi v koaliciji raje videli kakšno drugo?
Imamo izkušnje z različnimi koalicijami in nimamo nobene zamere do nobene stranke.

Ali bi sprejeli v koalicijo Jelinčičevo stranko?
O tem odločajo vodilni partnerji in na podlagi programa, ki bi bil predstavljen. Večja je verjetnost, da bodo koalicijo sestavljale programsko sorodne stranke, ker to predstavlja zagotovilo, da se bo program realiziral. Težko verjamem, da bi bil Jelinčič v vladni koaliciji, saj je bil vseskozi tihi partner katere koli vladne koalicije in bo verjetno to še naprej. Sicer pa nismo izključujoči za nobeno stranko.

Reporter, 26. maja 2008

petek, 06. junij 2008

Janez Markeš od oboževalca do žrtve Boruta Pahorja


Dr. Janez Markeš je 22. septembra 2007 za Sobotno prilogo v komentarju "Zlovešče pasti tretjih poti" takole hvalil Boruta Pahorja:

"Čeprav smo šele pred predsedniškimi volitvami in so parlamentarne volitve naslednje leto, je že mogoče odpreti novo poglavje v razumevanju slovenske politike, predvsem pa družbe. Pahor je tokrat prva lastovka nove pomladi, potem ko se kažejo jesenski utrinki prejšnje. Paradoksno novi Pahorjev val ni nič drugega kot na novo in dosledno izpeljana logika drugih političnih skupin, ki so se in se še razvrščajo levo in desno. Pahor ni ne levičar ne desničar, je dostojen in uglajen predstavnik nove postmoderne politike - in v tem je zaradi uspešnosti, ki mu jo namenja javno mnenje, pravzaprav bistvo problema. Koketiranje s Habermasom, Giddensom in Blairom se mu ob tem celo utegne obrestovati z bogato premiersko kariero."

Zato ga je nekdanji predsednik upravičeno takole pohvalil (Odmevi, 4. junij 2008):

MILAN KUČAN (nekdanji predsednik države): "To kar se je zadnje čase dogajalo se mi zdi /.../ politično nesprejemljivo in zelo kratkovidno. Odstavitev Janeza Markeša z argumenti, ki so pač dostopni, se mi zdi ne samo nespodobno, ampak se mi zdi nevredno politične obsodbe. Ker, če govorim zdaj iz svojega zornega kota, po tistem, kar se je v Delu dogajalo, po bivšem direktorju, ki še zmeraj dobiva visoko plačo, ne da bi kaj delal in takratnim urednikom, sem bil na tem, da Delo odpovem. Odkar je prišel Markeš jaz mislim, da se je kvaliteta tega časopisa popravila, to je moja osebna sodba. Je postal kvaliteten, profesionalen časopis."

Odmevi na TVS, 4. junija 2008

ROSVITA PESEK: /…/Ali vam je torej bilo namignjeno, da podprite bolj odločno Boruta Pahorja in oblatite Janeza Janšo ali ne, na tem pogovoru od gospoda Boška Šrota.
JANEZ MARKEŠ: /…/Boško Šrot je takrat izrazil željo oziroma izrazil pričakovanje, /…./da se podpre Boruta Pahorja oziroma, da se v bistvu nekako prepreči, da bi Janša prišel ponovno na oblast, ker bi to koristilo korporaciji.

STA, 4. junija 2008

"Mojo odstavitev jemljem kot poraz civilne drže, ki bi v Sloveniji poskušala razvezati logiko blokov in politično instrumentalizacijo," je za STA poudaril odgovorni urednik Dela Janez Markeš. Glede trditev, da se za vpliv na Delu "prerivata" SD in Zares, je Markeš povedal, da "definitivno vidim interese SD".

"Kar se tiče konstrukta, da se prerivata na Delu SD in Zares, jaz definitivno vidim interese SD. To, da je zraven Zares, pa je popolna izmišljotina, saj tega ni nikdar nihče niti enkrat poskusil," je dejal Markeš in dodal, da so analize člankov časnika Dela pokazale, da je pojavljanje stranke Zares "v časopisu Delo na repu lestvice".

Po besedah odgovornega urednika Dela nikomur na desnici, "v Janševem krogu", niti na levici, "pri Pahorjevih", ne ustreza uredniška politika, ki ne bi spodbujala blokov. Dodal je, da svojo odstavitev jemlje kot poraz civilne drže, ki bi v Sloveniji poskušala razvezati logiko blokov in politično instrumentalizacijo.

sreda, 04. junij 2008

Boj Janeza Markeša za novinarsko avtonomijo

Ko je Pivovarna Laško decembra obračunala z uredništvom Maga in odstavila Silvestra Šurlo, je Janez Markeš svojim nekdanjim sodelavcem zapičil nož v hrbet, čeprav smo z njim delali dolga leta. Očital nam je, da se gremo politiko in da Šurla manipulira z nami. Markeš je takrat kot odgovorni urednik Dela objavil veliki intervju z našim rabljem Boškom Šrotom in na naslovnici Dela objavljal promocijske članke za Pivovarno Laško ter jih opremil s fotografijo Šrotovega izvajalca Stojana Zdolška, kar vse pove o njegovi avtonomni drži. Potem ko so ga pivovarji izrabili, so ga izpljuvali, saj so novinarji in uredniki zanje zgolj potrošni material.
Spor med Markešem in Šrotom lahko razumemo tudi kot obračun med strankama Zares in SD glede vpliva na Delu. Andrijana Starina Kosem je na pogovoru z odgovornim urednikom Reporterja Markešu očitala, da je preveč pod vplivom stranke Zares, medtem ko je Šrot na kosilu v Pivovarni Union od Markeša zahteval, da Delo podpira Pahorja. Kako se bo Pahorjeva stranka oddolžila največjemu slovenskemu tajkunu, če bo prišla na oblast, bomo videli. Morda bodo umaknjene kakšne kazenske ovadbe, morda se bo lahko polastil še kakšnega kosa državnega premoženja, morda bo njegov brat vstopil v vladno koalicijo ali pa vse troje.
Odstavljeni odgovorni urednik Dela je sicer na TVS izjavil, da v zadnjem času počnem čudne stvari. No, prvo čudno stvar sem po njegovem verjetno storil, ko sem napisal prvo javno izjavo v podporo Silvestru Šurli. Takrat se Markešu ni zdelo vredno javno protestirati politično-kapitalskim pritiskom Pivovarne Laško oziroma njenega lastnika Boška Šrota. To je razvidno tudi iz najine osebne korespondence, ki jo je sicer, ne da bi me prej kaj o tem vprašala, objavila Ana Jud. Zaradi tega ne bom protestiral, saj se mi zdi prav, da so bralci obveščeni o tem, kdo neki zdaj tam poje o novinarski avtonomiji. Ko sem Markeša prosil naj nas podpre, mi je med drugim odgovoril takole: "Vidiš, kakšen tepec si. Pivnaš Slivnikove in Šurlove manipulacije, zraven pa govoriš o ponosu. Daj no Kršinar, odrasti, potem pa debatiraj stvari, ki so te prerasle. Še enkrat preberi, kaj si napisal, potem še enkrat preberi, kaj sem ti jaz napisal. Potem si piši datume, kdaj se je kaj dogajalo, potem se pridi pogovarjat. Sicer pa se glej v ogledalo in si dopoveduj, da si lep in pameten, pokončen in načelen. Z načeli imaš očitno toliko skupnega kot Vodušek. Tam, kjer se ti ne izidejo,pogoljufaš, potem si pa naprej načelen. Ne prodajaj mi patetike o Stojanovu. Vaša vojna je vaš problem, ne moj. Nič nimam z njo, nič z odločitvami o tem. Patetiko naslovi na Slivnika, ki vas je kot Mefisto manipuliral, pa vam je to prepozno potegnilo. Vse sem ti povedal v pogovoru, ampak ti ne poslušaš, samo govoriš in potem drkopatiš, ko je prepozno. "

Končalo se je tako, da je 9. januarja na parkirišču Dela vpil za menoj: "Pokvarjenec, pokvarjenec, pokvarjenec..." Odgovoril sem mu: "Ti si zadnji, ki mi lahko to očita!"

Korespondenco si lahko preberete na http://www.anajud.eu/index.php?view=detail&contentId=248